Mangart
| Mangart J. M. |
| |||||||||||||
Mangart je nekako pastorek slovenskih hribolazcev, zakaj le malokdo se izpozabi, da zleze nanj. In kje naj iščemo vzrokov tega preziranja? Saj je po visočini prvi za Triglavom, kateri edini ga tudi prekaša glede razgleda, in nevaren tudi ni. Seveda marsikdo gre na visoke gore le, če ga čaka pod vrhom gostoljubna slovenska koča, in te iščeš zastonj v Mangartu. Sicer stoji pod Travnikom na goriški strani koča Nem. plan. dr., toda marsikdo se nemških koč na Slovenskem ogiblje, ako je izkusil njih — negostoljubnost. Čudno, na resnično nemških tleh te nihče ne vpraša, če si Slovenec ali Nemec. Bodi kakršnekoli narodnosti, dobrodošel si tudi pod nemško streho. Pri nas pa, na slovenskih, na svojih tleh, smo v nemških kočah lahko veseli, ako nas kak pogermanjeni Slovan ne vrže pod kap. Mogoče je torej, da se marsikdo ne napoti na Mangart, ker se boji, da bi ne našel prostora v njegovi koči. Toda glavni vzrok, da se slovensko hribolastvo tako malo zanima zanj, je po mojih mislih to, da še nihče ni v „Vestniku" dovolj nanj opozoril. Ker torej nihče drugi noče Mangartu peti slave, moram jaz to storiti. Sicer ne vem, mu bo li to koristilo ali škodovalo, zakaj zvedel sem, da sem na glasu lažnivega Kljukca; po kaki pravici, prav res ne vem. Prišlo mi je na uho le toliko, da vsak, ki prebere članke, spisane od „zloglasega" J. M., slednjič pravi: „Če je le vse res, kar piše!" G. urednik, do Vas se obračam v svoji žalosti; ta dvom o moji resnicoljubnosti me tako žali, da bi bil že davno vrgel pero v koruzo, ako bi mi ne bilo naše hribolastvo tako pri srcu. Jaz in pa laž! Prav diametralno sva si nasproti. Kar sem spisal, je tako in pa prav res tako resnično, da sva v tem oziru resnica in jaz popolnoma brat in sestra, ki se ljubita prav bratovsko akoravno se tuintam malo sporečeta. Seveda, nevernih Tomažev je še dosti na svetu. Zato sem najel na pot na Mangart dve verodostojni priči, ki lahko z mirno vestjo pričata, da je vse do pičice res, kar pišem tu o Mangartu. To sta dva dijaka iz starodavnega Kranja; enemu je ime Tone, drugemu pa Francelj. Pa čemu bi se še dalje opiral, ko vem, da vse skupaj nič ne pomaga! Začnimo torej raje z Mangartom!
Kdo je pa prilezel prvi nanj, bi vprašal kak radovednež. To vesta menda le Bog in Mangart, tisti pa, ki je bil prvi gori, je že najbrže pozabil, ako se je sploh zavedal tega slavnega čina. Gotovo so hodili na Mangart pastirji in koze, predno se je kak hribolazec zmislil, da bi lezel gori. Kdo je bil pa poprej na vrhu, pastir ali kozel, se ne more natanko določiti.
Grof Franc Hochenwart se je lahko ponašal, da je bil prvi kot hribolazec na Mangartu. Leta 1794. je šel v vročem avgustu v Fužine in dobil tam nekega kovača, ki je bil hud lovec in večkrat že na Mangartu. Ob dveh zjutraj sta se napotila proti sedlu Travniku, kamor sta dospela v štirih urah. Ko sta zlezla po ozkih zidcih na severni strani do nekega proda, je pokazal kovač grofu pot do vrha, sam je pa šel nad divje koze. Grof je prilezel potem sam na vrh. Nazaj je zlezel na sedlo po neki drugi poti, po kateri, se ne more natanko določiti, ker je ves popis bolj težko umljiv. Na sedlu sta se z vodnikom zopet sešla. Hochenwartu se je Mangart tako omilil, da ga je pozneje še enkrat obiskal.
Tudi znani Freyer je bil na Mangartu, in sicer leta 1836. Ko je naslednje leto ponovil svoj obisk, je zadel na vrhu ob čredo koz. Da je bil tudi slavni naš Stanič večkrat gori, ne moremo pač nikakor dvomiti.
