Rimski akvadukt

Večkratni loki Pont du Gard v rimski Galiji (današnja južna Francija). Zgornji sloj zajema akvadukt, ki je v rimskih časih nosil vodo v Nimes; njegova spodnja stopnja je bila razširjena v 1740-ih, da bi nastala cesta čez reko.

Zračni posnetki rimskega provincialnega akvadukta pri Mórii (Lesbos)

Rimljani so po vsej svoji republiki in kasneje cesarstvu zgradili akvadukte (vodovode), da bi v mesta pripeljali vodo iz zunanjih virov. Akvadukti so zagotavljali vodo za javna kopališča, javna stranišča, fontane in zasebna gospodinjstva, pa tudi za rudarstvo, mline, kmetije in vrtove.

Akvadukti so prenašali vodo samo preko gravitacije, ob rahlem splošnem nagibu navzdol znotraj kanalov iz kamna, opeke ali betona. Večina kanalov je bila zakopana pod zemljo in je sledila obrisom terena; ovire (vrhove) so zaobšli ali, manj pogosto, zgradili predore. Kjer so naleteli na doline ali nižine, je bil akvadukt nameščen na most ali pa se je njegova vsebina natakala v visokotlačne svinčene, keramične ali kamnite cevi in se naprej pretakala preko sifonov. Večina sistemov sistemov je imela sedimentacijske zbiralnike, ki so pripomogli k zmanjšanju količine naplavljenih odpadkov. Zapornice in castella aquae (distribucijski zbiralniki) sta regulirala oskrbo posameznih lokacij. V mestih je odtočna voda iz akvaduktov prečistila kanalizacijo in odtočne kanale.

Prvi akvadukt v Rimu je bil zgrajen leta 312 pred našim štetjem in je na mestni trg za govedo pripeljal vodo v vodnjak. Do 3. stoletja našega štetja je imelo mesto enajst akvaduktov, ki so oskrbovali več kot milijon prebivalcev v ekstravagantnem gospodarstvu; večina vode je oskrbovala številna javna kopališča v mestu. Mesta in kraji po vsem rimskem imperiju so posnemali ta model in financirali akvadukte kot predmete javnega interesa in državljanskega ponosa, »drago, a potrebno razkošje, za katerega bi si lahko in so si prizadevali«.

Večina rimskih akvaduktov se je izkazala za zanesljive in trajne; nekateri so se ohranili do zgodnjega modernega obdobja, nekateri pa se še vedno delno uporabljajo. Vitruvij je v svojem delu De Architectura (1. st. pr. n. št.) opisal geodetske in gradbene metode. General Frontinus podrobneje opisuje v svojem uradnem poročilu o težavah, uporabi in zlorabah javnih vodovodnih omrežij. Med vidne primere arhitekture akvaduktov spadajo podporni stebri akvadukta v Segoviji in cisterne Konstantinopla.

Ozadje

»Izjemna veličina Rimskega cesarstva se kaže predvsem v treh stvareh: akvaduktih, utrjenih cestah in gradnji kanalov.«

Dionysius Halicarnassus, Roman Antiquities

Pred razvojem tehnologije gradnje akvaduktov so se Rimljani, tako kot večina njihovih sodobnikov v antičnem svetu, zanašali na lokalne vodne vire, kot so izviri in potoki, dopolnjeni s podtalnico iz zasebnih ali javnih vrtin in s sezonsko deževnico, ki se je zbirala iz streh v posode za shranjevanje in zbiralnike . Zanašanje starih skupnosti na take vodne vire je omejilo njihovo potencialno rast. Rimski akvadukti niso bili strogo rimski izumi - njihovi inženirji so bili seznanjeni s tehnologijami za upravljanje z vodo pri Etruščanih in Stari Grki|Grkih]] - vendar so se izkazali za vidno uspešne. Do zgodnje imperialne dobe so mestni akvadukti oskrbovali več kot milijon prebivalcev, ekstravagantna oskrba z vodo pa je postala temeljni del rimskega življenja . Odtok vode iz akvadukta je čistil mestno kanalizacijo. Voda iz akvadukta je bila uporabljena tudi za oskrbo vil, okrasnih mestnih in primestnih vrtov, trgov, kmetij in kmetijskih posestev, ki so bili jedro rimskega gospodarstva in bogastva .

