Wikipedija

Heinrich von Ferstel

Heinrich von Ferstel (* Dunaj, 7. julij 1828 † Dunaj 14. julij 1883[5]), je bil eden najpomembnejših dunajskih in avstrijskih arhitektov historicizma (=zgodovinstva) v obdobju izgradnje Dunajskega cestnega obroča (=Wiener Ringstrasse).[5]

Heinrich von Ferstel
Portret
Portret Heinricha von Ferstla
(litografija Schuberta iz 1880.)
Rojstvo7. julij 1828({{padleft:1828|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1][2][…]
Dunaj[4]
Smrt14. julij 1883({{padleft:1883|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1][2][…] (55 let)
Grinzing[d]
Državljanstvo Avstrija
Alma materAkademie der bildenden Künste Wien
Akademija za likovno umetnost na Dunaju
Poklicarhitekt, profesor, učitelj
Pomembnejša delaVotivkirche
Gibanjehistoricizem oziroma zgodovinstvo
Nagradeprejel je izredno veliko priznanj za svoja pomembna dela v sorazmerno kratkem življenju

Življenjepis

uredi
 
Doprsni kip Heinricha von Ferstela pred osrednjo stavbo Dunajske tehnološke univerze (TU Wien) na Karlsplatzu.
 
Votivkirche (Zaobljubna cerkev) ponoči

Šolanje in prvi uspehi

uredi

Kot sin Ignaca Ferstela, bančnega ravnatelja iz Prage, in nečak arhitekta Friedricha von Stacheja (1814–1895), je študiral na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju (Akademie der bildenden Künste Wien) arhitekturo pri Nüllu in Sicardsburgu (1812–1868). Njegova izredna nadarjenost in pridnost sta mu omogočili, da je zmagal na manjšem nagradnem natečaju, ki je vključeval študijska potovanja v Nemčijo, od leta 1855 v Italijo in nazadnje v Francijo - pa tudi v Anglijo. [6]

Natečaj za dunajsko Votivkirche (Zaobljubno cerkev) je bil prvi gradbeni projekt takrat šele načrtovanega Dunajskega cestnega obroča (Wiener Ringstrasse). Ferstel je takrat predložil neogotsko zasnovo v slogu gotske francoske stolnice z namenom, da bi na malem prostoru ustvaril veliko in namensko umetnino. To je storil tik pred potovanjem v Italijo in je bil že v Neaplju, ko je do njega prišla novica, da je prvo nagrado prejela prav njegova zamisel in da je osvojil 4000 goldinarjev, kar je bila trdna osnova za njegovo poznejše precejšnje bogastvo. Z zmago na tem tekmovanju leta 1855 je postal znan, saj je zmagal med 74 tekmovalci doma in v tujini.

Stavbe

uredi

Zgradil je več drugih javnih zgradb na Dunaju v prvem okraju Dunajskega notranjega mesta (Innere Stadt Wien 1. Bezirk) in na Dunajskem cestnem obroču. Na začetku je njegovo zgodovinstvo (ali s tujko "historicizem") obarvano romantično - pod vplivom njegovih učiteljev: tako na primer v Bančni in borzni dunajski stavbi na Freyungu, danes po njem imenovani Palais Ferstel, ki ima v svojem okrilju prav tako znano kavarno Café Central.

Ferstel je napravil načrte za veliko pomembnih dunajskih stavb, ki so vplivale na usmeritev stavbarstva po celem cesarstvu in še širše. Med njimi so zlasti znane: Museum für angewandte Kunst, Wien (Muzej za uporabne umetnosti na Dunaju; 1871), Kemična fakulteta (1872), Akademie für angewandte Kunst (Šola za umetnost in obrt) (1877), Palača rektorata Dunajske univerze (1883), Palača Österreichischer Lloyd (Lojdova palača) v Trstu (1883).[5]

Poleg teh najbolj znanih in javnih, je Ferstel zgradil na Dunaju veliko stanovanjskih stavb, med drugim: Palača Wertheim (1868), Palača nadvojvoda Ludwiga Viktorja (1869.) - , in veliko drugih koč oziroma vil, med katerimi je najbolj imenitna tista za družino Wartholz v Reichenavu (1872.) [5]