Dandanes je pot precej zavarovana z žicami, zato ga leto za letom bolj obiskujejo. Žalibog, da je med obiskovalci le malo Slovencev; zato si štejem v ne malo zaslugo, da sem lansko leto pomnožil njih število za tri.
Ker nismo hoteli v Mangartovi koči prenočiti, smo se odpravili s postaje v Ratečah že zjutraj ob treh. Bilo je meseca avgusta ravno o polni luni. Svetilnice nismo niti rabili, ko smo krenili s travnikov v gozd. Mogočno bobnenje Belopečnice je donelo daleč v tihem jutranjem mraku. Ko smo pa prišli do prvega Klanškega jezera, smo nehote obstali. Pogosto smo ga sicer že videli, toda tako krasnega še nikdar kakor v tej mesečni noči. Mesečni žarki so srebrili gladko jezersko gladino, da je bila podobna velikanski srebrni plošči. Na njej so se ostro črtali obrisi mogočnih smrek in jelk, ki so se mi v somraku zdele podobne orjaškim stražnikom. Tuintam je zapihljal jutranji veter od Kepe sem; jelke so stresle svoje temne vrhove in srebrna plošča se je začela lomiti. Nastale so na njej svetlikajoče se brazde; vzdignili so se lahni valčki, lovili drug drugega in slednjič prihiteli do brega ter metali svoje srebrne pene na prod in obrežne skale. Njih veselo pljuskanje še je vmešavalo med šelest drevja in bobnenje jezerskega odtoka. Kmalu so se pa valovi zopet pomirili, brazde so zopet izginile in jelke so stale nepremično in ogledovale svoje vitke postave v jezerski gladini. Tihoto je motilo samo še bučanje odtoka.
„Kdo ve, kaj delajo sedaj ljudje na luni?" se oglasi vedno radovedni Francelj.
„Molče", se zaderem vanj, jezen, da mi je pregnal slasti polna čuvstva s tako prozaičnim vprašanjem.
„No, sedaj si pa zvedel!" se oglasi flegmatični Tonček.
„Zakaj nisem raje doma ostal!" modruje dalje. „Ležal bi sedaj še lepo — aah — v postelji in — aaahh — spal. Pojdimo naprej, kaj bi še dalje gledali to neumno lužo! Mene že mrazi".
Skoraj mi je bilo že žal, da sem ju vzel s seboj, ker nista znala spoštovati mojih čuvstev. Ker sem si pa naložil nalogo, da ju vzgojim v vrla hribolazca in čuteča prijatelja narave, sem imel ž njima potrpljenje.
Šli smo torej dalje in sicer po prav napačni poti. Kreniti bi bil moral na zgornjo zaznamenovano pot, držal sem se pa spodnje, da sem imel dalj časa jezero pred očmi. Spoznal sem kmalu, da gremo naravnost proti Rudolfovi skali; toda vedel sem, da moramo tako mimo zadnjega Klanškega jezera. Skrbela me torej ni dosti ta mala pomota. Debelo sem pa pogledal, ko smo prišli do jezera in sem zapazil, da smo zašli daleč na desno na zahodni breg. Na levi smo pa zagledali bajto, mimo katere vodi zaznamenovana steza. Ker ob jezeru ni nobene poti, nam ni kazalo drugega, kakor da smo jo udarili kar skozi gozd. Tu je bila tema kakor v rogu. Prižgal sem svetilnico, ki nam je pa le malo pomagala. Plazili smo se po grmovju, lezli črez mahovite skale, polomljena debla in godrnjali zoper jutranjo roso, ki nas je močila. Držali smo se tik jezera, kolikor je bilo le mogoče. Naenkrat nam je zaprla pot zajeda, ki se nam je takrat zdela velika. Morali smo jo obhoditi. Ako bi bil ta zaliv videl v drugačnem položaju, izkušal bi ga morda celo nekoliko pesniško opisati, kako n. pr. leži v senci mogočnih jelk, skozi katere se komaj prikrade kak mesečni žarek in poljublja njegovo gladino, kako sniva v tihi samoti o... i. t. d. Takrat me je pa silno razjezil in želel sem, da bi ga škrat odnesel na vrh Mangarta. Seveda mi vsa jeza ni nič pomagala. Lezli smo torej ob zalivu in se spotikali nad polomljenim drevjem.
