Pojdi na vsebino

Džurčeni: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Octopus (pogovor | prispevki)
52.490 urejanj
m →Viri: Kategorija:Džurčeni
Octopus (pogovor | prispevki)
52.490 urejanj
→Opombe: Dinastija Džin
Vrstica 59: Vrstica 59:


Vujašujev mlajši brat [[Aguda]] je leta 1115 ustanovil [[dinastija Džin|dinastijo Džin]], ki se je obdržala do leta 1234. Ob njeni ustanovitvi so Džurčeni Gurjeo imeli za svojo "matično državo", ker so bili z njo tradicionalno politično, kulturno in idejno povezani.{{sfn|Breuker|2010|p=137}}<ref>{{cite book|last1=Yi|first1=Ki-baek|title=A New History of Korea|publisher=Harvard University Press|isbn=978-0-674-61576-2|page=126|url=https://books.google.com/books?id=g2mdVwXpMzwC&q=%22they+looked+upon+Koryo+in+particular+as+their+parent+country%22|access-date=30 July 2016|language=en|year=1984}}</ref> Džin je verjel tudi to, da ima skupne prednike z ljudstvom Balhae iz dinastije Ljao.{{sfn|Kim|2011b|p=173}} Ko je Džin leta 1125 osvojil dinastijo Ljao in leta 1127 zavzel prestolnico Song Kajfeng, je začel pritiskati na Gorjeo in zahteval, da postane njegov podložnik. Ji Ča Gjom, ki je bil takrat na oblasti, je kljub protestom ocenil, da miroljubni odnosi z Džinom koristijo njegovi politični moči in je sprejel zahteve Džina. Leta 1126 je razglasil Gorjeo za vazala dinastije Džin.{{sfn|Lee|1984|p=128}}<ref name="Franke">{{harvnb|Twitchett|Fairbank|Franke|1994|p=229}}"</ref><ref name="EWJ">{{harvnb|Ebrey|Walthall|2014}}, {{Google books|6F2XLmIVAaYC||page=171}}.</ref> Znotraj Gorjea je kralj obdržal položaj "Sina nebes". Z vključevanjem zgodovine Džurčenov v zgodovino Gorjea in poudarjanjem cesarjev Džina kot bastardnih potomcev Gorjea je uvedba suverenosti Džina postala za Gorjeo bolj sprejemljiva.{{sfn|Breuker|2010|p=229-230}}
Vujašujev mlajši brat [[Aguda]] je leta 1115 ustanovil [[dinastija Džin|dinastijo Džin]], ki se je obdržala do leta 1234. Ob njeni ustanovitvi so Džurčeni Gurjeo imeli za svojo "matično državo", ker so bili z njo tradicionalno politično, kulturno in idejno povezani.{{sfn|Breuker|2010|p=137}}<ref>{{cite book|last1=Yi|first1=Ki-baek|title=A New History of Korea|publisher=Harvard University Press|isbn=978-0-674-61576-2|page=126|url=https://books.google.com/books?id=g2mdVwXpMzwC&q=%22they+looked+upon+Koryo+in+particular+as+their+parent+country%22|access-date=30 July 2016|language=en|year=1984}}</ref> Džin je verjel tudi to, da ima skupne prednike z ljudstvom Balhae iz dinastije Ljao.{{sfn|Kim|2011b|p=173}} Ko je Džin leta 1125 osvojil dinastijo Ljao in leta 1127 zavzel prestolnico Song Kajfeng, je začel pritiskati na Gorjeo in zahteval, da postane njegov podložnik. Ji Ča Gjom, ki je bil takrat na oblasti, je kljub protestom ocenil, da miroljubni odnosi z Džinom koristijo njegovi politični moči in je sprejel zahteve Džina. Leta 1126 je razglasil Gorjeo za vazala dinastije Džin.{{sfn|Lee|1984|p=128}}<ref name="Franke">{{harvnb|Twitchett|Fairbank|Franke|1994|p=229}}"</ref><ref name="EWJ">{{harvnb|Ebrey|Walthall|2014}}, {{Google books|6F2XLmIVAaYC||page=171}}.</ref> Znotraj Gorjea je kralj obdržal položaj "Sina nebes". Z vključevanjem zgodovine Džurčenov v zgodovino Gorjea in poudarjanjem cesarjev Džina kot bastardnih potomcev Gorjea je uvedba suverenosti Džina postala za Gorjeo bolj sprejemljiva.{{sfn|Breuker|2010|p=229-230}}

===Dinastija Džin===
[[Slika:Jin Dynasty 1141 (no borders).png|thumb|300px|Kitajska okoli leta 1141]]

[[Aguda]], poglavar plemena Vanjan, je leta 1115 združil več džurčenskih plemen in se razglasil za cesarja. Leta 1120 je zavzel Šangdžing, severno prestolnico dinastije Ljao.{{sfn|Mote|1999|p=195}} Med vojnami med dinastijama Džin in Song so Džureni vdrli v dinastijo Severni Song in zavzeli večino severne Kitajske. Sprva so ustvarili marionetna režima Da Či in Da Ču, kasneje pa so sprejeli dinastično ime in postali znani kot dinastija Džin, kar pomeni [[zlato]]. Tega Džina se ne sme zamenjavati s prejšnjimi dinastijami Džin, poimenovanimi po regiji v bližini [[Šanši]]ja. Džurčeni, ki so se naselili v mestnih okoljih, so se sčasoma pomešali z drugimi etničnimi skupinami, vladarji Džina pa so začeli slediti [[Konfucijanstvo|konfucijanskim]] etičnim normam. Dinastija Džin je leta 1127 zavzela Bjandžing, prestolnico dinastije [[Severni Song]]. Njihove vojske so potisnile Songe na jug do reke [[Jangce]] in se nato naselile na meji z dinastijo [[Južni Song]] ob reki Huaj.

