Telečji jezik
| Telečji jezik. K. |
| |||||||||||||
"No, Marjanca, kaj boš pa ti povedala?" vprašal je Father Pavel krepko slovensko ameriško dekle svoje župnije, ko je vstopil v svojo pisarno, kjer ga je čakala.
"Rada bi se z Vami nekoliko posvetovala."
"Prav, prav, Marjanca. Kar povej, kaj te na srcu teži," rekel je dobrovoljno duhovnik, ki je čislal Marjanco kot eno izmed najboljših deklet svoje župnije. Pri Marijini družbi je bila ena izmed najbolj delavnih odbornic in je opravljala službo tajnice že več let na njegovo veliko zadovoljnost. Veliko mu je pomagala pri delu za žensko mladino v župniji.
Marjanca je zardela in bila v vidni zadregi. Ni vedela, kako bi začela. Predmet, o katerem se je mislfla posvetovati s svojim duhovnim očetom, je bil pač zelo kočljiv in nobeno pošteno dekle ne govori prav lahko o tem, posebno ne s svojim duhovnikom. Nekoliko je pomolčala.
Duhovnik je opazil njeno zadrego. Tudi razumel jo je. Saj je že slutil, po kaj je prišla in o čem bi se rada z njim posvetovala. Saj njegovemu skrbnemu očetovskemu očesu ni ušlo, da bi ne bil opazil, da je Marjanca izgubila svoje srce in da je bil Petričev John tisti, ki ga ji je bil ukradel.
"No, le povej! Kar nič se ne boj! Saj že slutim, o čem bi se ti rada posvetovala. Prav je tako, da prideš tudi k meni po svet, ker jaz poznam svoje fante morda bolje, kakor jih poznaš ti."
Ko ji je tako duhovnik prišel že na pol poti naproti, ni bilo težko povedati, po kaj je prišla in odkriti svoje srce.
"Da, Father, omožila se bom."
"Tako? No, saj si stara dovolj. Tudi jaz sem že mislil, da je čas za te tu, da misliš na to."
"Mislite?" je rekla ojunačena in se sladko nasmejala.
"No, Marjanca, kdo pa je bil tisti, ki ti je ukradel srce?"
"Ej, Father, saj veste."
"Kaj bom vedel? To so pač samo tvoje skrivnosti."
"Petričev John."
"Da, da, Marjanca. Opazil sem že, da ga nekam rada vidiš."
"Da, Father, zato sem prišla sem, da se z Vami posvetujem, predno mu dam besedo."
"Tako je prav, Marjanca! Me veseli, da si tudi v tej, tako važni za te in tvojo prihodnost najvažnejši zadevi prišla sem k meni po svet. Saj veš, da duhovniku ni vseeno, kako si mladina postavlja temelje za svojo prihodnost. Posebno tebe bi ne videl rad nesrečno. Bila si vsikdar dobro dekle."
"Hvala lepa, Father, za to pohvalo, katero ne vem, če zaslužim."
"Si jo, si jo, Marjanca! Zato vidiš, želim iz srca, da bi ti ostala tudi kot žena dobra in srečna, kakor si bila kot dekle."
"Kaj mislite, Father, ali bi ga vzela?"
"Hm, poznam Johna prav dobro. Saj sva prijatelja. Tudi on ni napačen fant. Lep dečko. Pridno dela. Ne pije. Veren je."
"Tudi jaz ga poznam kot takega."
"Vidiš, Marjanca. Navadno mladi ljudje pridejo v župnišče vprašat za svet šele potem, ko so si med seboj že dali besedo, morda so se že zaročili."
"Jaz Johnu nisem še dala nobene besede. Prav nič mu nisem še obljubila."
"Kaj pa mati pravijo na to?"
"Rekli so mi, da se naj sama odločim. Svarili so me samo, da naj preje pomislim dobro, da ne bom potem obžalovala. Opozorili me na rodovinsko napako, ki je nekako prirojena Petričevi družini."
"Katera pa je ta?"
"Njih trmoglavost. Stara Petričevka je imela veliko križev s svojim možem radi te napake. Po cele tedne, da, včasih po cele mesece ni z njo govoril."
"Da, tudi jaz sem opazil pri Johnu isto napako. Jako je nagel in potem ko se vjezi, ne more pozabiti. Nekolikokrati sem se mu že tudi jaz zameril. Srečal me je, pa mi je komaj odzdravil."
"Drugače je pa dober fant, ga je branila Marjanca in se izdala, da ga ima že rada in da se je že skoraj odločila, da ga vendar vzame.
"Jaz mislim, Marjanca, da ne boš naredila napake, ako njega vzameš. Samo na to napako pa bodi pripravljena, da ti bo zagrenila marsikako uro tvojega zakonskega življenja, ako je ne boš znala takoj od začetka ozdraviti. Petričevka je imela težko življenje z možem radi tega. Veš, kako je neprijetno v družini, ako kdo cele mesece 'rivec' kuha."
