Mišnica
| Mišnica V. Z. |
| |||||||||||||
Erna je bila že precej prileten angel s črnimi kitami in rjavkastimi očmi. To zimo je bila samo enkrat zaročena, zdaj pa je bilo njeno mehko srčece zopet prazno in prosto.
Dragotin Vešča pa, neplačan rob paragrafov, je šele predkratkim srečno razvozlal svojo trinajsto zaroko. Kakor vse plemenitejše nature, je bil tudi on nekoliko babjeveren; potemtakem nikakor ni mogel ostati pri tej nesrečni številki. Gospodična Erna mu je prišla ravno prav.
Ernina mamica, vdova po stotniku, ga je bila našla vrednega, da je smel stanovati v eni njenih sob; za to prijazno dobroto ji je ostajal Dragotin Vešča dolžan ne samo dosti primernega spoštovanja, ampak tudi dvanajst goldinarjev točno vsak mesec. Gospa vdova je imela mehak in blag značaj in ni gospoda Vešče nikdar tirjala niti mu ni grenila veselja do življenja z najmanjšim tihim znamenjem na obrazu.
Precej pri prvi viziti je Erna Dragotinu izvrstno ugajala s svojim živahnim in obenem milim značajem. Temne obrvi nad velikimi, nekoliko porednimi očmi je potegovala kakor začuden otrok kvišku; rada se je smejala, deloma zato, da bi paradirala s svojimi belimi, z zlatom plombiranimi zobki, deloma pa tudi zato, ker je bila res prav židane volje, zakaj gospod Vešča je sedel precej leseno na stolu in je rekel „Pardon!", ko mu je padla rokavica iz roke. Erna je stala za stolom, kjer je sedela gospa mama v vsi svoji obširnosti in s tihim veličanstvom na zgubanem obrazu, oddaleč jako podobnem pogretemu krompirju v oblicah. Gospa mama je bila rojena govornica kakor sploh malone vse Evine potomke, zlasti pa vdove. Predavala je Dragotinu o slabi in napačni vzgoji našega „boljšega" ženstva po zavodih.
„Recimo, učena mlada dama se vrne domov, " je pridigovala, „ vstane ob devetih, desetih, pomlati malo po klavirju, se pokaže za pet minut v kuhinji, določi znanstveno, kako se razlikuje pisker od sklede, včasi tudi malo pokuha z bukvami v roki, navadno pa vse pokvari, tudi če ne obrne v kuharski knjigi dveh listov naenkrat namesto enega samega ... "
Potem je naznanila s povzdignjenim glasom, da je, hvala Bogu, njena Erna čisto drugače vzgojena. Hčerka je ob tej slabo parfimirani hvali predražestno povesila oči in zardela in se držala tako otroško naivno, kakor bi je ne žulila nerodna butara dolgočasnega devištva že lepo vrsto let.
Dragotin Vešča ni bil zastonj že trinajstkrat srečno zaročen; takoj je opazil rafinirano naivnost gospodične Erne in se je na tihem precej pridušil, da prične kar najprej svojo štirinajsto ljubezen.
„Pod kožo je vsak krvav, posebno pa jaz!" si je mislil. „Čudna so pota življenja in večinoma neumna. Sicer je gotovo že dolgo, kar je bila Erna pri birmi, toda star panj še bolje gori, pravijo".
Zdelo se mu je, da je tudi Erna pripravljena, deliti z njim srečo svojega večkrat zaročenega, vendar še ne čisto potrtega srca. Dragotin Vešča se je opajal z najslajšimi nadami. Nekoč je kupil na Marijinem trgu za majhen denar „planet", tiskan listek, ki mu ga je izbral dresiran kanarček. Babjeverni Dragotin je bral z velikim veseljem:
„Vaše blagorodje!
Nikar nikdar ne tožite usode! Njeni udarci minejo kmalu; Vaša poštenost in Vaš ugled Vam bo pridobil povsod prijateljev. Svoje sreče sicer ne dosežete tako kmalu in nekaj časa boste v zadregi, toda prijatelj Vam pomore. Vaš nemir Vam prinese dobička. Premagali ste mnogo sitnosti, toda ne čudite se, kadar Vam prinese čas veliko srečo".
Ta „planet" se je sicer prilegal vsakomur, izvzemši morebiti kakšnega roparskega morilca, ali Dragotin Vešča si je domišljal, da ga je potegnil kanarček kakor nalašč zanj. Zaljubil se je na nos na vrat v Erno s tisto virtuoznostjo, ki se da doseči le po mnogi vaji. Vendar nikdar ni mogel biti sam z njo; materin zmaj je bil Erni vedno za dražestnimi petami. Niti pisemca ji ni mogel oddati; očito pa ni maral govoriti, zakaj Vešča je bil eden izmed tistih malopridnih mladeničev, ki v temoti svojega duha verujejo, da je le tajna ljubezen edino prava ljubezen in da so skrivni poljubi najslajša sladkost na tem grenkem svetu.