Nato se je usmeril k strožjemu slogu – med drugim tudi zavoljo svojega akademstva, saj je profesorski poklic predano opravljal od leta 1866 pa vse do svoje smrti 1883. Predaval je na Politehniki (k.k. Polytechnisches Institut), ki se je imenovala od 1870 Dunajska tehnična visoka šola (Technische Hochschule Wien). Slogovno je bil tako vpliven, da je bil 1880 na tej šoli rektor.[7]

Neuresničeni načrti

uredi
  1. 1852 Breitenfelder Kirche Wien (Breitenfeldska cerkev)
  2. 1861 Schützenhaus für Wien (Streljarna)
  3. 1861 Ungarische Akademie der Wissenschaften in Budapest (Madžarska akademija znanosti v Budimpešti)
  4. 1862 Wiener Künstlerhaus (Dunajska umetniška hiša)
  5. 1865 Wiener Herren- und Abgeordnetenhaus (Dunajski dom lordov in poslancev)
  6. 1866–1867 Wiener Hofmuseen (Dunajski dvorni muzeji, natečaj)
  7. 1872 Physikalisch und Physiologisches Institut der Universität Wien (Fizikalni in fiziološki inštitut Univerze na Dunaju, osnutek)
  8. 1874 Gemäldegalerie des Fürsten Liechtenstein am Volksgarten (Zbirka podob liechensteinnskega kneza v Ljudskem parku, osnutek)
  9. 1882 Reichstagsgebäude in Berlin (Stavba Parlamenta v Berlinu, natečaj, nakup)
  10. 1882 Katholische New-Westminster-Kathedrale in London (Nova Katoliška Westminstrska stolnica v Londonu, osnutek) [8]

Družina

uredi
 
Ferstel v mladih letih.

Na njegovo pobudo je bilo leta 1872 ustanovljeno Wiener Cottage-Verein (Dunajsko društvo počitniških koč); to združenje je priklicalo v življenje Cottageviertel (Kočno četrt) z namenom, da "državljanom omogoči življenje na zdravem, svežem zraku" – kjer je našel v zdravem kmečkem okolju tudi lastno domovanje.

Henrik je živel s svojo poročeno ženo Lotte, ki je umrla 8. aprila 1922,[9] kot tudi s svojimi šestimi otroki v vili v Grinzingu severno od gosto pozidanega mestnega območja. Kraj je bil vključen v mesto Dunaj šele leta 1892 in je bil v času Ferstelovega življenja mirna vasica z zdravim okoljem in svežim zrakom – kar je bila edina obramba proti grozeči smrti od takrat še neozdravljive jetike.

Njegova hči Marianne se je poročila z Zdenkom von Forsterjem, ki mu je cesar Franc Jožef od 1908 do 1917 kar trikrat zaupal Ministrstvo za železnice.

Njegov oče Ignaz (1796- 1866) je bil bančni ravnatelj pri Avstrijski narodni banki; mati Antonia Anna r. Stache (1803-1889) pa je bila skrbna mati in pridna gospodinja. Njegov svak Karl Köchlin je tudi bil gradbeni podjetnik, s katerim sta delovala v skupnem podjetju od 1853.

V hišo je prišla s poroko iz podobnega okolja kot je bilo njegovo – navdušeno stavbeniško in katoliško – leta 1856 žena Antonia Theresia Caroline, r. Fehlmayer (1834-1922). Rodilo se jima je šest otrok:

  1. Max (Maximilian Heinrich (1859–1936), arhitekt. Max von Ferstel očeta ni nasledil le v stanovanju, ampak tudi po svoji stavbeni dejavnosti, pridobivanju priznanj in častnih nalovov in akademskem uveljavljanju;
  2. Erwin (1861–1925);
  3. Wolfgang (1864–1937);
  4. Karl (1865–1926);
  5. Heinrich (1867–1928);
  6. Marianne (1869–1935), ki se je poročila z Zdenkom Fosterjem. [8]

Priznanja

uredi

Henrik je za časa svojega sorazmerno kratkega življenja požel toliko priznanj kot malokdo. Če bi jih navedli tukaj, bi zasedla celo stran - zato omenimo le nekkaj pomembnejših.

