Sonar
Sonar (sound navigation and ranging) je tehnika ki uporablja zvok za navigacijo, določanje položaja in komunikacijo. Je tudi splošen izraz za naprave, ki uporabljajo zvok pri določanju lokacije predmetov v vodi ali katerih drugih snoveh. Obstajata dve vrsti sonarja: pasivni in aktivni. Prvi deluje tako da zvok iz okolice samo sprejema, druga pa tako da zvok oddaja ter ga nato, potem ko se ta odbije, sprejema.
Čeprav princip sonarja že milijone let uporabljajo živali (delfin, kit, netopir) , je na idejo da bi se zvok dalo uporabiti za določanje potopljenih ladij prišel Leonardo Da Vinci. Nato se na tem področju dolgo časa ni zgodilo nič. Prvi zametek bodočega sonarja se je pojavil v 19. stoletju ko so zvon v slabem vremenu uporabljali kot nekakšen zvočni svetilnik ter z njim opozarjali posadke ladij na bližino obale in nevarne čeri. Ta tehnika pa je prav prišla tudi pri polarnih raziskavah, ko je odbiti zvok posadko ladje, v slabem vremenu ali temni noči, opozarjal na bližino velike ledene gore. Isto tehniko so leta 1912 uporabljali tudi na nesrečnem Titaniku.
Prvi patent za sonar je bil leta 1912 in 1913 podeljen britanskemu meteorologu in nemškemu fiziku. Medtem pa je nek Kanadčan v ZDA zgradil prvi sonar in ga leta 1914 tudi preizkusil za prenos morsejeve abecede in določanje lokacije predmetov v vodi. Izbruh prve svetovne vojne in bojo proti nemškim podmornicam je dodatno spodbudil razvoj sonarja. Tako so Britanci med leti 1916 in 1917 izdelali ASDIC, prvi zares uporabni aktivni sonar, ki je zmogel najti sovražnikovo podmornico. Do takrat so nemške podmornice iskali samo s pasivnim sonarjem, ki pa ni bil tako zelo učinkovit. Britancem so kmalu nato sledili Američani, vendar pa njihov sistem vse do druge svetovne vojne ni bil nikoli tako dovršen kot britanski. V drugi svetovni vojni je bil sonar že dobro uveljavljeno orožje za boj proti podmornicam, ki se je preko vojne še dodatno izpopolni. Po vojni pa so ga začeli uporabljati tudi v medicini, industriji in na znanstvenem področju.
Sonar deluje vse od področja infrazvoka pa do področja ultrazvoka. Katero valovno dolžino uporablja je odvisno od namena uporabe. Najbolj se uporablja aktivni sonar. Ta deluje na principu oddanega in odbitega zvočnega valovanje. Tako imamo na eni strani oddajnik in sprejemnik na drugi pa nek neznan objekt. Oddajnik odda zvok, ta potuje do neznanega objekta se od njega odbije ter nato potuje nazaj proti sprejemniku, ki ga sprejme. Tam se zvok obdela, na podlagi časa potovanja zvoka od oddajnika do sprejemnika je možno ugotoviti oddaljenost in smer gibanja neznanega objekta. Medtem pa pasivni sonar deluje tako, da samo sprejema zvoke iz okolice in jih ustrezno razvršča in obdela. Slednjega veliko uporabljajo bojne podmornice saj lahko aktivni sonar z oddajanjem zvoka izda položaj podmornice. Poleg vojaškega področja pa se uporablja tudi v biologiji pri raziskovanju morskih sesalcev kot so kiti in delfini. Poleg vojaškega področja se aktivni sonar veliko uporablja tudi na civilnem področju. Predvsem na področju ribištva in oceanografskih raziskavah. Uporabljajo pa ga že skoraj vse večje ladje pri določanju globine morje.
Od 1916 pa do danes se je sonar razvil v nepogrešljivo napravo, ki človeku omogoča da vidi tam kjer človeške oči zaradi različnih razlogov ne morejo.