Portugalščina

romanski jezik

Portugalščina (portugalsko português) je iberoromanski jezik, katerega domovina sta Portugalska in Galicija. Obenem je uradni oz. prevladujoč jezik v Angoli, Braziliji, Mozambiku, na Zelenortskih otokih ter v več drugih azijskih (Vzhodni Timor) in afriških (Gvineja Bissau, Sveti Tomaž in Princ) državah.

Portugalščina
português
Materni jezikPortugalska, Galicija, Angola, Brazilija, Mozambiku, Zelenortski otoki ter v več drugih azijskih (Vzhodni Timor) in afriških (Gvineja Bissau, Sveti Tomaž in Princ) državah
Št. maternih
govorcev
216} milijonov (2010)[1]
Zgodnejše oblike
Pisavalatinica (portugalska abeceda)
portugalska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik

1 kolonija

Številne mednarodne organizacije
RegulatorInternational Portuguese Language Institute
Academia Brasileira de Letras (Brazilija)
Academia das Ciências de Lisboa, Classe de Letras (Portugalska)
CPLP
Jezikovne oznake
ISO 639-1pt
ISO 639-2por
ISO 639-3por
Glottologport1283
Linguasphere51-AAA-a
{{{mapalt}}}
  Materni jezik
  Uradni in administrativni jezik
  Kulturni ali drugi jezik
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Portugalščina je šesti največji jezik po številu govorcev (več kot 200 milijonov) in najbolj razširjen jezik Južne Amerike (186 milijonov, več kot 51 % celotnega prebivalstva). Razširila se je med portugalsko kolonizacijo med 15. in 16. stoletjem. Kot dediščina portugalskega imperija, ki je trajal med letoma 1415 in 1999, je postal uradni jezik več bivših portugalskih kolonij. Je tudi osnova številnim kreolskim jezikom, ki so nastali z mešanjem portugalščine in jezikov staroselcev. Posebna veda, ki proučuje portugalski jezik, kulturo in literaturo in je del romanistike, se imenuje luzitanistika (od leta 2022 se poučuje tudi na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofski fakulteti v Ljubljani).

Zgodovina

uredi
Glavni članek: Zgodovina portugalščine.

V času med 409 n.št. in 711 n.št., med razpadanjem zahodnega rimskega imperija, so Iberski polotok osvojila germanska plemena (selitev narodov). Zavojevalci, predvsem Svebi in Vizigoti, ki je prvotno govorili germanski jezik, so hitro sprejeli pozno rimsko kulturo in narečja vulgarne latinščine narečij na polotoku in se v naslednjih 300 letih popolnoma zlili z avtohtonim prebivalstvom. Po mavrski osvojitvi 711 n.št. je arabščina postala upravni in skupni jezik v osvojenih krajinah, vendar je večina preostalega krščanskega prebivalstva še naprej govorila različico romanščine, splošno znane kot Mozarabiščina, ki je v Španiji preživela tri stoletja.

Portugalščina se je razvila iz srednjeveškega jezika, znanega danes med jezikoslovci kot galicijščina-portugalščina ali stara portugalščina ali stara galicijščina, in sicer v srednjeveški Kraljevini Galiciji na severozahodu, v prvem od krščanskih kraljestev po začetku rekonkviste Iberskega polotoka iz rok Mavrov. Prve zapisane besede in stavke v galicijški portugalščini je najti v latinskih upravnih dokumentih iz devetega stoletja. Ta obdobje v razvoju jezika je znano kot Proto-Portugalščina, trajalo je od devetega do dvanajstega stoletja, ko se je Portugalsko okročje osamosvojilo in ločilo od Kraljevine Galicije, tedaj podkraljievine Kraljevstva León.

V prvem delu galicijško-portugalskega obdobja (od 12. do 14. stoletja) se je jezik rabil bolj za dokumente in druge pisne oblike.Nekaj časa je bil jezik priljubljen pri liričnih pesnikih krščanske Španije, podobno kot je Okcitanščina bila jezik francoskih trubadurjev. Portugalska je postala neodvisna kraljevina leta 1139, pod kraljem Afonzom I portugalskim. Leta 1290 je kralj Denis Portugalski je ustanovil prvo portugalsko univerzo v Lizboni ( Estudos Gerais, ki se je kasneje preselila v Coimbro) in odredil, da se portugalščina, dotlej znana preprosto kot "jezik malih ljudi", pripozna kot portugalski jezik in da se začne uporabljati uradno.