Rimski akvadukti

Karta rimskih akvaduktov

Zemljevid prikazuje vire

Rim je imel na svojih obodnih zidovih več izvirov, toda podzemna voda je bila znana kot neprimerna; voda iz reke Tiber je bila močno prizadeta zaradi onesnaženja in bolezenskih klic. Povpraševanje mesta po vodi je do leta 312 pred našim štetjem verjetno že davno preseglo lokalne zaloge, ko je prvi mestni akvadukt Aqua Appia naročil cenzor Apij Klavdij Kek. Aqua Appia je bil en od dveh večjih javnih projektov tistega časa; drug je bila vojaška cesta med Rimom in Capuo, prva etapa tako imenovane Apijeve ceste (Via Appia). Oba projekta sta imela pomembno strateško vrednost, saj je tretja Samnitejska vojna v tem obdobju trajala že trideset let. Cesta je omogočala hitro gibanje vojske in po zaslugi ali srečnem naključju je večina Aqua Appie tekla znotraj zakopanega kanala, relativno varnega pred napadom. Napajal jo je izvir 16,4 km iz Rima in imel padec 10 metrov na svoji dolžini, da bi vsak dan pripelajl približno 75.500 kubičnih metrov vode v vodnjak na rimskem trgu goveda, Forum Boarium, enem najnižjih javnih trgov v mestu.

Drugi akvadukt, Aqua Anio Vetus, je bil naročen približno štirideset let kasneje, financiran s pomočjo zakladov, zaseženih v Piru v Epirju. Njegov pretok je bil več kot dvakrat večji od pretoka Aqua Appia in je vstopil v mesto na dvignjenih lokih, in je oskrboval z vodo višje predele mesta.

Leta 145 pr. n. št. je mesto ponovno preraslo svoje skupne zaloge. Uradna komisija je ugotovila, da so akvaduktni kanali razpadli, njihova voda je bila izčrpana zaradi uhajanja in nezakonitega iztoka. Pretor Kvint Marcij Reks jih je obnovil in uvedel tretjo, bolj zdravo oskrbo, Aqua Marcia, najdaljši rimski akvadukt in dovolj močan za oskrbo Kapitolskega griča. Dela so stala 180.000.000 sestercev in so trajala dve leti. [8] Ker se je povpraševanje še povečalo, je bilo zgrajenih še več akvaduktov, vključno z Aqua Tepula leta 127 pr. n. št. in Aqua Julia v letu 33 pr. n. št. Programi gradnje akvaduktov so dosegli vrhunec v cesarskem obdobju. Avgustova vladavina je izvedla gradnjo akvadukta Aqua Virgo in kratkega Aqua Alsietina, ki je polnil umetno jezero Trastevere z vodo za uprizoritev morskih bojev za zabavo prebivalstva. Drugi kratek Avgustov akvadukt Aqua Marcia je polnil z vodo odlične kakovosti. Cesar Kaligula je dodal ali začel dva akvadukta, ki ju je dokončal njegov naslednik Klavdij; 69 km dolg Aqua Claudia, ki je dajal vodo dobre kakovosti, vendar je bil večkrat neuspešen in Anio Novus, najvišji od vseh rimskih akvaduktov in eden od najbolj zanesljivih, vendar nagnjenih k blatnim, obarvanim vodam, zlasti po dežju, kljub uporabi usedalnih rezervoarjev.

Večina rimskih akvaduktov je črpala iz različnih izvirov v dolini in visokogorju reke Anio, danes reke Aniene, vzhodno od Tibere. Kompleksni sistem akvaduktnih vozlišč, pritokov in distribucijskih rezervoarjev je oskrboval vse dele mesta. Trastevere, mestno območje zahodno od Tibere, je bilo v glavnem podprto z razširitvijo več mestnih vzhodnih akvaduktov, ki so čez reko prehajali v svinčenih ceveh, ki so bile zakopane v cesto na mostovih in tako tvorili inverten sifon. Kadar je bilo treba to rečno oskrbo zaustaviti za redna popravila in vzdrževalna dela, so bile uporabljene vode Aqua Alsietine za oskrbo javnih fontan v Trastevereju. Stanje je bilo dokončno izboljšano, ko je cesar Trajan leta 109 n. št. zgradil akvadukt Aqua Trajana, ki je prinesel čisto vodo neposredno v Trastavere iz vodonosnikov okoli jezera Bracciano.

Ruševine Aqua Anio Vetus, rimski akvadukt zgrajen leta 272 pr. n. št.

Do konca 3. stoletja našega štetja je mesto oskrbovalo 11 državno vodenih akvaduktov. Njihova skupna dolžina je ocenjena med 780 in nekaj več kot 800 kilometri, od tega je bilo približno 47 km izvedenih nad tlemi, na zidanih objektih. Dobavili so približno 1 milijon kubičnih metrov vode na dan.

Časovnica

• 312 pr. n. št. Aqua Appia, prvi rimski akvadukt je zgradil Appius Claudius Caecus, akvadukt pa je skoraj v celoti pod zemljo.
• 272 pr. n. št. Aqua Anio Vetus
• 144 pr. n. št. se začne gradnja Aqua Marcia, dolžina 90 km.
• 33 p. n. št. Aqua Julia je zgradil Oktavijan (cesar Avgust)
• Aqua Virgo je zgrajen za oskrbo termalnih kopališč na Marsovem polju (Campus Martius).
• 38-52 n. št. zgrajena Aqua Claudia
• 109 n. št. Aqua Traiana prinaša vodo iz jezera Bracciano, ki oskrbuje predmestje Rima, ki se zdaj imenuje Trastevere.