Revne džurčenske družine v pokrajinah Daming in Šandong, živeče na gospodarstvih v posesti vojske, so poskušale živeti v slogu premožnih džurčenskih družin in se izogibati opravljanju kmetijskih del tako, da so svoje hčere prodajale v suženjstvo in dajale svojo zemljo v najem Hanom. Bogati Džurčeni so se gostili in popivali in se oblačili v damast in svilo. ''[[Zgodovina Džina]]'' (''Džinši'') pravi, da je cesar Šidzong leta 1181 to opazil in poskušal preprečiti.<ref name="Schneider 2011">{{cite journal |last=Schneider |first=Julia |title=The Jin Revisited: New Assessment of Jurchen Emperors |journal=Journal of Song-Yuan Studies |volume=41 |date=2011 |issue=41 |page=389 |doi=10.1353/sys.2011.0030 |jstor=23496214|hdl=1854/LU-2045182 |s2cid=162237648 |url=https://biblio.ugent.be/publication/2045182 |hdl-access=free }}</ref>

Po letu 1189 se je dinastija Džin vse bolj zapletala v spopade z [[Mongoli]]. Do leta 1215 je izgubila veliko svojega ozemlja in svojo prestolnico preselila iz [[Džongdu]]ja na jug v [[Kajfeng]]. Obleganje Džongduja so začasno prekinili s poroko džurčenske princese Čiguo z [[Džingiskan]]om.<ref>{{cite book |last1=Broadbridge |first1=Anne F. |title=Women and the Making of the Mongol Empire |date=2018 |publisher=Cambridge University Press |isbn=978-1108636629 |page=94 |edition=illustrated |url=https://books.google.com/books?id=RHOFDwAAQBAJ&pg=PA94}}</ref> Po obleganju, ki je trajalo približno leto dni, je v roke Mongolov leta 1233 padel tudi Kajfeng. Cesar [[Ajdzong]] je pobegnil v Cajdžov, vendar je tudi Cajdžov leta 1234 padel v roke Mongolov, kar je pomenilo konec dinastije Džin.

===Dinastija Ming===
[[Slika:A Tartar Huntsmen on His Horse.jpg|thumb|upright=0.8|Džurčen na lovu; črnilo in barva na svili, 15. stoletje]]
[[Slika:Jurchen woodblock print.png|thumb|upright=0.8|Džurčenski vojščak; lesorez, pozni Ming]]

Kitajski kronisti iz dinastije Ming so razlikovali tri skupine Džurčenov: Divje Džurčene (yěrén Nǚzhēn) v kasnejši Zunanji Mandžuriji, Hajšiške Džurčene v sodobni provinci Hejlongdžjang in Džjandžovske Džurčene v sodobni provinci Džilin. Vsi so bili pastirji in lovci in do neke mere poljedelci.

Nadzor nad Džurčeni je bila stalen predmet spora med korejsko dinastijo Joseon in zgodnjim Mingom. {{sfn|Wang|2010|p=301}}

Cesar Jongle (vladal 1402–1424) je med različnimi džurčenskimi plemeni našel zaveznike proti Mongolom. Njihovim poglavarjem je podelil zveneče naslove in pričakoval, da ga bodo občasno obdarili. Ena od cesarjevih soprog je bila džurčenska princesa, zato so bili džurčenskega porekla tudi nekateri evnuhi v njegovi službi.

V džurčenskih plemenih z lastnimi vojaškimi enotami so bila ustanovljena kitajska vojaška poveljstva pod lastnimi dednimi plemenskimi voditelji. V [[Jongle]]jevem obdobju je bilo v Mandžuriji ustanovljenih 178 poveljstev. Na severni meji so bile kasneje ustanovljene konjske tržnice. Povečan stik s Kitajci je Džurčenom prinesel bolj zapletene in dovršene organizacijske strukture.

Vzroki za korejske vojne z Džurčeni so bile predvsem materialne koristi. Joseonski dvor je poskušal pomiriti Džurčene s podeljevanjem naslovov in diplom in trgovanjem in jih poskušal vključiti v korejsko kulturo s poročanjem Korejk z Džurčeni. Ukrepi so bili neuspešni in spopadi so se nadaljevali.{{sfn|Seth|2006|p=138}}{{sfn|Seth|2010|p=144}} Takšni odnosi med Korejci in Džurčeni so se končali, ko je dinastija Ming Džurčene uporabila kot zaščito proti Korejcem na svoji severni meji.<ref name="剑桥15">{{harvnb|Peterson|2002|p=15}}</ref> Džurčeni so izrabili stanje v svojo korist in se izmenično priklanjali zdaj enim zdaj drugim.