Vesela je odšla Marjanca iz župnišča, ko sta se dogovorila s Fathrom, da ga bo vzela, vendar, da bo skušala s previdnostjo in modrostjo Johna ozdraviti te napake takoj, ko se bo pokazala.
Poroka je bila jako slovesna in prav v duhu cerkve. Marjanca je bila pobožno dekle, za to je hotela imeti tudi poroko tako v tem duhu.
"Lahko sta vesela, dragi ženin in nevesta," jima je govoril gospod župnik pri poroki, "da obhajata tako lepo svoj najlepši dan. Vse vajine družice in vsi tovariši, kakor tudi obe vajini družini, vsi so pristopili z Vama k mizi Gospodovi in najprej tu v cerkvi z Vama slavili 'ženitnino' z Gospodom in Marijo. Ta sveta obhajila so najlepši poročni dar, katerega Vama morejo Vaši sorodniki in prijatelji dati na težko pot zakonskega jarma."
Lepo in mirno jima je potekalo zakonsko življenje prve mesece. Nič, prav nič ni kazilo njunega srečnega življenja. — Kakor dva golobčka sta živela. Meseci so potekali drug za drugim, pa kar še ni prav nič skazilo te sreče.
"Se je poboljšal, ta John," je rekla Marjanca Fathru, ko sta se srečala na cesti. "Popolnoma drugi je kakor je bil. — Prav nič tiste trme še nisem opazila."
"Marjanca, le počasi! Človek svoje narave ne spremeni tako hitro! V tvojem zakonu je šele 'dobro jutro'. Kar še ni prišlo, še lahko pride. Le previdna bodi in pametno z njim ravnaj, pa bo vse dobro."
In res ni bilo treba več dolgo čakati Marjanci, da je prišla njena ljubezen do Johna, pa tudi njena modrost in previdnost do težke poskušnje. Bilo je pa takole.
Župnija se je pripravljala na letni bazar, da bodo plačali nekoliko dolga na šolskem poslopju.
Kakor vsako leto, ko je bila še dekle, tako je hotela biti Marjanca tudi sedaj kot žena med prvimi delavkami za uspeh te prireditve. Bila je v odboru materinskega društva. Sprejela je nase tudi nalogo, da bo šla s tovarišicami ženami kolektat okrog trgovcev raznih dobitkov za društveni "štant". To pa da seveda veliko dela in veliko hoje. Večkrat je tako tudi zamudila večerjo. John je bil že doma z dela, nje pa še ni bilo.
Prve večere John ni nič rekel. Ljubeznivo se je oprostila in ga prosila, naj nekoliko po-, trpi. "Saj veš, John, da moram nekoliko tudi za cerkev narediti. Boš že nekoliko potrpel, kaj ne? Bo takoj večerja," ga je tolažila.
John je molčal in čital časopis in čakal.
Ko je pa zopet tretji večer in četrti ni bilo in se je še dalje zamudila, je pa zavrel Johnov "piskerček" in njegova podedovana napaka se je začela dvigati in kazati Marjanci svoje neprijetne roge.
Ko je tako naslednji večer zopet ni bilo dolgo in se je slednjič pozno vrnila, ni našla Johna več doma. "Morda dela črez čas," se je tolažila in hitela z večerjo.
Toda bila je ura osem, de vet, deset, Johna od nikoder.
"To je pa že malo predolgo," si je govorila. "Da bi tako dolgo delal, si ne morem misliti. Ali se mu je kaj zgodilo, ali kaj?" Začelo jo je skrbeti Naprej in naprej je stala pri oknu in pogledovala po cesti, če ne pride. Slednjič jo ni več vzdržalo v sobi, šla je pred hišo in ga tam čakala. Šele o pol enajstih se je vrnil iz gledišča, kamor je šel, ko se je v restavrantu nekoliko pokrepčal.
"Kje si pa bil tako dolgo, John? Bila sem že v strašnih skrbeh."
John ni odgovoril besedice. Grdo jo je pogledal in šel mimo nje v hišo.
"Kje si bil, John? Glej, večerja te že tri ure čaka?"
John zopet ni odgovoril besedice. Gledal je grdo, se tiho slekel in legel spat, ne da bi bila spravila besedice iz njega.
Ker ni dobila nobenega odgovora na vsa svoja obilna vprašanja, je slednjič tudi Marjanca umolknila. Pospravila je večerjo v ledenico, sedla nekoliko v parlor in začela citati časopis. Toda ni šlo. Slednjič ga je odložila in šla tudi ona spat.
