Lovro Toman

Lovro Toman, slovenski pravnik, govornik, pesnik, poslanec v dunajskem državnem zboru, *10. 8. 1827 Kamna Gorica, † 15. 8. 1870 Rodaun pri Dunaju.

Delo

Lovro se je v zgodovino vpisal že kot šetošolec, s prvim javnim slovenskim govorom – v čast ljubljanskega župana Janeza Nepomuka Hradeckega je namreč v slovenščini recitiral Prešernove ode. Od takrat dalje je bil reden govorec na pomembnih družbenih dogodkih, kjer si je z narodnobuditeljskimi idejami prislužil vzdevek slovenski Leonido, nemški nasprotniki pa so po njem Kranjsko imenovali Tomanija (»Tomanien«). Svoje rodoljubne misli je izražal tudi skozi poezijo, že za časa svojega življenja je bil namreč znan tudi kot pesnik. Tako je leta 1849 izdal pesniško zbirko ''Glasi domorodni'', leta 1862 pa je napisal besedilo za pesem Mar i Bor, ki jo je na proslavi v počastitev obletnice prve mariborske čitalnice zapel Čitalniški pevski zbor. Zavzemal se je tudi za organizacijsko slovenskih tekmovanj pesnikov, po vzoru antičnih grkov. Predlagal je tudi postavitev kipov Vodniku in Prešernu. Kot politik in poslanec se je zavzemal proti dualizmu med Ogrsko in deželami zastopanimi v državnem zboru, dosledno spoštoval in se zavzemal za uporabo slovenskega jezika. V ta namen se je zavzemal tudi za ustanovitev Slovenske matice po ustanovitvi, leta 1865, pa je postal njen prvi predsednik.

Viri

• Janez Cvirn: Toman v Mariboru, članek, Ljubljana 2003.
• Primož Kočar: Lovro Toman, poslanec v dunajskem državnem zboru, magistrsko delo, Ljubljana 2004.
• Igor Grdina: Narod naš dokaze hrani, članek, Ljubljana 2001.
• Nataša Budna Kodrič: Zgodba Josipine Turnograjske in Lovra Tomana, izvirni znanstveni članek, 2003
• Slovenski biografski leksikon

-pesmarica ali wikipedija…