Leta 1409 je vlada dinastije Ming ustanovila poveljniško mesto Nurgan v Telinu v današnji ruski [[Sibirija|Sibiriji]]. Nurgan je stal približno 100 km gorvodno od Nikolajevska na Amurju na ruskem Daljnem vzhodu. Džurčeni so prišli pod nominalno upravo Nurganskega poveljstva, ki je trajalo le 25 let in je bilo leta 1434 ukinjeno.

Od leta 1411 do 1433 je evnuh dinastije Ming Jišiha, po poreklu Hajšiški Džurčen,<ref>{{cite book |author=Shih-Shan Henry Tsai |year=2002 |title=Perpetual Happiness: The Ming Emperor Yongle |publisher=University of Washington Press |isbn=0295981245 |page=158}} [https://books.google.com/books?id=OuSsxBuALQYC Google Books].</ref> vodil deset velikih misij, da bi pridobil zvestobo džurčenskih plemen ob rekah Songhua in [[Amur]]. Njegova rečna flota je imela bazo v poveljstvu Nurgan v Telinu blizu izliva reke Amur. V ''[[Zgodovina Minga|Zgodovini Minga]]'' misije niso podrobno opisane, vendar obstajata dve kamniti [[Stela (spomenik)|steli]], ki ju je postavil Jišiha v templju Jongning in templju Guanjin v Telinu.<ref>[http://www.vostlit.info/Texts/Dokumenty/China/XV/1400-1420/Stela1410/text.htm Telin Stele] (from: "Политика Минской империи в отношении чжурчженей (1402 -1413 гг.)" (The Jurchen policy of the Ming Empire), in "Китай и его соседи в древности и средневековье" (China and its neighbors in antiquity and the Middle Ages), Moscow, 1970. {{in lang|ru}}</ref> Besedila na njih so napisana v štirih jezikih: kitajščini, džurčenščini, mongolščini in tibetanščini. V opisih je verjetno precej propagande, vendar podrobno opisujejo prizadevanja dvora Minga, da bi vzpostavil suverenost nad Džurčeni. Tempelj Jongning in stelo je postavil Jišiha med svojom tretjim obiskom leta 1413. Svoj deseti obisk Nurgana je opravil leta 1432, obnovil tempelj Jongning in pred njim ponovno postavil stelo. Stelo je naslovil ''"Zapis o ponovni izgradnji templja Jongning"''.

V devetem letu cesarja Minga [[Šuande]]ja so Džurčeni v Mandžuriji pod vladavino Minga trpeli zaradi lakote. Svoje hčere so morali prodati v suženjstvo in se preseliti v Liaodong, da bi vlado Minga prosili za pomoč in olajšave.<ref>{{cite web |url=https://www.itsfun.com.tw/%E4%BA%A6%E5%A4%B1%E5%93%88/wiki-3774856-0311736 |title=亦失哈 |language=zh |trans-title=It's also lost |quote=宣德九年，女真地区灾荒，女真人被迫卖儿鬻女，四处流亡，逃向辽东的女真难民，希望得到官府的赈济。 |access-date=5 May 2020 |archive-date=12 March 2020 |archive-url=https://archive.today/20200312144319/https://www.itsfun.com.tw/%E4%BA%A6%E5%A4%B1%E5%93%88/wiki-3774856-0311736 |url-status=dead }}</ref><ref>{{cite news |title=亦失哈八下东洋|date=2014-07-08|work=Ifeng.com |url=http://hlj.ifeng.com/culture/history/detail_2014_07/08/2559681_0.shtml|archive-url=https://web.archive.org/web/20150428053435/http://hlj.ifeng.com/culture/history/detail_2014_07/08/2559681_0.shtml|url-status=dead|archive-date=2015-04-28}}</ref>

===Ustanovitev Mandžurije===


== Opombe==
== Opombe==

Redakcija: 21:10, 16. februar 2024

Džurčeni
Ozemlje Džurčenov
Skupno število pripadnikov
ni znano
Regije z večjim številom pripadnikov
Mandžurija
Jeziki
džurčenščina
Religija
šamanizem, budizem
Sorodne etnične skupine
Mandžuri, Džugeji, Džučeni

Džurčeni (mandžursko ᠵᡠᡧᡝᠨ, Jušen, IPA [dʒuʃən], kitajsko 女真, pinjin Nǚzhēn [nỳ.ʈʂə́n]) je naziv, ki se uporablja za skupni opis številnih vzhodnoazijskih tunguško govorečih ljudstev,[a] ki so do 18. stoletja živela v Mandžuriji, pokrajini na severovzhodu Kitajske. Džurčene je leta 1635 Hong Tajdži preimenoval v Mandžure.[4] Različne skupine Džurčenov so živele kot lovci-nabiralci, polnomadski pastirji ali stalno naseljeni poljedelci. Na splošno so bili brez osrednje oblasti in imeli malo medsebojnih stikov. Bili so pod vplivom sosednjih dinastij, njihovi poglavarji pa so plačevali davek in zasedali dedne položaje poveljnikov mejnih straž.[5]

Hanski uradniki iz dinastije Ming (1368–1644) so Džurčene razvrščali v tri skupine, kar kaže na relativno dobre stike z njimi:

  • Džjandžovski Džurčeni, nekateri pomešani s kitajskim prebivalstvom, so živeli ob reki Mudan, gorovju Čangbaj in na polotoku Liaodong. Oblačili so se podobno kot Kitajci in se ukvarjali z lovom in ribolovom, stalnim poljedelstvom ter trgovanjem z biseri in ginsengom.
  • Hajšiške Džurčene, poimenovane po reki Hajši, je tvorilo več stalno naseljenih in neodvisnih plemen. Na zahodu so živeli polnomadski pastirji, na vzhodu pa stalno naseljeni poljedelci. Bili so pod velikim vplivom Mongolov.
  • Jereni, dobesedno divji ljudje, divjaki ali barbari, so bili prebivalci redko poseljenega severa Mandžurije onkraj dolin rek Liao in Songhua, ki so se preživljali z lovom, ribolovom, prašičerejo in nekakšnim nomadskim poljedelstvom. Kitajski in korejski avtorji so včasih z Jereni označevali vse Džurčene.

Številni Jerenski Džurčeni, kot so Nivhi, Negidaji, Nanaji, Oročeni in mnogi Evenki, danes veljajo za različne etnične skupine.

Džurčeni so znani predvsem po dinastijah Džin (1115–1234) in Čing (1616/1636–1912), ki so jih ustanovili na kitajskem ozemlju. Dinastijo Čing, prvotno znano kot Kasnejši Džin, je ustanovil poveljnik Džjangdžova Nurhaci (vladal 1616–1626), ki je združil večino plemen Džurčenov in celotno prebivalstvo vključil v dedne vojaške polke, znane kot Osem praporov. Med njegovo vladavino se je na osnovi mongolske pisave izoblikovala džurčenska abeceda. Izraz Manču (Mandžur), ki so ga v Kasnejšem Džinu takrat že uradno uporabljali,[6] je bil leta 1635 razglašen za edino sprejemljivo ime za to ljudstvo.

Korejski odposlanec Sin Čung Il je leta 1595 obiskal Džurčene, ki so živeli severozahodno od reke Jalu, in ugotovil, da so bili med njegovim obiskom v Fe Ali vsi, ki so služili Nurhaciju, oblečeni enako in imeli enake pričeske. Vsi so imeli obrit prednji del lasišča in preostale lase spletene v dolgo kito. Vsi moški so nosili usnjene škornje, hlače in tunike.[7]

Zgodovina

Izvor

Mohejski izvor

Sibirca lovita severnega jelena

Ko so bili Džurčeni leta 748 prvič omenjeni v kitajskih virih, so naseljevali gozdove in rečne doline, ki so zdaj razdeljeni med kitajsko provinco Hejlongdžjang in ruski Primorski kraj. V starejših kitajskih zapisih je bilo to območje omenjeno kot domovina Sušenov (okoli leta 1100 pr. n. št.), Jiloujev (okoli leta 200 n. št.), Vudžijev (okoli leta 500) in Mohejev (okoli leta 700).[8] Učenjaki iz obdobja dinastija Čing so sledili izvoru Džurčenov do "vanjenskega plemena Moho" okoli gore Šjaobaj ali Hejšujev.[9] Nekateri viri so poudarjali kontinuiteto med temi ljudstvi in Džurčeni,[10] ki je še vedno samo domnevna.[11]

Tunguško pleme Mohe, domnevni prednik Džurčenov, je bilo naseljeno v večetničnem kraljestvu Balhae. Moheji so radi jedli svinjino, se veliko ukvarjali s prašičerejo in bili večinoma stalno naseljeni. Za izdelavo plaščev so uporabljali prašičje ali pasje kože. Bili so pretežno kmetje in so poleg lova gojili sojo, pšenico, proso in riž.[12] Kot vsi Tunguzi so tudi Moheji prakticirali suženjstvo. V regiji, ki so jo naselili do 10. stoletja med vladavino Kitanov, so bili konji redki. Moheji so jezdili severne jelene.[13]

Vanjansko poreklo

Pred obdobjem vanjanskega poglavarja Vugunaja (1021-1074), ko so se začeli združevati v državi podobno zvezo, ni o Džurčenih nobenih datiranih dokazov. Po ustnem izročilu je bil Vugunaj šesta generacija potomcev ustanovitelja klana Vanjan, ki je torej moral živeti okoli leta 900.[14] Hanpu je izviral iz plemena Hejšui Mohe iz kraljestva Balhae. Po Zgodovini Džina je bil njegov prihod v pleme Vanjan nekakšno poplačilo in odškodnina za umor. Imel je dva brata. Eden od njiju je ostal v Gorjeju, drugi pa v kraljestvu Balhae. Ob prihodu je bil star že okoli šestdeset let in sprejet kot "moder mož". Brez nasilja mu je uspelo rešiti spor med dvema družinama in bil za nagrado poročen z nevesto, staro prav tako šestdeset let. Zakon je bil blagoslovljen z darovanjem temnega vola, cenjenega v kulturi Džurčenov. V njunem zakonu so bili rojeni hči in trije sinovi. Hanpu je s poroko postal poglavar Vanjanov, njegovi potomci pa uradni člani klana Vanjan.[15][16][17]