Drugo jutro je poskušala znova, da bi bila spravila iz Johna vsaj kako malo besedico. Pa se ji ni posrečilo. Tiho in jezno je povžil svoj zajutrek, vzel svoj površnik in brez pozdrava odšel na delo.
"Aha, vojska se bliža," je rekla za njim polglasno Marjanca, ko so se zaprla vrata za njim.
"Ej, do večera bo že pozabil! Zvečer moram biti pa že o pravem času doma. Pa dobro večerjo mu bom pripravila, vse, kar ima on najrajši, pa bo vse dobro," je sklenila.
Toda zmotila se je. Ni še poznala podedovanega greha Petričeve družine. John je prišel zvečer domov, kakor je odšel, s temnim pogledom in molče. Na njen pozdrav ji ni nič odgovoril. Sedel je v parler in čital časopis, dokler ga ni poklicala k večerji.
Pri večerji je imel pred seboj časnik in ga čital. Na Marjanco se niti ozrl ni. Vpraševala ga je eno vprašanje za drugim. Na vse mogoče načine ga je skušala pripraviti do tega, da bi bil spregovoril besedico. Pa je bilo vse zastonj.
Ko le ni nič opravila, začelo je tudi njo že grabiti. Jeza se je že kuhala v njenih prsih. Dihala je težko in roke so se ji tresle. Že mu je hotela povedati par prav trpkih, da bi mu povedala, kaj misli, pa se je še o pravem času spomnila na nauke Fathra Pavla: "Ko je mož čmeren ali jezen, pusti ga! Molči in trpi! Ne tiši vanj! Ga boš še bolj razjezila in do prepira bo prišlo. Potrpi!" je govoril duhovnik.
"Da, molčala bom!" je rekla sama pri sebi. Solze, ki so se ji posilile v oči, je skrivaj obrisala in šla v kuhinjo in pomila posodo.
Enako je bilo tudi naslednji dan in še potem dva dni.
Toda tudi Marjanca je oila Človek, kakor vsakdo drugi. Tudi njo je že zmagovala jeza in se je le s težavo premagovala, da ni začela zmerjati Johna, ko se je držal kakor kak "piš me v uh na pratki."
Ni vedela, kaj bi počela? — Vse je že poskusila, kar ji je le na misel prišlo. Pa vse je bilo zaman. John je ostal stari Petričev John, kakoršen je bil.
"Father," je prijokala drugi dan Marjanca v župnišče. Več ni mogla govoriti. Jok jo je posilil.
"Kaj pa je, Marjanca? Kaj se je pa zgodilo? Zakaj jokaš?" vprašal jo je duhovnik sočutno, ki je pa takoj slutil, kaj se je zgodilo.
Med jokom mu je Marjanca povedala, kaj se godi doma in kakšen je John.
"Marjanca, nič ne jokaj! Saj so te na to njegovo napako opozorili to njegovo napako opozorili mati in tudi jaz. Toraj si vedela, da je John podvržen tej slabosti. Sedaj jok ne bo nič pomagal. Sedaj treba samo porabiti vso modrost in previdnost, kolikor si je zmožna."
Dolgo sta se posvetovala duhovnik in Marjanca. Pogovor je Marjanco popolnoma potolažil. Nasvet, katerega ji je dal duhovnik, se ji je tako dopadel, da se mu je iz srca začela smejati. Vsa razveseljena in potolažena je odšla iz župnišča.
"Hvala lepa, Father Pavel, za tako dober nasvet. Prav vse bom tako izvedla, kakor ste mi na svetovali," je rekla in odšla iz župnišča naravnost k mesarju, da kupi nasvetovano jed za večerjo danes zvečer.
Lepše kakor kedaj preje je pripravila mizo v obednici za večerjo. Pogrnila je najlepši prt, kar jih je imela. Namizno orodje, nože in vilice, je dala na mizo tiste, katere je dobila kot poročni dar na dan poroke. Še nikdar jih nista rabila. Tudi krožniki so bili najlepši. Sredi mize je kupila lep svež šopek cvetlic, da je vse bolj slavnostno izgledalo.
Večerja je bila pripravljena veliko preje, kakor je bil pa čas. Imela je že vse pripravljeno. Nepotrpežljivo je čakala ure, ko bo prišel John z dela.
Večkrat se je zasmejala sama sebi.
"Kako bo neki to zdravilo učinkovalo?" se je izpraševala polglasno sama sebe.
John pride kakor po navadi.
"Dobri večer, možiček!" ga je zopet ljubeznivo pozdravila.
Nič odgovora! John je kakor po navadi slekel svojo suknjo, sedel v parlor in molče čakal večerje.
"Si kaj truden?" ga je zopet ogovorila.
Nič odgovora.
"Seveda si, revček! Celi dan delati ni lahko."
Nič odgovora.