Leta 1879 je Ferstel postal častni občan mesta Dunaja in cesar ga je povzdignil v dedni baronski stan (Freiherrnstand). Moški je smel dodati imenuvon, žensko so pa imenovali blagorodno. 1881 je postal član francoske Akademije lepih umetnosti (Académie des Beaux-Arts). Leta 1882 mu je Kraljevski inštitut britanskih stavbenikov podelil Kraljevsko zlato medaljo.[10]

Dolga leta je bil osebno povezan s Hermanom von Hudejem (1830–1908), ki je 3. septembra 1883 poročal o njegovem življenju in stvaritvah na zboru Stavbeniškega združenja v Berlinu (Architekten-Verein Berlin).[11]

Smrt in spomin

uredi
 
Grobnica Ferstelovih na dunajskem pokopališču Grinzinger Friedhof

Bolezen in smrt

uredi
Nemški izvirnik[8] Slovenski prevod

Ferstel war verheiratet und hatte 6 Kinder, der älteste Sohn, Max (1859–1936), wurde wie sein Vater nicht nur ein erfolgreicher Architekt sondern auch Professor, später Dekan und Rektor der Technischen Hochschule in Wien. Ab dem Jahr 1883, als sich bereits Heinrich Ferstels Krankheit bemerkbar machte, war Max im Atelier seines Vater tätig und vollendete nach dessen Tod die Universität in Wien. Heinrich Ferstel starb nach einem überaus arbeitsreichen Leben infolge einer Tuberkulose bereits mit 55 Jahren in seiner von ihm selbst erbauten Villa in Grinzing und wurde am Grinzinger Friedhof beigesetzt.

Ferstel je bil poročen in je imel 6 otrok. Najstarejši sin Max (1859–1936), tako kot njegov oče, ni bil le uspešen stavbar, ampak tudi profesor in pozneje dekan in rektor Tehniške univerze na Dunaju. Od leta 1883, ko se že pokazali na Henriku znaki bolezni, je Max delal v očetovem ateljeju in po njegovi smrti dokončal Dunajsko univerzo. Heinrich Ferstel je umrl po zelo delovnem in trudapolnem življenju zaradi jetike v starosti 55 let v vili, ki jo je zgradil v Grinzingu in je bil pokopan na pokopališču Grinzing.

Kljub zdravemu okolju se je torej nalezel zahrbtne takrat neozdravljive bolezni, jetike, ki ga je spravila v grob.

14. julija 1883, v starosti komaj 55 let, je Heinrich Freiherr von Ferstel umrl v Grinzingu – ki je danes del Dunaja. Pokopan je bil na pokopališču Grinzinger Friedhof (Gruppe MA, Nummer 46; tj. skupina MA, številka 46) v grobnico častnih dunajskih meščanov. Njegov mavzolej je narejen po vzoru na gotske kapele.

Napis na plošči kripte omenja samo njegovo ime in ime njegove žene Lotte, rojene Fehlmann. Družinsko kripto je leta 1891 zgradil Henrikov sin Max von Ferstel, ki je tudi bil stavbenik, svetnik, profesor in rektor na Tehniški univerzi na Dunaju; med drugim je napravil nekaj opaznih načrtov tudi za področje današnje Slovenije in je bil, tako kot drugi družinski člani, tudi sam pokopan na Grinzinškem pokopališču.

Spomin

uredi

Leta 1886 so na Dunaju (Dunaj-Alsegrund, 9. okraj) - tik za Votivkirche (Zaobljubno cerkvijo), dali ime ulici Ferstelgasse – po Heinrichu von Ferstelu.

Okoli leta 1980 je lastnik Palais Ferstela med obnavljanjem in preurejanjem poimenoval bančno in borzno stavbo (Bank- und Börsengebäude an der Freyung), ki ju je zgradil na Freyungu Ferstel, po njunem graditelju.

Leta 1872 je Heinrich von Ferstel postal častni član Bralnega združenja Katoliških študentov na Dunaju, leta 1879 pa Čitalnice na Tehniški univerzi na Dunaju. (Ehrenmitglied des Lesevereins der Deutschen Studenten Wiens; Lesehalle an der Technischen Hochschule in Wien.)[12]

Eden od njegovih vnukov, baron Wolfgang Ferstel, je bil pooblaščeni podpisnik v Kronenbrotwerke in je 6. decembra 1936 v starosti 36 let storil samomor. [13]

Drugi vnuk - Heinrich Ervin Maria (imenovani »Heinz«; 1887–1912), poleg dvoje deklet v Maksovi družini edini moški potomec, pa je umrl star komaj 25 let. Tudi njega je - kot tudi njegovega starega očeta Henrika - prejkone odnesla takrat hudo razsajajoča jetika, ki je odnašala zlasti mlada življenja.

