Južnoameriška siva lisica

Južnomorska siva lisica; Fosilni razpon: pleistocen-recentno
	; Lisica v Torres del Paine
Ohranitveno stanje taksona
	; najmanj ogrožen
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Animalia (živali);
Deblo:	Chordata (vretenčarji);
Razred:	Mammalia (sesalci);
Red:	Carnivora (zveri);
Družina:	Canidae (psi);
Rod:	Lycalopex (južnoameriške lisice);
Vrsta:	L. griseus;
Znanstveno ime
	Lycalopex griseus; Gray, 1837
	; Razširjenost južnoameriške sive lisice
Sinonimi
	Dusicyon griseus; Pseudalopex griseus (Gray, 1837);

Južnoameriška siva lisica (znanstveno ime Lycalopex griseus), znana tudi kot patagonska lisica, chilla ali sivi zorro, je vrsta rodu južnoameriških lisic (Lycalopex). Je endemit južnega dela Južne Amerike.

IUCN ocenjuje, da je celotna populacija vrste stabilna, tudi zaradi velikega območja razširjenosti, in jo uvršča med najmanj ogrožene. Vendar je pravno zaščitena v argentinskih provincah Mendoza, Entre Rios, Catamarca in San Luis, tako kot populacija v Čilu, z izjemo Tierra del Fuego.

Opis

Južnoameriška siva lisica je majhen lisici podoben pripadnik družine psov (Canidae), težak od 2,5 do 5,45 kilograma in dolg od 65 do 110 centimetrov, vključno z repom od 20 do 43 cm. Glava je rdeče-rjava, z belimi lisami. Ušesa so velika, na bradi je izrazita črna lisa. Kožuh je tigrast, z zaščitnimi dlačicami in kratko, gosto bledo podlanko. Spodnji del je bledo siv. Okončine so sivkaste, stegna pa prekriža temna prečka. Dolg, košat rep ima temno hrbtno črto in temen vrh s svetlejšo, lisasto spodnjo stran.^[3]

Območje in življenjski prostor

Južnoameriška siva lisica živi v južnem stožcu Južne Amerike, zlasti v Argentini in Čilu. Njeno območje obsega območje na obeh straneh Andov med vzporednikoma 17 ° J (najsevernejši Čile) in 54 ° J (Ognjena zemlja).

V Argentini ta vrsta naseljuje zahodno semiaridno območje države, od andskih ostrogov (približno 69 º Z) do poldnevnika 66 ºZ. Južno od Río Grande se razširjenost lisice širi do atlantske obale. V Čilu je prisotna po vsej državi. Omenjena je bila njena prisotnost v Peruju; do danes pa za to ni bilo nobene potrditve. Južnoameriška siva lisica je bila na Falklandske otoke vnesena v poznih 1920-ih in je še vedno prisotna v precej velikem številu na otokih Beaver in Weddell ter več manjših otokih.

Južnoameriška siva lisica se pojavlja v različnih habitatih, od toplega, sušnega grmišča argentinskih višavij in hladne sušne patagonske stepe do gozdov najjužnejšega Čila.

Podnebne razmere na območju razširjenosti so zelo različne, kot v puščavi Atacama v Čilu, z manj kot 2 mm dežja na leto in povprečno letno temperaturo 22 ° C, pa tudi v vlažnih, južnih deževnih gozdovih z 2000 mm padavin (povprečna letna temperatura 12 ° C, pa tudi v odprtih, suhih pokrajinah, kot so stepe, pampe in ne preveč suho grmičevje (matorral), pojavlja pa se tudi v gozdovih in na Ognjeni zemlji, kjer je povprečna letna temperatura približno 7 ° C. Pogosto jo najdemo na nižjih nadmorskih višinah kot andski šakal (Lycalopex culpaeus). Vendar so osebke že opazili na nadmorski višini 4000 metrov.^[4]

Prehrana

Prehrana se razlikuje v različnih delih območja in v različnih letnih časih. Sestavljena je predvsem iz sesalcev, ptic, členonožcev, ptičjih jajc, plazilcev, sadja in mrhovine. Zdi se, da so glavni plen majhni sesalci, zlasti glodavci. Uživano sadje vključuje Cryptocarya alba, Lithraea caustica in Prosopanche spp.^[5]

Obnašanje pri iskanju hrane je odvisno od plena ali vrste rastline. Običajno živali lovijo same, včasih pa so opazili 4 do 5 osebkov, ki lovijo skupaj. Tu je bilo verjetno nekaj staršev s skoraj povsem odraslim potomstvom. Lov večinoma poteka ponoči, če pa je plen aktiven podnevi, se lisica prilagodi.