„Gospod Janko", se oglasi Tonček, „pojdimo raje naravnost skozi gozd do prvega jezera, potem pa domov spat! Meni se kar zdeha — aahh".
Predno mu še morem odgovoriti, zaslišim pokanje suhljadi, kakor bi kak medved padel v nastavljeno jamo, in Francelj, ki je lomastil poprej pred menoj, je izginil kakor kafra. Padel je na glavo v globoko jamo; samo njegove noge so molele iz nje. S Tončkovo pomočjo ga izvlečem ven in s strahom ga poprašam, če se je kaj pobil.
„Poglejte v nahrbtnik, če se je steklenica zdrobila", so bile njegove prve besede. No, sedaj sem vedel, da se mu ni nič zgodilo; zakaj kdor skrbi za steklenico, ima gotovo še celo glavo. Ko smo se prepričali, da tudi steklenica ne pušča, smo lezli dalje in Tonček je pozabil na svoj predlog.
Ko smo pa slednjič dospeli na zaznamenovano pot konec jezera in smo zagledali pred seboj orjaški Mangart, katerega so poljubljali prvi solčni žarki, smo bili zopet najboljše volje. Urno smo jo mahali po lepem smrekovem gozdu in srkali vase sveži planinski zrak. Tonček je tiščal roke v žepe, palica mu je pa iskala pod pazduho ravnotežja. Kadar se mu je izmuznila in padla na tla, jo je pobral z mnogimi vzdihi in se rotil, da ne vzame na gore nikdar več palice. „Popolnoma prazen pojdem", mi je zatrjeval.
(Dalje prihodnjič.)
Pri zadnji planini konec lepe, z gozdi poraščene jezerske doline se pot cepi. Ako kreneš na levo, prideš na Travniško škr-bino, desna steza pa vodi na Lansko. Mi smo se odločili za prvo. Lezli smo po jako strmem gozdu, ki se razsteza precej široko ob stenah Travnika (1909 m). Ko smo v svoje veliko veselje prišli iz gozda, smo stali na zelenem brdu ob vznožju silovite severne stene Mangartove. Nad seboj smo zagledali par krokarjev, ki so plavali od Struga naravnost proti nam. Gredo li ti pome, sem si mislil nehote, ker sem se spomnil, da mi je neki gospod v Ljubljani pravil o krokarjih, ki me željno pričakujejo v planinah. Krokarji se pa zame niso prav nič zmenili, marveč planili so na ostanke mladega janjčka, ki je ležal v grapi pred nami. Ko smo prišli bliže, so zbežali na bližnjo steno, komaj smo se pa nekoliko oddalili, so zopet nadaljevali svojo pojedino.
Ta krokarski obed je tudi nas spomnil, da še nismo zaj-trkovali. Privoščili smo si torej kratek počitek ravno tam, kjer se zavije steza na desno v Travnikove stene. Pogledali smo, kaj je v nahrbtnikih godnega, da se pokonča, in Tonček je zadovoljno opomnil, da lakote ne bomo umrli. Da bi pa združil utile cum dulci, začnem jima razlagah gorovje, katero smo imeli pred seboj kakor na dlani.
„Glejta", sem ju opozarjal, „ta skoraj ravni greben se vleče od Mangarta naravnost proti Žagici (2345 m). Tu se mu pridružuje raztrgana stranska panoga Ponc. Ta vrh, ravno nam nasproti, je Strug (2291) zraven je Zadnja Ponca (2258 m), dalje Srednja Ponca, in popolnoma na severnem koncu vidita Veliko Ponco (2280 m). Poglejta, kako se žare te strme stene v solnčnih žarkih!"
„Da, vidiva", se oglasita, kakor bi odmevalo.
„In ta stena Mangartova", nadaljujem, ves vesel, da imam tako pozorna poslušalca, „se lahko primerja glasoviti Triglavski steni. Vidita ono rdečo liso, skoraj tik pod vrhom?"
„Vidiva", je zopet odmevalo.
„Ravno pod to liso bomo prečkali steno. Tu je tudi neko precej nevarno mesto..."
