Pojdi na vsebino

Aman

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Redakcija dne 12:18, 3. avgust 2024 od Ljuba24b (pogovor | prispevki) (→Mestna pokrajina)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)
Za druge pomene glej Aman (razločitev).
Aman

عَمّان
Mesto
Aman, iz desne na levo in od zgoraj navzdol: Abdali Project dominira nad Amanom, Herkulov tempelj na Citadeli, mošeja kralja Abdulaha I. in drog z zastavo Raghadan, most Abdoun, palača Omajadov, postaja osmanske Hedžaške železnice in rimsko gledališče.
Aman, iz desne na levo in od zgoraj navzdol: Abdali Project dominira nad Amanom, Herkulov tempelj na Citadeli, mošeja kralja Abdulaha I. in drog z zastavo Raghadan, most Abdoun, palača Omajadov, postaja osmanske Hedžaške železnice in rimsko gledališče.
Vzdevek: 
'Beli golob'
'Mesto stopnic'[1][2]
Aman se nahaja v Jordanija
Aman
Aman
Geografski položaj v Jordaniji
Koordinati: 31°56′59″N 35°55′58″E / 31.94972°N 35.93278°E / 31.94972; 35.93278
DržavaJordanija
PokrajinaAman governorate
Ustanovljen7250 pr. n. št.
Občina1909
Upravljanje
 • ŽupanYousef Shawarbeh[3][4]
Površina
 • Mesto1.680 km2
Nadm. višina
700 m
Najvišja
1.100 m
Prebivalstvo
 (31. december 2016)
 • Mesto4.007.526
 • Gostota2.400 preb./km2
 • Urbano
351.169
DemonimAmani
Časovni pasUTC+2 (CET)
 • Poletni+3
Omrežna skupina+962(6)
Spletna stranGreater Amman Municipality

Aman (arabsko: عَمّان ʻammān izgovorjeno [ʕamːaːn]) je glavno in najbolj naseljeno mesto Jordanije ter gospodarsko, politično in kulturno središče države.[5] Aman leži v severni osrednji Jordaniji in je upravno središče guvernata Aman. Mesto ima 4.007.526 prebivalcev in površino 1680 kvadratnih kilometrov. Danes velja, da Aman spada med najbolj moderna arabska mesta. Je glavna turistična destinacija v regiji, zlasti med arabskimi in evropskimi turisti.[6]

Najstarejši dokazi o naselitvi v Amanu so bili najdeni na neolitskem najdišču 'Ain Ghazal, kjer so odkrili kipe iz časa ok. 7250 pred našim štetjem - kipi spadajo med najstarejše upodobitve človeka. V času železne dobe je bilo mesto znano kot Ammon, središče kraljestva Amonitov. V grškem in rimskem obdobju so ga imenovali Filadelfija, dokončno pa so ga v islamskem obdobju preimenovali v Amman. Večji del srednjeveškega in post-srednjeveškega obdobja je bila lokacija opuščena. Sodobni Aman pa začne nastajati v poznem 19. stoletju, ko so ga v okviru Osmanskega cesarstva leta 1867 poselili čerkeški priseljenci. Prvi občinski svet je bil ustanovljen leta 1909. Aman je hitro zrastel zlasti po tem, ko je bila leta 1921 imenovan za prestolnico Transjordanije in po več zaporednih valovih beguncev: Palestinci v letih 1948 in 1967, Iračani v letih 1990 in 2003 in Sirci od leta 2011. Sprva je bil zgrajen na sedmih gričih, zdaj pa se razprostira na 19 gričih, ki združujejo 27 okrožij [7], ki jih upravlja občina Veliki Aman na čelu z županom (2018 je to Yousef Shawarbeh). Območja Amana se imenujejo po hribih (jabal) ali po dolinah (wadi), na primer Jabal Lweibdeh in Wadi Abdoun. Vzhodni Aman je pretežno poln zgodovinskih krajev, ki pogosto gostijo kulturne dejavnosti, medtem ko je Zahodni Aman modernejši in služi kot gospodarsko središče mesta.[8]

Leta 2014 je v Aman prispelo približno dva milijona obiskovalcev in tako postalo 93. najbolj obiskano mesto na svetu in 5. najbolj obiskano arabsko mesto.[9] Aman ima razmeroma hitro rastoče gospodarstvo in je uvrščen med Beta - na svetovnem indeksu mest.[10] Poleg tega so ga razglasili za eno najboljših mest na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki glede na gospodarske, delovne, okoljske in socio-kulturne dejavnike. Mesto je med najbolj priljubljenimi lokacijami v arabskem svetu za multinacionalne družbe, da ustanovijo svoje regionalne pisarne, poleg Dohe in le za Dubajem. Pričakuje se, da bodo v naslednjih 10 letih ta tri mesta zajela največji delež dejavnosti večnacionalnih družb v regiji.[11]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Aman je svoje ime dobil v 13. stoletju pred našim štetjem, ko so ga Amonci poimenovali Rabbath Amon, pri čemer izraz Rabbath pomeni 'prestolnica' ali 'kraljeva četrt'. Sčasoma se izraz Rabbath ni več uporabljal in mesto je postalo znano kot Ammon. Vpliv novih civilizacij, ki so mesto osvojile, je postopoma spremenil ime v Amman.[12] V hebrejski Bibliji se omenja kot Rabbat ʿAmmon (svetopisemska hebrejščina רבת עמון, tiberijska hebrejščina Rabbaṯ ʿAmmôn). Vendar je Ptolemaj II. Filadelf, makedonski vladar Ptolemajskega kraljestva, ki je kraljeval med letoma 283 in 246 pr. n. št., mesto preimenoval v Filadelfijo (starogrško Φιλαδέλφεια, dobesedno 'bratska ljubezen'), potem ko ga je zasedel. Ime je dobilo kot prigovarjanje lastnemu vzdevku, Filadelf.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Antika

[uredi | uredi kodo]
Glavna članka: 'Ain Ghazal in Amonci.
Kipi iz 'Ain Ghazala razstavljeni v Jordanskem muzeju. Datirajo v leto 7250 pr. n. št., veljajo za enega najstarejših človeških kipov, ki so jih kdaj našli.[13]

Neolitsko najdišče 'Ain Ghazal je bilo odkrito na obrobju Amana. Na višku okoli 7000 pred našim štetjem je obsegalo 15 hektarjev, naseljeno pa je bilo s približno 3000 ljudmi (štiri do petkrat več kot je prebivalcev sodobnega Jeriha). V tistem času je bila lokacija tipična nekeramična neolitska vas. Njene hiše so bile pravokotne stavbe, zidane z blatom, ki so vsebovale glavno bivalno sobo, katere stene so bile obložene z apnenim ometom.[14] Mesto so odkrili leta 1974, ko so gradbeni delavci delali cesto, ki je prečkala območje. Do leta 1982, ko so se začela izkopavanja, je skozi najdišče steklo približno 600 metrov ceste. Kljub škodi, ki jo je povzročila širitev mesta, so ostanki 'Ain Ghazal zagotovili veliko informacij.