Akvadukti v Rimskem cesarstvu

"Galería de los Espejos" (galerija ogledal), predorski del 25 km rimskega akvadukta, zgrajen v 1. stoletju n. št. pri Albaracinu (Španija)

Na stotine podobnih akvaduktov je bilo zgrajenih po vsem Rimskem imperiju. Mnogi od njih so od takrat propadli ali pa so bili uničeni, vendar ostajajo številni nedotaknjeni deli. Akvadukt Zaghouan je dolg 92,5 km. Zgrajen je bil v 2. stoletju za oskrbo Kartagine (danes v Tuniziji). Preživeli mostovi akvaduktov so Pont du Gard v Franciji in akvadukt, Segovia v Španiji. Najdaljši enocevni akvadukt, več kot 240 km, je bil povezan z akvaduktom Valens v Konstantinoplu. »Znani sistem je vsaj dva in pol krat daljši od najdaljših zabeleženih rimskih akvaduktov v Kartagini in Kölnu, vendar je morda še bolj pomemben, saj je to eden od najvidnejših geodetskih dosežkov katere koli predindustrijske družbe«. V smislu dolžine in verjetnosti izenačitve ali preseganja stroškov in kompleksnosti je primerljiv Aqua Augusta, ki je oskrboval celotno regijo vsaj osem mest, vključno z glavnimi pristanišči Neapelj in Misenum; pomorska potovanja trgovcev in rimske mornarice so zahtevala obilne zaloge sveže vode.

Načrtovanje, nadzor in gradnja

Načrtovanje

Ne glede na to ali ga je financirala država ali je bil zgrajen v zasebni lasti, so bili akvadukti zaščiteni in urejeni z zakonom. Vsak predlagani akvadukt je moral biti podvržen nadzoru civilnih organov. Dovoljenje (od senata ali lokalnih oblasti) je bilo odobreno le, če je predlog spoštoval vodne pravice drugih državljanov; na splošno so rimske skupnosti poskrbele, da so si delili vodne vire po potrebi. Zemljišče, na katerem je bil zgrajen državni akvadukt, je bilo lahko državno zemljišče (ager publicus) ali v zasebni lasti, v obeh primerih pa so veljale omejitve glede uporabe in posegov, ki bi lahko poškodovale strukturi akvadukta. V ta namen so tisti, ki jih je financirala država, rezervirali širok koridor zemljišča, do 15 čevljev na vsaki strani zunanjega roba akvadukta. Oranje, sajenje in gradnja so bili na tej meji prepovedani. Takšna ureditev je bila nujna za dolgoročno celovitost in vzdrževanje akvadukta, vendar ni bila vedno zlahka sprejeta ali se je zlahka uveljavila na lokalni ravni, zlasti če je bila ager publicus razumljena kot skupna lastnina. Nekateri zasebni ali manjši občinski akvadukti so morda zahtevali manj stroge in formalne dogovore.

Viri in nadzor

Izviri so bili daleč najpogostejši vir vode za akvadukt; večina rimske dobave je bila na primer iz različnih izvirov v dolini reke Anio in njenih višavjih. Izvirska voda je bila zajeta v kamnito ali betonsko pomožno stavbo, nato pa je vstopila v akvaduktno cev/kanal. Razpršeni izviri so zahtevali, da se v glavni kanal spelje več vej kanalov. Nekateri sistemi so črpali vodo iz odprtih, namensko zgrajenih zajezenih zbiralnikov, kot sta dva (še vedno v uporabi), ki sta oskrbovala akvadukt v podeželskem mestu Emerita Augusta.

Ozemlje, po katerem je tekel akvadukt, je bilo treba skrbno pregledati, da bi zagotovili, da voda teče po sprejemljivem naklonu na celotni razdalji. Rimski inženirji so uporabili različna geodetska orodja za načrtovanje poteka akvaduktov po pokrajini. Preverjali so horizontalne nivoje z izbranimi chorobates, ploščat lesen okvir, opremljen z vodno gladino. Načrtovali so potek in kote, ki jih je bilo mogoče narisati in preveriti z gromo, sorazmerno preprosto napravo, ki jo je verjetno izpodrinila bolj sofisticirana dioptra, predhodnica sodobnega teodolita. V knjigi 8 Vitruvijeve De Architectura ta opisuje potrebo po zagotavljanju stalne oskrbe, metode raziskovanja in testiranja pitne vode.