Ocena

uredi

Na zgodnje Ferstelovo delo so vplivali njegovi učitelji na Dunajski akademiji. Pokazali so pot iz strogo klasične gradnje v romantično smer. Začeli so razmišljati o svoji preteklosti in poudarjati srednjeveške sloge, po drugi strani pa povezovati najrazličnejše sloge zaradi mogočnejšega vtisa. Ferstel je izredno dobro poznal vse pretekle sloge. Čeprav je v strogem zgodovinstvu prevladoval čist slog, je po eni strani povzemal najuspešnejše dosežke gotike, po drugi strani pa je vešče izkoristil najvišje stvaritve renesanse.

Heinrich Ferstel je bil izjemna in vsestranska osebnost. Bil je predan učitelj in preurejevalec takratnih višješolskih učnih načrtov; svoje visoko strokovno znanje pa je dal na voljo v času hitrega dunajskega razvoja. Zgodovinske sloge je obdeloval na estetdko prefinjen način, uporabljati pa je znal tudi sodobne materiale v cilju oblikovanja novih prostorov. Poleg Semperja, Hansena, Schmidta in Hasenauerja je on eden najpomembnejših predstavnikov dunajskega stavbarstva v drugi polovici 19. stoletja. [8]

Slikovna zbirka

uredi

Glej tudi

uredi

Viri

uredi

Prvotni viri

uredi
Objave
  1. R. Eitelberger / H. Ferstel: Das bürgerliche Wohnhaus und das Wiener Zinshaus. Wien 1860
  2. H. Ferstel: Der Bau des neuen Bank- und Börsengebäudes in Wien. In: Allgemeine Bauzeitung (ABZ) 25.1860, S.1ff, Abb.308ff
  3. H. Ferstel: Landhaus am Traunsee. In: ABZ 27.1862, S.93, Abb.473ff
  4. H. Ferstel: Die Cathedrale von Palermo. Wien 1866
  5. H. Ferstel: Denkschrift zu dem im Auftrage des hohen k.k.Ministerium verfassten Konkurrenz-Entwurfe für den Bau der neuen Museen. In: ABZ 32.1867, S.298
  6. H. Ferstel: Das Palais Sr.kaiserlichen Hoheit des Herrn Erzherzogs Ludwig Victor am Schwarzenbergplatze in Wien. In: Zeitschrift des österr.Ing.-und Architektenvereins (ZÖIAV), S.136, Bl.15f
  7. H. Ferstel: Die Kirche der evangelischen Gemeinde in Brünn. In: ABZ 33.1868, S.285f, Abb.46ff
  8. H. Ferstel: Österreichisches Museum für Kunst und Industrie. In: ABZ 36.1871, S.351ff, Abb.52ff
  9. H. Ferstel: Denkschrift zu dem im Auftrage des hohen k.k.Minist.f.Cultus und Unterricht verfaßten Entwurfe für den Bau der Wiener Universität. Wien 1872
  10. H. Ferstel: Der Bau des chemischen Institutes der Wiener Universität. In: ABZ 39.1874, S.44, Abb.55ff
  11. H. Ferstel: Villa Sr. kais. Hoheit Erzherzog Karl Ludwig in Reichenau. ABZ 42.1877, S.14, Abb.1ff
  12. H. Ferstel: Die Kunstgewerbeschule des k. k. österr. Museums in Wien. In: ABZ 46.1881, S.46, Abb.34ff
  13. H. Ferstel: Wohnhaus des Herrn Hollitzer auf dem Maximilianplatze Nr.10 in Wien. Hiezu 3 Tafeln In: ABZ 47.1882, S.86, 53ff
  14. H. Ferstel: Concurrenz-Entwurf für den Bau eines Reichstags-Gebäudes in Berlin mit dem Motto „Bramante“. In: Der Bautechniker 1882.2, S.479
  15. H. Ferstel: Das Administrations-Gebäude des österreichisch-ungarischen Lloyd in Triest. In: ABZ 48.1883, S.37, Abb.28ff
Prispevki
  1. H. Ferstel: Ueber die Concurrenz für den Neubau einer Universität in Leyden. Vortrag, abgedruckt in: Wochenschrift des Österr.Ing.-und Architektenvereins (WÖIAV) 2.1877, S.304f
  2. H. Ferstel: Ueber den Neubau der Wiener Universität. Vortrag, abgeduckt in: WÖIAV 3.1878, S.148f
  3. H. Ferstel: Bericht über die Architektur auf der Pariser Weltausstellung. Vortrag, abgeduckt in: WÖIAV 3.1878, S.199f
  4. H. Ferstel: Ueber den inneren Zusammenhang der Baukunst mit dem Volks- und Staatsleben. Inaugurationsrede. In: Reden gehalten bei der feierlichen Inauguration des Rectors der k.k.TH in Wien. Wien 1880
  5. H. Ferstel: Über Styl und Mode. Vortrag, abgedruckt in Wochenschrift des Niederösterreichischen Gewerbevereins 1883 (Sonderausgabe)
Zapuščine in arhivi