'Ain Ghazal je znan po nizu majhnih človeških kipov, najdenih leta 1983, ko so se lokalni arheologi spopadli 2,5 metra veliko jamo, v kateri so bili.[15] Ti kipi so človeške figure, narejene iz belega gipsa, z poslikanimi oblačili, lasmi in ponekod okrasnimi tetovažami. Dvaindvajset figur je bilo najdenih v dveh skrivališčih, od tega petnajst polnih figur, petnajst doprsnih kipov in dve razdrobljeni glavi. Trije doprsni kipi so bili dvoglavi, katerih pomen ni jasen.

Rujm Al-Malfouf, Amonitski opazovalni stolp, zgrajen okoli 1000 pr. n. št.

V 13. stoletju pred našim štetjem je bil Aman prestolnica Amoncev in je postal znan kot Rabb Amon. Amon je regiji zagotovil več naravnih virov, vključno z peščenjakom in apnenci, skupaj s produktivnim kmetijskim sektorjem, zaradi katerega je bil Amon življenjsko pomemben kraj vzdolž kraljeve ceste, starodavne trgovske poti, ki je povezovala Egipt z Mezopotamijo, Sirijo in Anatolijo. Tako kot Edomiti in Moabiti je tudi trgovina po tej poti Amoncem prinesla znaten prihodek.[16] Amonci so častili starodavno božanstvo, imenovano Moloch. Izkopavanja arheologov v bližini civilnega letališča Aman so odkrila tempelj, v katerem je bil oltar in številni delci človeških kosti. Kosti so kazale sledi gorenja, kar je privedlo do domneve, da je oltar deloval kot pogrebna grmada.

Pogled na Qasr Al-Abd

Danes po Amanu obstaja več amonskih ruševin, kot so Qasr Al-Abd, Rujm Al-Malfouf in nekateri deli Amanske citadele. Razvaline Rujm Al-Malfoufa so sestavljene iz kamnitega opazovalnega stolpa, ki se je uporabljal za zaščito mesta in več shramb na vzhodu. Mesto je kasneje osvojilo asirsko cesarstvo, za njim pa Perzijsko cesarstvo.

Klasično obdobje

[uredi | uredi kodo]
Herkulov tempelj v Amanski citadeli (Jabal Al-Qalaa)

Po Aleksandrovi osvojitvi Bližnjega vzhoda in Srednje Azije se je utrdil vpliv ]]Helenistično obdobje#Kultura|helenistične kulture]].[17] Grki so na območju sodobne Jordanije ustanovili nova mesta, med njimi Umm Qais, Džeraš in Aman. Ptolemaj II. Filadelf, makedonski vladar Egipta, ki je zasedel in obudil mesto, ga je imenoval Filadelfija (starogrško Φιλαδέλφεια) ali v prevodu 'bratska ljubezen'.

Eden najbolj izvirnih spomenikov v Jordaniji in morda v helenističnem obdobju na Bližnjem vzhodu je vasica Irak Al-Amir v dolini Wadi Al-Sir, jugozahodno od Amana, kjer domuje Qasr Al-Abd ('grad sužnjev'). Med drugimi ruševinami v bližini so vas, izolirana hiša in vodnjak, ki so danes komaj vidni zaradi škode, ki jo je povzročil velik potres, ki je leta 362 prizadel to regijo. Qasr Al-Abd naj bi zgradil Hirkan Jeruzalemski, ki je bil glava močne družine Tobiadov. Kmalu potem, ko je začel gradnjo te velike zgradbe, leta 170 pr. n. št., ko se je vrnil iz vojaške akcije v Egiptu, je Antioh IV. osvojil Jeruzalem, razstrelil tempelj, v katerem je bil shranjen Hirkanov zaklad in je bil videti odločen, da napade Hirkana. Po zaslišanju je Hirkan storil samomor in pustil svojo palačo v Filadelfiji nedokončano. Tobiadi so se dvajset let borili z arabskimi Nabatejci, dokler mesta niso izgubili. Po izgubi Filadelfije v pisnih virih ne slišimo več o družini Tobiadov.[18]

Rimsko gledališče zgrajeno okoli leta 100 n. št.

Rimljani so velik del Levanta osvojili leta 63 pred našim štetjem, s čimer so začeli obdobje rimske vladavine, ki je trajala štiri stoletja. V severni novodobni Jordaniji so se grška mesta Filadelfija (Aman), Gerasa, Gedara, Pella in Arbila združila z drugimi mesti v Palestini in Siriji; Scythopolis, Hippos, Capitolias, Canatha in Damascus in ustanovila zvezo Dekapolis, bajno konfederacijo, povezano z vezmi gospodarskega in kulturnega pomena. Filadelfija je postala točka ob cesti, ki se je raztezala od Ailah do Damaska, ki jo je leta 106 zgradil cesar Trajan. To je mestu v kratkem času zagotovilo gospodarski zagon. V pozni bizantinskem obdobju v 7. stoletju je bilo v mestu več škofov in cerkva.[19]

Rimska vladavina je v Jordaniji pustila več ruševin po vsej državi, od katerih nekatere obstajajo v Amanu, na primer Herkulov tempelj na Amanski citadeli, rimsko gledališče, Odeon in nimfej. Obe gledališči in vodnjak Nimfej so bili zgrajeni med vladavino cesarja Antonina Pija okoli leta 161. Gledališče je bilo večje prizorišče od obeh in je imelo kapaciteto 6000 gledalcev. Bilo je usmerjeno proti severu in vgrajeno v pobočje, da bi občinstvo zaščitili pred soncem. Severovzhodno od gledališča je bil majhen odeon. Zgrajen v približno istem času kot gledališče, je imel Odeon 500 sedežev in je še danes v uporabi za glasbene koncerte. Arheologi ugibajo, da je bila konstrukcija prvotno prekrita z leseno streho, da bi občinstvo zaščitila pred vremenskimi vplivi. Nimfej leži jugozahodno od Odeona in je služil kot glavni vodnjak Filadelfije. Verjame se, da je imel bazen površine 600 kvadratnih metrov, ki je bil globok 3 metre in je bil neprestano napolnjen z vodo.[20]

Islamsko obdobje

[uredi | uredi kodo]
Glej tudi: Puščavski gradovi

V 630-ih je rašidunska vojska osvojila to območje od Bizantincev, s čimer se je v Levantu začelo islamsko obdobje. Filadelfijo so muslimani preimenovali v Amman in je postal del okrožja Jund al Urdunn. Velik del prebivalstva je že govoril arabščino, kar je olajšalo vključevanje v kalifat, pa tudi več spreobrnjenj v islam. Pod omajadskimi kalifi, ki so začeli vladati leta 661, so bili zgrajeni številni puščavski gradovi kot sredstvo za upravljanje puščavskega območja novodobne Jordanije, od katerih jih je nekaj še vedno dobro ohranjenih. Aman je že deloval kot upravno središče. Omajadi so zgradili veliko palačo na hribu Amanske citadele, ki je danes znana kot palača Omajadov. Aman je bil pozneje uničen zaradi večjih potresov in naravnih nesreč, vključno z zelo hudim potresom leta 747. Omajade so Abasidi strli tri leta pozneje.

