Priznanja
P1/P2

Pesem o neizčrpanem soncu

IV.

Ko otožnost se splete z večerom
podobna sta si po barvah –
skupaj sta kot čarobni napoj,
ki ga z bojaznijo nesem k ustom.

Da me torej v tem nemiru
ne bi puščal samotnega,
si odvzel grozo večeru,
in večnosti dal okus po kruhu.

Ko iz neskončnosti si ločil čas
in se naslonil na nasprotni breg,
si slišal moj oddaljeni jok
in od vekomaj si vedel, zakaj.

Vedel si, da tega hrepenenja
ki je enkrat pilo iz tvojih oči,
sončna zamaknjenost ne poteši,
temveč ga kot rožni breg pordeči.

Karol Wojtyła, 1944


Vir: Joannes Paulus II, svetnik. Pesem o neizčrpanem soncuV: Ljubezen mi je vse razodela. Karol Wojtyła; [prevod in uvodna beseda Niko Jež]. Ljubljana: Belart, 1999.