Pojdi na vsebino

Arno Allan Penzias

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Redakcija dne 17:50, 15. julij 2024 od Botopol (pogovor | prispevki) (izogib preusmeritvi predloge)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)
Arno Allan Penzias
Portret
Rojstvo26. april 1933({{padleft:1933|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1][2][…]
München[4]
Smrt22. januar 2024({{padleft:2024|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[5][6][7] (90 let)
San Francisco[5][6][7]
Državljanstvo Nemčija
brezdomovinstvo
 ZDA
Poklicastronom, fizik

Arno Allan Penzias, nemško-ameriški fizik judovskega rodu, * 26. april 1933, München, Nemčija, † 22. januar 2024, San Francisco, ZDA.

Penzias je s sodelavcem Robertom Wilsonom leta 1978 prejel polovico Nobelove nagrade za fiziko »za odkritje kozmičnega mikrovalovnega prasevanja ozadja.« Drugo polovico je prejel Peter Leonidovič Kapica za odkritja na področju fizike nizkih temperatur.[8] Penzias in Wilson sta delovala v Bellovih laboratorijih v New Jerseyju, pomembnemu središču raziskav radijske astronomije.[9]

Zgodnje življenje

[uredi | uredi kodo]

Rodil se je kot sin usnjarja Karla Penziasa in njegove žene Justine (roj. Eisenreich).[10] Njegovi stari starši so v München prišli s Poljske in so bili vidni člani lokalne judovske skupnosti. Zaradi vzpona nacizma so Arna pri šestih letih z bratom Guntherjem evakuirali v Združeno kraljestvo v sklopu operacije Kindertransport. Kmalu po tistem so jima sledili starši, nakar so skupaj emigrirali v ZDA in se leta 1940 naselili v Bronxu (New York).[11][12] Leta 1946 je postal naturaliziran državljan ZDA.[13]

Po tehniški srednji šoli je vpisal študij kemije na Mestnem kolidžu New Yorka, a se je med študijem preusmeril v fiziko in diplomiral leta 1954.[12] Po diplomi je dve leti služil kot radarski častnik v signalnem korpusu Kopenske vojske,[11] od koder je odšel kot asistent v laboratorij za sevanje Univerze Columbia, kjer so se raziskovalci aktivno ukvarjali s fiziko mikrovalov.[13] Vpisal je podiplomski študij na tej univerzi in leta 1956 magisrtriral, nato pa leta 1962 še doktoriral iz fizike pod mentorstvom Charlesa Townesa.[14]

Kariera

[uredi | uredi kodo]
Penzias in Wilson pod 15-metrskim sprejemnikom v Holmdelu

Po doktoratu se je zaposlil v Bellovih laboratorijih v kraju Holmdel v New Jerseyju, kjer je z Wilsonom delal na razvoju zelo občutljivih kriogeničnih sprejemnikov mikrovalov za radijsko astronomijo. Leta 1964 sta zgradila dotlej najobčutljivejši sprejemnik, Holmdelski rog. Z njim sta zaznala nerazložljiv radijski šum.[15] Ta šum je bil izotropičen in mnogo šibkejši od sevanja, ki ga oddaja Rimska cesta. Najprej sta mislila, da izvira iz New Yorka, a sta s poskusi ovrgla tega in druge vire kot možen vzrok. Penzias je zato stopil v stik z Robertom H. Dickejem, ki je posumil, da bi lahko šlo za sevanje ozadja, ki so ga predvidele nekatere kozmološke teorije tistega časa. Objavili so par člankov v Astrophysical Journal, kjer sta Penzias in Wilson opisala svoje meritve, Dicke pa je predstavil teorijo, da gre za kozmično mikrovalovno sevanje ozadja, ostanek prapoka.[16] Izkazalo se je, da je bila njihova teorija prelomen dokaz za prapok in potrditev napovedi Alpherja, Hermana ter Gamowa v 1940. in 1950. letih.

Penzias je med leti 1976 in 1979 deloval kot direktor laboratorija za radio pri Bell Labs, nato pa kot podpredsednik raziskovalnega programa (1981–1995) in vodja raziskav (1995–1998).[9] Leta 1998 se je upokojil.[17]

Zasebno življenje

[uredi | uredi kodo]

V 1990. letih je živel v okrožju Highland Park v New Jerseyju.[18] Leta 1996 se je poročil s poslovnico Sherry Levit.[12] Imel je sina Davida in dve hčerki, Mindy Penzias Dirks in Rabbi Shifra (Laurie) Weiss-Penzias, poleg njih pa še pastorka Carsona in pastorko Victorio.[19]

Umrl je 22. januarja 2024 zaradi komplikacij, povezanih z Alzheimerjevo boleznijo, v domu za starostnike v San Franciscu, star 90 let.[12]

Priznanja

[uredi | uredi kodo]