Mešani zakoni med Portugalci in krajevnim življem so pomagali pri širjenju jezika, prav tako tudi povezanost s rimokatoliškimi misijonskimi prizadevanji, ki so privedla do nastanka kreoliščine, katere različica Kristang (iz besede cristão , "krščanski") je znana marsikje v Aziji. Jezik je bil dolgo časa priljubljen v nekaterih delih Azije, vse tja do 19. stoletja. Nekateri portugalsko govoreče krščanske skupnosti v indiji, Šrilanki, Maleziji in Indoneziji so svoj jezik ohranile, tudi po ločitvi od matične Portugalske.

Konec obdobja pra-portugalščine pomeni objava Cancioneiro Geral spod peresa Garcia de Resende leta 1516. Za zgodnje čase moderne portugalščine od 16. stoletja dalje je bil značilen porast učenih besed, ki si jih je jezik izposodil iz klasične latinščine in grščine kot odgovor na renesanso, ki je občutno obogatila leksikon.

Uradni status

uredi

Skupnost držav portugalskega jezika (Skupnost portugalsko govorečih držav, CPLP) je mednarodna organizacija osmih držav s portugalščino kot uradnim jezikom. Portugalščina je tudi uradni jezik Evropske unije, Mercosul (Mercosur), Afriške skupnosti (Afriške unije) in nekaterih drugih organizacij.

Portugalščina je uradni jezik v:

država delež govorcev razširjenost prebivalstvo pripomba
(kot materni jezik) (vkl. drugi jezik) (Julija 2003)
Afrika
Angola 60 % n.p. 24.300.000 po predh. podatkih popisa 2014[2]
Zelenortski otoki n.p. 80 % 412.137
Gvineja-Bissau n.p. 14 % 1.360.827
Mozambik 12 % 50 % 17.479.266 po štetju 2007
Sveti Tomaž in Princ 50 % 95 % 175.883
ni uradni jezik:
Namibija pod 1 % pod 1 % 1.927.447
Južna Afrika 1 % 1 % 42.768.678
Azija
Vzhodni Timor k. A. 18,6 % 947.400
Macao (Kitajska) 2 % n.p. 469.903
ni uradni jezik
Daman (Indija) 10 % 10 % 114.000
Goa (Indija) 3–5 % 5 % 1.453.000
Evropa
Portugalska 99 % 100 % 10.102.022
ni uradni jezik:
Andora 11 % 11 % 69.150
Luksemburg 14 % 14 % 454.157
Južna Amerika
Brazilija 98–99 % 100 % 182.032.604