Herbert Franke meni, da je bil Hanpu legendarna oseba, njegov prihod v klan Vanjan, opisan v Zgodovini Džina, pa del "plemenske legende". Brata, ki sta ostala v Gorjeju in kraljestvu Balhae, lahko predstavljata vezi prednikov klana s tema dvema narodoma, medtem ko Hanpujeva poroka lahko predstavlja preobrazbo plemena iz matrilinearne v patrilinearno družbo.[17]

Činško poreklo

Hong Tajdži, cesar dinastije Čing iz klana Ajsin Gjoro, je trdil, da je bil njihov prednik Bukuri Jongšon[18] spočet iz device. Po legendi so se tri nebeške deklice, Engulen, Džengulen in Fekulen, kopale v jezeru Bulhuri Omo blizu gorovja Čangbaj. Sraka je pri Fekulen odvrgla kos rdečega sadeža, ki ga je Fekulen pojedla in nato zanosila z Bukurijem Jongšonom. Starejša različica zgodbe, zapisana leta 1635, trdi, da se je to zgodilo v provinci Hejlongdžjang blizu reke Amur. Device so se kopale v bližnjem jezeru Bulhuri. Vse kaže, da je klan Ajsin Gjoro izviral iz porečja Amurja. Pripovedi se ujemajo z zgodovino Džurčenov, saj so nekateri predniki Mandžurov izvirali s severa in so se kasneje preselili na jug.[19]

Vazali dinastije Ljao

V 11. stoletju so Džurčeni postali vazali kitanske dinastije Ljao. Džurčeni v porečju Jaluja so bili od vladavine Vang Geona podložniki Gorjea, vendar so oportunistično prisegali zvestobo zdaj Ljau zdaj Gorjeu. Menjava vladarjev je bila včasih politična nuja, včasih pa želja po materialnih koristih.[20]

Leta 1019 so džurčenski pirati napadli Japonsko, da bi lovili sužnje. Moške so pobili, ženske pa odpeljali v ujetništvo. Japonskega guvernerja Notado so ubili[21] in s seboj odpeljali 1.280 ujetnikov.[22][23] Korejci so z osmih ladij vrnili 259 ali 270 ujetnikov.[24][25][26][27]

Eden od vzrokov za upor Džurčenov in padec dinastije Ljao je bil običaj, da so kitanski odposlanci začeli posiljevati poročene Džurčenke in dekleta z visoke družbe. Seksanja z neporočenimi dekleti pri Kitanih in Džurčenih ni bilo problematično, saj so gostom razen hrane in prenočišča pogosto prepuščali tudi svoja dekleta in celo svoje žene. V nižjih družbenih slojih običaj ni bil problematičen in ni bil nobena ovira za kasnejšo poroko v takšne odnose vpletenih deklet. Težave so se začele, ko so odposlanci zase zahtevali žene aristokratov, kar kaže, da so imeli v višjih slojih samo možje pravico do svoje poročene žene.

Vojna z Gorjeom

Džurčeni v porečju Jaluja so bili od začetka 10. stoletja podložniki Gorjea in nato tri stoletja vojaški obvezniki. Pomembna je bila zlasti njihova konjenica, sicer pa so večkrat zamenjali svojega suverena. Dinastiji Ljao in Gorjeo sta namreč tekmovali, kdo bo pridobil zvestobo džurčenskih naseljencev, ki so obvladovali velik del mejnega ozemlja med državama.[28] Ti Džurčeni so plačevali davek, vendar so hkrati pričakovali, da bodo za usluge bogato nagrajeni. Pogosto, nekajkrat tudi dokazano, so sami napadali Gorjeo. Prebivalcem Gorjea je bilo prepovedano trgovati z njimi.[29]

Odnosi med Džurčeni in Gorejom so se začeli spreminjati med vladavino džurčenskega poglavarja Vujašuja (vladal 1103–1113) iz klana Vanjan, ki je odrekel zvestobo Gorjeu in s to potezo poenotil Džurčene. Konflikt med obema silama je privedel do umika Gorjea z ozemlja Džurčenov in priznanja oblasti Džurčenov nad sporno regijo.[30][31][32]

Ko so se geopolitične razmere spremenile, je Gorjeo v začetku 12. stoletja sprožil vrsto vojaških akcij, da bi ponovno prevzel nadzor nad svojimi obmejnimi ozemlji. Z vzponom klana Vanjan se je kakovost Gorjeove vojske poslabšala. Sestavljena je bila večinoma iz pehote, ki je bila v spopadih z džurčensko konjenico običajno poražena. Leta 1104 je Gorjeo proti njim poslal generala Lim Gana. Tudi njegova neizurjena vojska je bila poražena in Džurčeni so zasedli grad Čongdžu. Lim Gan je bil odpuščen in nato ponovno sprejet in leta 1112 umrl kot državni uradnik. Vojaške zadeve Gorjea je prevzel Jun Gvan, ki je zaradi neugodnih razmer z Džurčeni sklenil mir.[33][34]

