Pojdi na vsebino

Bitka za Ilovajsk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Vojna v Donbasu
Del vojne in Donbasu

Umik ukrajinske vojske 29. avgusta 2014
Datum7. avgust – 2. september 2014[4][5]
Prizorišče
Ilovajsk, Donecka oblast, Ukrajina
Izid Zmaga Rusije in DLR[6][7][8]
Udeleženci
 Ukrajina

 Rusija[a]

Donecka ljudska republika
Poveljniki in vodje
Ukrajina Valerij Geletej[9]
Ukrajina Ruslan Homčak[10]
Ukrajina Semen Semenčenko (ranjen)[11]
Ukrajina Jurij Bereza (ranjen)[12]
Ukrajina Ruslan Storčeus (uk) †[12]		 Aleksandr Zaharčenko
Aleksander Hodakovski
Mihail Tolstih[13]
Arsen Pavlov[14]
Rusija Valerij Gerasimov[b]
Udeležene enote

Ukrajinske kopenske sile

  • 17. tankovska brigada
  • 28. mehanizirana brigada
  • 51. mehanizirana brigada
  • 92. mehanizirana brigada
  • 93. mehanizirana brigada
  • 39. bataljon teritorialne obrambe "Dnipro-2"
  • 40. bataljon teritorialne obrambe "Krivbas"
  • 42. motorizirani pehotni bataljon "Ruh oporu"

Nacionalna garda Ukrajine

  • Bataljon Donbas

Posebne policijske enote

  • Bataljon Azov
  • Bataljon Dnipro-1
  • Bataljon Šahtarsk
  • Bataljon Herson[16]

Desni sektor

  • Ukrajinski prostovoljski korpus[17]

Kopenske sile Ruske federacije
(Rusija zanika)

  • 6. tankovska brigada
  • 8. gorska motorizirana strelska brigada[18]
  • 18. gardna motorizirana strelska brigada
  • 21. gardna motorizirana strelska brigada

Zračno-desantne enote Ruske federacije

  • 31. gardna zračno-desantna jurišna brigada
  • 137. zračno-desantni polk
  • 247. gardni zračno-desantni jurišni polk
  • 331. zračno-desantni polk
  • 1065. gardni artilerijski polk

Proruske milice

  • Bataljon Oplot
  • Bataljon Vostok
  • Bataljon Somalija
  • Bataljon Sparta
Moč
Obkrožene isle:
1,200–1,400[19][20]
Deblock forces:
400		 4,000–4,100 (poročanje Ukrajine)[21]
Žrtve in izgube
366 ubitih
429 ranjenih
128 zajetih
158 pogrešanih (po ukrajinski vojski)[22][23]
420 ubitih
13 zajetih
40 pogrešanih (po BBC News Ukrainian)[24]
1,000+ ubitih (po Vrhovni radi & Ljudski frontai)[21]		 150 ubitih (redne formacije ruske vojske, po ruski opoziciji)[25]
200 ubitih (separatisti; po Al Jazeera)[26]
200+ killed[27]
20 zajetih[11] (po Ukrajini)
36–100 ubitih civilistov[14][28]

Bitka za Ilovajsk se je začela 7. avgusta 2014, ko so oborožene sile Ukrajine in proukrajinske paravojaške enote začele niz poskusov povrnitve nadzora nad mestom Ilovajsk, ki je bilo pod nadzorom samooklicane Donecke ljudske republike (DLR) in ruskih oboroženih sil.[29][30] Ukrajinska vojska je v mesto vstopila 18. avgusta,[31] jih je med 24. in 26. avgustom obkolila ruska vojska, ki je ilegalno vstopila v Ukrajino.[32][33][34] Po več dneh obkolitve je ukrajinska vojska zavrnila predlog za odprtje humanitarnega koridorja pod pogojem, da zapustijo vsa svoja oklepna vozila in strelivo, in je zjutraj 29. avgusta 2014 začela z orožjem zapuščati Ilovajsk.[35] Ruska stran je med umikom napadla in ubila večje število ukrajinskih vojakov.[11]

Načelnik generalštaba in vrhovni poveljnik oboroženih sil Ukrajine Viktor Muženko je 26. avgusta 2016 trdil, da je izid bitke bil posledica vstopa ruske vojske v vojno in nesposobnosti ukrajinskih poveljnikov pri načrtovanju umika.[36]

Dogodki

[uredi | uredi kodo]
Situacija v sektorju D junija 2014

Ozadje

[uredi | uredi kodo]