Zdravstveni problemi

Grški in rimski zdravniki so poznali povezavo med stoječimi ali okuženimi vodami in boleznimi, ki so se prenašale z vodo. Vedeli so tudi za škodljive učinke svinca na zdravje tistih, ki so ga kopali in predelovali, zato so keramične cevi imele prednost pred svinčenimi. Kjer so bile uporabljene svinčene cevi, je stalen pretok vode in neizogibno odlaganje vodnih mineralov v ceveh nekoliko zmanjšalo onesnaženje vode s stopljenim svincem. Kljub temu je bila vsebnost svinca v tej vodi 100-krat višja kot v lokalnih izvirskih vodah.

Kanali in naklon

Vodni kanal Aqüeducte de les Ferreres tudi Pont del Diable, Španija.

Večina rimskih akvaduktov je imela ravno dno, prerez od 0,5 do 1 m pod površino tal, s kontrolnimi in dostopnimi pokrovi v rednih presledkih. [23] Kanal nad tlemi je bila po navadi pokrit s ploščo. Zgodnja kanali so bili zgrajeni iz klesanca, od pozne republikanske dobe se je namesto tega pogosto uporabljal z opeko obložen beton. Beton za obloge cevi je bil običajno vodotesen. Pretok vode je bil odvisen samo od gravitacije. Količina vode, ki se je pretakala v kanalu, je bila odvisna od hidrologije povodja - padavin, absorpcije in odtoka - preseka vodov in njegovega naklona; večina kanalov je potekala približno do dveh tretjin napolnjena. Prečni prerez je bil določen tudi z vzdrževalnimi zahtevami; delavci morajo biti sposobni vstopiti in dostopati do celote, z minimalnimi motnjami do njegovih delov.

Vitruvij priporoča nizek padec ne manj kot 1:4800 za kanal, verjetno zato, da se prepreči poškodba konstrukcije zaradi erozije in vodnega tlaka. Ta vrednost se dobro ujema z izmerjenimi gradienti ohranjenih zidanih akvaduktov. Naklon Pont du Garda je le 34 cm na kilometer, spusti se le 17 m navpično po celotni dolžini 50 km: lahko prenaša do 20.000 kubičnih metrov na dan. Gradienti začasnih akvaduktov, ki so se uporabljali za hidravlično rudarjenje, so lahko bistveno večji, kot v Dolaucothiju v Walesu (z največjim naklonom okoli 1:700) in Las Medulas v severni Španiji. Kjer so bili v trajnih kanalih neizogibni ostri nakloni, bi lahko kanal stopničili, razširili ali izpustili v sprejemni rezervoar, da bi razpršili tok vode in zmanjšali njeno abrazivno silo . Uporaba kaskad in kapljic je pripomogla tudi k ponovnemu oksidiranju in tako 'osvežila' vodo.

Mostovi in sifoni

Loki visokega dela rimskega akvadukta v Segoviji, v moderni Španiji.

Nekateri akvaduktni kanali so bili speljani preko dolin na zidanih lokih iz kamna, opeke ali betona; Pont du Gard, eden najbolj impresivnih ohranjenih primerov masivnega zidanega kanala, se je raztezal po dolini reke Gardon 48,8 m nad tlemi. Kjer je bilo treba prečkati posebej globoke ali dolge doline, bi se lahko uporabili sifoni namesto obokanih opornikov; kanal je napajal vodo v rezervoar, ta pa preko sifona cevi. Cevi so prečkale dolino na nižji ravni, podprti z nižjim mostom, nato pa so se dvignile v sprejemni rezervoar na nekoliko nižji višini. Ta je bil izpuščen v drug kanal; celoten naklon se je ohranil. Sifonske cevi so bile običajno narejene iz spajkanega svinca, včasih ojačane z betonskimi oblogami ali kamnitimi obojkami. Manj pogosto so bile same cevi kamnite ali keramične, spojene kot moški-ženski in zaprte s svincem. Vitruvij opisuje konstrukcijo sifonov in probleme blokade, izpihov in odzračevanja na najnižjih ravneh, kjer so bili pritiski največji. Kljub temu so bili sifoni vsestranski in učinkoviti, če so bili dobro zgrajeni in dobro vzdrževani. Horizontalni odsek visokotlačnih sifonskih cevi v akvaduktu Gier je bil nagnjen po mostovih za čiščenje plovne reke, z devetimi vodilnimi cevi vzporedno, betoniranimi. Sodobni hidravlični inženirji uporabljajo podobne tehnike, da omogočijo prečkanje dolin v kanalizaciji. V Arlesu je manjša veja glavnega akvadukta oskrbovala lokalno predmestje s svinčevim sifonom, katerega "trebuh" je bil položen čez strugo, zato ni bilo potrebe po podpori mostu.

Kontrola in vzdrževanje

Porečje akvadukta Metz, Francija. Enojni obokani pokrov ščiti dva kanala; enega ali drugega je mogoče zapreti, omogočiti popravilo, drugi pa še naprej zagotavlja vsaj delno oskrbo.