Jun Gvan je bil prepričan, da so porazi posledica šibke gorjejske konjenice. Kralju je predlagal ustanovitev elitne enote, znane kot Bjeolmuban (Vojska za posebno bojevanje), ki je bila ločena od redne vojske. Sestavljena je bila iz konjenice, pehote in Hangmaguna (Podrejeni demonski korpus). Decembra 1107 sta se Jun Gvan in O Jončon s 170.000 vojaki odpravila na pohod proti Džurčenom. Vojska jih je premagala, na obmejnem ozemlju zgradila devet trdnjav in postavila spomenik, ki je označil mejo. Zaradi nenehnih napadov Džurčenov, diplomatskih posegov in dvornih spletk je bilo devet trdnjav predanih Džurčenom.[35][36][37] V ozadju je bi verjetno tudi dogovor, da bodo Džurčeni prenehali z napadi. Po Breukerjevem mnenju je bil mir sklenjen zato, ker Gorjeo sploh nikoli ni imel zaresnega nadzora nad regijo z devetimi trdnjavami, dolgotrajna vojna z vojaško superiornimi džurčenskimi enotami pa bi bila zelo draga.[38]

Vujašujev mlajši brat Aguda je leta 1115 ustanovil dinastijo Džin, ki se je obdržala do leta 1234. Ob njeni ustanovitvi so Džurčeni Gurjeo imeli za svojo "matično državo", ker so bili z njo tradicionalno politično, kulturno in idejno povezani.[39][40] Džin je verjel tudi to, da ima skupne prednike z ljudstvom Balhae iz dinastije Ljao.[15] Ko je Džin leta 1125 osvojil dinastijo Ljao in leta 1127 zavzel prestolnico Song Kajfeng, je začel pritiskati na Gorjeo in zahteval, da postane njegov podložnik. Ji Ča Gjom, ki je bil takrat na oblasti, je kljub protestom ocenil, da miroljubni odnosi z Džinom koristijo njegovi politični moči in je sprejel zahteve Džina. Leta 1126 je razglasil Gorjeo za vazala dinastije Džin.[41][42][43] Znotraj Gorjea je kralj obdržal položaj "Sina nebes". Z vključevanjem zgodovine Džurčenov v zgodovino Gorjea in poudarjanjem cesarjev Džina kot bastardnih potomcev Gorjea je uvedba suverenosti Džina postala za Gorjeo bolj sprejemljiva.[44]

Dinastija Džin

Kitajska okoli leta 1141

Aguda, poglavar plemena Vanjan, je leta 1115 združil več džurčenskih plemen in se razglasil za cesarja. Leta 1120 je zavzel Šangdžing, severno prestolnico dinastije Ljao.[45] Med vojnami med dinastijama Džin in Song so Džureni vdrli v dinastijo Severni Song in zavzeli večino severne Kitajske. Sprva so ustvarili marionetna režima Da Či in Da Ču, kasneje pa so sprejeli dinastično ime in postali znani kot dinastija Džin, kar pomeni zlato. Tega Džina se ne sme zamenjavati s prejšnjimi dinastijami Džin, poimenovanimi po regiji v bližini Šanšija. Džurčeni, ki so se naselili v mestnih okoljih, so se sčasoma pomešali z drugimi etničnimi skupinami, vladarji Džina pa so začeli slediti konfucijanskim etičnim normam. Dinastija Džin je leta 1127 zavzela Bjandžing, prestolnico dinastije Severni Song. Njihove vojske so potisnile Songe na jug do reke Jangce in se nato naselile na meji z dinastijo Južni Song ob reki Huaj.

Revne džurčenske družine v pokrajinah Daming in Šandong, živeče na gospodarstvih v posesti vojske, so poskušale živeti v slogu premožnih džurčenskih družin in se izogibati opravljanju kmetijskih del tako, da so svoje hčere prodajale v suženjstvo in dajale svojo zemljo v najem Hanom. Bogati Džurčeni so se gostili in popivali in se oblačili v damast in svilo. Zgodovina Džina (Džinši) pravi, da je cesar Šidzong leta 1181 to opazil in poskušal preprečiti.[46]

Po letu 1189 se je dinastija Džin vse bolj zapletala v spopade z Mongoli. Do leta 1215 je izgubila veliko svojega ozemlja in svojo prestolnico preselila iz Džongduja na jug v Kajfeng. Obleganje Džongduja so začasno prekinili s poroko džurčenske princese Čiguo z Džingiskanom.[47] Po obleganju, ki je trajalo približno leto dni, je v roke Mongolov leta 1233 padel tudi Kajfeng. Cesar Ajdzong je pobegnil v Cajdžov, vendar je tudi Cajdžov leta 1234 padel v roke Mongolov, kar je pomenilo konec dinastije Džin.

Dinastija Ming

Džurčen na lovu; črnilo in barva na svili, 15. stoletje
Džurčenski vojščak; lesorez, pozni Ming

Kitajski kronisti iz dinastije Ming so razlikovali tri skupine Džurčenov: Divje Džurčene (yěrén Nǚzhēn) v kasnejši Zunanji Mandžuriji, Hajšiške Džurčene v sodobni provinci Hejlongdžjang in Džjandžovske Džurčene v sodobni provinci Džilin. Vsi so bili pastirji in lovci in do neke mere poljedelci.

