Za onem bregom stari grad stoji:
"I on, koj' odpre sam železna vrata,
V podrumu bode našel bednje tri,
Do vrha pone kufra, srebra, zlata..."
To pripovest je stara; kuliko pot
Ja čul sem za njo i veroval jesem
I spravlal sem se na daleki pot
I mislil iti tam, al išel nesem.
Premalet dok je i nebeski lok
Pon zvezdi dok se tam nad bregom kresi,
Tak jezero me vleče otod rok:
O grad, moj grad, kak lep i čuden jesi!
Med zlatom, znam, da ja bi našel njo,
Princezo, koja spi, nit se ne krene,
Al znam, da strašno je daleko to,
I nikadar da onde ne bo mene.