Rimski akvadukti so zahtevali celovit sistem rednega vzdrževanja. "Jasni koridorji", ustvarjeni za zaščito podzemnih in nadzemnih vodov, so bili redno pregledovani zaradi nezakonitega oranja, sajenja, cest in zgradb. Frontinus opisuje prodiranje drevesnih korenin v kanale kot posebno škodljive. Akvaduktne cevi so redno pregledovali in vzdrževali z delovnimi patruljami, da bi zmanjšali onesnaženje z algami, popravljali nenamerne poškodbe, čistili kanale peska in drugih odpadkov ter odstranjevali akrecijske dele kalcijevega karbonata v sistemih, ki jih napajala trda izvirska voda. Redno so zagotavljali preglede zakopanih vodov na standardnih in dostopnih točkah. Akrecije znotraj sifonov lahko drastično zmanjšajo pretok zaradi že tako majhnega premera cevi. Nekatere so imeli zapečatene odprtine, ki bi jih lahko uporabili za potrebe čiščenja cevi. V Rimu, kjer je bila oskrba s trdo vodo norma, so bili cevovodni sistemi plitvo zakopani pod cestnimi robniki, zaradi lažjega dostopa; kopičenje kalcijevega karbonata v teh ceveh je zahtevalo njihovo pogosto zamenjavo.

Akvadukt je bil pod splošno skrbjo in upravljanjem vodnega komisarja (curator aquarum). To je bilo visoko statusno imenovanje. Leta 97 je Frontin služil kot konzul in curator aquarum pod cesarjem Nervom. O vsakodnevnem poslovanju skupin za vzdrževanje akvaduktov (aquarii) je malo znanega. Pod cesarjem Klavdijem je rimski kontingent cesarskih aquarijev sestavljala familia aquarum s 700 osebami, sužnji in svobodnjaki, ki so se financirale s kombinacijo cesarskih in vodnih davkov. Nadziral jih je cesarski svobodnjak, ki je opravljal funkcijo procurator aquarium. Njihova je bila verjetno nikoli končana rutina patrulje, inšpekcije in čiščenja, ki je bila prekinjena z občasnimi nujnimi primeri. Popolno zaprtje vsakega akvadukta za servisiranje je bilo redko, kar se da kar se da kratek čas, pri čemer bi bila popravila po možnosti izvedena, ko je bilo povpraševanje po vodi najnižje, kar je verjetno ponoči. Oskrba z vodo se je lahko izklopila na izhodu iz akvadukta, ko so bila potrebna majhna ali lokalna popravila, vendar so zaradi velikega vzdrževanja in popravil kanala samega morali popolno preusmeriti vodo na neki točki gorvodno ali na samem izviru.

Urbani distribucijski rezervoar v Nîmesu, Francija. Krog cevi teče iz osrednjega rezervoarja, napajanega s kvadratnim akvaduktom.

Distribucija

Omrežje akvadukta je bilo mogoče neposredno izkoristiti, vendar so bolj pogosto napajali javne distribucijske terminale, znane kot castella aquae, ki so oskrbovali različne veje in krake, po navadi preko velikih cevi iz svinca ali keramike. Nato bi se mreža nadalje razdelila. Prijavili bi se licencirani zasebni uporabniki, ki so plačevali pristojbino, skupaj s cevjo, ki je vodila od javnega akvadukta do njihove zasebne lastnine - širša je cev, večji je bil pretok in višja je bila pristojbina. Uničevanje in goljufije, da bi se izognili ali zmanjšali plačilo, so bili običajni; metode so bile vgradnja nelicenciranih uporabnikov, dodatni priključki in nezakonito širjenje svinčenih cevi; bilo je tudi podkupovanje ali popustljivost brezvestnih uradnikov ali delavcev pri akvaduktih. Uradne cevi so imele napise z informacijami o proizvajalcu, monterju in verjetno o naročniku in njihovi upravičenosti. Med cesarsko dobo je proizvodnja svinca postala imperialni monopol in dodelitev pravic za črpanje vode za zasebno uporabo iz državnih akvaduktov je postala imperialni privilegij.

Uporaba

Javna in domača uporaba

Ostanki Aqua Marcia blizu Tivolija, zgrajen med 144–140 pr. n. št. v času Rimske republike

