Rusko-ukrajinska vojna
| Rusko-ukrajinska vojna | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Del postsovjetskih konfliktov | |||||||||
 Vojaške razmere 12. marca 2022 med ofenzivo 24. februarja Pod nadzorom Ukrajine Okupirano s strani Rusije in proruskih sil
| |||||||||
| |||||||||
| Udeleženci | |||||||||
|
Podpirajo jo Za države, ki podpirajo Ukrajino med rusko invazijo leta 2022 glej: Ruska invazija na Ukrajino (2022) | |||||||||
| Poveljniki in vodje | |||||||||
| |||||||||
| Žrtve in izgube | |||||||||
|
Civilne žrtve Za žrtve zaradi invazije na Ukrajino leta 2022 glej rusko invazijo na Ukrajino (2022) (ki ni vključena v zgornje podatke). | |||||||||
Rusko-ukrajinska[21][d] vojna je aktualna vojna, v kateri sodelujejo predvsem Rusija, proruske sile in Belorusija na eni strani ter Ukrajina in njeni mednarodni podporniki na drugi strani. Konflikt se je začel februarja 2014 po revoluciji dostojanstva in se je osredotočil na status Krima in delov Donbasa, ki so mednarodno priznani kot del Ukrajine. Konflikt vključuje rusko priključitev Krima (2014), vojno v Donbasu (od 2014 do danes), pomorske incidente, kibernetsko vojno in politične napetosti. Rusija je od leta 2014 dalje namenoma prikrivala svojo vpletenost in vojaško podpirala separatiste v Donbasu. Rusija je konca leta 2021 na meji vzpostavila obsežno vojaško prisotnost in 24. februarja 2022 začela obsežno invazijo na Ukrajino, ki še vedno poteka.
Po protestih Evromajdan in Revoluciji dostojanstva, ki je 22. februarja 2014 privedla do odstavitve proruskega predsednika Viktorja Janukoviča, so v nekaterih delih Ukrajine izbruhnili proruski nemiri. Ruski vojaki brez oznak so prevzeli nadzor nad strateškimi položaji in infrastrukturo na ukrajinskem ozemlju Krima. Neoznačene ruske enote so zasedle krimski parlament, Rusija pa je organizirala splošno kritiziran referendum, katerega rezultat je bil, da naj se Krim pridruži Rusiji. Nato je sledila priključitev Krima. Aprila 2014 so se demonstracije proruskih skupin v ukrajinski regiji Donbas sprevrgle v vojno med ukrajinsko vojsko in Rusijo podprtimi separatisti samooklicanih republik Doneck in Lugansk.
Avgusta 2014 so po uspešni ukrajinski operaciji, ki je separatiste skoraj odrezala od Rusije, neoznačena ruska vojaška vozila prečkala mejo v Donecko ljudsko republiko. Začela se je nenapovedana vojna med ukrajinskimi silami in separatisti, ki so se pomešali z ruskimi enotami, čeprav je Rusija zanikala prisotnost svojih enot v Donbasu. Vojna se je ustavila na mrtvi točki, pri čemer so bili poskusi prekinitve ognja večkrat neuspešni. Leta 2015 sta Rusija in Ukrajina podpisali sveženj sporazumov Minsk II, vendar so številni spori preprečili njihovo popolno izvedbo. Do leta 2019 je ukrajinska vlada 7 % ukrajinskega ozemlja opredelila kot začasno zasedenega ozemlja, medtem ko je ruska vlada posredno priznala prisotnost svojih enot v Ukrajini.
Leta 2021 in v začetku leta 2022 je Rusija močno okrepila prisotnost svoje vojske na ukrajinski meji. NATO je Rusijo obtožil načrtovanja invazije, kar je ta zanikala. Ruski predsednik Vladimir Putin je kritiziral širitev NATA in jo označil kot grožnjo svoji državi ter zahteval, da se Ukrajina ne sme nikoli pridružiti vojaški zvezi. Izrazil je tudi ruska iredentistična stališča, podvomil o pravici Ukrajine do obstoja in trdil, da je Ukrajino po krivici ustanovila sovjetska Rusija. Rusija je 21. februarja 2022 uradno priznala dve samooklicani separatistični državi v Donbasu in nanju poslala vojsko. Tri dni pozneje je Rusija napadla Ukrajino, potem ko je Putin napovedal »posebno vojaško operacijo«. Večina mednarodne skupnosti in organizacij, kot je Amnesty International, je Rusijo obsodila zaradi njenih dejanj v postrevolucionarni Ukrajini ter jo obtožila kršenja mednarodnega prava in kršenja ukrajinske suverenosti. Številne države so uvedle gospodarske sankcije proti Rusiji, ruskim posameznikom ali podjetjem,[22] zlasti po invaziji leta 2022.
Opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Orožje, vojaške vaje in splošna pomoč.
- ↑ Glede datuma začetka aneksije ostajajo "nekatera protislovja in notranje težave".[3] Ukrajina trdi, da je 20. februar 2014 datum "začetka začasne okupacije Krima in Sevastopola s strani Rusije", sklicujoč se na časovni okvir, zapisan na ruski medalji "Za vrnitev Krima",[4] leta 2015 pa je ukrajinski parlament ta datum uradno določil kot takšen.[5] 20. februarja 2014 je Vladimir Konstantinov, ki je bil takrat predsednik republiškega sveta Krima in predstavnik Stranke regij, izrazil svoje misli o odcepitvi regije od Ukrajine.[6] 23. februarja 2014 je bil ruski veleposlanik v Ukrajini Mihail Zurabov odpoklican v Moskvo zaradi "poslabšanja razmer v Ukrajini". V začetku marca 2015 je predsednik Putin v ruskem filmu o priključitvi Krima izjavil, da je operacijo za "vrnitev" Krima Rusiji ukazal po celonočnem nujnem sestanku 22. in 23. februarja 2014,[3][7] leta 2018 pa je ruski zunanji minister trdil, da je bil zgodnejši "datum začetka" na medalji posledica "tehničnega nesporazuma".[8]
- ↑ Vključno s 400-500 ruskimi vojaki (trditev ZDA, marec 2015)[19]
- ↑ rusko pоссийско-украинская война, latinizirano: rossijsko-ukrainskaja vojna; ukrajinsko російсько-українська війна, latinizirano: rosijsko-ukrajins'ka vijna.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Nato members 'send arms to Ukraine'«. BBC News. 14. september 2014.
- ↑ "Eu assistance to Ukraine". European Court of Auditors. 2016. Retrieved 28 August 2021.
- ↑ 3,0 3,1 McDermott, Roger N. (2016). »Brothers Disunited: Russia's use of military power in Ukraine«. V Black, J.L.; Johns, Michael (ur.). The Return of the Cold War: Ukraine, the West and Russia. London. str. 99–129. doi:10.4324/9781315684567-5. ISBN 9781138924093. OCLC 909325250.
- ↑ »7683rd meeting of the United Nations Security Council. Thursday, 28 April 2016, 3 p.m. New York«.
Mr. Prystaiko (Ukraine): ... In that regard, I have to remind the Council that the official medal that was produced by the Russian Federation for the so-called return of Crimea has the dates on it, starting with 20 February, which is the day before that agreement was brought to the attention of the Security Council by the representative of the Russian Federation. Therefore, the Russian Federation started – not just planned, but started – the annexation of Crimea the day before we reached the first agreement and while President Yanukovych was still in power.
- ↑ »'Няша' Поклонська обіцяє бійцям 'Беркута' покарати учасників Майдану«. www.segodnya.ua (v ukrajinščini). Pridobljeno 3. februarja 2022.
- ↑ »Спікер ВР АРК вважає, що Крим може відокремитися від України«. Українська правда (v ukrajinščini). Pridobljeno 3. februarja 2022.
- ↑ »Putin describes secret operation to seize Crimea«. Yahoo News. 8. marec 2015. Pridobljeno 24. marca 2015.
- ↑ »Russia's Orwellian 'diplomacy'«. unian.info. Pridobljeno 30. januarja 2019.
- ↑ Книга пам'яті загиблих [Memorial Book to the Fallen]. Herman Shapovalenko, Yevhen Vorokh, Yuriy Hirchenko (v ukrajinščini). Pridobljeno 31. januarja 2015.
- ↑ »Книга пам'яті загиблих«. memorybook.org.ua. Pridobljeno 3. februarja 2022.
- ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 »ООН підрахувала кількість жертв бойових дій на Донбасі«. Radio Liberty. 19. februar 2021. Pridobljeno 19. februarja 2021.
- ↑ »UNIAN: 70 missing soldiers officially reported over years of war in Donbas«. Ukrainian Independent Information Agency. 6. september 2019. Pridobljeno 6. septembra 2019.
- ↑ »Militants held in captivity 180 Ukrainian servicemen«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 16. marca 2015.
- ↑ Isaac Webb (22. april 2015). »An Eye for an Eye: Ukraine's POW Problem«. The Moscow Times. Arhivirano iz spletišča dne 18. maja 2015. Pridobljeno 25. aprila 2015.
- ↑ »Donbas rebels still hold 300 Ukraine army servicemen and civilians prisoners«. zik.ua. 2. maj 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2020. Pridobljeno 8. marca 2022.
- ↑ Pike, John. »Ukrainian Military Personnel«. www.globalsecurity.org.
- ↑ »В жертву "Оплотам": Почему тормозит модернизация Т-64«. www.depo.ua.
