Pojdi na vsebino

Evropski južni observatorij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Evropska organizacija za astronomske raziskave na južni polobli
ESO-jev logotip in zemljevid držav članic
OkrajšavaESO[1]
Nastanek1962
Tipmedvladna organizacija
NamenRaziskovalna organizacija za astronomijo
SedežGarching, Nemčija
Članice
16
Uradni jezik
angleščina, francoščina, nemščina
generalni direktor
Xavier Barcons
Spletna stranESO.org
Prikaz Evropskega južnega observatorija

Evropska organizacija za astronomske raziskave na južni polobli,[2] pogosteje Evropski južni observatorij (ESO), je 16-narodna medvladna raziskovalna organizacija za talno astronomijo. Od svojega nastanka leta 1962, ESO ponuja dovršene raziskovalne instrumente za raziskovanje južnega neba. V organizaciji je zaposlenih 730 ljudi. Letno organizacija iz prispevkov posameznih članic dobi okoli 162 milijonov evrov.[3] Njeni observatoriji se nahajajo v severnih Čilah.

ESO je postavil nekaj največjih in tehnološko najbolj naprednih teleskopov. Med njimi so tudi 3,6 metrski Novotehnološki teleskop, začetnik uporabe aktivne optike, in Zelo velik teleskop (VLT), ki ga sestavljajo štirje posamezni 8,2 metrski teleskopi in štiri manjši pomožni teleskopi, ki lahko vsi delajo skupaj ali posebej. Atakamski velik milimetrski niz opazuje vesolje v milimetrskih in podmilimetrskih valovnih dolžinah in je največji astronomski projekt na Zemljinih tleh. Dokončan je bil marca 2013 v mednarodnem povezovanju Evrope (ki jo predstavlja ESO), Severne Amerike, Vzhodne Azije in Čil.[4][5]

Največji teleskop, ki je še v izgradnji, je Izjemno velik teleskop. Uporabljal bo 39,3-metrsko členjeno zrcalo in bo postal največji optični zrcalni teleskop na svetu, ko se ga bo lahko začelo uporabljati leta 2024. Njegova moč zbiranja svetlobe bo omogočila natančna raziskovanja planetov okoli drugih zvezd, prvih teles v vesolju, supermasivnih črnih lukenj ter narave in porazdelitve temne snovi in temne energije, ki prevladujeta v vesolju.

Opazovanja ESO so naredila veliko astronomskih odkritij in so ustvarila več astronomskih katalogov.[6] Sem spadajo tudi odkritja najbolj oddaljenih izbruhov gama žarkov in dokazi za črno luknjo v središču naše galaksije.[7][8] Leta 2004 je VLT omogočil astronomom odkriti prvo sliko eksoplaneta (2M1207b), ki kroži okoli rjave pritlikavke 173 svetlobnih let stran.[9] Na starejši ESO-jev teleskop so dodali instrument High Accuracy Radial Velocity Planet Searcher (HARPS), ki je privedel do odkritij veliko eksoplanetov, med katerimi je tudi planet Gliese 581c—eden izmed najmanjših planetov, ki smo jih kadarkoli videli izven Osončja.[10]

Čilska opazovalna mesta

[uredi | uredi kodo]

  

Evropski južni observatorij se nahaja v Čile
Chajnantor (1999)
Chajnantor (1999)
Paranal (1998)
Paranal (1998)
ELT (2024)
ELT (2024)
La Silla (1964)
La Silla (1964)
Bolivija
Argentina
Čile
Zemljevid Čil z ESO-jevimi štirimi observatoriji

Četudi ima ESO svoj sedež v Nemčiji, delujejo vsi teleskopi v severnih Čilah, kjer organizacija upravlja napredne talne astronomske opazovalnice:

Teleskopi so postavljeni na najboljših lokacijah za astronomska opazovanja na južni polobli.[11] ESO-jev projekt je Izjemno velik teleskop (ELT), ki je teleskop v 40-metrskih velikostih in temelji na petih zrcalih in prej načrtovanim Skrajno velikim teleskopom. ELT bo največji teleskop za vidno in bližnjeinfrardečo svetlobo na svetu. ESO ga je začel načrtovati v zgodnjem 2006 in planiral, da bo začel z deli leta 2012.[12] Konstrukcijska dela za ELT so se začela junija 2014.[13] ESO je 26. aprila 2010 odločil, da bodo ELT postavili na četrto mesto (Cerro Armazones).[14][15][16]

Vsako leto pride na ESO več kot 2.000 prošenj za uporabo teleskopov, kar je štiri do šestkrat več, kot je sploh dosegljivih noči. Opazovanja, ki se jih opravi s tem instrumentom, se objavijo v veliko publikacijah. Leta 2017 je bilo objavljenih več kot 1.000 pregledanih dokumentov, ki so temeljili na podatkih, pridobljenih na ESO.[17]

Teleskopi ESO proizvedejo velike količine podatkov na velikih hitrostih, ki se shranijo v trajnem arhivu v poslopjih ESO. Arhiv vsebuje več kot 1,5 milijon slik (ali spektrov) s skupnim spominom okoli 65 terabajtov (65.000.000.000.000 bajtov) podatkov.