Palača Omajadov na vrhu Amanske citadele, zgrajena okoli leta 800 n. št.

Pomen Amana se je zmanjšal sredi 8. stoletja, potem ko je škoda, ki jo je povzročilo več potresov, otežila bivanje.[21] Izkopavanja med podrto plastjo palače Omajadov so odkrila ostanke peči za žganje iz časov Abasidov (750–969) in Fatimidov (969–1099). V poznem 9. stoletju je geograf al-Yaqubi Aman označil za 'prestolnico' Balka.[22] Podobno je leta 985 Jeruzalemski zgodovinar al Muqaddasi opisal Aman kot glavno mesto Balka in da je mesto v puščavskem obrobju Sirije, obkroženo z vasmi in koruznimi polji ter je regionalni vir jagnjet, žita in medu. Poleg tega al-Maqdisī opisuje Aman kot 'pristanišče puščave', kamor bi se zatekel arabski beduin, njegova citadela, ki je obvladovala mesto, pa je imela majhno mošejo.[23]

Zasedba hriba s citadelo s strani križarskega kraljestva Jeruzalem doslej temelji le na interpretacijah križarskih virov. Viljem iz Tira piše v svoji Historia, da je Filip Milly leta 1161 dobil grad 'Ahamant', ki naj bi se skliceval na Aman kot del gospostva Oultrejordain.[24] Leta 1166 se je Filip pridružil vojaškemu redu vitezov templjarjev in jim prenesel pomemben del svojega fevda, vključno z gradom Ahamant ali 'Haman', kot je poimenovan v potrdilu, ki ga je izdal kralj Amalrik I. Jeruzalemski. Do leta 1170 je bil Aman v ajubidskih rokah.[25] Ostanki stražnega stolpa na Citadeli, ki so ga najprej pripisali križarjem, so danes prednostno datirani v obdobje Ajubidov in ga puščajo za nadaljnje raziskave, da bi našli mesto križarskega gradu. V obdobju Ajubidov je damaščanski geograf Al-Dimaški zapisal, da je Aman del pokrajine Al-Karak, čeprav so od mesta ostale samo ruševine.

V obdobju mamelukov (pozno 13. – zgodnje 16. stoletje) je bila regija Aman del Wilayat Balqa, najjužnejšega okrožja Mamlakat Dimashq (provinca Damask).[26] Glavno mesto okrožja v prvi polovici 14. stoletja je bilo manjše upravno mesto Hisban, ki je imelo precej manjši garnizon kot druga upravna središča v Transjordaniji in sicer Ajlun in Al-Karak. Leta 1321 je geograf Abu'l Fida zapisal, da je Aman »zelo starodavno mesto« s plodnimi tlemi in obkrožen s kmetijskimi polji. Zaradi nejasnih, čeprav verjetno finančnih razlogov, se je leta 1356 glavno mesto Balqa preneslo iz Hisbana v Aman, ki je veljal kot madina (mesto). Leta 1357 je emir Sirghitmiš kupil Aman v celoti, najverjetneje da bi porabil prihodke mesta za pomoč pri financiranju medrese Sirghitmiš, ki jo je istega leta gradil v Kairu. Sirghitmiš je po nakupu mesta prenesel sodišča, upravno birokracijo, trge in večino prebivalcev Hisbana v Aman. Poleg tega je financiral nova gradbena dela v mestu.

Deset ločni most na osmanski hedžaški železnici, zgrajen 1910 v Amanu

Lastništvo Amana po smrti Sirghitmiša leta 1358 je prešlo na naslednje generacije njegovih potomcev do leta 1395, ko so ga njegovi potomci prodali emirju Baydamurju al-Khwarazmiju, na'ib as-saltana ('podkralj') Damaska. Nato so del obdelovalnih zemljišč v Amanu prodali emirju Sudun al Šajkhuniju (umrl 1396), egiptovski na'ib as-saltana. Vse pogostejša delitev in prodaja mesta in dežele Aman različnim lastnikom je zmanjšala prihodek iz Amana, hkrati pa je bil Hisban v 15. stoletju obnovljen kot glavno mesto Balqa. Od takrat do leta 1878 je bil Aman zapuščeno območje, ki se je redno uporabljalo za oskrbo sezonskih kmetov, ki so obdelovali kmetijske površine v njegovi bližini in beduinska plemena, ki so uporabljala njegove pašnike in vodo.[27]

Osmansko cesarstvo je leta 1516 priključilo regijo Aman, toda večji del obdobja je mesto Al-Salt delovalo kot virtualno politično središče Transjordanije. Aman se je začel ponovno naseljevati leta 1878, ko je prišlo na tisoče Čerkezov med letoma 1872–1910 potem ko jih je Ruski imperij izselil iz Kavkaza med dogodki Rusko-čerkeške vojna.[28] Leta 1879 je angleški popotnik Laurence Oliphant pisal o svojem obisku Amana v deželi Gilead.

Sodobnost

[uredi | uredi kodo]
Aman leta 1940

Osmanske oblasti so do leta 1878 usmerile čerkeške priseljence, ki so bili pretežno kmečki, da se naselijo v Amanu in med njih razdelili njive. Prvi naseljenci so živeli v bližini rimskega gledališča in so njegove kamne vgradili v hiše, ki so jih zgradili.[29] V britanskem poročilu iz leta 1933 je razvidno, da je v Amanu živelo približno 1700 Čerkezov. Pa vendar skupnost še zdaleč ni bila izolirana. Vzpostavili so zavezništva z lokalnimi mestnimi in nomadskimi skupnostmi ter regionalnimi trgovci z žitom, da bi utrdili svoj status v na novo ustanovljenem mestu. Prvi občinski svet v Amanu je bil ustanovljen leta 1909, za njegovega župana pa je bil izvoljen Čerkez Ismael Babouk.[30] Demografski podatki mesta so se močno spremenili po odločitvi osmanske vlade, da bo zgradila Hedžaško železnico, ki je povezovala Damask in Medino ter olajšala vsakoletno romanje hadž in trgovino. Zaradi svoje lokacije ob železnici se je Aman iz majhne vasi spremenil v glavno trgovsko središče v regiji.