Neko soboto jo je vendar enkrat samo srečal na stopnicah. S kratkimi besedami ji je razodel, da jo ljubi. Precej prvi trenutek, ko jo je videl, je čutil, da ona odloči njegovo usodo, tako ji je dejal na stopnicah ali pa vsaj kaj podobnega; potem pa jo je vprašal, če ima tudi ona morda kaj ljubezni pripravljene zanj. Erna je zardela kakor se spodobi, povesila oči, kakor se spodobi in stekla po stopnicah; to se sicer tudi spodobi, toda Vešči njen beg ni bil posebno všeč. Dokler je mogel, je gledal za njeno gibko postavo, bridko čez jetra prepasano in — o sreča! — videl je naposled njeno izzivajoče smehljanje okoli zlato plombiranih zobčkov, v porednih očeh, na vsem obrazku, da ga je presladko požgačkalo v srcu.
Pri drugem posetu se je Vešča debelo zlagal gospe mamici. Nikdar ni bil lovec in vse žive dni je privoščil divjačini nedeljski mir, vesele praznike in srečno novo leto.
Pa ga je premotil hudič in grešnik je dejal dami, da je izboren lovec in da je postreljal že brez števila živih in zdravih zajcev in da s svojim strelom še ni nikdar po nemarnem ožgačkal nobenega gonjača niti lovskih kužkov,
„O, tu nam pa utegnete pomagati," je rekla gospa. „V naši kuhinji prebiva namreč miš! Ako bi to ugonobili!"
In zopet je poslušal Vešča glas Satanov.
„To ni nič posebnega,“ je odgovoril. „Če sem postrelil toliko zajcev, upam, da bom tudi miško sijajno premagal. Še danes, v petih minutah, ujamem nevarno žival z zvijačo v past."
Še tisto popoldne je nastavil Vešča novo kupljeno mišnico s kosom osmojene slanine v kuhinji pred mišjim brlogom.
Dragotin Vešča je bil moder mož; da se izogne vsaki blamaži, si je preskrbel že prej ujeto miš in pokril past s cunjo, češ, da miš ne bo videla mišnice. Erna je bila nad vse radovedna, ali bo Dragotin res v petih minutah ujel kuhinjsko divjačino ali ne; hotela je biti pri zanimivem lovu. Srbna mati je ni pustila same; obe sta zlezli na stole in s tega varnega zavetja gledali kdaj se ujame redki plen. Čez pet minut je Vešča zmagoslavno oznanil strmeči dvojici, da je miška že v mišnici. Dami sta zlezli z njegovo pomočjo zopet s stolov in se čudili Dragotinovim lepim talentom. Kar pa se je prikazala iz luknjice prava domača miš in jo ustrigla po kuhinji. Gospa je zavreščala in ubežala, Erna pa je skoro omedlela od strahu. Vešča jo je kmalu pomiril z veselo novico, da je „druga" miš že zopet v svoji luknjici.
Potem pa ni premišljeval dolgo. Objel je lahno drhtajočo Erno in jo jel poljubovati z vsem ognjem strastne štirinajste ljubezni in ji kuril srce s sladkimi besedami. Kar pečo nosi, se vse preprosi; Erna sicer ni nosila nobene peče, temveč samo ponarejene lase, ki so bili pa tudi nekaj vredni, in se je dala v kratkem omečiti. Objela je Dragotina z mehkimi rokami in mu vračala poljube tako presrčno, tako vdano, tako navdušeno po vseh pravilih srečne ljubezni.
„Ne tako glasno!“ jo je prosil.
Erna pa je poljubljala še glasneje. In zdaj so se odprla vrata in gospa mama je stala tu kakor angel maščevanja. Zastonj se je izkušal prestrašeni Dragotin oprostiti iz nežnih rok, Erna se ga je oklenila z vso obupno močjo izkušene device.
„Gospod Vešča! — Nikdar ne bi mislila ..."
„Prosim Vas za roko gospodične hčerke," je zastokal Vešča v peklenski stiski.
„Blagoslovi Vaju Bog, otroka moja," je dejala prijetno ginjena gospa. Erna jo je objela in potočila na njenih obširnih prsih par solzic, kakor se spodobi. Toda bolj odkritosrčne so bile debele in strašno kisle solze, ki jih je požiral neprevidni Vešča.
Štirinajsta ljubezen mu je bila usodepolna; petnajste ni dosegel nikdar več. Erna se ga je držala in se ga še drži, kakor se spodobi. Po šestih mesecih mučnega predpekla jo je spremil pred oltar. Priženil ni druge dote nego generalni pardon za neplačano stanovanje in sitno taščo. Vsake kvatre večkrat se potrka Vešča ves skesan na prsi in vzdihne: „Kdor drugim nastavlja mišnico, se sam ujame v past". Potem gre pa naglo krokat.