Prvi rimski akvedukt (312 pr. n. št.) je bil narejen z zelo nizkim tlakom in bolj ali manj konstanten v glavnem mestnem trgovskem središču in na trgu goveda, verjetno z nizom korit ali vodnjakov; zgornji del za gospodinjsko uporabo, nižji za napajanje živine, s katero se je trgovalo. Večina Rimljanov je napolnila vedra in posode za shranjevanje v vodnjakih in vodo odnesla v svoja stanovanja; boljši so po vodo poslali sužnje. Višina odtoka je bila prenizka, da bi lahko omogočila mestnemu gospodinjstvu ali zgradbi neposredno oskrbo; preliv se je spustil v glavno rimsko kanalizacijo in od tam v Tibero. V tem času Rim ni imel javnih kopališč. Prva so bila verjetno zgrajena v naslednjem stoletju na podlagi predhodnic v sosednji Kampaniji; omejeno število zasebnih kopališč in majhnih, javnih uličnih kopališč je imelo zasebno oskrbo z vodo, a ko so vodo iz akvaduktov pripeljali na višja mestna območja, so po vsem mestu zgradili velika in dobro opremljena javna kopališča, pitna voda pa je bila pod visokim pritiskom speljana v javne vodnjake. Javne kopeli in vodnjaki so postali posebnosti rimske civilizacije, zlasti kopališča so postala pomemben socialni center.

Večina rimskih meščanov je živela v večstanovanjskih blokih (insulae). Nekateri bloki so imeli vodo, vendar le za najemnike na dražjih, nižjih nadstropjih; ostali so se oskrbovali zastonj z vodo iz javnih vodnjakov.

Kmetijstvo

Med 65 in 90 % prebivalcev rimskega cesarstva je bilo vključenih v neko obliko kmetijskega dela. Kmetje, katerih vile ali posesti so bile blizu javnega akvadukta, so lahko z licenco določili določeno količino vode za poletno namakanje v vnaprej določenem času; to je bilo potrebno zaradi omejevanja izčrpavanja oskrbe z vodo za uporabnike v nadaljevanju akvadukta in pomagalo zagotoviti pravično porazdelitev med konkurenti v času, ko je bila voda najbolj potrebna in redka. Voda je bila morda najpomembnejša spremenljivka v kmetijskem gospodarstvu sredozemskega sveta. Naravni vodni viri rimske Italije - izviri, potoki, reke in jezera - so bili neenakomerno porazdeljeni po pokrajini, voda pa je bila v najbolj toplem, suhem poletnem rastnem obdobju najbolj potrebna. Columella, kmetijski strokovnjak v rimskem času, je priporočal, naj ima vsaka kmetija izvir, potok ali reko, vendar je priznaval, da to ni vedno mogoče.

Kmetijska zemljišča brez zanesljivega poletnega vira vode so bila praktično brez vrednosti. Med rastno dobo je lahko povpraševanje po 'skromnem lokalnem' namakalnem sistemu porabilo toliko vode kot mesto Rim. Tudi živino, katere gnoj je pomembno hranil njive, je bilo treba hraniti in napajati vse leto. Vsaj nekateri rimski lastniki zemljišč in kmetje so se delno ali v celoti oprli na vodo iz akvaduktov za pridelavo pridelkov kot njihov primarni ali edini vir dohodka, o deležu te vode iz akvadukta je mogoče le ugibati. Zagotovo je ustvarjanje mestnih akvaduktov prineslo rast v intenzivnem in učinkovitem primestnem trženju kmetovanja krhkih, pokvarljivih surovin, kot so cvetje (za parfume in za festivalske girlande), grozdje, zelenjavo in sadovnjake in malih rejnih živali, kot so prašiči in piščanci, blizu mestnega tržišča.

Licencirana pravica do akvadukta na kmetijskih zemljiščih je lahko povzročila povečanje produktivnosti, denarni dohodek s prodajo presežnih živil in povečanje vrednosti samega zemljišča. Na podeželju je bilo zlasti težko dobiti dovoljenje za črpanje vode iz akvadukta za namakanje; izvajanje in zloraba teh pravic sta bila predmet različnih znanih pravnih sporov in sodb ter vsaj ene politične kampanje; v začetku 2. stoletja pr. n. št. je Kato poskušal zapreti vsa nezakonita podeželska mesta, zlasti tista, ki so bila v lasti podeželske elite – »Poglejte, za koliko je kupil zemljišče, kamor usmerja vodo!« - med cenzuro. Njegov poskus reforme se je v najboljšem primeru izkazal za nestalen. Čeprav se je lahko nezakonito prisvajanje vode kaznovalo z zasegom premoženja, vključno z nezakonitim zalivanjem zemlje in pridelkov se zdi, da ta zakon nikoli ni bil uporabljen in je bil verjetno neizvedljiv; prehranski presežki so zniževali tudi cene. Zlasti pomanjkanje zrnja bi lahko privedlo do lakote in socialnih nemirov. Vsaka praktična rešitev je morala vzpostaviti ravnovesje med vodnimi potrebami mestnega prebivalstva in proizvajalci žit, obdavčiti dobičke in zagotoviti zadostno količino žit po razumni ceni za rimsko revno prebivalstvo (tako imenovano 'koruzno hrano') in vojsko. Namesto da bi si prizadevali za uvedbo neproduktivnih in verjetno neizvedljivih prepovedi, so oblasti izdale posamezne vodne dotacije (čeprav redko na podeželju) in licence ter regulirane odtoke vode različno uspešno. V 1. stoletju našega štetja je Plinij starejši, tako kot Kato, lahko rohnel proti proizvajalcem žita, ki so še naprej delali z dobičkom iz javne vode in javnega zemljišča.