Razmnoževanje

Južnoameriška siva lisica se pari praviloma avgusta in septembra. Po obdobju brejosti dveh mesecev (od 53 do 58 dni) se v brlogu, naravni votlini v zemlji ali umetnem objektu, skotijo dva do štirje mladiči. Prve tri do štiri dni po rojstvu samica ostane v brlogu in od samec skrbi za hrano. Potem za mladiče enako skrbita oba spola. Po približno enem mesecu se potomci odpravijo na kratka potovanja, po petih do šestih mesecih pa starši odidejo.

Predpostavlja se, da oba spola postaneta spolno zrela pri starosti približno enega leta. Samci in samice običajno tvorijo monogamne pare, ki se redko srečajo zunaj sezone parjenja. Včasih druga samica pomaga pri vzreji mladičev in le redko se kakšen samček pari z dvema samicama. Običajno imajo pari ozemlja od 0,2 do 2,9 km², ki jih branijo pred drugimi vrstami.

dejansko nimajo naravnih sovražnikov; le v posameznih primerih so bili pobiti primerki pum in andskih šakalovJužnoameriška siva dejansko nimajo naravnih sovražnikov; le v posameznih primerih so jih pobile pume in andski šakali.

Interakcija z okoljem

Urbano okolje

Južnoameriška siva lisica je večinoma samotna žival, ki jo že dolgo lovijo zaradi kože. Do 1980-ih so vrsto lovili kot kožuharja. Starejša poročila se nanašajo na 700.000 do 1.200.000 lisic, ki so se med letoma 1976 in 1979 prodajale po približno 39 dolarjev. Vendar ni jasno ali so bile te informacije pretirane ali pa so bili vključeni tudi drugi južnoameriški divji psi. Do leta 1986 se je izvoz zmanjšal na približno 100.000 do 300.000 kož na leto, večina pa jih je prišla v Nemčijo. Okoli leta 1990 je bilo izvoženih približno 33.000 kož. Po tem se je ulov ponovno povečal zaradi povečanega povpraševanja iz Rusije.

Lisice se včasih približajo človeškim bivališčem, da bi poiskale hrano, kot so piščanci in ovce, vendar se navadno izogibajo območjem, ki jih obiskujejo psi. Kmetje jo streljajo ali ulovijo. Koristne so v vlogi lovilcev mrhovine in razširjevalcev semen sadja, ki ga jedo.^[6]^[7]

Podeželje

Tam, kjer se njihov obseg prekriva, južnoameriška siva lisica tekmuje z večjo lisico. Prva zaužije večji delež glodavcev, členonožci pa predstavljajo pomemben del njene prehrane, medtem ko andska lisica po navadi uživa večji plen, vključno s tujerodnim poljskim zajcem, ki je bil vnesen v Čile. Ta plen je razdeljen med ti dve vrsti, pri čemer je siva lisica z najboljših območij plena andske lisice izključena.^[8]