TUAW; Wr. Ringstraßenarchiv; WStLA; Archiv Künstlerhaus; HHSTA; Archiv Adler Nachlass im Wien Museum; Pläne im OESTA (Allgem.Verwaltungsarchiv) ter MA37 (früher Plan- in Schriftenkammer)

Nadaljnje branje

uredi
  1. F. Aichelburg: Das Wiener Künstlerhaus 1861–2001. Bd.1 Wien 2003
  2. W. Bandion: Steinerne Zeugen des Glaubens. Die heiligen Stätten der Stadt Wien. Wien 1989
  3. A. Caravias: Wiener Baukunst 1848–1859. Diss. TH Wien 1944
  4. F. Czeike: Wiener Bezirkskulturführer III. Landstraße. Wien 1984
  5. R. Eitelberger: Kunst und Künstler Wiens. Wien 1878
  6. K. Eggert: Der Wohnbau der Wiener Ringstraße im Historismus 1855–1896. Die #Wr.Ringstraße, Bd.7, Wiesbaden 1976
  7. M. Ferstel: Die k.k. Universität in Wien von H.v.Ferstel. Wien 1892
  8. H. Fillitz (Hg.): Die Universität am Ring 1884–1984. Wien/München 1984
  9. H. Fillitz (Hg.): Der Traum vom Glück (Ausst.Kat.). Wien 1996
  10. Hist. Museum d. Stadt Wien (Hg.): Heinrich von Ferstel (1828–1883): Bauten und Projekte für Wien (Ausst.Kat.). Wien 1983
  11. Hist. Museum d. Stadt Wien (Hg.): Das ungebaute Wien 1800 bis 2000 (Ausst.Kat.). Wien 1999, S.76f (Hofmuseen), 92f (Gemäldegalerie)
  12. G. Frodl (Hg.): Geschichte der bildenden Kunst in Österreich, 19.Jh. Bd.5, München u.a. 2002
  13. J. Hubatschek: Das neue Gebäude der Wiener Universität. In: Der Bautechniker, 4.1884, S.531
  14. A. Kieslinger: Die Steine der Wiener Ringstraße – ihre technische und künstlerische Bedeutung. Die Wr.Ringstraße, Bd.4, Wiesbaden 1972
  15. K. König: Heinrich v. Ferstel als Lehrer. In: WBIZ 1883, Nr.19, S.245
  16. [A. Köstlin]: Aus dem Gebäude der Akademie der bildenden Künste in Wien. In: ABZ 44.1879, S.30, Abb.27f
  17. [A. Köstlin]: Vollendung und Einweihung der Votivkirche in Wien. In: ABZ 44.1879, S.36ff
  18. A. Köstlin: Entwurf zum Reichstagsgebäude in Berlin. In: ABZ 48.1883, S.71f, Abb.55f
  19. A. Köstlin: Die Tage vom 13. bis 16. Juli 1883. Heinrich Freih. v. Ferstel’s Tod. Rückblick auf dessen Leben. Mit Porträt. In: ABZ 48.1883, S.81
  20. A. Köstlin: Die Votivkirche in Wien. In: ABZ 51.1886, S.6f, 14f, Bl.1ff
  21. P. Kortz: Wien am Anfang des XX. Jahrhunderts. Ein Führer in technischer und künstlerischer Richtung. Wien 1906
  22. H. Matis / S. Stiefel: „Mit vereinigter Kraft des Capitals, des Credits und der Technik“. Die Geschichte des österreichischen Bauwesens am Beispiel der Allgemeinen Baugesellschaft – A. Porr Aktiengesellschaft. Bd.2. Wien 1994
  23. K. Mollik / H. Reining / R. Wurzer: Planung und Verwirklichung der Wiener Ringstraßenzone. Die Wr.Ringstraße, Bd.3 (Textband), Wiesbaden 1980
  24. Á. Moravánszky: Die Architektur der Donaumonarchie. Berlin 1988
  25. M. Paul: Technischer Führer durch Wien. Wien 1910
  26. H. Pemmer / F. Englisch: Landstraßer Häuserchronik. Wien 1958 (Typoskript)
  27. E. Ranzoni: Heinrich Freiherr v. Ferstel. In: WBIZ 19.1883, S.245ff
  28. E. Springer: Geschichte und Kulturleben der Wiener Ringstraße. Die Wr.Ringstraße, Bd.2, Wiesbaden 1979
  29. F. Stache: Der Votivaltar in der St.Barbarakapelle des St.Stephans-Domes in Wien. Entworfen von Friedrich Stache und Heinrich Ferstel. In: ABZ 20.1855, S.263f, Abb.717
  30. R. Wagner-Rieger: Wiens Architektur im 19.Jh. Wien 1970
  31. R. Wagner-Rieger: Geschichte der Architektur in Wien. Vom Klassizismus bis zur Secession. In: Geschichte der bildenden Kunst in Wien. Bd.3, Wien 1973
  32. N. Wibiral: Heinrich von Ferstel und der Historismus in der Baukunst des 19.Jhs. Diss.Wien 1952
  33. N. Wibiral / R. Mikula: Heinrich von Ferstel. Die Wr.Ringstraße, Bd. 8/3, Wiesbaden 1974

