Tri prilika
| Tri prilika Anton Sušnik |
| |||||||||||||
I. Mornarji.
[uredi]Ladja je stala z razpetimi jadri na morju. Prav pod gladino so štrlele strašne kleči iz globočin in krmar se je moral prerivati za ped naprej po ozki cesti, ki se je vila med skalami. Nikamor se ni upal, kajti kleči je bilo opaziti šele, ko si stal ob njih. Vsakrat, ko je potegnil po jasnem nebu ugoden, močan veter ter napel jadra, so planili pomorščaki izpod krova, da so odvili vrvi, ker sicer bi se ladja takoj razbila. In tako se je godilo vedno znova, vedno od konca. Krmarju je omahovala roka, a sedel je ob krmilu, ko je vstalo solnce izza morja in ko se je plazila bleda luna po nebeškem svodu. Mornarji pa so čakali in čakali ter niso zatisnili oči po klopeh, kjer so ležali. Če je zabučal izza gora piš, polastila se jih je strahovita želja, da bi napeli jadra ter se prepustiti vetrovom, a vendar so snemali jadra in ko se je veter polegel, so jih natezali zopet. Viseli so med življenjem in smrtjo, dasi se je ladja pomikala naprej, da se je komaj poznalo.
Tam ob bregu pa je rastlo drevo, močno in široko, da bi je obseglo komaj pet mož in za to drevo so privezovali ladje. V pristanu je bilo nakopičenega bogastva in blaga in živeli so tod veseljaki. Tam bi mornarji imeli vsega v obilici, praznili bi sode pozno v noč pri lojevih svečah in jedli bi ter v jutro zaspali. Ljubili bi tam in prepevali.
A ne bili bi več mornarji. Ladja bi trohnela, ponosna jadra bi zgnila.
Daleč zunaj pa je široko morje!
II. O mladeniču in dvojnem klasju.
[uredi]Nekoč je šel mladenič, mlad in lep, v tujino. Ko je romal leto in dan s popotno palico po svetu, dospe pod večer, ko je solnce zahajalo, na neskončno polje, na plodno ravan, na kateri se je zibalo žito. Prav blizu je stalo polno klasje s težkimi zrni, tako da se je pripogibalo k tlom, daleč, daleč, pod zeleno goro pa se je majalo žito, ki je bilo redko ter stalo kvišku, toda svetilo se je v čisti zarji na nebu v prelepem blesku.
Na ledini, pred mladeničem, se je pehala silna množica. Nekateri, ki jim je tekel znoj raz zabuhlih lic, so bili že blizu tolstega klasja, iz oči pa jim je sijala poželjivost. Suvali so se in padali so ter vstajali ali preko tolstih klasov ni hotel nihče. Drug poleg drugega so se tiščali ter trgali žito s težkimi, polnimi klasovi; mnogo se jih je celo plazilo po trebuhu, da bi več naruvali.
Mladenič ni vedel, kaj naj stori. Bil je truden in lačen, prašen in ubog. Natrgal bi si lahko tolstega klasja, kakor drhal, ki se je pehala in mučila.
Pod goro, v daljavi, se je bliskalo redko klasje v čudovitem čaru. Mladenič je pregazil poželjivo množico, težko, z velikim naporom, a preril se je preko nje. Bil je med tolstim klasjem, pa si ga ni nabral. Šel je tudi preko klasja. Sam je bil in gasil je čez ravnino, truden in lačen in teža klasja, po katerem je hlepela množica, mu je zavirala korak. Zarja je ugasnila, a mladenič je šel v mrak, tja v daljavo pod goro. Daleč za seboj je čul množico, kako je hropela. Klasje, redko in lahko, tam pod goro pa se je blestelo vedno v lepšem, neznanem sijaju. Hodil je noč in dan, dan in noč ter zrl le klasje brez zrn tam pod daljno goro. Ni bil več truden, ne žejen, ne lačen, ne ubog, — bil je bogat onega čudovitega žara, tam v neskončni daljavi, one luči, ki ni prihajala od težkih, tolsti h klasov.
III. Orel.
[uredi]Orel je letel po zraku. Široko je imel razprte peruti ter se pognal včasih, potem pa ostal zopet miren, kakor bi visel izpod neba na nevidni, neskončni niti. Gledal je holme, ki so se vzdigovali po ravnini ter bela selišča človeška, ki so se skrivala varno, nalik gnezdom, ob njih vznožju.
Prišel je iz sela lovec, ki je imel desnico trdo, tako da jo je mogel le v eni smeri iztegniti. Ko je opazil velikega tiča, ki se je veličastno zibal nad ravnino, pomeril je nanj, toda izpoznal je, da se je že daleč oddaljil od točke, kamor more zadeti. Orel pa se ni zmenil, delal se je, kakor da ne sluti svinčenke, ki je tičala v puški. Zibal se je po zraku ter se radoval v smeli samozavesti; poletel je nalašč nekoliko v stran ter splaval nad gozdove, potem pa je priplul nazaj nad ravnino. Lovca je nekaj naganjalo, da bi izprožil, češ, saj prileti orel v krogu nazaj na ono mesto, ker ni oprezen, ker ne ve, kakšno roko imam. Toda orel je videl vse iz višave, kajti imel je čudno bistro oko, tako da je izpoznal celo slepca na travniku, kaj ne bi lovca, da ima trdo roko. Bil pa je miren, ker sploh ni mogel letati v krogu, kajti njegov polet je bil raven, — saj je bil orel.
Lovec pa je izprožil. Orel se ni ozrl, nego spustil se je prav nizko doli proti pisanim tratam, ki so se razprostirale za reko, katera se je vila mimo selišč, potem pa se je dvignil nazaj, visoko gori med kopičaste oblake, ki so šli z juga na sever ter se z njimi pogovarjal o gozdovih in planinah, a lovca ni niti omenil.