Aristolohijska kislina

**Aristolohijska kislina**
Imena
	IUPAC imes 8-metoksi-6-nitrofenantro[3,4-d][1,3]dioksol-5-karboksilna kislina; 10-nitro-fenantrenkarbonska kislina
	Druga imena aristinična kislina
Identifikatorji
Številka CAS	313-67-7;
3D model (JSmol)	Interaktivna slika;
ChEMBL	ChEMBL93353;
ChemSpider	2149;
KEGG	C08469;
PubChem CID	2236;
	InChI InChI=1S/C17H11NO7/c1-23-12-4-2-3-8-9(12)5-11(18(21)22)14-10(17(19)20)6-13-16(15(8)14)25-7-24-13/h2-6H,7H2,1H3,(H,19,20) Key: BBFQZRXNYIEMAW-UHFFFAOYSA-N; InChI=1/C17H11NO7/c1-23-12-4-2-3-8-9(12)5-11(18(21)22)14-10(17(19)20)6-13-16(15(8)14)25-7-24-13/h2-6H,7H2,1H3,(H,19,20) Key: BBFQZRXNYIEMAW-UHFFFAOYAG;
	SMILES [O-][N+](=O)c1cc4c(c2c1c(C(=O)O)cc3OCOc23)cccc4OC;
Lastnosti
Kemijska formula	C17H11NO7
Molska masa	341,27684 g/mol
Gostota	1,571 g/cm3
Tališče	260 - 265 °C
Vrelišče	615,5 °C
Topnost v vodi	delno topna v vodi
Nevarnosti
Plamenišče	326 °C
	Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
	Sklici infopolja

Aristolohijska kislina je karcinogen (rakotvoren), mutagen in nefrotoksičen alkaloid, ki ga vsebujejo rastline iz družine podraščevk, predvsem v rodu podraščecev (Aristolochia).^[1]^{[op. 1]}

Ekologija

Rod podraščecev združuje okoli 500 povečini plezajočih vrst. Razširjen je predvsem v tropskih in subtropskih krajih, v Evropi pa se nahaja samonikel navadni podraščec (A. clematitis), in sicer v krajih z milejšim podnebjem v Vzhodni in Jugovzhodni Evropi. Raste med podrastjo v gozdovih in grmovju, pa tudi v sadovnjakih, vrtovih in na poljih.^[2]

Na področju Balkana, predvsem blizu reke Donave, je najverjetnejši vzrok zastrupitev z aristolohijsko kislino kontaminacija pšenične moke s semeni navadnega podraščeca, saj slednji raste tudi kot plevel na žitnih poljih.^[3] Po nekaterih podatkih naj bi samo na širšem območju Slavonskega Broda v zadnjih 20 letih umrlo več kot 600 ljudi zaradi Balkanske nefropatije.^[4]

Do zastrupitev pogosto pride tudi preko kitajskih tradicionalnih zdravil, bodisi zaradi nenamerne zamenjave nestrupenih zelišč (npr. Stephania tetranda) s strupenimi podraščeci (npr. Aristolochia fangji) bodisi zaradi ponarejanja zdravilnih pripravkov.^[5]

Strupenost in klinični pomen

Omenjene rastline so sestavina nekaterih kitajskih zeliščnih pripravkov, zato je toksično delovanje na ledvice v okviru teh tradicionalnih zdravil poimenovano kot nefropatija kitajskih zelišč (CHN), ki se klinično kaže z zmerno povišanim krvnim tlakom (hipertenzijo), zmerno proteinurijo in glukozurijo (prisotnost beljakovin in glukoze v urinu) ter zvišanimi vrednostmi kreatinina v serumu, pogosto pa je prisotna tudi huda anemija. S patološkega vidika je v ledvicah vidna intersticijska fibroza z atrofijo in uničenjem ledvičnih cevk oz. tubulov, glomeruli pa povečini niso prizadeti. Končna odpoved ledvic lahko napreduje zelo hitro, tj. v času 6–24 mesecev, kar zahteva bodisi dializo bodisi presaditev (transplantacijo) ledvic.^[1]^[6]

Biološke in morfološke značilnosti CHN-a so zelo podobne t. i. Balkanski endemski nefropatiji (BEN), ki je prav tako tip fibrozne intersticijske nefropatije in pri kateri naj bi bila aristolohijska kislina tudi pomemben dejavnik pri razvoju bolezni.^[7]^[8]^[9] Sočasno je z ledvičnim popuščanjem povečana nevarnost nastanka urotelnega karcinoma v zgornjih sečilih.^[10]^[3]

Mehanizem delovanja

Točni mehanizmi delovanja aristolohijske kisline niso znani, vendar zadnje raziskave kažejo na to, da je glavni vzrok neposredna okvara DNK. Kislina se v organizmu namreč presnovi v mutagena produkta, imenovana aristolaktam I in II, ki z DNK tvorita kovalentne komplekse. Neposredno citotoksično delovanje ni verjeten mehanizem zaradi zakasnelega pojava bolezni ter razvoja bolezni dolgo po izpostavitvi.^[1]

Opombe

↑ Aristolohijska kislina v strogem kemičnem pogledu tvori družino spojin, vendar je samo spojina, ki ima na 8. mestu metoksi radikalno skupino (-OCH₃) strupena in rakotvorna, zato jo natančneje označujemo kot aristolohijska kislina I oz. A.