Teleskopi ESO
Ime Kratko Velikost Vrsta Lokacija Leto
 3,6 m teleskop ESO – gosti HARPS ESO 3.6m 3,57 m optični in infrardeči La Silla 1977
 2,2 m teleskop MPG/ESO MPG 2,20 m optični in infrardeči La Silla 1984
 Novotehnološki teleskop NTT 3,58 m optični in infrardeči La Silla 1989
 Zelo velik teleskop VLT 4 × 8,2 m

4 × 1,8 m 		optični do srednjeinfrardeči, niz Paranal 1998
 Atacama Pathfinder Experiment APEX 12 m milimetrske-/podmilimetrske valovne dolžine Chajnantor 2005
 Pregledni vidni in infrardeči astronomski teleskop VISTA 4,1 m bližnjeinfrardeči, pregled Paranal 2009
 Pregledni teleskop VLT VST 2,6 m optični, pregled Paranal 2011
 Atakamski velik milimetrski/podmilimetrski niz[A] ALMA 50 × 12 m

12 × 7 m

4 × 12 m[18] 		milimetrske-/podmilimetrske valovne dolžine,
interferometerski niz 		Chajnantor 2011
 Izjemno velik teleskop ELT 39.3 m optični do srednjeinfrardeči Cerro Armazones[12] 2024
A ALMA je sodelovalni projekt Evrope, Združenih držav, Kanade, Vzhodne Azije in Čila.

 · Dodatne raziskovalne ustanove ESO so v Santiagu, Čile in vsebujejo knjižnico, vire za računalništvo in programe za obiskujoče znanstvenike.[19]

 · ESO ima trdne vezi z ostalimi observatoriji in univerzami po državi.[20][21]

 · Vir: ESO – Telescopes and Instrumentation[22]

Video galerija

[uredi | uredi kodo]
  • ESO-jeva 50. obletnica (Munich Residenz v Nemčiji, 11. oktober 2012)
  • ESO-jevih prvih 50 let raziskovanja južnega neba
  • José Manuel Barroso obišče ESO januarja 2013.
  • Tim de Zeeuw govori na ESO-jevi 50. obletnici.
  • Rušenje začasnih pisarn ESO-jevih poslopij v Garchingu.
  • Časovni pregled ESO-jevih opazovališč VLT, ALMA in La Silla

Galerija slik

[uredi | uredi kodo]

To so fotografije iz 100 najboljših slik ESO.

  • VISTA tako vidi Orionovo meglico
    VISTA tako vidi Orionovo meglico
  • Meglica Prstan
    Meglica Prstan
  • Kroglasta kopica Omege Kentavra
    Kroglasta kopica Omege Kentavra
  • 340-milijonov pikslov na zvezdni pokrajini nad Paranalom
    340-milijonov pikslov na zvezdni pokrajini nad Paranalom
  • NGC 2264 in kopica Božično drevce
    NGC 2264 in kopica Božično drevce
  • Središče Mlečne ceste
    Središče Mlečne ceste
  • NGC 2467
    NGC 2467
  • Meglica Konjska glava
    Meglica Konjska glava
  • Messier 78: refleksijska meglica v Orionu
    Messier 78: refleksijska meglica v Orionu
  • WR 22 in Eta Gredlja v Meglici Gredlja
    WR 22 in Eta Gredlja v Meglici Gredlja
  • Skriti plameni v meglici Plamen
    Skriti plameni v meglici Plamen
  • Zgodnje jutro na Paranalu
    Zgodnje jutro na Paranalu
  • Prihodnji niz ALMA na Chajnantoru (umetnikova upodobitev)
    Prihodnji niz ALMA na Chajnantoru (umetnikova upodobitev)
  • Redka 360-stopinjska panorama južnega neba
    Redka 360-stopinjska panorama južnega neba
  • 370-milijonov pikslov na fotografiji meglica Laguna
    370-milijonov pikslov na fotografiji meglica Laguna
  • Panorama Mlečne ceste
    Panorama Mlečne ceste
  • Meglica Omega
    Meglica Omega
  • Kentaver A
    Kentaver A
  • Žareče zvezdne porodnišnice
    Žareče zvezdne porodnišnice
  • R Južne krone, fotografirana z Wide Field Imager na La Silli
    R Južne krone, fotografirana z Wide Field Imager na La Silli

