Kositrov(II) oksid
Imena | |
---|---|
IUPAC ime
kositrov(II) oksid
| |
Druga imena
stano oksid, kositrov monoksid
| |
Identifikatorji | |
3D model (JSmol)
|
|
ECHA InfoCard | 100.040.439 |
EC število |
|
PubChem CID
|
|
RTECS število |
|
CompTox Dashboard (EPA)
|
|
| |
| |
Lastnosti | |
SnO | |
Molska masa | 134,709 g/mol |
Videz | črn ali rdeč (brezvoden) ali bel (hidriran) |
Gostota | 6,45 g/cm3 |
Tališče | 1.080 °C (1.980 °F; 1.350 K) |
netopen | |
Struktura | |
Kristalna struktura | tetragonalna |
Termokemija | |
Standardna molarna entropija S |
56 J•mol−1•K−1[2] |
Std tvorbena
entalpija (ΔfH⦵298) |
−285 kJ•mol−1[2] |
Nevarnosti | |
Plamenišče | ni vnetljiv |
Sorodne snovi | |
Drugi anioni | kositrov sulfid kositrov selenid kositrov telurid |
Drugi kationi | ogljikov monoksid silicijev monoksid germanijev(II) oksid svinčev(II) oksid |
Sorodno kositrovi oksidi | kositrov dioksid |
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa). | |
Sklici infopolja | |
Kositrov(II) oksid, kositrov monoksid ali stano oksid je kositrova anorganska spojina s formulo SnO. Spojina ima dve obliki: stabilno modro-črno in metastabilno rdečo obliko.
Priprava
[uredi | uredi kodo]Modro-črni SnO se lahko pripravi s segrevanjem kositrovega(II) oksid hidrata SnO.xH2O (x<1), ki nastane v reakciji kositrovih(II) soli z alkalijami, na primer NaOH:[3]
Metastabilni rdeči SnO se lahko pripravi z blagim segrevanjem precipitata, ki nastane z delovanjem raztopine amonijaka na kositrove(II) soli.
SnO nastane tudi z redukcijo kositrovega dioksida s kositrom:
in v reakciji kositrovega(II) klorida z natrijevim karbonatom
Čisti SnO se v laboratoriju lahko pripravi z nadzorovanim segrevanjem kositrovega(II) oksalata brez prisotnosti zraka v atmosferi CO2. Metoda je uporabna tudi za pripravo železovega(II) oksida in manganovega(II) oksida:[4][5]
Kemijske lastnosti
[uredi | uredi kodo]Kositrov(II) oksid na zraku gori s temno zelenim plamenom in preide v kositrov dioksid (SnO2):
Pri segrevanju v inertni atmosferi najprej disproporcionira v kovinski Sn in Sn3O4, ki pri nadaljnjem segrevanju razpade v SnO2 in Sn:[3]
SnO je amfoteren. Z raztapljanjem v močnih kislinah nastanejo kositrove(II) soli
V zelo kislih raztopinah nastanejo tudi ionski kompleksi Sn(OH2)2+
3 in Sn(OH)(OH2)+
2, v manj kislih raztopinah pa Sn3(OH)2+
4.[3]
Z raztapljanjem v močnih bazah nastanejo staniti
ki vsebujejo ion Sn(OH)−
3.[3] Obstojni so tudi nekateri brezvodni staniti, na primer K2Sn2O3 in K2SnO2.[6][7][8]
Z vodikom se reducira v elementarni kositer:
Redukcijske lastnosti SnO so pomembne na primer za proizvodnjo tako imenovanega »bakreno rubinastega stekla«.[9]
Struktura
[uredi | uredi kodo]V strokovni literaturi so opisane tri modifikacije kositrovega oksida SnO.
- Najbolj znan modro črni tetragonalni SnO, ki kristalizira enako kot α-PbO (prostorska skupina P 4/nmm). Grobi kristali so modro črni in pri drobljenju porjavijo. Naravni α-SnO je redek mineral romarhit.[10][11]
- Pri normalnem tlaku je do temperature 270 °C obstojen metastabilni rdeči ortorombski SnO (prostorska skupina P bcn), ki pod pritiskom ali v stiku z SnO preide v obliko α-PbO.
- Druga rdeča modifikacija ima neznano kristalno strukturo.
Nekatere oblike SnO so tudi nestehiometrične.[12]
Uporaba
[uredi | uredi kodo]Večina kositrovega(II) oksida se predela, večino v kositrove trivalentne spojine in soli. Nekaj se ga porabi za barvanje stekla v rubinasto barvo, nekaj pa kot katalizator v esterifikacijah.
Keramika, ki vsebuje cerov(III) oksid in dodatek kositrovega(II) oksida, se uporablja za osvetlljevanje z UV svetlobo, ker absorbira svetlobo z valovno dolžino 320 nm in emitira svetlobo z valovno dolžino 412 nm.[13]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Tin and Inorganic Tin Compounds. Concise International Chemical Assessment Document 65, (2005), World Health Organization.
- ↑ 2,0 2,1 S.S. Zumdahl (2009). Chemical Principles. 6. izdaja. Houghton Mifflin Company, str. A23. ISBN 0-618-94690-X.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Holleman, A. F.; in sod. (2001). Inorganic Chemistry (1 izd.). San Diego [etc.] : Academic Press ; Berlin ; New York : De Gruyter, cop. COBISS 24318981. ISBN 0-12-352651-5.
- ↑ S. Prakash (2000). Advanced Inorganic Chemistry: V. 1. S. Chand. ISBN 81-219-0263-0.
- ↑ A. Sutcliffe (1930). Practical Chemistry for Advanced Students. John Murray. London.
- ↑ M. Braun, R. Hoppe. The First Oxostannate(II): K2Sn2O3. Angewandte Chemie International Edition in English 17 (6): 449-450. doi: 10.1002/anie.197804491.
- ↑ R.M. Braun, R. Hoppe. Über Oxostannate(II). III. K2Sn2O3, Rb2Sn2O3 und Cs2Sn2O3 - ein Vergleich. Zeitschrift für anorganische und allgemeine Chemie 485 (1): 15 – 22. doi: 10.1002/zaac.19824850103.
- ↑ R.M. Braun, R. Hoppe (1982). Z. Naturforsch 37B: 688-694
- ↑ T. Bring, B. Jonson, L. Kloo, J. Rosdahl, R. Wallenberg (2007). Colour development in copper ruby alkali silicate glasses. Part I: The impact of tin oxide, time and temperature. Glass Technology. Eur. J. Glass Science & Technology A 48 (2): 101-108.
- ↑ R.A. Ramik, R.M. Organ, J.A. Mandarino (junij 2003). On type romarchite and hydroromarchite from Boundary Falls, Ontario, and notes on other occurrences. The Canadian Mineralogist 41 (3): 649-657. doi: 10.2113/gscanmin.41.3.649.
- ↑ http://webmineral.com/data/Romarchite.shtml Romarchite Mineral Data. Pridobljeno 1. marca 2015.
- ↑ M.S. Moreno, A. Varela, L.C. Otero-Díaz (1997). Cation nonstoichiometry in tin-monoxide-phase Sn1-δO with tweed microstructure. Physical Review B 56 (9): 5186-5192. doi: 10.1103/PhysRevB.56.5186.
- ↑ http://jdr.sagepub.com/content/59/9/1501.full.pdf[mrtva povezava] Spectral Studies of New Luminophors for Dental Porcelain. Jdr.iadrjournals.org. doi: 10.1177/00220345800590090801. Pridobljeno 5. aprila 2012.