Lok, lok, lok zaslišim naenkrat in se hitro ozrem. Sedaj sem šele videl, kaj se je ves čas godilo za mojim hrbtom in kako verna poslušalca sem imel. Tonček je iztikal po mojem nahrbtniku in vtaknil skoraj vso glavo vanj; motril je namesto gord brašno, da bi vedel, kolikokrat se bo še najedel; Francelj se je pa navduševal z bizeljcem. To mi je bilo pa že preveč. Naredil sem jima kratko, pa krepko pridigo o preziranju krasnega razgleda in mojega poučnega planinskega predavanja, potem sem pa ukazal kratko: „Naprej!"
Zdelo se mi je, da so jima segle moje besede v srce. Vedno flegmatični Tonček se je v prvem hipu tako daleč izpozabil, da je segel po Francljevem nahrbtniku. Sam ga namreč ni imel, ker se mu zdi kaj takega nositi preveč sitno in nerodno. Zavili smo na desno v Travnikove stene. Sicer drži do njegove škrbine od Mangartovega vznožja pa do vrha ozek žleb, katerega pa ni mogoče prelesti zaradi strmih plazov in gladkih navpičnih pragov. Samo snežnica drevi v mogočnih brzicah po njem, dokler se ne izgubi pod zadnjim plazom. Dobro zaznamenovana steza se vije ob strmih zelenih stenah polagoma navzgor. Precej visoko nad našim počivališčem se zasuče steza naenkrat proti Mangartu nazaj in se izgubi v ozkem, temnem žlebu.
To mesto je bilo gotovo včasi sitno, sedaj pa ni prav nič težavno. V skale so vklesane stopinje in ves žleb je ukročen z debelo žico, ob kateri prideš popolnoma varno iz njega.
Ko prilezemo na zeleno planino, zapazimo še precej visoko nad seboj Travnikovo škrbino. Najraje bi jo bil mahnil naravnost navzgor proti njej, toda moral sem varovati moči svojih „učencev". Šli smo torej dalje po stezi, ki se tu zopet zavije od Mangarta proč proti severu. Po mnogih ovinkih smo prišli ob 7. uri na Travnikov greben.
Tu smo uživali prekrasen razgled na Ture, Karnske planine in posebno na Ziljsko dolino. Najbolj sta mi ugajali mični Klanški jezeri. Ravno pod seboj na zahodni strani smo pa videli Lano in stezo, ki vodi do njene škrbine. Zdela se mi je precej strma in utrudljiva. Kdor noče po isti poti nazaj v Eateče, zdi se mi, da najbolje zadene, če gre gori črez Travnikovo škrbino in se vrača črez Lansko.
Po Travnikovem grebenu, ki ga je tuintam še kril sneg, smo prišli v par minutah na škrbino med topim Travnikovim vrhom in Malim Mangartom. Tu stoji nemški napis: „Nach Weissenfeis, nur mit Führer". Ta opomin se mi ne zdi prav moder. Za hribo-lazce, ki pridejo od Klanških jezer sem, nima napis nobenega pomena, ker ga zagledajo šele, ko so že na sedlu. Toda tudi tistim ne koristi nič, ki pridejo iz Rablja na Mangart; zakaj če so prilezli na Mangart brez vodnika, pridejo gotovo tudi brez njega varno v Fužine; ako pa imajo vodnika, jih ni treba šele na sedlu opominjati. Skoraj gotovo pa stoji napis le zato, ker silijo neki ljudje svoje nemštvo v vsako luknjo.
Na škrbini se združuje s Fužinsko stezo Rabeljska, ki se vije mimo Mangartove koče in Lanske škrbine. Kočo samo vidiš, ako greš par korakov proti južni strani. Vanjo nismo šli, ker bi morali pol ure nazaj proti Rablju; imeli pa tudi nismo kaj v njej iskati. Obrnili smo ji torej hrbet in stopili na sneg, ki je še ležal v senci gladkih sten Mal. Mangarta (2506 m).
Ker se znamenja nehajo na škrbini in je nadelano stezo pokrival še sneg, moral sem pota sam iskati. To ni bilo ravno težko. Zahodne stene Vel. Mangarta so tako strme in „grde", da sem takoj vedel, da tod ne pojde. Videl sem torej, da moramo nekaj časa ob grebenu Mal. Mangarta, potem pa črez plošče na severno stran Vel. Mangarta, odtod do njegovega vzhodnega grebena in potem, no, potem se pa že najde.