Prva in druga bitka pri Amanu sta bili del bližnjevzhodnega gledališča prve svetovne vojne in arabskega upora, leta 1918. Aman je imel strateško lokacijo ob železnici; britanske sile in hašemitska arabska vojska so Britancem omogočile napredovanje v Damask.[31] Drugo bitko so dobili Britanci, kar je povzročilo ustanovitev britanskega mandata.

Aman leta 1985

Leta 1921 je hašemitski emir in poznejši kralj Abdulah I. namesto Al-Salte imenoval Aman za prestolnico novonastale države, Transjordanskega emirata, ki je leta 1950 postalo Hašemitsko kraljestvo Jordanija. Država je privabila priseljence iz različnih levantinskih območij, zlasti iz Al Salte, bližnjega mesta, ki je bilo največje urbano naselje vzhodno od reke Jordan. Zgodnji naseljenci, ki so prišli iz Palestine, so bili večinoma iz Nablusa, iz katerega izvirajo številni prebivalci Al Salta. Pridružili so se jim drugi priseljenci iz Damaska. Kasneje je Aman privabil ljudi iz južnega dela države, zlasti Al-Karaka in Madabe. Število prebivalcev mesta je bilo v 1930-ih približno 10.000.[32]

Jordanija se je osamosvojila leta 1946, Aman pa je bil imenovan za glavno mesto države. Mesto je sprejelo veliko beguncev med vojnimi dogodki v bližnjih državah, začenši z arabsko-izraelsko vojno 1948. Drugi val je prišel po šestdnevni vojni leta 1967. Leta 1970 je bil Aman bojišče med spopadom Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) in jordanske vojske, znane kot Črni september. Jordanska vojska je leta 1971 premagala PLO-ju, slednji pa je bil izgnana v Libanon.[33]

Prvi val iraških in kuvajtskih beguncev se je v mestu naselil po zalivski vojni leta 1991, drugi val pa se je zgodil po invaziji na Irak leta 2003. Pred kratkim je v mesto prišel val sirskih beguncev med trajajočo sirijsko državljansko vojno, ki se je začela leta 2011. Aman je bil glavna varnost beguncev zaradi varnosti in blaginje, ki jo je ponujal.[34]

Aman leta 2013

9. novembra 2005 je Al Kaida pod vodstvom Abu Musaba al Zarqavija sprožila usklajene eksplozije v treh hotelskih lobijih v Amanu, v katerih je bilo 60 smrtnih žrtev in 115 ranjenih. Bombardiranje, ki je bilo namenjeno civilistom, je povzročilo veliko ogorčenje pri Jordancih.[35] Varnost kot celota se je po napadu dramatično izboljšala in od takrat niso poročali o večjih terorističnih napadih.

V zadnjih desetih letih je mesto doživelo gospodarski, kulturni in urbani razcvet. Velika rast prebivalstva je bistveno povečala potrebo po novih nastanitvah in hitro so se ustanavljali novi okraji mesta. To je omejila država zaradi pomanjkljive oskrbe z vodo in izpostavila Aman nevarnosti hitrega širjenja brez skrbnega načrtovanja. Danes je Aman znan kot moderno in starodavno arabsko mesto, z velikimi mega projekti, kot sta projekt obnove urbane regije Abdali in Jordanska vrata. Mesto vsebuje več hotelskih franšiz vrhunskih hotelov, vključno s hotelom Four Seasons Amman, Sheraton Hotel Amman, Fairmont Amman, St. Regis Hotel Amman, Le Royal Hotel in drugimi.

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Grška pravoslavna cerkev v snegu v Amanu

Aman leži na vzhodnem bregu planote, višavja, za katerega so značilne trije glavni vadiji, ki tečejo skozenj. Prvotno je bilo mesto zgrajeno na sedmih gričih. [68] Za teren so značilne gore. Najpomembnejša območja v mestu so poimenovana po hribih ali gorah, na katerih ležijo. Nadmorska višina območja se giblje med 700 in 1100 m. Al-Salt in Al-Zarka sta na severozahodu in severovzhodu, Madaba je na zahodu, Al-Karak in Ma'an pa na jugozahodu in jugovzhodu. Edini preostali izvir v Amanu zdaj reka Zarka ga oskrbuje z vodo.

Drevesa, ki jih najdemo v Amanu, so alepski bor (Pinus halepensis), Vednozelena cipresa in feničanski brin (Juniperus phoenicea).[36]

Podnebje

[uredi | uredi kodo]
Pomlad v bogati soseski v mestu.

Lega mesta v gorah v bližini sredozemskega podnebnega pasu ga uvršča v polsušno klimatsko klasifikacijo (Köppen: BSh). Poletje je blago vroče in vedro; vendar se lahko poleti pojavita en ali dva vročinska vala. Pomlad je kratka in topla, kjer vrhunci dosežejo 28 °C. Pomlad se običajno začne med aprilom in majem in traja približno mesec dni. Zima se po navadi začne konec novembra in nadaljuje od začetka do sredine marca. Temperature so običajno blizu ali pod 17 °C, sneg občasno pade enkrat do dvakrat na leto. Dežja pade v povprečju približno 300 mm na leto, občasne suše pa so pogoste, kjer največ dežja pade med oktobrom in aprilom.[37] Običajno je vsaj 120 dni močne megle na leto. Razlike v nadmorski višini igrajo pomembno vlogo v različnih vremenskih razmerah v mestu: sneg se lahko nabere v zahodnem in severnem delu Amana (povprečna nadmorska višina 1000 m), hkrati pa bi lahko deževalo v središču mesta (nadmorska višina 776 m).

Aman ima ekstremne primere mikroklime in skoraj vsako okrožje ima svoje vreme.[38] Med domačini je znano, da so nekatere pokrajine, kot je severno predmestje Abu Nserja, med najhladnejšimi v mestu in lahko doživijo mraz, medtem ko druga okrožja, kot je Marka, doživljajo precej toplejše temperature.