- ↑ »The overview of the current social and humanitarian situation in the territory of the Donetsk People's Republic as a result of hostilities between 23 and 29 January 2021«. Human rights Ombudsman in the Donetsk People's Republic. Pridobljeno 3. februarja 2022.
- ↑ Bellal, Annyssa (2016). The War Report: Armed Conflict in 2014. Oxford University Press. str. 302. ISBN 978-0-19-876606-3. Pridobljeno 17. oktobra 2016.
- ↑ »Conflict-related civilian casualties in Ukraine« (PDF).
- ↑ Snyder, Timothy (2018). The Road to Unfreedom: Russia, Europe, America. New York: Tim Duggan Books. str. 197. ISBN 9780525574477.
Almost everyone lost the Russo-Ukrainian war: Russia, Ukraine, the EU, the United States. The only winner was China.
; Mulford, Joshua P. (2016). »Non-State Actors in the Russo-Ukrainian War«. Connections. 15 (2): 89–107. doi:10.11610/Connections.15.2.07. ISSN 1812-1098. JSTOR 26326442.; Shevko, Demian; Khrul, Kristina (2017). »Why the Conflict Between Russia and Ukraine Is a Hybrid Aggression Against the West and Nothing Else«. V Gutsul, Nazarii; Khrul, Kristina (ur.). Multicultural Societies and their Threats: Real, Hybrid and Media Wars in Eastern and South-Eastern Europe. Zürich: LIT Verlag Münster. str. 100. ISBN 9783643908254. - ↑ Overland, Indra; Fjaertoft, Daniel (2015). »Financial Sanctions Impact Russian Oil, Equipment Export Ban's Effects Limited«. Oil and Gas Journal. 113 (8): 66–72.
Nadaljnje branje
[uredi | uredi kodo]- Bowen, Andrew (2017). »Coercive Diplomacy and the Donbas: Explaining Russian Strategy in Eastern Ukraine«. Journal of Strategic Studies. 42 (3–4): 312–343. doi:10.1080/01402390.2017.1413550. S2CID 158522112.
- Bremmer, Ian (1994). »The Politics of Ethnicity: Russians in the New Ukraine«. Europe-Asia Studies. 46 (2): 261–283. doi:10.1080/09668139408412161.
- Hagendoorn, A.; Linssen, H.; Tumanov, S. V. (2001). Intergroup Relations in States of the former Soviet Union: The Perception of Russians. New York: Taylor & Francis. ISBN 978-1-84169-231-9.
- Legvold, Robert (2013). Russian Foreign Policy in the Twenty-first Century and the Shadow of the Past. New York: Columbia University Press. ISBN 978-0-231-51217-6.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Гай-Нижник Павло Павлович Росія проти України (1990–2016 рр.): від політики шантажу і примусу до війни на поглинання та спроби знищення. – К.: «МП Леся», 2017. – 332 с. ISBN 978-617-7530-02-1
- »Anchor quits: I can't be part of network 'that whitewashes' Putin's actions«. CNN World. 5. marec 2014. Pridobljeno 11. aprila 2015.
- »Russia's invasion of Ukraine (March 2 live updates)«. Kyiv Post. 2. marec 2014. Pridobljeno 11. aprila 2015.
- »Путін vs народ України. 2 березня. ОНЛАЙН« [Putin vs the people of Ukraine. 2 March. ONLINE] (v ukrajinščini). Ukrayinska Pravda. 2. marec 2014. Pridobljeno 11. aprila 2015.
- »Ukraine crisis: an essential guide to everything that's happened so far«. The Guardian. Pridobljeno 11. aprila 2015.
- Granholm, Niklas; Malminen, Johannes; Persson, Gudrun (Junij 2014). »A Rude Awakening. Ramifications of Russian Aggression Towards Ukraine« (PDF). Swedish Defence Research Agency. 91 pages. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 10. novembra 2014. Pridobljeno 11. aprila 2015.
- »Ukraine crisis: Timeline«. BBC Online. 13. november 2014. Pridobljeno 11. aprila 2015.
- »As it happened: Russia troops 'inside Ukraine'«. BBC News. Pridobljeno 11. aprila 2015.
- Список российских военных и добровольцев, погибших на Украине [List of Russian military and volunteers who were killed in Ukraine]. openrussia.org (v ruščini). 22. december 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. oktobra 2017. Pridobljeno 11. aprila 2015.
- Открытая Россия устанавливает личности погибших из списка "Груз-200" [Open Russia is in the process of establishing identities of the victims from the list "Груз-200"]. openrussia.org (v ruščini). 1. april 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. oktobra 2017. Pridobljeno 11. aprila 2015.
- »Bellingcat Launches the Ukraine Conflict Vehicle Tracking Project«. Bellingcat. 3. februar 2015. Pridobljeno 11. aprila 2015.