Od 11. julija 2014 so bili deli Donecke oblasti obstreljevani iz Rusije.[37] 23. julija 2014 je bil brat generala mejnih čet Mikole Litvina, general Petro Litvin, imenovan za poveljnika sektorja D.[37] Ta je obsegal območje med mestom Doneck in rusko-ukrajinsko mejo. Ukrajinske sile so nameravale prekiniti oskrbovalne linije separatistov med Doneckom in Luganskom. Hkrati so nekatere enote skušale ponovnego vzpostaviti nadzor nad rusko-ukrajinsko mejo.[37] Sektor naj bi nadzorovala dva bataljona 30. mehanizirane brigade, po en bataljon iz 25. in 95. zračnodesantne brigade ter 51. mehanizirane brigade, Prikarpatski bataljon (sestavljen iz prostovoljcev) in četa 28. mehanizirane brigade.[37]

Kmalu po zavarovanju območja okoli hriba Savur-Mogila je bil 31. julija 2014 bataljon 25. zračnodesantne brigade poslan v napad na Šahtarsk.[37] Med napadom je bataljon izgubil 26 vojakov in mimo mesta z vzhoda potoval proti severu ter izvajal napad proti vasema Petropavlivka in Orlovo-Ivanivka.[37] Dva druga bataljona, ki sta šla mimo Toreza in Snižnega, naj bi dosegla Miusinsk.[37] Ta dva bataljona, iz 30. in 95. brigade, sta izgubila medsebojno komunikacijo, vendar se je kasneje bataljon iz 95. brigade srečal z bataljonom 25. brigade blizu Orlovo-Ivanivke in šel proti ukrajinskim silam pri Debalcevem.[37]

11. avgusta so ukrajinski mediji ta manever prikazali kot uspešen napad za sovražnikovim črtam; rezultati in namen pa niso bili znani.[37] Možno je, da so dejavnosti ukrajinskih zračno-desantnih enot v bližini mesta, kjer so proruske sile pod nadzorom Rusije z ruskim sistemom sestrelile potniško letalo MH-17 sprožile uporabo rednih oboroženih sil Rusije.[37]

Državna varnost in obramba Ukrajine je 6. avgusta sporočila, da obstaja možnost ruske vojaške invazije in da jo je ukrajinska vojska pripravljena ustaviti.[38] 7. avgusta 2014 je vodjo proruskih milic v Donecki oblasti Aleksandra Borodaja zamenjal Aleksander Zaharčenko. Ukrajinske enote so 7. avgusta 2014 prvič poskusile vstopiti v Ilovajsk.

V naslednjih nekaj dneh so ukrajinske sile še večkrat poskušale vstopiti v mesto, a so jim hudi spopadi z separatisti preprečili napredovanje.[29]

Ukrajinske sile vstopijo v Ilovajsk

[uredi | uredi kodo]
Milice DLR in BTR-80 napadejo bataljona Azov in Dnipro
Borci Motoroline divizije v Ilovaisku
Razmere v bližini Ilovajska, 23. avgust 2014

Ukrajinske sile so 18. avgusta podnevi neuspešno poskusile vstopiti v Ilovaisk. Pod vodstvom bataljona Donbas so poskusili ponovno v noči z 18. na 19. avgust.[31][39][40] Ta poskus je bil uspešen in brez žrtev so dvignili ukrajinsko zastavo nad stavbo mestne uprave. Ukrajinski mediji so zmago predstavili kot primer moči in učinkovitosti vladne protiteroristične operacije (ATO) proti separatistom.[31] Med vstopom v Ilovajsk je poveljnika batlajona Donbas, Semena Semenčenka, ranil izstrelek iz minometa.[41]

Po dvigu zastave je ministrstvo za notranje zadeve sporočilo, da ukrajinska vojska, vključno z brigadami Donbas, Dnipro in Azov, mesto čisti teroristov, posebej pa so izpostavili tudi, da so ubili veliko število separatistov iz bataljona Oplot.[40] Povedali so tudi, da prihajajo okrepitve ukrajinske nacionalne garde.[31] Po dnevu bojev je bilo približno petdeset odstotkov Ilovajska pod vladnim nadzorom. Ukrajinske sile so zajele tudi šest upornikov, med njimi enega srbskega prostovoljca.[42] Bataljona Azov in Šahtarsk sta isti dan zapustila bitko pri Ilovajsku in se odpravila okrepit enote v mestu Mariupol in Kalmiuske.[43][44]