Administrativne enote

[uredi | uredi kodo]

Jordanija je razdeljen na dvanajst upravnih enot, guvernatov. Guvernat Aman se deli na devet nahij, od tega jih je pet razdeljenih na okrožja in nadalje na soseske. Ostale štiri nahije, ki ležijo v predmestju, so razdeljene na vasi ali mesta.[39]

Mesto je upravljano kot občina Veliki Aman in zajema 27 okrožij, ki vključujejo:

Št. Okrožje Površina (km2) Št. preb. (2015) Št. Okrožje Površina (km2) Št. preb (2015)
1 Al-Madinah 3,1 34.988 15 Badr Al-Jadeedah 19 17.891
2 Basman 13,4 373.981 16 Sweileh 20 151.016
3 Marka 23 148.100 17 Tla' Al-Ali 19,8 251.000
4 Al-Nasr 28,4 258.829 18 Jubeiha 25,9 197.160
5 Al-Yarmouk 5,5 180.773 19 Shafa Badran 45 72.315
6 Ras Al-Ein 0,68 138.024 20 Abu Nseir 50 72.489
7 Bader 0,01 229.308 21 Uhod 250 40.000
8 Zahran 13,8 107.529 22 Al-Jeezah 558 95.045
9 Al-Abdali 15 165.333 23 Sahab 12 169.434
10 Tareq 25 175.194 24 Al-Muwaqqar 250 47.753
11 Qweismeh 45,9 296.763 25 Husban Al-Jadeedah 55 31.141
12 Kherbet Al-Souk 0,5 186.158 26 Na'our 87 78.992
13 Al-Mgablein 23 99.738 27 Marj Al-Hamam 53 82.788
14 Wadi Al-Seer 80 241.830

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]

Bančni sektor

[uredi | uredi kodo]

Bančni sektor je eden glavnih temeljev jordanskega gospodarstva. Kljub nemirom in gospodarskim težavam v arabskem svetu, ki so posledica arabske pomladi, je jordanski bančni sektor v letu 2014 ohranil svojo rast. Sektor trenutno sestavlja 25 bank, od katerih jih je 15 kotiralo na Amanski borzi. Aman je baza mednarodne arabske banke, ene največjih finančnih institucij na Bližnjem vzhodu, ki oskrbuje stranke v več kot 600 podružnicah v 30 državah na petih celinah. Arabska banka predstavlja 28 % Amanske borze in je po tržni kapitalizaciji na borzi najvišja uvrščena institucija.[40]

Turizem

[uredi | uredi kodo]

Aman je četrto najbolj obiskano arabsko mesto in deveti najvišji prejemnik mednarodne porabe za obiskovalce. Leta 2011 je Aman obiskalo približno 1,8 milijona turistov in v mestu porabilo več kot 1,3 milijarde dolarjev.[41] Širitev mednarodnega letališča kraljice Alije je primer velikega vlaganja občine Aman v infrastrukturo mesta. Nedavna gradnja sistema javnega prevoza in državne železnice ter širitev cest naj bi olajšalo promet, ki ga ustvarijo milijoni letnih obiskovalcev mesta.[42]

Aman in Jordanija na splošno sta središče medicinskega turizma na Bližnjem vzhodu. Jordanija sprejema največ zdravstvenih turistov v regiji in je peta na svetu. Aman letno sprejme 250.000 tujih pacientov in več kot milijardo dolarjev letno.[43]

Dejavnosti

[uredi | uredi kodo]

Aman se predstavlja kot poslovno središče. Oblika mesta se nenehno spreminja z nastajanjem novih projektov. Po vojni v Iraku leta 2003 se je v Aman nateklo velik del poslov. Jordansko glavno letališče Queen Alia International Airport leži južno od Amana in je središče nacionalnega prevoznika Royal Jordanian, največjega letalskega prevoznika v regiji. Letalska družba ima sedež v okrožju Zahran. Rubicon Group Holding in Maktoob, dve največji regionalni podjetji za informacijsko tehnologijo, imata sedež v Amanu, skupaj z velikimi mednarodnimi korporacijami, kot je Hikma Pharmaceuticals, ena največjih farmacevtskih družb na Bližnjem vzhodu, in Aramex, največje podjetje na področju logistike in prometa na Srednjem vzhodu.

V poročilu Dunia Frontier Consultants so Aman, skupaj z Doho, Katarjem in Dubajem, Združeni arabski emirati, priljubljena središča za večnacionalne korporacije, ki delujejo na območju Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. V reviji FDI je bil Aman izbran za mesto na Bližnjem vzhodu, ki ima največ potenciala za vodilno vlogo v tujih neposrednih naložbah v regiji. Poleg tega ima več največjih svetovnih investicijskih bank pisarne v Amanu, vključno s Standard Chartered, Société Générale in Citibank.

Demografija

[uredi | uredi kodo]
Prebivalstvo v zgodovini Amana
Leto preb. v zgodovini  ±%  
7250 pr. n. št. 3.000—    
1879 500−83.3%
1906 5.000+900.0%
1930 10.000+100.0%
1940 20.000+100.0%
1952 108.000+440.0%
1979 848.587+685.7%
1999 1.864.500+119.7%
2004 2.315.600+24.2%
2010 2.842.629+22.8%
2015 4.007.526+41.0%
Leta 1947 po osamosvojitvi se je več prebivalcev na območjih [Jordanije] preselilo v novo ustanovljeno prestolnico
Vir: [44][45][46]
Največje skupine arabskih tujih rezidentov[47]
Narodnost Št. Preb. (2015)
 Sirija 435.578
 Egipt 390.631
Palestina 308.091
 Irak 121.893
 Jemen 27.109
 Libija 21.649
Drugi 147.742

Prebivalstvo Amana je leta 2015 doseglo 4.007.526; mesto ima približno 42 % celotnega prebivalstva Jordanije. Ima površino 1680 km2, in približno 2380 prebivalcev na kvadratni kilometer. Prebivalstvo Amana se je eksponentno povečalo z zaporednimi valovi priseljencev in beguncev, ki so prihajali v 20. stoletju. Iz približno 1000 prebivalcev leta 1890 je Aman leta 1990 zrasel na približno 1.000.000 prebivalcev, predvsem zaradi priseljevanja, pa tudi zaradi velike natalitete v mestu. Aman je bil zapuščen stoletja, dokler ga v 19. stoletju ni naselilo več stotin priseljencev. Danes v Amanu in njegovi okolici živi približno 40.000 Čerkezov. Potem ko je Aman leta 1914 postal železniško središče ob Hedžaški železnici, se je v mesto priselilo veliko muslimanskih in krščanskih trgovskih družin iz Al Salta. Velik delež prebivalcev Amana ima palestinske korenine (mestno ali podeželsko poreklo), dve glavni demografski skupini v mestu pa sta danes Arabci palestinskega ali jordanskega porekla. Druge etnične skupine predstavljajo približno 2 % prebivalstva. Uradnih statističnih podatkov o deležu ljudi palestinskega ali jordanskega porekla ni.