Nekateri lastniki zemljišč so se izognili takšnim omejitvam in zapletom tako, da so kupili pravice za dostop do vode v oddaljenih izvirih, ne nujno na lastni zemlji. Tisti, ki so imeli veliko bogastvo in status, so zgradili lastne akvadukte za prenos takšne vode od izvira do polja ali vile; Mumius Niger Valerius Vegetus je kupil pravice do izvira in njegove vode od svojega soseda in pravice do dostopa do koridorja vmešanega zemljišča, nato pa zgradil akvadukt manj kot 10 kilometrov dolg, ki je povezal izvir z njegovo vilo. Senatorsko dovoljenje za to Aqua Vegetiano je bilo podeljeno šele, ko se je zdelo, da projekt ne posega v vodne pravice drugih državljanov. 0

Industrija

V skalo vrezan akvadukt dovaja vodo v rudnik Las Médulas.

Nekateri akvadukti so oskrbovali z vodo industrijske obrate, po navadi prek odprtega kanala, zarezanega v zemljo, z glinasto ali leseno oblogo, da bi zmanjšali izgube vode. Večina takih kanalov je bila zasnovana za obratovanje na strmih naklonih, ki bi lahko zagotovili veliko količino vode, ki je bila potrebna pri rudarskih dejavnostih. Voda je bila uporabljena pri hidravličnem rudarjenju, da so odstranili razkritje in izpostavili rudo s poplavljanjem, lomljenjem in spiranjem kamnin, ki so se že segrele in oslabile zaradi ognja, ter moči vodnih koles in potopnih kladiv za obdelavo. Dokazi o takih kanalih in strojih so bili najdeni na Dolaucothiju v jugozahodnem Walesu.

Rudarske lokacije, kot sta Dolaucothi in Las Médulas v severozahodni Španiji, prikazujejo več akvaduktov, ki so dovajali vodo iz lokalnih rek v rudnik. Kanali so postali odveč, ko so bližnjo rudo izčrpali. Las Medulas prikazuje vsaj sedem takih kanalov, Dolaucothi pa vsaj pet. Na Dolaucothiju so rudarji uporabljali rezervoarje za zadrževanje vode in posode za odtekanje vode ter zapornice za nadzor pretoka ter padajoče žlebove za preusmerjanje vodnih zalog. Preostale sledi takih kanalov omogočajo sklepanje o zaporedju rudarjenja.

Karta rudnika zlata Dolaucothi, prikazuje akvadukt

Številna druga mesta, ki so jih napajali z več akvadukti, še niso bila temeljito raziskana ali izkopana, kot je na primer v Longoviciumu pri Lanchestru južno od Hadrijanovega zidu, kjer so bile zaloge vode uporabljene za gonjenje kladiv za kovanje železa.

V Barbegalu v rimski Galiji se je rezervoar napajal z akvaduktom, ki je vodil čez serijo kaskad na 15 ali 16 vodnih mlinov, ki so mleli moko za regijo Arles. Podobne ureditve, čeprav v manjšem obsegu, so bile najdene v Cezareji, Venafrumu in v rimskih Atenah. Rimski akvadukt Aqua Traiana je vodil na mlin za moko pri Janiculumu, zahodno od Tibere. Mlin v kleti Karakalovih term je deloval prek prelitja akvadukta; to je bil samo eden od mnogih mestnih mlinov, ki jih je gnala akvaduktna voda, z uradnim dovoljenjem ali brez njega. Zakon iz 5. stoletja je prepovedal nedovoljeno uporabo vode iz akvadukta za mletje.

Opuščanje uporabe

Del akvadukta Eifel, Nemčija, zgrajen leta 80. Njegov kanal je zožen zaradi nalaganja kalcijevega karbonata, ki se je akumuliral zaradi pomanjkanja vzdrževanja.

V času padca Rimskega imperija so sovražniki namerno uničili nekatere akvadukte, a so jih tudi zaradi propadajoče rimske infrastrukture in pomanjkanja vzdrževanja, kot je akvadukt Eifel, prenehali uporabljati. Opažanja Španca Pedra Tafurja, ki je leta 1436 obiskal Rim, razkrivajo nesporazume o naravi rimskih akvaduktov:

Sredi mesta teče reka, ki so jo Rimljani prinesli z velikim delom in jo postavili medse, in to je Tibera. In naredili so novo rečno korito, pravijo, iz svinca, in kanale na enem in drugem koncu mesta za vtok in iztok, tako za napajanje konjev kot za druge storitve, priročne ljudem, in vsak, ki bi vstopil na katerem drugem kraju, bi se utopil.