Sneg je bil še precej trd in je dobro držal. Ko je pa postal strmejši in je mojima tovarišema začela uhajati stopinja, smo se obrnili raje na levo, ker se mi ni zdelo vredno stopinj brskati, in se lotili plošč. Tuintam sem jima moral ponuditi cepin, da sta se ga oprijela in sem ju zvlekel za seboj. Splošno je pa šlo jako dobro, akoravno je Tonček zdihoval, da prehitro vlečem in da bi bila pot lahko zložnejša. Naenkrat pa zagledamo kline in vrv, najboljše znamenje, da smo na pravem potu. Polagoma smo se obrnili proti jugu in morali smo bliže silnemu prepadu na severni strani. Ker je pa napete obilo vrvi in so vklesane tudi stopinje, ni steza prav nič nevarna. Tudi v prepad ni treba gledati, ker so plošče na njegovi strani toliko vzbočene, da tvorijo nekako ograjo. Samo tam, kjer moraš zaviti zopet proti vzhodu, je kratek odprt prostor, ki je pa zagrajen z žico. Kakor z balkona si lahko odtod ogledaš navpično, črez tisoč metrov visoko Mangartovo steno.
îz doline so se začele vzdigovati megle, in podvizali smo se dalje, da bi nas ne prehitele. Prišli smo na majhen prod, ki je bil deloma pokrit še s snegom. Odtod se pride menda tudi naravnost na Mangart. Toda, pravijo, da ni prav varno zaradi kamenja. Zato smo šli raje dalje proti vzhodnemu grebenu. Tu je neko bolj opasno mesto. Prekoračiti moraš ozek žleb, ki je silno strm. Stopinja ni prav varna, ker imaš pod nogami navadno droben prod, ki se kaj rad podsiplje. Komaj par metrov pod teboj se pa žleb že končava s prepadom. Ako se tu spotakneš, no, potem pa telebiš črez tisoč metrov globoko, malodane v zadnje Klanško jezero ; zakaj v žlebu se ne moreš ustaviti. Mi smo naleteli še nekoliko sitnejše, ker je bil v žlebu še sneg. Vendar se teh par korakov že stori: parkrat se poskoči, pa je — samo obotavljati se ne smeš.
Po precej debelem snegu smo prigazili do vzhodnega grebena. Nadelana steza se tu zavije proti zahodu na Koritniško stran, toda pod globokim snegom je nisem zasledil. Grebenove pečine se mi pa niso zdele pretežavne, zato smo jo udarili kar vanje. Pri tem pa se nisem oziral na svoja tovariša. Francelj je kmalu začel sopihati, Tonček pa gosti, češ, da je boljša slaba steza nego še tako dobre skale. Zavijem torej povprek proti zahodu, da ju potolažim, in kmalu zagledamo piramido na vrhu. Od nje nas je ločila le še globoko zajedena soteska. Morali smo nekoliko navzdol, potem smo jo pa prekoračili po ozki polici. Plezali smo urno po precej strmih, z mahom obraslih rušah, par korakov še skoraj po ravnem, in bili smo na vrhu. Bilo je ravno devet. Hodili smo torej z Rateške postaje z raznimi zamudami pičlih šest ur.
Vrh je jako prostoren, zato se ni treba bati nobenemu hribo-lazcu, da ne bi našel prostora. Veličastni razgled nas je presenetil. Daleč na severu so se belili ledeniki Visokih in Nizkih Tur; v skoraj nepregledni vrsti se vrste pred teboj orjaški vrhovi v svojih ledenih oklepih od Velikega Venedigerja do Hochgollinga. Ako se obrneš proti zahodu, obvisi ti pogled na razritih Dolomitih. Kdo bi pač naštel vse njih vrhove, ki se tu kažejo tako določno na temnomodrem obzorju! Kako krasno se n. pr. blešče ledeniki Marmolade, Antelaa in Sorapissa! In ta modra planjava na jugu, ni li to morje? Gotovo, saj je Tonček pri tej priliki omenil, da vidi s prostimi očmi ladjo, ki jadra gotovo proti Benetkam. Posebno lep je pa pogled na domače planine. Smelo trdim, da je tudi v marsikaterem oziru poučnejši nego razgled s Triglava. Na vzhodu se kaj lepo vidijo divje raztrgane panoge, v katerih naročju počivajo zelene doline Planica, Pišnica in Vrata, biseri Julijskih Alp. Le kraljevi Triglav se nam skriva za strmim Razorom in njegovimi sivimi sosedi. Jasno nam kaže tudi Mangartov greben svoje globoke zajede in strme stolpe.
