Vaška poezija
| Vaška poezija Zofka Kveder |
| |||||||||||||
V adventu je.
Dolinarjeva Cecilija je že vprašala naokoli pri sosedah po vasi, če so se že pripravile za „devetdnevnico.“
Pripravljene so bile vse. Mesto Marketove Tereze, stare kotarice, ki je umrla spomladi, so vzele ženske mlado ženo občinskega sluge medse. Cecilija je bila stara devica, — »teta« so ji rekli pri hiši in po vaseh. Delala je rože, poročne vence za neveste, umetne šopke za altarje v cerkvi, šmarnice in lilije na oder prezgodaj umrlih deklet in rdeč mak za v vaze nekaterim bolj gosposkim kmeticam. Bila je pobožna, samasvoja in ni obrekovala ljudi. V njeni mali sobici zgoraj pod streho je stalo pri steni na omari premnogo voščenih kipcev vseh mogočih svetnikov pod okroglim steklom. V svečnikih so stale štiri sveče, na steni je viselo razpelo in okrog njega je bil pribit velik venec gartrož, marjetic, kresnic, mačeh, trobentic in zvončkov iz papirja izrezanih. Na sredi omare pod razpelom je stala velika Marija z Jezuščkom na roki, pokrita z velikim okroglim steklom. Na vsaki strani je bila v pisano-kričeči vazi po ena lilija, izrezana iz belega papirja in zataknjena v zelen mah.
Že v začetku adventa je Cecilija pregledala škatuljo, ki jo je imela spravljeno v kovčegu. Tam je bilo polno svilnatih in žametastih oblekic, kakor za punčke, pošitih s čipkami in steklenimi biseri. Pregledala je vse ali ni se ji zdela niti ena zadosti lepa in bleščeča.
Šla je zato k svoji prijateljici Marjeti, vaški šivilji in ta je kupila drugi teden na sejmu v trgu modre svile in rdečega žameta. Prihodnjo nedeljo ste sedeli obe pri Ceciliji. Vzeli ste Mater Božjo izpod stekla in ste jo umili vso z vlažnim mehkim robcem, da se je leseni, pisano pobarvani kipec svetil, kakor nov. Potem ste odvili Jezuščka. Zavili ste ga v rožast papir in spravili v škatuljo, da bi bil pri roki na božični dan. Iz modre svile ste sešili Mariji prelepo novo obleko, na rokavih zlate prame, doli okrog in okrog srebrne čipke, na prsih ste našili zvezdo iz rdečih steklenih kroglic in okrog pasa ste ji zavezali rumen pas s plavimi pikicami. Na roko ste ji obesili majhen rožni venec, ki ga je prinesla Cecilija od karmelitaric iz Ljubljane in ki so ga blagoslovili baje sam papež v večnem Rimu. Tudi ste naredili Materi božji iz rdečega žameta krasno ogrinjalo čez rame, pošili ste ga vse počez z zlatimi in srebrnimi nitmi. Doli okrog nog je naredila Cecilija majhen venček iz samih marjetic.
Cecilija je kupila sveč in kadila, oprala in natikala je iz nova premnogo belih prtov s širokimi čipkami obrobljenih, razrešila jih je po steni, pogrnila ž njimi omaro, da je izgledalo, kakor oltar.
V petek potem so prišle ženske iz vasi, nekaj otrok in starcev. Zapeli so svete pesmi, molili litanije in veseli del rožnega venca. In potem so vzdignili Marijo in nesli so jo v drugo hišo, k drugi ženski, kjer je bil že pripravljen oltar, še lepši, še bolj bleščeč, kakor pri Dolinarjevi Ceciliji.
Šle so ženske po vasi z Marijo v rokah in pele so dolgo pesem o tem, kako sta prosila Marija in sv. Jožef „jerperg" okrog po celem mesta Betlehemu. V lužah in po snegu so se svetlikale sveče in svetiljke, nizke kmetske hiše so stale ob cesti vse stisnjene in prezeble pod belim snegom. Pesmi so se razlegale daleč čez vas tja v tiho noč. —
Zadaj so cmokali otroci, luči so se jim svetile v očeh ali roke in noge so bile vse trde od mraza. Iz oči so jim kapale solze, ali vseeno se jim je zdelo lepo, iti po tajajočem se blatnem snegu in gledati v migljajoče sveče pred njimi.
Ustavili so se pred kmetsko hišo, ena od žensk je potrkala. „Kdo je tam?“ je zapelo nekaj glasov v hiši.