Sklici

↑ ^1,0 ^1,1 ^1,2 Nolin, T.D.; Himmelfarb, J. (2010). »Mechanisms of drug-induced nephrotoxicity«. Adverse Drug Reactions. Springer. str. 123. ISBN 9783642006623.
↑ "Aristolochia clematitis - L.". Plants For A Future. Pridobljeno 2011-12-29.
↑ ^3,0 ^3,1 Grollman A.P., Shibutani S. in Moriya M. s sod. (2007). »Aristolochic acid and the etiology of endemic (Balkan) nephropathy«. Proc. Natl. Acad. Sci. U.S.A. 104 (29): 12129–34. doi:10.1073/pnas.0701248104. PMC 1913550. PMID 17620607.
↑ »»Hrvatski znanstvenici otkrili uzrok teške bolesti bubrega«« (v hrvaščini). Jutarnji List. 4. julij 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. oktobra 2013. Pridobljeno 29. decembra 2011.
↑ Frohne, D. & Pfänder, H.J. (2005). Poisonous Plants, 2. izdaja. Manson Publishing, str. 80. ISBN 0-88192-750-3
↑ Cosyns, J.P. (2003). »Aristolochic acid and 'Chinese herbs nephropathy': a review of the evidence to date«. Drug Saf. 26 (1): 33–48. PMID 12495362.
↑ Arlt, V.M. s sod. (2002). »Is aristolochic acid a risk factor for Balkan endemic nephropathy-associated urothelial cancer?«. Int. J. Cancer. 101: 500–2.
↑ Geacintov, N.E.; Broyde, S., ur. (2010). »Introduction and perspectives on the Chemistry and Biology of DNA Damage«. The Chemical Biology of DNA Damage. Wiley-VCH. str. 7. ISBN 9783527322954.
↑ Wild, Chris; Vineis, Paolo; Garte, Seymour, ur. (2008). Molecular epidemiology of chronic diseases. John Wiley & Sons. str. 113. ISBN 9780470027431.
↑ Ronco, Claudio; Bellomo, Rinaldo; Kellum, John A., ur. (2008). Critical care nephrology. Elsevier Health Sciences. str. 1699. ISBN 9781416042525.

[2] Aristolohijska kislina v strogem kemičnem pogledu tvori družino spojin, vendar je samo spojina, ki ima na 8. mestu metoksi radikalno skupino (-OCH₃) strupena in rakotvorna, zato jo natančneje označujemo kot aristolohijska kislina I oz. A.

[nolin-1] 1,0 ^1,1 ^1,2 Nolin, T.D.; Himmelfarb, J. (2010). »Mechanisms of drug-induced nephrotoxicity«. Adverse Drug Reactions. Springer. str. 123. ISBN 9783642006623.

[3] "Aristolochia clematitis - L.". Plants For A Future. Pridobljeno 2011-12-29.

[grollman-4] 3,0 ^3,1 Grollman A.P., Shibutani S. in Moriya M. s sod. (2007). »Aristolochic acid and the etiology of endemic (Balkan) nephropathy«. Proc. Natl. Acad. Sci. U.S.A. 104 (29): 12129–34. doi:10.1073/pnas.0701248104. PMC 1913550. PMID 17620607.

[5] »»Hrvatski znanstvenici otkrili uzrok teške bolesti bubrega«« (v hrvaščini). Jutarnji List. 4. julij 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. oktobra 2013. Pridobljeno 29. decembra 2011.

[6] Frohne, D. & Pfänder, H.J. (2005). Poisonous Plants, 2. izdaja. Manson Publishing, str. 80. ISBN 0-88192-750-3

[7] Cosyns, J.P. (2003). »Aristolochic acid and 'Chinese herbs nephropathy': a review of the evidence to date«. Drug Saf. 26 (1): 33–48. PMID 12495362.

[8] Arlt, V.M. s sod. (2002). »Is aristolochic acid a risk factor for Balkan endemic nephropathy-associated urothelial cancer?«. Int. J. Cancer. 101: 500–2.

[9] Geacintov, N.E.; Broyde, S., ur. (2010). »Introduction and perspectives on the Chemistry and Biology of DNA Damage«. The Chemical Biology of DNA Damage. Wiley-VCH. str. 7. ISBN 9783527322954.

[10] Wild, Chris; Vineis, Paolo; Garte, Seymour, ur. (2008). Molecular epidemiology of chronic diseases. John Wiley & Sons. str. 113. ISBN 9780470027431.

[11] Ronco, Claudio; Bellomo, Rinaldo; Kellum, John A., ur. (2008). Critical care nephrology. Elsevier Health Sciences. str. 1699. ISBN 9781416042525.

[1]

[op. 1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]