Nadzor nad Džurčeni je bila stalen predmet spora med korejsko dinastijo Joseon in zgodnjim Mingom. [48]

Cesar Jongle (vladal 1402–1424) je med različnimi džurčenskimi plemeni našel zaveznike proti Mongolom. Njihovim poglavarjem je podelil zveneče naslove in pričakoval, da ga bodo občasno obdarili. Ena od cesarjevih soprog je bila džurčenska princesa, zato so bili džurčenskega porekla tudi nekateri evnuhi v njegovi službi.

V džurčenskih plemenih z lastnimi vojaškimi enotami so bila ustanovljena kitajska vojaška poveljstva pod lastnimi dednimi plemenskimi voditelji. V Jonglejevem obdobju je bilo v Mandžuriji ustanovljenih 178 poveljstev. Na severni meji so bile kasneje ustanovljene konjske tržnice. Povečan stik s Kitajci je Džurčenom prinesel bolj zapletene in dovršene organizacijske strukture.

Vzroki za korejske vojne z Džurčeni so bile predvsem materialne koristi. Joseonski dvor je poskušal pomiriti Džurčene s podeljevanjem naslovov in diplom in trgovanjem in jih poskušal vključiti v korejsko kulturo s poročanjem Korejk z Džurčeni. Ukrepi so bili neuspešni in spopadi so se nadaljevali.[49][50] Takšni odnosi med Korejci in Džurčeni so se končali, ko je dinastija Ming Džurčene uporabila kot zaščito proti Korejcem na svoji severni meji.[51] Džurčeni so izrabili stanje v svojo korist in se izmenično priklanjali zdaj enim zdaj drugim.

Leta 1409 je vlada dinastije Ming ustanovila poveljniško mesto Nurgan v Telinu v današnji ruski Sibiriji. Nurgan je stal približno 100 km gorvodno od Nikolajevska na Amurju na ruskem Daljnem vzhodu. Džurčeni so prišli pod nominalno upravo Nurganskega poveljstva, ki je trajalo le 25 let in je bilo leta 1434 ukinjeno.

Od leta 1411 do 1433 je evnuh dinastije Ming Jišiha, po poreklu Hajšiški Džurčen,[52] vodil deset velikih misij, da bi pridobil zvestobo džurčenskih plemen ob rekah Songhua in Amur. Njegova rečna flota je imela bazo v poveljstvu Nurgan v Telinu blizu izliva reke Amur. V Zgodovini Minga misije niso podrobno opisane, vendar obstajata dve kamniti steli, ki ju je postavil Jišiha v templju Jongning in templju Guanjin v Telinu.[53] Besedila na njih so napisana v štirih jezikih: kitajščini, džurčenščini, mongolščini in tibetanščini. V opisih je verjetno precej propagande, vendar podrobno opisujejo prizadevanja dvora Minga, da bi vzpostavil suverenost nad Džurčeni. Tempelj Jongning in stelo je postavil Jišiha med svojom tretjim obiskom leta 1413. Svoj deseti obisk Nurgana je opravil leta 1432, obnovil tempelj Jongning in pred njim ponovno postavil stelo. Stelo je naslovil "Zapis o ponovni izgradnji templja Jongning".

V devetem letu cesarja Minga Šuandeja so Džurčeni v Mandžuriji pod vladavino Minga trpeli zaradi lakote. Svoje hčere so morali prodati v suženjstvo in se preseliti v Liaodong, da bi vlado Minga prosili za pomoč in olajšave.[54][55]

Ustanovitev Mandžurije

Opombe

  1. ↑ V preteklosti so sinologi, na primer Jean-Pierre Abel-Rémusat,[1] Fan Dzuoguai in Han Feimu, trdili, da se Džurčeni in druga tunguška ljudstva potomci Donghujev.[2] Njuno trditev sta kritizirala etnografinja Lidija Viktorova in sinolog-jezikoslovec Edwin G. Pulleyblank, ker je temeljila samo na fonetski podobnosti izraza Tunguz in sodobne mandarinske izgovarjave Dōnghú, Tung-hu.[1][3]