Takoj na prvi pogled se vidi, da Mangartov greben lahko delimo v tri dele. Prvi del od Mangarta do Žagice, tako imenovani „vzhodni greben", je, rekel bi, skoraj najzamudnejši in tudi ne brez nevarnosti. Od začetka ni pretežaven, toda kmalu se vedno bolj in bolj lomi v posamezne stolpe, ki jih je treba deloma prelesti, deloma obiti; slednjič se pa odpre globoka škrbina, ki se lahko imenuje tudi „Huda škrbina" — tako so jo vsaj krstili tisti, ki so imeli prvi ž njo opraviti. Na vzhodni strani stoji stolp, ki dela hribolazcu tudi precej preglavice. Nadaljna pot do Žagice je pa še dovolj lahka. Pri Žagici se obrne greben proti jugu; najnižji je v Velikem kotu. To bi bil njegov drugi del. Prelezli so ga že večkrat domačini, pa tudi hribolazci. Tudi ta pot ni lahka in precej zamudna, ker je treba preplezati več vrhov, med njimi tudi „Kotovo špico". V Velikem kotu se greben zopet vzdigne in se vzpenja vedno više, dokler ne obstane na Jalovcu (2655 m). To je zadnji del Mangartovega grebena. Tudi tega so hribolazci že nadlegovali in ga tudi užugali.
Kakor torej vidimo, se Mangartov greben da prelesti v posameznih oddelkih. Nihče pa ga še ni prehodil celega na enkrat. Nemogoče sicer ni, toda za tako dolgo in tudi kolikor toliko nevarno pot bi bilo treba izredne vztrajnosti in ugodnega vremena. Ni gotovo, da bi kateri hribolazec hotel in mogel to izvršiti, ker je užitek le premajhen proti velikemu trudu. Jalovec sam se ti pa kaže grozeče, odvračajoče. Niti iz dna Planice se ne vidi tako lepo. Zlasti pogled na steno, ki sega od vrha skoraj do dna Koritnice, je naravnost velikanski. Moram priznati, da se mi je vzbudil v srcu nekak ponos, da sem par tednov poprej spravil tega velikana „podse". Lepo se tudi vidijo vrhovi stranske panoge, ko se vije od Jalovca proti Predelski cesti. Med njimi se posebno odlikuje s svojo strmino Konjska škrbina (2262 m). Ako se obrnemo proti zahodu, vidimo, da se glavni greben vedno bolj znižuje. Že Vršič je skoraj za 700 m nižji. Onostran Predela (1162 m) se pa začne vzdigovati in se vzpenja v vrhu Kaninu zopet do 2582 m visoko. Čim bolj se vije dalje proti .jugu, tem bolj se znižuje in prehaja slednjič v zelene laške nižave, ki se razprostirajo ob bregovih Tagliamenta. Kako slikovit je razloček med pestrimi njih livadami in strmimi, ša s snegom pobeljenimi stenami Prestreljenika (2503 m), Kanina in Velike Babe (2450 m)! Nenavadno razločno vidimo tudi znane koroške gore, n. pr. Kraljevi vrh (1918 m), Viš (2669 m) in Montaž (2752 m), ki stoji ob laški meji kakor mogočen branik. In kako veselo pozdravljamo Karavanke in Savinske planine, ki se na severu vzpenjajo v dolgi vrsti proti hrvaški nižavi!