"Večerja je gotova, John, kar sedi!" ga je povabila. Samo danes pa ni tudi sama sedla k mizi, kakor je dosedaj vsaki večer, če se je tudi John tako držal. Šla je v parlor in vzela časopis v roke, katerega je John pustil tam. Delala se je, kakor da ga pridno čita. Toda v resnici se je pa samo skrila za časopis, da je lažje opazovala, kaj bode sedajle pri mizi.
John sede jezno za mizo, kakor po navadi. Ko tudi Marjanca ni prisedla k večerji, ga je vidno še bolj raztogotilo. Grdo je pogledal po strani proti parlorju, kjer je sedela in nekaj zagodrnjal, rekel pa ni vendar nič. Vzel je prtiček s krožnika in si ga dal na kolena, kakor vselej, spil čašo vode in se lotil večerje.
Prav tik pred njim je bil velik podolgovati krožnik, največji, ki sta ga imela. Toda jed je bila zakrita s prtičkom. John hoče odkriti prtiček, da bi videl, kaj je pod prtičkom, pa najde listič na prtičku. Vse se je kuhalo v njem. "Za norca me hoče imeti," je siknil med zobmi. Vzame listič v roke in čita:
"Ker vidim, da si svojega izgubil, pripravila sem ti drugega. Morda bo ta poraben. Je najboljši, ki sem ga mogla dobiti."
To ga je še bolj raztogotilo. Vrgel je listič po tleh.
Marjanca je gledala vse to izza časopisa v parlorju. "Aha. sedajle pa bo kar bo," si je mislila in bila tudi sama razburjena v pričakovanju, če bo to zdravilo učinkovalo.
John odgrne prtiček. Toda ni še vsega odkril, ko osupne in za trenutek obstane in drži prtiček v roki in gleda na krožnik. Potem pobere listič in ga še enkrat prečita.
"Ker vidim, da si svojega izgubil, pripravila sem ti drugega. Morda bo ta poraben. Je najboljši, ki sem ga mogla dobiti," je čital na listku.
Pogleda še enkrat na krožnik in še enkrat na listič in potem še enkrat in še enkrat. Potem nekoliko pomisli. Videlo se mu je, da ne ve, kaj bi naredil. Obraz se mu je razvedril. Smejal bi se bil rad, pa se mu je videlo, da je s silo tlačil smeh. Vendar slednjič ga premaga. Glasno se zakrohota. — Smejal se je tako, da je moral vstati od mize in je šel po obednici parkrat gori in doli in se smejal.
"Zmaga," je rekla Marjanca vsa vesela sama pri sebi in vstala in šla v obednico.
"Kaj pa je, John? Kaj se pa smeješ?" ga je vprašala, kakor bi ničesar ne vedela, za kaj gre.
John se je smejal dalje.
Slednjič se vstavi pred Marjanco:
"Draga ženka, odpusti!" je rekel osramočen vidno in jo poljubil.
"Kaj pa je, John? Za kaj pa gre?" ga je vprašala znova najivno.
"Ej, kaj boš vpraševala, porednica? Pridi, prinesi še zase krožnik, da bova skupaj večerjala. Prevelik je samo zame. Za oba bo dovolj."
"Kdo je prevelik? Kaj bo za oba dovolj?" ga je poredno dalje izpraševala.
"Ti porednica, ti! Sedaj pa še vprašuje? I, kaj? Telečji jezik, ki si ga mi pripravila nocoj za večerjo."
"Kaj sem pa hotela drugega? Smilil si se mi, ko nisi več govoril. Bala sem se, da si jezik izgubil, sem ti pa poskrbela drugega," odgovorila je poredno Marjanca. "In človeškega veš, da ti nisem mogla preskrbeti; sem pa poskrbela najboljšega, ki sem ga mogla dobiti."
"Ti porednica ti!" ji je John požugal.
Sedla sta k večerji in "zdravilo" je obema teknilo, kakor še nikdar kaka jed odkar sta skupaj. Nasmejala sta se do solz.
Johnov podedovan Petričev greh je bil premagan za enkrat. Pa ne samo za enkrat. Tudi pozneje, ko se je že nekolikokrat hotel polastiti Johna, je današnje zdravilo dobro učinkovalo.
"Ali bi zopet rad telečji jezik jedel?" mu je vselej pri laki priliki rekla Marjanca šaljivo. Pa je vsikdar pomagalo.
"Hvala lepa, Father Pavel", zahvaljeval se je John pri neki priliki svojemu župniku, ko je bil v župnišču.
"Zakaj hvala, John?" ga je vprašal duhovnik navidezno nevedno.
"Eh, saj veste! Za tisti nasvetovani telečji jezik, ki ste nasvetovali Marjanci ..."
"A, tako? Hahaha ..." se je nasmejal župnik zadovoljno z Johnom vred.