Sklici

uredi
  1. ↑ 1,0 1,1 Record #118532634 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ↑ 2,0 2,1 Heinrich Freiherr von Ferstel
  3. ↑ 3,0 3,1 Find a Grave — 1996.
  4. ↑ Dr. Constant v. Wurzbach Ferstl, Heinrich // Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich: enthaltend die Lebensskizzen der denkwürdigen Personen, welche seit 1750 in den österreichischen Kronländern geboren wurden oder darin gelebt und gewirkt haben — Wien: 1856. — Vol. 4. — S. 201.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 »Ferstel, Heinrich Freiherr von« (v angleščini). Encyclopedia of Austria. Pridobljeno 1. aprila 2013.
  6. ↑ Biografie, Centralblatt der Bauverwaltung, 21. julij 1883, s. 259–260, pridobljeno 19. december 2012.
  7. ↑ Heinrich von Ferstel. v: Architektenlexikon Wien 1770–1945. Objavil: Architekturzentrum Wien. Wien 2007.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 »Heinrich Ferstel«. Inge Scheidl. 15. december 2012. Pridobljeno 11. oktobra 2021.
  9. ↑ Lotte Ferstel † v: Neue Freie Presse, Morgenblatt, 12. april 1922, a. 7, sredina levo. (splet ANNO: 12. 04. 1922, s. 7: Lotte Ferstel, Zusatz: Morgenblatt).
  10. ↑ Die königliche goldene Medaille des „Royal Institute of British Architects“, Centralblatt der Bauverwaltung, 1. julij 1882, s. 235, pridobljeno 11. december 2012.
  11. ↑ Ankündigung im Centralblatt der Bauverwaltung, 1. september 1883, s. 320, pridobljeno 20. december 2012.
  12. ↑ P. Krause, „Katholisches Farbstudententum in Österreich 1933 – 1983“, Hg. Wiener Stadtverband des MKV. S. 6.
  13. ↑ Selbstmord des Barons Wolfgang Ferstel (Samomor barona Wolfganga Ferstela v: Kleine Volks-Zeitung, 7. december 1937, s. 3 (splet ANNO)., pridobljeno 21. december 2020.

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Heinrich von Ferstel.
(nemško)
(francosko)
(angleško)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Heinrich_von_Ferstel&oldid=6261743«