V času renesanse so bili ostanki mestnih masivnih zidanih akvaduktov navdih arhitektov, inženirjev in njihovih pokroviteljev; papež Nikolaj V. je leta 1453 obnovil glavni rimski kanal Aqua Virgo. [49] Veliko akvaduktov v nekdanjem rimskem imperiju je bilo v dobrem stanju. Obnova akvadukta v Segoviji v Španiji v 15. stoletju kaže napredek na Pont du Gard z uporabo manjših lokov večje višine in tako večjo ekonomičnost pri uporabi surovin. Spretnost gradnje akvaduktov ni bila izgubljena, zlasti manjših, skromnejših kanalov za oskrbo vodnih koles. Večina tovrstnih mlinov v Veliki Britaniji je bila razvita v srednjeveškem obdobju za proizvodnjo moke in so uporabili podobne metode, kot so jih razvili Rimljani s kanali iz lokalne reke in potoka.

Literatura

• Blackman, Deane R., Hodge, A. Trevor (2001). "Frontinus' Legacy". University of Michigan Press.
• Bossy, G.; G. Fabre, Y. Glard, C. Joseph (2000). "Sur le Fonctionnement d'un Ouvrage de Grande Hydraulique Antique, l'Aqueduc de Nîmes et le Pont du Gard (Languedoc, France)" in Comptes Rendus de l'Académie des Sciences de Paris. Sciences de la Terre et des Planètes. Vol. 330, pp. 769–775.
• Chanson, H. (2002). "Certains Aspects de la Conception hydraulique des Aqueducs Romains". Journal La Houille Blanche. No. 6/7, pp. 43–57.
• Chanson, H. (2008). "The Hydraulics of Roman Aqueducts: What do we know? Why should we learn ?" in Proceedings of World Environmental and Water Resources Congress 2008 Ahupua'a. ASCE-EWRI Education, Research and History Symposium, Hawaii, USA. Invited Keynote lecture, 13–16 May, R.W. Badcock Jr and R. Walton Eds., 16 pages (ISBN 978-0-7844-0976-3)
• Coarelli, Filippo (1989). Guida Archeologica di Roma. Milano: Arnoldo Mondadori Editore.
• Claridge, Amanda (1998). Rome: An Oxford Archaeological Guide. New York: Oxford University Press.
• Fabre, G.; J. L. Fiches, J. L. Paillet (2000). L'Aqueduc de Nîmes et le Pont du Gard. Archéologie, Géosystème, Histoire. CRA Monographies Hors Série. Paris: CNRS Editions.
• Gebara, C.; J. M. Michel, J. L. Guendon (2002). "L'Aqueduc Romain de Fréjus. Sa Description, son Histoire et son Environnement", Revue Achéologique de Narbonnaise, Supplément 33. Montpellier, France.
• Hodge, A.T. (2001). Roman Aqueducts & Water Supply, 2nd ed. London: Duckworth.
• Leveau, P. (1991). "Research on Roman Aqueducts in the Past Ten Years" in T. Hodge (ed.): Future Currents in Aqueduct Studies. Leeds, UK, pp. 149–162.
• Lewis, P. R.; G. D. B. Jones (1970). "Roman gold-mining in north-west Spain". Journal of Roman Studies 60 : 169-85.
• Lewis, P. R.; G. D. B. Jones (1969). "The Dolaucothi gold mines, I: the surface evidence". The Antiquaries Journal, 49, no. 2: 244–72.
• Taylor, R., Public Needs and Private Pleasures: Water Distribution, the Tiber River and the Urban Development of Ancient Rome, (Studia Archaeologica) L'ERMA di BRETSCHNEIDER, 2000.
• Tucci, Pier Luigi (2006). "Ideology and technology in Rome’s water supply: castella, the toponym AQVEDVCTIVM, and supply to the Palatine and Caelian hill". Journal of Roman Archaeology 19 : 94-120.

Zunanje povezave

• Sextus Julius Frontinus. De Aquaeductu Urbis Romae (On the water management of the city of Rome). Translated by R. H. Rodgers. University of Vermont. 2003.
• Lacus Curtius – entry on Roman waterworks, uchicago.edu
• Aqueduct survey on-line project
• 600 Roman aqueducts – with 25 descriptions in detail, romanaqueducts.info
• Map of Roman aqueducts, archeoroma.com
• Planimetry of Ancient aqueducts in Roman countryside Arhivirano 2015-08-04 na Wayback Machine., acquedottidiroma.it
• Recent advances in study of Roman aqueducts by Chanson
• Hubert Chanson – A dozen freely available published research articles on Roman aqueduct hydraulics and culvert design, and related topics by Professor Hubert Chanson, Department of Civil Engineering, University of Queensland.
• John Hooper, Secrets of Roman aqueduct lie in chapel. The Guardian. 24 January 2010.
• Travertine reveals ancient Roman aqueduct supply