Novi prišleki, ki jih sestavljajo Jordanci s severa in juga države in priseljenci iz Palestine, so prebivalstvo mesta povečali s 30.000 leta 1930 na 60.000 v letu 1947. Približno 10.000 Palestincev, večinoma iz Safada, Haife in Acre, se je pred vojno 1948 preselilo v mesto zaradi gospodarskih priložnosti. Mnogi priseljenci iz tega obdobja so bili iz Nablusa. Vojna iz leta 1948 je povzročila izselitev mestnih muslimanskih in krščanskih palestinskih beguncev, večinoma iz Jaffe, Ramle in Lydde, v Aman, katerega prebivalstvo je naraslo na 110.000. Z Jordanskim zajetjem Zahodnega brega med vojno so se mnogi Palestinci z tega območja med 1950 in 1966 vztrajno selili v Aman, preden se je med vojno leta 1967 v mesto preselil še en množični val palestinskih beguncev z Zahodnega brega. Do leta 1970 je število prebivalstva naraslo na približno 550.000. Še 200.000 Palestincev je prišlo po izgonu iz Kuvajta med zalivsko vojno 1991. V središču Amana obstaja več velikih palestinskih begunskih taborišč.

Ker Amanu primanjkuje globoko zakoreninjeno domače prebivalstvo, mesto nima posebnega arabskega narečja, čeprav se v zadnjem času pojavlja takšno narečje, ki uporablja različna jordanska in palestinska narečja. Otroci priseljencev v mestu se vse pogosteje sklicujejo tudi na "Amani", za razliko od večine prebivalcev prve generacije, ki se bolj poistovetijo z matičnimi kraji.

Religija

[uredi | uredi kodo]

Aman ima večinoma sunitsko muslimansko prebivalstvo, mesto pa ima številne mošeje. Med glavnimi mošejami je velika mošeja kralja Abdulaha I., zgrajena med letoma 1982 in 1989. Modra kupola je pokrita z mozaikom, mošeja pa lahko sprejme 3000 molilcev. Mošeja Abu Darveš, ki je prepoznavna po črnem črno-belem vzorcu, ima arhitekturni slog, edinstven za Jordanijo. Mošeja stoji na Džabal Ašrafieh, najvišji točki v mestu. Notranjost mošeje zaznamujejo svetle stene in perzijske preproge. Med Amman Message conference leta 2004 so edikti različnih pripadnikov duhovščine kot kolektivno priznanje podeljevali naslednje miselne šole: Hanafi, Hanbali, Maliki, Shafi'i, Ja'fari, Zahiri, Zaydi, Ibadi, sufizem, povezan s tasavufom, muvahidizem in salafizem. Aman ima tudi majhno skupnost druzov.[48]

Veliko število kristjanov iz celotne Jordanije, zlasti iz Al Salte, se je preselilo v Aman. V bližini Fuheis je pretežno krščansko mesto, ki je severozahodno od mesta. V mestu je prisotna majhna armenska katoliška skupnost s približno 70 družinami. V Amanu so tudi cerkvena sodišča za osebna stanja. V ruševinah Umm ar-Rasas v okrožju Al-Jeezah je skupno 16 zgodovinskih cerkva; verjamejo, da je mesto na začetku služilo kot rimsko utrjeno vojaško taborišče, ki je postopoma postalo mesto okoli 5. stoletja našega štetja. V celoti ni izkopano. Vplivalo je nanje več civilizacij, vključno z Rimljani, Bizantinci in muslimani. Na mestu je nekaj dobro ohranjenih mozaičnih tal, zlasti mozaična tla cerkve svetega Štefana.

Mestna pokrajina

[uredi | uredi kodo]
Panorama vzhodnega Amana iz Amanske citadele preko Rimskega gledališča.

Središče mesta Aman (v arabščini imenovano Al-Balad), je razgibano mestno območje. Kljub spremembam ostaja veliko starega značaja. Jabal Amman je znana turistična znamenitost v starem Amanu, kjer najdemo največje mestne suke, čudovite muzeje, starodavne zgradbe, spomenike in kulturne znamenitosti. Jabal Amman vsebuje tudi znamenito Mavrično ulico in kulturno tržnico Souk Jara.

Pogled na slum v vzhodnem Amanu

Arhitektura

[uredi | uredi kodo]
Napredek pri Abdali Projektu, 2018

Stanovanjske stavbe so omejene na štiri nadstropja nad nivojem ulic in, če je mogoče, še štiri nadstropja spodaj, v skladu s predpisi velike občine Aman. Stavbe so prekrite z debelim belim apnencem ali peščenjakom. Stavbe imajo običajno balkone v vsakem nadstropju, razen pritličja, ki ima sprednje in zadnje dvorišče. Nekatere stavbe uporabljajo mangalore ploščice (ploščice, ki izvirajo iz mesta Mangalore, Indija) na strehah ali na strehi pokritih verand. Hoteli, stolpi in poslovne stavbe so prekriti s kamnom, plastiko ali steklom.

Visoke gradnje, stolpi

[uredi | uredi kodo]
Jordanska Gate Towers iz zahoda

Okrožje Zahran v zahodnem Amanu je lokacija stolpov Jordan Gate, prvih stolpnic v mestu. Gre za visokokakovostni trgovski in stanovanjski projekt, ki se trenutno gradi, blizu 6. kroga. Stolpa sta eden najbolj znanih nebotičnikov v mestu. Južni stolp bo gostil hotel Hilton, severni stolp pa pisarne. Stolpa ločuje podij, ki naj bi postal nakupovalni center. Vsebuje tudi bare, bazene in konferenčne dvorane. Investitorji so Bahrein's Gulf Finance House, Kuvajtska investicijsko-finančna družba (KIFC). Projekt je bil odprt leta 2018.

Projekt obnove urbane regije Abdali v okrožju Abdali bo gostil nakupovalni center, bulvar, skupaj z več hoteli, trgovskimi in stanovanjskimi stolpi. Projekt Abdali bo vreden več kot 5 milijard ameriških dolarjev, ustvaril bo nov vidni center za Aman in bo deloval kot glavno poslovno okrožje mesta. Prva faza vsebuje približno deset stolpov, od katerih jih je bilo pet končanih do leta 2016. Na 30.000 kvadratnih metrih površin je osrednji dinamični park glavna značilnost faze II., ki bo služil kot osrednja tema v glavnem za stanovanjske, pisarniške, hotelske in trgovske prostore na več kot 800.000 kvadratnih metrih.

Stolpi v prvi fazi vključujejo hotel Rotana Amman, W Hotel Amman, stolp Heights, stolp medicinskega centra Clemenceau, stolpnico Abdali, stolp Gateway Abdali, stolp K, stolp Vertex, Capital Tower, stolp sedeža Saraya in stolp Hamad.