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

 

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »ESO Glossary of Acronyms«. Pridobljeno 7. septembra 2018.
  2. ↑ »ESO's Organisational Structure«. Pridobljeno 7. septembra 2018.
  3. ↑ »Member States«. 2. april 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. maja 2018. Pridobljeno 15. junija 2018.
  4. ↑ »ALMA website«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. oktobra 2011. Pridobljeno 21. septembra 2011.
  5. ↑ »Welcome to ALMA!«. Pridobljeno 25. maja 2011.
  6. ↑ »ESO Archive«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. julija 2011. Pridobljeno 28. aprila 2011.
  7. ↑ Tanvir, N. R.; Fox, D. B.; Levan, A. J.; Berger, E.; Wiersema, K.; Fynbo, J. P. U.; Cucchiara, A.; Krühler, T.; Gehrels, N.; Bloom, J. S.; Greiner, J.; in sod. (2009). »A gamma-ray burst at a redshift of 8.2«. Nature. 461 (7268): 1254–1257. arXiv:0906.1577. Bibcode:2009Natur.461.1254T. doi:10.1038/nature08459. PMID 19865165.
  8. ↑ Gillessen, S.; Eisenhauer, F.; Trippe, S.; Alexander, T.; in sod. (2009). »Monitoring stellar orbits around the Massive Black Hole in the Galactic Center«. The Astrophysical Journal. 692 (2): 1075–1109. arXiv:0810.4674. Bibcode:2009ApJ...692.1075G. doi:10.1088/0004-637X/692/2/1075.
  9. ↑ Chauvin, G.; Lagrange, A.-M.; Dumas, C.; Zuckerman, B.; in sod. (2004). »A giant planet candidate near a young brown dwarf. Direct VLT/NACO observations using IR wavefront sensing«. Astronomy and Astrophysics. 425 (2): L29. arXiv:astro-ph/0409323. Bibcode:2004A&A...425L..29C. doi:10.1051/0004-6361:200400056.
  10. ↑ »The HARPS Home page«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. marca 2019. Pridobljeno 21. septembra 2011.
  11. ↑ »The best observing sites on Earth«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. aprila 2011. Pridobljeno 13. maja 2011.
  12. ↑ 12,0 12,1 »The E-ELT project«. Pridobljeno 29. aprila 2011.
  13. ↑ James Vincent (19. junij 2014). »European Extremely Large Telescope to break ground (using dynamite) live later today«. The Independent.
  14. ↑ »E-ELT Site Chosen«. ESO. 26. april 2010. Pridobljeno 29. aprila 2011.
  15. ↑ »Comprehensive characterization of astronomical sites«. Pridobljeno 4. oktobra 2011.
  16. ↑ »Conference Astronomical Site Testing Data in Chile«. Pridobljeno 4. oktobra 2011.[mrtva povezava][mrtva povezava]
  17. ↑ »ESO Publication Statistics« (PDF). Pridobljeno 6. avgusta 2018.
  18. ↑ Satoru Iguchi; Morita, Koh-Ichiro; Sugimoto, Masahiro; Vila Vilaró, Baltasar; Saito, Masao; in sod. (2009). »The Atacama Compact Array (ACA)«. Publications of the Astronomical Society of Japan. 61 (1): 1–12. Bibcode:2009PASJ...61....1I. doi:10.1093/pasj/61.1.1. Pridobljeno 29. aprila 2011.
  19. ↑ »Science in Santiago«. Pridobljeno 4. oktobra 2011.
  20. ↑ »Minutes of the ESO Chile Joint Committee« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25. aprila 2012. Pridobljeno 5. oktobra 2011.
  21. ↑ »Cooperative Projects in Chile«. Pridobljeno 5. oktobra 2011.
  22. ↑ »Telescopes and Instrumentation«. Pridobljeno 29. aprila 2011.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]
  • Shaw, E. N. (1976). »The European Southern Observatory«. The Observatory. London: Royal Astronomical Society.
  • Council of Europe (2010). European Yearbook / Annuaire Européen. Zv. 58. Martinus Nijhoff Publishers. str. cdxliii. ISBN 978-9004206793.
  • Lodewijk, Woltjer (2012). Europe's Quest for The Universe. EDP Sciences. ISBN 9782759801671.
  • Schilling, Govert; Christensen, Lars Lindberg (2013). Europe to the Stars: ESO's first 50 years of exploring the southern sky. John Wiley & Sons. ISBN 9783527671670.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Evropski_južni_observatorij&oldid=6258406«