Naslednji dan, 20. avgusta, so ukrajinske sile poročale, da imajo popoln nadzor nad Ilovajskom. Uradniki DLR so to zanikali in izjavili, da imajo oni nadzor. Čez dan so se ukrajinske sile ubranile številnih protinapadov separatistov.[45] Po mestu so potekali ulični boji, v kategih je bilo ubitih najmanj devet ukrajinskih vojakov. Po tem je bataljon Donbas zahteval okrepitve.[46]

Po hudih bojih je ministrstvo za notranje zadeve izjavilo, da je do 21. avgusta 25 % ubitih pripadnikov paravojaških bataljonov od začetka ATO padlo v Ilovajsku.[31] Ukrajinske sile niso dobile okrepitev. Po besedah poveljnika Semenčenka je bilo nekaj pripadnikov bataljona Donbas ubitih, ko so uporniki napadli reševalno vozilo z ukrajinsko zastavo. Semenčenko je to dejanje označil za »srednjeveško barbarstvo«.[31] Dejal je tudi, da so bataljon Donbas »zapustili« tako ukrajinska vlada kot drugi prostovoljni paravojaški bataljoni, ki so se večinoma umaknili iz mesta.[31]

Obkrožitev ukrajinskih čet, obleganje Ilovajska

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid obkolitve

Preostale ukrajinske sile v Ilovajsku so 24. in 26. avgusta popolnoma obkolile milice DLR in ruska vojska, ki je prispela iz Rusije, v bojih pa so še naprej padali vojaki.[11] Ukrajinski vojaki so 24. avgusta začeli opažati enote rednih ruskih vojaških formacij, njihova prisotnost pa se je v naslednjih dneh povečala.[2][47]

24. avgusta okoli 12:15 je ukrajinski protitankovski vod 51. mehanizirane brigade v bližini naselja Kutejnikove zadel kolono oklepnikov BMD-2 ruskega 331. letalsko-desantnega regimenta. Dva oklepnika sta bila uničena.[48] Padalci so zapustili svoja vozila in se zatekli v bližnje drevje. Nekaj ur kasneje, okrog 17:00 so zapustili zavetje in jih je pri vasi Dzerkalne zajela izvidniška skupina 51. mehanizirane brigade. Zajetih je bilo deset padalcev.[49][50]

26. avgusta so ukrajinski vojaki 51. mehanizirane brigade v spopadu blizu vasi Agromonične zajeli tank T-72B3 ruske 6. tankovske brigade.[51][52] Zajeti tank je bil isti dan že udeležen v spopadu pri vasi Mnogopilja, kjer je ruska kolona padla v zasedo ukrajinskega protitankovskega topniškega voda ukrajinske 51. gardne mehanizirane brigade.[49] Ukrajinske sile so zajele dva vojaka 31. zračnodesantne jurišne brigade in enega ranjenega vojaka 8. gorske brigade.

Po navedbah DLR je bilo v mestu zajeto večje število ukrajinskih vojakov in paravojaških enot.[53] Med boji je ukrajinski poveljnik bataljona Dnipro utrpel pretres možganov, medtem ko je poveljnik bataljona Herson padel. Zaradi prošnenj poveljnika Semenčenka so številni aktivisti Evromaidana v Kijevu protestirali proti temu, kar so razumeli kot vladno zapustitev prostovoljcev, ki se borijo proti separatistom.[54] Topniško obstreljevanje iz vasi okoli Ilovajska je med ukrajinskimi silami povzročilo večje izgube.[11]

Poskus osvoboditve obkoljenih sil

[uredi | uredi kodo]

Ukrajinsko poveljstvo je obkoljene sile poskusil osvoboditi iz Ilovajska. Skupina za osvoboditev je bila iz 92. mehanizirane brigade in je štela 276 vojakov, štiri tanke, tri kose samovozne artilerije in več kot 10 pehotnih bojnih vozil. Iz Harkovske oblasti so bili poslani v Ilovajsk 24. avgusta 2014, potem ko je postalo jasno, da se mu približuje ruska vojska. Enota naj bi se srečala z jurišno četo bataljona Ruh Oporu in poskusila prebiti rusko obkolitev. Ruh Oporu je imel 90 vojakov in dve pehotni bojni vozili.[55]

Četa 92. brigade je 27. avgusta prispela v Kalmiuske in nadaljevala proti Ilovajsku. Kolona se je čez noč ustavila in kmalu zatem je bila napadena z artilerijo. Naslednje jutro so jo napadli ruski padalci. V napadu je izgubila večino vozil, a relativno malo vojakov (osmem mrtvimi in več pogrešanih). Enaka usoda je doletela Ruh Oporu, ki je bila v napadu zjutraj 28. avgusta poražena, zato se skupini nista mogli srečati.[55]