Zlasti se pa odlikuje Mangart z razgledom na prijazne doline in mična jezera. Takoj pod nami ležita v naročju temnih gozdov ljubki Klanški jezeri. Primerjal bi ju lahko morskim očesom Visoke Tatre. Onostran gozdov se belé v zeleni dolini zadnje kranjske vasi. S Trbiškega kolodvora nam doni na uho žvižganje hropečih vlakov in dalje na severu se vije prijazna Ziljska dolina pod strmim Dobračem. Črez Karavanke vidimo celo v Rožno dolino. Na zahodu se vijuga pred nami bela Predelska cesta s svojimi vasmi in utrdbami, onostran nje se pa modri sanjavo Rabeljsko jezero. Neposredno v našem vznožju drevi svoje valove divja Koritnica po ozki dolini, samotno Trento nam pa deloma zakrivata strma Ožebnika. Zares, za Triglavom ima gotovo Mangart najlepši razgled v naših planinah!
Lahne meglice, ki so kakor tenak, prozoren pajčolan ovijale bližnje vrhove, so se polagoma začele zgoščevati. Daljne Ture in Dolomiti so že davno izginili našim očem v oblačnem morju. Gorak veter je prinašal vedno več meglá iz dolin. Kakor sence so se plazile ob strmih stenah in se obešale na ostre robove. Tuintam je sever napenjal še zadnje moči, da bi jih razpodil in očistil gore neljubih zagrinjal. Trgal jih je, podil skozi škrbine, butal ob vrhove, toda zastonj. Komaj jih je razkosal na eni strani, združile so se že na drugi. Jug je pritiskal vedno bolj in bolj in kmalu je priplavala glavna moč z laških planjav. Sever se je umaknil črez Karavanke in začele so se valiti goste, temne megle. Kmalu smo videli le velikansko megleno morje, iz katerega se je le tuintam hipno pokazal kak vrh in se še hitreje potopil. Edini naš Mangart se je še dobro držal, da mu megle niso mogle do živega, vedeli smo pa, da se tudi on kmalu pokrije. Ovekovečili smo se še v knjigo in odhiteli po nadelani stezi navzdol. Do prvega snega smo jo lahko sledili. Tu nas je pa že zalotila megla, ki nam pa ni delala skrbi, saj smo imeli v snegu svoj sled. Previdno smo se še spuščali ob žicah navzdol, potem smo se pa podričali po snegu na Travnikovo sedlo. Mangarta nismo videli več, vzela ga je megla.
Tu se je pa Franclju pripetila nesreča, ki je pač ne smem zamolčati. Na sedlu smo namreč skuhali golaž in ga tudi pojedli z velikim tekom. Tonček je pokončal razen tega tudi pol ducata žemelj, kar ga je navdajalo z upom, da bo laže počakal večerje. Francelj je pa ponujal kruha ovcam, ki so se nam približale. „Ovčke, be be — ovčke, be be, na", jih je klical in vabil k sebi. Z goriške strani je pa prikorakal mogočno star mrkač in gledal nezadovoljno, kako se ta tujec dobrika njegovim izvoljenkam. Ko mu je bilo pa že le preveč, nagnil je rogato glavo in butnil tekmeca z vso močjo v tisti del telesa, ki ga rabimo sicer za vse kaj drugega kakor za trkanje. S čudovito hitrostjo je letel Francelj po bregu, opotekel se, padel in se takal precej daleč. Mrkač je pa ponosno stal na vzvišeni skali in zbiral okrog sebe svojo zvesto družino. Ves prizor je bil tako smešen, da sva se s Tončkom smejala na vse grlo in se bila po kolenih. Francelj je pa sedel spodaj v snegu in se čudil, da jo je tako hitro do doli privozil. No, ovčk ni potem več vabil. Ker se mu ni ljubilo lesti nazaj vrh sedla, vrgel sem nahrbtnik in palico za njim, potem pa smo odrinili navzdol.
Steze se nismo več držali, marveč smo jo mahnili kar naravnost. Plezali smo lahko in hitro, deloma po strmih rušah, deloma pa po skalah, zlezli skozi žleb in stekli v dolino. Pri zadnjem jezera smo se še nekoliko pomudili, potem smo pa odšli na Rateško p stajo. Ako bi se ne bili mudili med potom pogosto prav po nepotrebnem, ujeli bi bili gotovo še vlak, ki odhaja iz Rateč ob 1 3/4. Tako smo pa čakali večernega vlaka in si pri „Mangartu" gasili žejo; ki smo jo dobili na Mangartu.
(Konec.)