Sklici

  1. ↑ 1,0 1,1 Viktorova, Lydia Leonidovna (1980). Mongols: Origin of the People and Source of Culture (v ruščini). Moscow: Nauka. str. 183. )
  2. ↑ Zarrow, Peter (23. september 2015). Educating China: Knowledge, Society and Textbooks in a Modernizing World, 1902–1937 (v angleščini). Cambridge University Press. str. 191. ISBN 978-1-107-11547-7.
  3. ↑ *Pulleyblank, Edwin G. (1983). "The Chinese and Their Neighbors in Prehistoric and Early Historic China," in The Origins of Chinese Civilization, University of California Press, pp. 411–466.
  4. ↑ Lee, Lily Xiao Hong; Wiles, Sue (13. marec 2014). Biographical Dictionary of Chinese Women: Tang Through Ming, 618-1644 (v angleščini). M.E. Sharpe. str. 222. ISBN 978-0-7656-4316-2.
  5. ↑ Roth Li 2002, str. ;11–13.
  6. ↑ Roth Li 2002, str. 27.
  7. ↑ Crossley 1997, str. 46.
  8. ↑ Elliott 2001, str. 47–48.
  9. ↑ Huang 1990, str. ;239–282.
  10. ↑ Elliott 2001, str. 47.
  11. ↑ Elliott 2001, str. 48.
  12. ↑ Gorelova 2002, str. ;13–14.
  13. ↑ Crossley 1997, str. 17.
  14. ↑ Franke 1994, str. 219-220.
  15. ↑ 15,0 15,1 Kim 2011b, str. 173.
  16. ↑ Franke 1990, str. 414-415.
  17. ↑ 17,0 17,1 Mote 1999, str. 212-213.
  18. ↑ Pamela Kyle Crossley (15. februar 2000). A Translucent Mirror: History and Identity in Qing Imperial Ideology. University of California Press. str. 198–. ISBN 978-0-520-92884-8.
  19. ↑ Huang 1990, str. 245.
  20. ↑ Breuker 2010, str. ;220–221.
  21. ↑ Takekoshi, Yosaburō (2004). The Economic Aspects of the History of the Civilization of Japan, Volume 1 (reprint izd.). Taylor & Francis. str. 134. ISBN 0415323797.
  22. ↑ Batten, Bruce L. (31. januar 2006). Gateway to Japan: Hakata in War and Peace, 500-1300. University of Hawaii Press. str. 102, 101, 100. ISBN 9780824842925.
  23. ↑ Kang, Jae-eun (2006). »5: Goryeo, the Land of Buddhism«. The Land of Scholars: Two Thousand Years of Korean Confucianism. Prevod: Lee, Suzanne. Homa & Sekey Books. str. 75. ISBN 9781931907309.
  24. ↑ Shively, Donald H.; McCullough, William H., ur. (1988). The Cambridge History of Japan. Volume 2: Heian Japan (illustrated, reprint izd.). Cambridge University Press. str. 95. ISBN 0521223539.
  25. ↑ Adolphson, Mikael S.; Kamens, Edward; Matsumoto, Stacie, ur. (2007). Heian Japan, Centers and Peripheries. University of Hawai'i Press. str. 376. ISBN 9780824830137.
  26. ↑ Kodansha Encyclopedia of Japan, Volume 2. Kodansha. 1983. str. 79. ISBN 0870116223.
  27. ↑ Embree, Ainslie Thomas, ur. (1988). Encyclopedia of Asian History, Volume 1 (2nd, illustrated izd.). Scribner. str. 371. ISBN 0684188988.
  28. ↑ Breuker 2010, str. ;220–221.
  29. ↑ Breuker 2010, str. 222.
  30. ↑ Breuker 2010, str. 223.
  31. ↑ Tillman, Hoyt Cleveland; West, Stephen H (1995). China Under Jurchen Rule. SUNY Press. ISBN 978-0-7914-2273-1. Pridobljeno 18. marca 2015.
  32. ↑ Twitchett, Fairbank & Franke 1994, str. 221.
  33. ↑ 여진정벌. Encyclopedia of Korean Culture.
  34. ↑ Lee 1984, str. 127.
  35. ↑ Breuker 2010, str. 224.
  36. ↑ Brown 2014, str. 793.
  37. ↑ Lee 1984, str. 127-128.
  38. ↑ Breuker 2010, str. 225-226.
  39. ↑ Breuker 2010, str. 137.
  40. ↑ Yi, Ki-baek (1984). A New History of Korea (v angleščini). Harvard University Press. str. 126. ISBN 978-0-674-61576-2. Pridobljeno 30. julija 2016.
  41. ↑ Lee 1984, str. 128.
  42. ↑ Twitchett, Fairbank & Franke 1994, str. 229"
  43. ↑ Ebrey & Walthall 2014, [1], str. 171, na Google Knjige.
  44. ↑ Breuker 2010, str. 229-230.
  45. ↑ Mote 1999, str. 195.
  46. ↑ Schneider, Julia (2011). »The Jin Revisited: New Assessment of Jurchen Emperors«. Journal of Song-Yuan Studies. 41 (41): 389. doi:10.1353/sys.2011.0030. hdl:1854/LU-2045182. JSTOR 23496214. S2CID 162237648.
  47. ↑ Broadbridge, Anne F. (2018). Women and the Making of the Mongol Empire (illustrated izd.). Cambridge University Press. str. 94. ISBN 978-1108636629.
  48. ↑ Wang 2010, str. 301.
  49. ↑ Seth 2006, str. 138.
  50. ↑ Seth 2010, str. 144.
  51. ↑ Peterson 2002, str. 15
  52. ↑ Shih-Shan Henry Tsai (2002). Perpetual Happiness: The Ming Emperor Yongle. University of Washington Press. str. 158. ISBN 0295981245. Google Books.
  53. ↑ Telin Stele (from: "Политика Минской империи в отношении чжурчженей (1402 -1413 гг.)" (The Jurchen policy of the Ming Empire), in "Китай и его соседи в древности и средневековье" (China and its neighbors in antiquity and the Middle Ages), Moscow, 1970. (rusko)
  54. ↑ »亦失哈« [It's also lost] (v kitajščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. marca 2020. Pridobljeno 5. maja 2020. 宣德九年，女真地区灾荒，女真人被迫卖儿鬻女，四处流亡，逃向辽东的女真难民，希望得到官府的赈济。
  55. ↑ »亦失哈八下东洋«. Ifeng.com. 8. julij 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. aprila 2015.

Viri

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Džurčeni&oldid=6173576«