Kultura

[uredi | uredi kodo]

Muzeji

[uredi | uredi kodo]
Jordanski muzej v bližini metnega središča

Največji muzej v Jordaniji je Jordanski muzej. Vsebuje veliko dragocenih arheoloških najdb v državi, vključno z nekaj svitki Mrtvega morja, neolitskimi apnenčasti kipi iz 'Ain Ghazal in kopijo Meševe stele. Drugi muzeji so Jordanska narodna galerija likovnih umetnosti, Arheološki muzej Jordanije, Otroški muzej Jordanije, Muzej spomina mučencev, Kraljevi muzej avtomobilov, Muzej preroka Mohameda, Muzej parlamentarnega življenja, Folklorni muzej in muzeji na Jordanski univerzi.

Kuhinja

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Jordanska kuhinja.

Danielle Pergament iz New York Timesa je kulinariko Amana označila kot izdelek več kuhinj v regiji in zapisala, da združuje »svetlo libanonsko zelenjavo, hrustljave falafele iz Sirije, sočne kebabe iz Egipta in nazadnje začinjene mesne jedi jordanske sosede, Iraka. Poznan je kot hrana Levanta - starodavna beseda za območje, ki ga omejuje Sredozemsko morje in Arabski polotok. Toda hrana tukaj ni le vsota kalorij. V tem politično, versko in etnično stresnem kotičku sveta je simbol krvnih linij in identitete«.[49] Vendar pa mestno prizorišče ulične hrane naredi amansko kuhinjo izrazito.

Pobratena mesta

[uredi | uredi kodo]

Aman je pobraten z:

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Trent Holden, Anna Metcalfe (2009). The Cities Book: A Journey Through the Best Cities in the World. Lonely Planet Publications. str. 36. ISBN 978-1-74179-887-6.
  2. ↑ »Amman's Street Food«. BeAmman.com. BeAmman.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2015. Pridobljeno 26. septembra 2015.
  3. ↑ »New Amman mayor pledges 'fair and responsible' governance«. jodantimes.com. 21. avgust 2017. Pridobljeno 23. oktobra 2018.
  4. ↑ »New Member: Yousef Al-Shawarbeh – Amman, Jordan«. globalparliamentofmayors.org. Junij 2018. Pridobljeno 29. decembra 2018.
  5. ↑ »Revealed: the 20 cities UAE residents visit most«. Arabian Business Publishing Ltd. 1. maj 2015. Pridobljeno 21. septembra 2015.
  6. ↑ »Number of tourists dropped by 14% in 2013 — official report«. The Jordan Times. The Jordan News. 8. februar 2014. Pridobljeno 21. septembra 2015.
  7. ↑ Michael Dumper; Bruce E. Stanley (2007). Cities of the Middle East and North Africa: A Historical Encyclopedia. ABC-CLIO. str. 35. ISBN 978-1-57607-919-5.
  8. ↑ »West Amman furnished apartments cashing in on tour«. The Jordan Times. The Jordan News. 12. avgust 2014. Pridobljeno 21. septembra 2015.
  9. ↑ »Top 100 International Tourist Destination Cities by Country« (PDF). Euromonitor. Euromonitor/. 24. januar 2015. Pridobljeno 5. oktobra 2015.
  10. ↑ »The World According to GaWC 2012«. GaWC. 13. januar 2014. Pridobljeno 21. septembra 2015.
  11. ↑ »Dunia Frontier Consultants » Doha, Amman Favored by MNCs as New Regional Hubs«. Duniafrontier.com. 25. januar 2012. Pridobljeno 28. novembra 2012.
  12. ↑ »About GAM => History«. Greater Amman Municipality. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. oktobra 2015. Pridobljeno 22. septembra 2015.
  13. ↑ »Lime Plaster statues«. British Museum. Trustees of the British Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. septembra 2015. Pridobljeno 1. junija 2016.
  14. ↑ »Prehistoric Settlements of the Middle East«. bhavika1990. 8. november 2014. Pridobljeno 22. septembra 2015.
  15. ↑ Scarre, Chris, ur. (2005). The Human Past. Thames & Hudson. str. 222.
  16. ↑ »The Old Testament Kingdoms of Jordan«. kinghussein.gov.jo. kinghussein.gov.jo. Pridobljeno 10. oktobra 2015.
  17. ↑ »The Hellenistic Period«. kinghussein.gov.jo. Pridobljeno 22. septembra 2015.
  18. ↑ »The History of a Land«. Ministry of Tourism and Antiques. Department of Antiquities. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2015. Pridobljeno 22. septembra 2015.
  19. ↑ »Tourism«. kinghussein.gov.jo. kinghussein.gov.jo. Pridobljeno 16. oktobra 2015.
  20. ↑ »Amman«. kinghussein.gov.jo. Pridobljeno 22. septembra 2015.
  21. ↑ Ali Kassay (2011). Ababsa, Myriam; Farouk Daher, Rami (ur.). The Exclusion of Amman from Jordanian National Identity. Cities, Urban Practices and Nation Building in Jordan. Cahiers de l'Ifpo Nr. 6. Beirut: Presses de l'Ifpo. str. 256–271. ISBN 9782351591826. Pridobljeno 25. decembra 2015.
  22. ↑ Le Strange 1896, p. 391.
  23. ↑ Le Strange 1896, p. 392.
  24. ↑ Malcolm Barber (2003) "The career of Philip of Nablus in the kingdom of Jerusalem," in The Experience of Crusading, vol. 2: Defining the Crusader Kingdom, eds. Peter Edbury and Jonathan Phillips, Cambridge University Press
  25. ↑ Johns, Jeremy (1994). »The Long Durée: State and Settlement Strategies in Southern Transjordan across the Islamic Centuries«. V Rogan, Eugene L.; Tell, Tariq (ur.). Village, Steppe and State: The Social Origins of Modern Jordan. London: British Academic Press. str. 12. ISBN 9781850438298.
  26. ↑ Walker 2015, p. 119.
  27. ↑ Dawn Chatty (2010). Displacement and Dispossession in the Modern Middle East. The Contemporary Middle East (Book 5). Cambridge: Cambridge University Press. str. 116–117. ISBN 9780521817929.
  28. ↑ Eugene L. Rogan (11. april 2002). Frontiers of the State in the Late Ottoman Empire: Transjordan, 1850–1921. Cambridge University Press. str. 73. ISBN 978-0-521-89223-0.
  29. ↑ Hamed-Troyansky, Vladimir (Oktober 2017). »Circassian Refugees and the Making of Amman, 1878–1914«. International Journal of Middle East Studies. 49: 605–623.
  30. ↑ »Deputy Mayor of Amman Inaugurates "Documenting Amman" Conference«. Bawaba. 30. julij 2009. Pridobljeno 30. januarja 2019.
  31. ↑ Spencer C. Tucker; Priscilla Mary Roberts (2005). Encyclopedia of World War I: A Political, Social, and Military History. ABC-CLIO. str. 98. ISBN 978-1-85109-420-2.
  32. ↑ Reem Khamis-Dakwar; Karen Froud (2014). Perspectives on Arabic Linguistics XXVI: Papers from the annual symposium on Arabic Linguistics. New York, 2012. John Benjamins Publishing Company. str. 31. ISBN 9027269688.
  33. ↑ »Amman«. Jordan Wild Tours. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. oktobra 2018. Pridobljeno 22. septembra 2015.
  34. ↑ Alexandra Francis (21. september 2015). »Jordan's Refugee Crisis«. Carnegie Endowment for International Peace. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2015. Pridobljeno 23. septembra 2015.
  35. ↑ Anthony H. Cordesman (2006). Arab-Israeli Military Forces in an Era of Asymmetric Wars. Greenwood Publishing Group. str. 228. ISBN 978-0-275-99186-9.
  36. ↑ Cordova, Carlos E. (2007). Millennial Landscape Change in Jordan: Geoarchaeology and Cultural Ecology. University of Arizona Press. str. 47–55. ISBN 978-0-8165-2554-6.
  37. ↑ »Average Weather In October For Amman, Jordan«. WeatherSpark. 26. oktober 2012. Pridobljeno 25. marca 2013.
  38. ↑ »"Ever-growing Amman", Jordan: Urban expansion, social polarisation and contemporary urban planning issues« (PDF). Arlt-lectures.com. Pridobljeno 24. novembra 2013.
  39. ↑ »نظام التقسيمات الادارية رقم(46)لسنة2000 وتعديلاته(1)«. Ministry of Interiors Jordan (v arabščini). moi.gov.jo. 2000. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2015. Pridobljeno 25. septembra 2015.
  40. ↑ »Jordan Banking Sector Brief« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. marca 2016. Pridobljeno 23. septembra 2015.
  41. ↑ MasterCard Worldwide. »MasterCard Worldwide's Global Destination Cities Index«. Slideshare.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. julija 2012. Pridobljeno 28. novembra 2012.
  42. ↑ Maslen, Richard (27. marec 2013). »New Terminal Opening Boosts Queen Alia Airport's Capacity«. Routesonline. Manchester, United Kingdom: UBM Information Ltd. Pridobljeno 4. februarja 2014.
  43. ↑ »Jordan remains medical tourism hub despite regional unrest«. The Jordan Times. 18. marec 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. decembra 2012. Pridobljeno 28. novembra 2012.
  44. ↑ »Amman«. Pridobljeno 21. septembra 2015.
  45. ↑ »ABOUT AMMAN JORDAN«. downtown.jo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2015. Pridobljeno 23. septembra 2015.
  46. ↑ »About GAM => History«. Greater Amman Municipality. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. oktobra 2015. Pridobljeno 23. septembra 2015.
  47. ↑ »٩.٥ ملايين عدد السكان في الأردن«. Ammon News. Ammon News. 22. januar 2016. Pridobljeno 22. januarja 2016.
  48. ↑ U.S. Senate: Committee on Foreign Relations (2005). Annual Report on International Religious Freedom, 2004. Government Printing Office. str. 563. ISBN 978-0-16-072552-4.
  49. ↑ Pergament, Danielle (13. januar 2008). »All the Foods of the Mideast at Its Stable Center«. The New York Times.
  50. ↑ »Sister Cities«. Beijing Municipal Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. julija 2017. Pridobljeno 23. junija 2009.
  51. ↑ »International Relations – São Paulo City Hall – Official Sister Cities«. Prefeitura.sp.gov.br. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. maja 2010. Pridobljeno 4. julija 2010.
  52. ↑ Chicago Commission on Human Relations (2010). 2010 Annual Report (PDF). str. 22. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. oktobra 2018. Pridobljeno 11. oktobra 2019.
  53. ↑ »Sarajevo Official Web Site: Sister cities«. Sarajevo.ba. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. aprila 2009. Pridobljeno 6. maja 2009.
  54. ↑ »Mostar Gradovi prijatelji« [Mostar Twin Towns]. Grad Mostar [Mostar Official City Website] (v makedonščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. oktobra 2013. Pridobljeno 19. decembra 2013.
  55. ↑ »Mayor Newsom Signs New Sister City Agreements with City of Amman, Jordan« (tiskovna objava). San Francisco Office of the Mayor. 23. april 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. novembra 2012. Pridobljeno 16. septembra 2012.
  56. ↑ »Partner cities«. Yerevan Municipal Government. Pridobljeno 18. aprila 2018.