Za svoje delo je prejel več strokovnih priznanj, med njimi sta najvidnejša medalja Henryja Draperja, ki jo podeljuje ameriška Nacionalna akademija znanosti leta 1977, in Nobelova nagrada za fiziko leto kasneje.[20][8] Obe si je delil z Wilsonom, Nobelovo nagrado pa še s Petrom Leonidovičem Kapico, čigar delo na področju fizike nizkih temperatur ni bilo povezano z njunim. Izvoljen je bil za člana Ameriške akademije umetnosti in znanosti in Nacionalne akademije znanosti, oboje v letu 1975.[21][22]

Po njem sta poimenovana trimetrski radioteleskop v observatoriju Regiomontanus-Sternwarte pri Nürnbergu[23] in nagrada dr. Arna A. Penziasa za prispevek k temeljnim raziskavam na področju radia, ki jo od leta 2023 podeljuje ameriški radioklub.[24]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ SNAC — 2010.
  2. ↑ Encyclopædia Britannica
  3. ↑ Brockhaus Enzyklopädie
  4. ↑ Kellermann K. I. Arno Allan Penzias (1933–2024): A visionary explorer of the Universe // Proc. Natl. Acad. Sci. U.S.A. — [Washington, etc.], USA: National Academy of Sciences [etc.], 2024. — Vol. 121, Iss. 19. — ISSN 0027-8424; 1091-6490 — doi:10.1073/PNAS.2405969121
  5. ↑ 5,0 5,1 Arno A. Penzias, 90, Dies; Nobel Physicist Confirmed Big Bang Theory — 2024.
  6. ↑ 6,0 6,1 Hafner K. Arno A. Penzias, 90, Dies; Nobel Physicist Confirmed Big Bang Theory — 2024. — ISSN 0362-4331
  7. ↑ 7,0 7,1 Find a Grave — 1996.
  8. ↑ 8,0 8,1 »The Nobel Prize in Physics 1978«. Nobelprize.org. Nobelov sklad. Pridobljeno 4. februarja 2024.
  9. ↑ 9,0 9,1 »Arno Penzias«. Britannica Online. Pridobljeno 4. februarja 2024.
  10. ↑ McMurray, Emily J.; Kosek, Jane Kelly; Valade, Roger M. (1995). Notable twentieth-century scientists. Zv. 3, L–R. Detroit, MI: Gale Research. ISBN 978-0-81-039185-7. OCLC 30781516.
  11. ↑ 11,0 11,1 Neuman, Scott (24. januar 2024). »Arno Penzias, co-discoverer of the Big Bang's afterglow, dies at age 90«. NPR. Pridobljeno 24. januarja 2024.
  12. ↑ 12,0 12,1 12,2 12,3 Hafner, Katie (22. januar 2024). »Arno A. Penzias, 90, Dies; Nobel Physicist Confirmed Big Bang Theory«. The New York Times. Pridobljeno 23. januarja 2024.
  13. ↑ 13,0 13,1 Weil, Martin (23. januar 2024). »Nobel laureate Arno Penzias dies at 90; helped find traces of Big Bang«. The Washington Post. Pridobljeno 25. januarja 2024.
  14. ↑ »Arno Allan Penzias«. IEEE Global History Network. IEEE. Arhivirano iz spletišča dne 7. julija 2010. Pridobljeno 10. avgusta 2011.
  15. ↑ »Nobel-prize winning accidents«. Phys.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. decembra 2013. Pridobljeno 24. aprila 2012.
  16. ↑ Lehrer, Jonah (21. december 2009). »The Neuroscience of Screwing up«. Wired. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. decembra 2009. Pridobljeno 21. decembra 2009.
  17. ↑ Banks, Michael (23. januar 2024). »Arno Penzias: Nobel laureate who co-discovered 'echo of Big Bang' dies aged 90«. PhysicsWorld. Pridobljeno 4. februarja 2024.
  18. ↑ Horner, Shirley (3. oktober 1993). »About Books«. The New York Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. decembra 2007. Pridobljeno 23. oktobra 2009.
  19. ↑ Schlessinger B., Bernard S. and June H., Who's Who of Nobel Prize Winners, 1901–1990, (Oryx Press, 1991) p. 203
  20. ↑ »Henry Draper Medal«. Nacionalna akademija znanosti. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. januarja 2013. Pridobljeno 24. februarja 2011.
  21. ↑ »Book of Members, 1780–2010: Chapter P« (PDF). Ameriška akademija umetnosti in znanosti. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 15. maja 2011. Pridobljeno 7. aprila 2011.
  22. ↑ »Arno A. Penzias«. Nacionalna akademija znanosti. Arhivirano iz spletišča dne 4. junija 2023. Pridobljeno 23. julija 2023.
  23. ↑ »Einweihung des Radioteleskops: Ein Nobelpreisträger steht Pate und der Ministerpräsident gibt das Startsignal«. Astronomische Gesellschaft in der Metropolregion Nürnberg. Pridobljeno 24. januarja 2024.
  24. ↑ »RCA Announces 2023 Award and Fellow Recipients« (v angleščini). Pridobljeno 12. marca 2024.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Arno_Allan_Penzias&oldid=6246217«