Zunaj so jim odpeli: „Odprite nam!“
In dalje še se je pela dolgovezna pesem, dokler se niso odprla vrata. Hiša je bila pobeljena, na oknih so visela nova rdeča zagrinjala, v kotu, kjer so bile že postavljene jaslice, se je vse bleščalo od zlatega papirja in pa papirnati prt pod njimi je bil skrbno izrezljan in poslikan z rumenimi, višnjevimi in rdečimi rožami. Čez mizo so viseli do tal beli prtovi in še lepše čipke so bile na njih, skoro pol metra široke, tenke in lepe, kakor iz sladkorja.
Vse polno je bilo ljudi, še v veži so stali. Postavili so Marijo na sredi mize med sveče, pokleknili so, peli so litanije in molili rožni venec. Okrog peči so se tiščali otroci, vsi zaspani so bili od dolgih molitev, ali lepo svetlo so se jim bleščale sveče pred očmi.
Kadar so odmolili, so stopile ženske čisto blizo preštele so sveče in pretipale prtove.
Iz fine kotenine, so bili prtovi; v Ljubljani jih je kupila gospodinja cel kos. In Rezika, domača hči, je delala tri leta neprestano čipke. Kolikokrat je mati sama lupila krompir in krmila prasce, da ne bi dobila Rezika pretrdih rok. „S takimi rokami se nič lepega ne naredi,“ je rekla in mati ji je verjela. Ali zdaj se lahko postavi, takih prtov ni v celi vasi in tako širokih čipk ni videti niti v trgu in tam dosti dajo na parado.
„Ali ste se postavili Mramorovka!“ je rekla Zaplotovka, ki je tudi imela Marijo pred dvemi dnevi. „Štiri sveče imate več, kakor sem jih imela jaz. No, saj si lahko privoščite, vaš grunt je večji.“
„Ali kaj pravite Zaplotovka?! Kaj bo teh par sveč? Ali moje vaze, poglejte, kako so beraške. Vaše so bile v resnici lepe. Kje ste jih pa kupili?“
„V Trstu. Iz Trsta so. Šla sem obiskat sestro poleti, omožena je v Nabrežini in potem sem šla še Trst. Prinesla sem te vaze seboj; človek mora imeti nekaj za spomin. In potem če bi umrl, kako bi ga dali na oder, če ni nič pri hiši.“
Razšle so se ženske domu. Po potu je rekla Zaplotovka svoji Faniki: „Nič ne pomaga, prtovi morajo biti novi. Nečem se več spraviti v sramoto s takimi cunjami.“
„Kdo bo pa Čipke delal?“ je rekla hči. „Saj veste, da ne gre tako hitro.“
„I no, veš, pošljem te v Idrijo pa boš izbrala tam tiste klekane. To je jako nobel, samo pri gospodi se vidijo. Naj se jeze babe ...“
Zadnji dan, na Sveti večer so nosili Marijo k Frlugovi, bila je te žena občinskega sluge.
Bale so se jo vse ženske. In ne zastonj. Nad nizko široko omaro je bilo napravljeno kakor oltar. Sami venci so viseli pod stropom in po stenah med prtovi. Prostor za Marijo je bil pripravljen, kakor tabernakelj z modrim papirjem oblepljen in posut s srebrnimi zvezdicami. Na obeh straneh je visel bel pajčolan, na njem so bile zlate pičice. Dišalo je v sobi po kadilu, okna so bila belo zagrnjena, stene rožasto pobarvane. Okrog Marije je gorelo dvaintrideset sveč.
Pele so ženske lepo, kakor še nikdar. Lavretanske litanije so odmolile, veseli del rožnega venca, zahvalne molitve po devetdnevnici. Otroci niso bili zaspani, — gorelo je dvaintrideset sveč okrog Marije in vse se je svetilo od prelepih svečnikov, pisanih vaz, papirnatih rož, prebelih prtov.
Ali dvaintrideset sveč je bilo preveč za pobožna ženska srca in nečisti duh pekla jih je izkušal z uspehom.
Ko so se vračale domov, so postale pred znamenjem, tam, odkoder so se delile poti na štiri strani vasi.
„Kaj si pa misli, ta fifla?! Dvaintrideset sveč, taka ošabnost! Niti prvi kmet si tega se more privoščiti. Njen mož ima trideset goldinarjev od občine na mesec. Še kajže nimajo svoje!“
„Da, ali zato jedo vsak dan meso. Golaž, pečene piške, to je kakor nič pri njih! ...“
Frlugova je klečala med tem pred Marijo in je molila tako: „Glej, dvaintrideset sveč sem ti prižgala, Marija! Dvaintrideset sveč Tebi v čast in slavo, ne zapusti nas, usmili se nas! Daj da bo imel moj mož štirideset goldinarjev na mesec, s tridesetimi ne moremo izhajati.“ Pustila je, da so gorele sveče vso sveto noč.
Dvaintrideset sveč! ...