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Albala, Ken (2011). Food Cultures of the World Encyclopedia, Volume 1. ABC-CLIO. ISBN 9780313376269.
  • Dumper, Michael; Stanley, Bruce E. (2007). Cities of the Middle East and North Africa: A Historical Encyclopedia. ABC-CLIO. ISBN 9781576079195.
  • Jones, Mari C. (2002). Language Change: The Interplay of Internal, External, and Extra-linguistic Factors. Walter de Gruyter. ISBN 9783110172027.
  • Kildani, Hanna (2010). Modern Christianity in the Holy Land: Development of the Structure of Churches and the Growth of Christian Institutions in Jordan and Palestine. AuthorHouse. ISBN 9781449052850.
  • Owens, Jonathan (2013). The Oxford Handbook of Arabic Linguistics. Oxford University Press. ISBN 9780199344093.
  • Plascov, Avi (1981). The Palestinian Refugees in Jordan 1948–1957. Psychology Press. ISBN 9780714631202.
  • Richmond, Walter (2013). The Circassian Genocide. Rutgers University Press. ISBN 9780813560694.
  • Ring, Trudy; Salkin, Robert M.; Schellinger, Paul E. (1994). International Dictionary of Historic Places: Middle East and Africa. Volume 4. Taylor & Francis. p. 289. ISBN 9781884964039.
  • Le Strange, Guy (1890). Palestine Under the Moslems: A Description of Syria and the Holy Land from A.D. 650 to 1500. Alexander P. Watt for the Committee of the Palestine Exploration Fund. p. 391.
  • Suleiman, Yasir (2004). A War of Words: Language and Conflict in the Middle East. Cambridge University Press. ISBN 9780521546560.
  • Walker, Bethany J. (2015). "On Archives and Archaeology: Reassessing Mamluk Rule from Documentary Sources and Jordanian Fieldwork". In Talmon-Heller, Daniela; Cytryn-Silverman, Katia (eds.). Material Evidence and Narrative Sources: Interdisciplinary Studies of the History of the Muslim Middle East. Brill.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Aman.
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Amman
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Aman&oldid=6271483«