Pojdi na vsebino

Manganov(II) oksid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Manganov(II) oksid
Manganov(II) oksid
Imena
IUPAC ime
Manganov(II) oksid
Druga imena
manganov oksid
manganozit
Identifikatorji
ECHA InfoCard 100.014.269
RTECS število
  • OP0900000
Lastnosti
MnO
Molska masa 70,9374 g/mol
Videz zeleni kristali ali prah
Gostota 5,43 g/cm3
Tališče 1.945 °C (3.533 °F; 2.218 K)
netopen
Topnost topen v kislinah
Lomni količnik (nD) 2,16
Struktura
Kristalna struktura halit (kubična), cF8
Prostorska skupina Fm3m, No. 225
Koordinacijska
geometrija
oktaedrična (Mn2+); oktaedrična (O2–)
Termokemija
Standardna molarna
entropija
So298
60 J·mol−1·K−1[1]
−385 kJ·mol−1[1]
Nevarnosti
Plamenišče ni vnetljiv
Sorodne snovi
Drugi anioni manganov difluorid
manganov(II) sulfid
Drugi kationi železov(II) oksid
Sorodno manganovi oksidi manganov(II,III) oksid
manganov(III) oksid
Manganov dioksid
manganov heptoksid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Manganov(II) oksid ali krajše manganov oksid je zelena kristalinična anorganska spojina s kemijsko formulo MnO.[2] Industrijsko proizvedeni manganov oksid se v velikih količinah uporablja kot dodatek za kemična gnojila in aditiv v prehranski industriji.

Zgradba, stehiometrija in reaktivnost

[uredi | uredi kodo]

Manganov(II) oksid ima, podobno kot drugi monoksidi, kubično kristalno strukturo, v kateri so kationi in anioni oktaedrično koordinirani. Druga lastnost, ki jo imajo tudi drugi monoksidi, je nestehiometričnost, tako da je njegova kemijska formula nekje med MnO in MnO 1,045.[3]

Pri temperaturah pod 118 K je antiferomagneten.[3] Bil je ena od prvih spojin, katerih magnetna zgradba[4] je bila določena z nevtronsko difrakcijo (leta 1951).[5]

Kemijske reakcije manganovega(II) oksida so značilne za ionske okside. Pri obdelavi s kislinami se pretvori v ustrezne manganove(II) soli in vodo.[3] Z oksidacijo preide v manganov(III) oksid (Mn2O3).

Pridobivanje in nahajališča

[uredi | uredi kodo]

Manganov(II) oksid se v naravi pojavlja kot redek mineral manganozit.

Industrijsko se proizvaja z redukcijo MnO2 z vodikom, ogljikovim monoksidom ali metanom:[2]

MnO2 + H2 → MnO + H2O
MnO2 + CO → MnO + CO2

Priravi se lahko tudi s kalciniranjem manganovega karbonata:[6]

MnCO3 → MnO + CO2

Proces kalciniranja poteka brez pristopa zraka, da bi se preprečilo tvorjenje Mn2O3.

Aternativni postopek je oksalatni postopek, ki je uporaben tudi za sintezo železovega(II) oksida (FeO) in kositrov(II) oksid (SnO). Pri segrevanju v inertni atmosferi (običajno CO2), manganov(II) oksalat razpade v MnO:[7]

MnC2O4•2H2O → MnO + CO2 + CO + 2 H2O

Uporaba

[uredi | uredi kodo]

Manganov(II) oksid se skupaj z manganovim sulfatom (MnSO4) uporablja kot sestavina umetnih gnojil. Letna poraba za ta namen je več tisoč ton.[2] Uporablja se tudi kot katalizator za sintezo alil alkohola, v keramični, barvni in steklarski industriji, za beljenje loja in v tekstilnem tiskarstvu.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 Zumdahl, Steven S. (2009). Chemical Principles 6th Ed. Houghton Mifflin Company. str. A22. ISBN 0-618-94690-X.
  2. 2,0 2,1 2,2 Arno H. Reidies (2007). Manganese Compounds. Ullmann's Encyclopedia of Chemical Technology. Wiley-VCH. Weinheim. DOI: 10.1002/14356007.a16_123.
  3. 3,0 3,1 3,2 N.N. Greenwood, A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements. 2. izdaja. Butterworth-Heinemann. ISBN 0080379419.
  4. J.E Greedon (1994). Magnetic oxides. Encyclopedia of Inorganic chemistry. John Wiley & Sons. ISBN 0-471-93620-0.
  5. C. G. Shull, W. A. Strauser, E. O. Wollan (1951). Neutron Diffraction by Paramagnetic and Antiferromagnetic Substances. Phys. Rev. 83: 333–345. DOI: 10.1103/PhysRev.83.333.
  6. W.H. McCarroll (1994). Oxides- solid sate chemistry. Encyclopedia of Inorganic chemistry Urednik R. Bruce King. John Wiley & Sons. ISBN 0-471-93620-0.
  7. A. Sutcliffe (1930). Practical Chemistry for Advanced Students. Izdaja 1949. John Murray. London.