Primeri različne izgovorjave

uredi
Izvlečki iz portugalskega narodnega epa Os Lusíadas, avtor Luís de Camões (I, 33)
Original IPA (Lizbona) IPA (Rio de Janeiro) IPA (São Paulo) IPA (Santiago de Compostela) Prevod
Sustentava contra ele Vénus bela, suɕtẽˈtavə ˈkõtɾə ˈeɫɨ ˈvɛnuʑ ˈβɛɫə suɕtẽ̞ˈtavə ˈkõtɾə ˈeɫi ˈvẽnuʑ ˈbɛɫə sustẽ̞ˈtavə ˈkõtɾɐ ˈeɫɪ ˈvẽnuz ˈbɛlɐ sustenˈtaβa ˈkontɾa ˈel ˈβɛnuz ˈβɛla Held against him the beautiful Venus
Afeiçoada à gente Lusitana, əfəjˈswaðaː ˈʒẽtɨ̥ ɫuziˈtɐnə əfejsuˈaðaː ˈʑẽtɕi̥ ɫuziˈtɜ̃nə ɐfeɪ̯sʊˈadaː ˈʑẽtɕɪ̥ ɫuziˈtənə afejθoˈaðaː ˈʃente lusiˈtana So fond of the Lusitanian people,
Por quantas qualidades via nela puɾ ˈkwɐ̃təɕ kwəɫiˈðaðɨʑ ˈviə ˈnɛɫə puʀ ˈkwɜ̃təɕ kwəɫiˈdadʑiʑ ˈviə ˈnɛɫə pʊɾ ˈkwɜ̃təs kwɐɫiˈdadʑɪz ˈviɐ ˈnɛlə poɾ ˈkantas kwaliˈðaðez ˈβia ˈnɛla For the many qualities he saw in her
Da antiga tão amada sua Romana; də̃ˈtiɣə ˈtɐ̃w̃ əˈmaðə ˈsuə ʁuˈmɐnə dɐˀɜ̃ˈtɕiɣə tɜ̃w̃ ɐ̃ˈmaðə ˈsuə ʁo̞ˈmɜ̃nə dɐ̃ːˈtɕiɣɐ ˈtɐ̃ʊ̯̃ ɐ̃ˈmadɐ ˈsuɐ ɦõ̞ˈmənə danˈtiɣa ˈtaŋ aˈmaða ˈsua roˈmana that reminded her of his dear old Rome;
Nos fortes corações,
na grande estrela,
nuɕ ˈfɔɾtɨ̥ɕ kuɾəˈsõj̃ɕ
ˈɣɾɐ̃dɨ̥ɕˈtɾeɫə
nuɕ ˈfɔxtɕi̥ɕ ko̞ɾɐˈsõj̃ɕ
ˈɡɾɜ̃dʑi̥ɕˈtɾeɫə
nʊs ˈfɔɾtɕɪ̥s koɾɐˈsõɪ̯̃s
ˈɡɾɜ̃dʑɪ̥sˈtɾelɐ
nos ˈfɔɾtes koɾaˈθons
na ˈɣɾandesˈtɾela
In their stout hearts, in the great star
Que mostraram na terra Tingitana, kɨ̥ muɕˈtɾaɾə̃w̃ ˈtɛʁə tĩʒiˈtɐnə ki̥ mo̞ɕˈtɾaɾɜ̃w̃ ˈtɛʁə tɕĩʑiˈtɜ̃nə kɪ̥ mʊsˈtɾaɾɜ̃ʊ̯̃ ˈtɛɦɐ tɕĩʑiˈtənə ke mosˈtɾaɾaŋ na ˈtɛra tin̠ʃiˈtana that they displayed in the land of Tangiers,
E na língua, na qual quando imagina, i ˈɫĩɡwə ˈkwaɫ ˈkwɐ̃dwiməˈʒinə i nɐ̞ ˈɫĩɡwə nɐ̞ ˈkwaw ˈkwɜ̃dwĩməˈʑĩnə ɪ nɐ̞ ˈɫĩɡwə nɐ̞ ˈkwaʊ̯ kwə̃dwĩmɐˈʑinə e na ˈliŋɡwa na ˈkal ˈkando jmaˈʃina And the language, which if you think of it
Com pouca corrupção crê que é a Latina. ˈpokə kuʁupˈsɐ̃w̃ ˈkɾe kiˈɛ ə ɫəˈtinə ˈpowkɐ ko̞ʀupˈsɜ̃w̃ kɾe ˈkjɛ ə ɫəˈtɕĩnə kʊ̃ ˈpoːkɐ ko̞ʁup(i)ˈsɜ̃ʊ̯̃ ˈkɾe ˈkjɛ ɐ lɐˈtɕĩnɐ kom ˈpowka korupˈθoŋ ˈkɾe ˈke ˈɛ a laˈtina a little corrupted, you believe it to be Latin.[3]

Glej tudi

uredi

Sklici

uredi
  1. Nationalencyklopedin "Världens 100 största språk 2010" The World's 100 Largest Languages in 2010
  2. Rede Angola: [1]
  3. White, Landeg. (1997). The Lusiads—English translation. Oxford World's Classics. Oxford University Press. ISBN 0-19-280151-1

Zunanje povezave

uredi