Sklici

↑ Jiménez; in sod. (2008). »Pseudalopex griseus«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2008. Pridobljeno 6. maja 2008.{{navedi iucn}}: old-form url (pomoč)
↑ »Lycalopex griseus (mammal)«. Global Invasive Species Database. Invasive Species Specialist Group. 10. avgust 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 25. januarja 2015.
↑ [1] Global Invasive Species Database. Invasive Species Specialist Group. 10 August 2010.
↑ IUCN 2011 [2]
↑ Claudio Sillero-Zubiri; Michael Hoffmann; David Whyte Macdonald (2004). »South American gray fox« (PDF). Canids: Foxes, Wolves, Jackals and Dogs: Status Survey and Conservation Action Plan. IUCN. str. 56–63. Pridobljeno 24. januarja 2015.
↑ Peterson, L. (2011). »Lycalopex griseus: Culpeo«. Animal Diversity Web. University of Michigan. Pridobljeno 8. aprila 2015.
↑ SILVA-RODRÍGUEZ, EDUARDO A.; ORTEGA-SOLÍS, GABRIEL R.; JIMÉNEZ, JAIME E. (2010). »Conservation and ecological implications of the use of space by chilla foxes and free-ranging dogs in a human-dominated landscape in southern Chile«. Austral Ecology. 35 (7): 765–777. doi:10.1111/j.1442-9993.2009.02083.x.
↑ Sonia C. Zapata; Alejandro Travaini; Miguel Delibes; Rolando Martínez-Peck (2005). »Food habits and resource partitioning between grey and culpeo foxes in southeastern Argentine Patagonia«. Studies on Neotropical Fauna and Environment. 40 (2): 97–103. doi:10.1080/01650520500129836. hdl:10261/50241. S2CID 85789638.

Zunanje povezvae

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Južnoameriška siva lisica.

Pseudalopex griseus
Funes, M. C., Novaro, A. J., Monsalvo, O. B., Pailacura, O., Sánchez Aldao, G., Pessino, M., Dosio, R., Chehébar, C., Ramilo, E., Bellati, J., Puig, S., Videla, F., Oporto, N., González del Solar, R., Castillo, E., García, E., Loekemeyer, N., Bugnest, F. y Mateazzi, G. 2006. El manejo de los zorros en la Argentina. Compatibilizando las interacciones entre la ganadería, la caza comercial y la conservación. In Bolkovik, M. L. & Ramadori, D. (eds.), Manejo de fauna silvestre en la Argentina. Programas de uso sustentable. Buenos Aires, Dirección de Fauna Silvestre. Capítulo 12. (Disponible en https://web.archive.org/web/20110927122325/http://www.canids.org/species/Funes%20et%20al%202006%20Manejo%20de%20zorros%20en%20Argentina.pdf)
https://web.archive.org/web/20170913135548/http://wwvideo.tv/ (video, ''Pseudalopex griseus'' y animales de Chile)
http://www.arthurgrosset.com/mammals/greyzorro.html (Fotografías)
https://web.archive.org/web/20061011055842/http://www.canids.org/species/Pseudalopex_griseus.htm (Información -- sitio del Grupo de Especialistas en Cánidos de la Unión Mundial para la Conservación de la Naturaleza -- y una fotografía)

[iucn-1] Jiménez; in sod. (2008). »Pseudalopex griseus«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2008. Pridobljeno 6. maja 2008.{{navedi iucn}}: old-form url (pomoč)

[issg-2] »Lycalopex griseus (mammal)«. Global Invasive Species Database. Invasive Species Specialist Group. 10. avgust 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 25. januarja 2015.

[3] [1] Global Invasive Species Database. Invasive Species Specialist Group. 10 August 2010.

[4] IUCN 2011 [2]

[5] Claudio Sillero-Zubiri; Michael Hoffmann; David Whyte Macdonald (2004). »South American gray fox« (PDF). Canids: Foxes, Wolves, Jackals and Dogs: Status Survey and Conservation Action Plan. IUCN. str. 56–63. Pridobljeno 24. januarja 2015.

[6] Peterson, L. (2011). »Lycalopex griseus: Culpeo«. Animal Diversity Web. University of Michigan. Pridobljeno 8. aprila 2015.

[7] SILVA-RODRÍGUEZ, EDUARDO A.; ORTEGA-SOLÍS, GABRIEL R.; JIMÉNEZ, JAIME E. (2010). »Conservation and ecological implications of the use of space by chilla foxes and free-ranging dogs in a human-dominated landscape in southern Chile«. Austral Ecology. 35 (7): 765–777. doi:10.1111/j.1442-9993.2009.02083.x.

[8] Sonia C. Zapata; Alejandro Travaini; Miguel Delibes; Rolando Martínez-Peck (2005). »Food habits and resource partitioning between grey and culpeo foxes in southeastern Argentine Patagonia«. Studies on Neotropical Fauna and Environment. 40 (2): 97–103. doi:10.1080/01650520500129836. hdl:10261/50241. S2CID 85789638.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]