Umik ukrajinskih sil in pokol

[uredi | uredi kodo]

Po nekaj dneh obleganja v Ilovajsku so se poveljniki ukrajinskih sil v mestu poskušali pogajati o sporazumu, ki bi jim omogočil umik iz mesta.[11] Ruski predsednik Vladimir Putin je 29. avgusta zgodaj zjutraj dejal, da je treba vzpostaviti »humanitarni koridor za obkoljene ukrajinske vojake«, ki bi ujetim vojakom omogočil, da zapustijo mesto.[47] Premier DLR Aleksander Zaharčenko je dejal, da se je strinjal z odprtjem humanitarnega koridorja pod pogojem, da ukrajinske sile pustijo svoja oklepna vozila in strelivo.[56] Ukrajinsko vojaško poveljstvo teh predlogov ni sprejelo,[35] in 29. avgusta ob 06:00 so se ukrajinske sile v koloni šestdesetih vozil začele premikati iz Ilovajska.[11] Ob 8:00 so se ponovno zbrale pri Mnogopilji, južno od Ilovajska in se v dveh kolonah pripravile na umik.[20][57] Severna kolona, ki ji je poveljeval general Ruslan Homčak, je bila sestavljena iz sil iz 17. tankovske brigade, 51. mehanizirane brigade in policijskih enot ter je imela štiri tanke, več oklepnih pehotnih vozil in približno 1000 vojakov.[20] Južna kolona, ki jo je vodil polkovnik Oleksij Gračov, je bila ustanovljena iz 93. mehanizirane brigade in bataljona Donbas in imela dva tanka (vključno z zajetim ruskim T-72B3), nekaj oklepnih vozil in približno 600 vojakov.[58]

Severna kolona je napredovala 10 km vzdolž koridorja, nato pa so jo obkolile ruske čete.[11][47] Pri vasi Oleksandrivka sta bila v spopadu uničena dva tanka T-72BA in oklepnik ruske 21. motorizirane strelske brigade.[20][59][60] V bližini doline Krasnaja Poljana je ruska vojska začela streljati na kolono z minometi in težkimi mitraljezi ter jo razdelila na dva dela. prva polovica kolone s tanki se je usmerila proti vasi Novokaterinivka, zadnja polovica pa je bila uničena, uničenih je bilo šest oklepnih vozil in več avtomobilov policijskih enot.[20]

V dolini se je nahajala baterija havbic D-30 ruskega 1065. topniškega polka, v bližini katerih je bilo uničenih več njihovih tovornjakov.[61] Prvi del kolone je z oklepniki dosegel Novokaterinivko, kjer so ukrajinski tankerji 17. tankovske brigade opazili več vkopanih tankov in oklepnih vozil. Po kratkem spopadu so bili uničeni vsi štirje ukrajinski tanki in oklepniki. Nekaterim posadkam je uspelo zapustiti vozila in 42 ukrajinskih vojakov je uspelo pobegniti iz obkolitve in doseči prijateljske položaje.[20]

Med umikom južne kolone je približno 300 ukrajinskim vojakom in borcem bataljona Donbas uspelo zavzeti vas Červonosilske, pri čemer so izgubili več oklepnikov, potem ko so nanje streljale ruske sile. Ukrajinske enote so zasegle in uničile dva tanka T-72B3 ruske 6. tankovske brigade, ki sta bila v tej vasi. Zajeli so tudi dva vojaka te brigade in dva padalca 31. jurišne brigade.[51][62][63] Polovica ukrajinskih vojakov je bila že ranjenih, a jim je vas uspelo zadržati do naslednjega dne. 30. avgusta je poveljnik bataljona Dnipro-2, Jurij Lisenko, poskušal stopiti v stik z ruskimi poveljniki. Sklenili so dogovor, po katerem bodo ukrajinske sile predale orožje in se pod nadzorom Rdečega križa evakuirale, ujete ruske vojake pa izpustile.[64]

Do 31. avgusta so se skoraj vsi ukrajinski vojaki umaknili na dogovorjene položaje, Rusija in uporniki DPR pa so isti dan vstopili v Ilovajsk, ki so ga do 1. septembra popolnoma okupirali. Spopadi manjšega obsega so se nadaljevali še en dan.[65]

Žrtve

[uredi | uredi kodo]
Avtomobil v Ilovajsku, ki je zgorel po obstreljevanju

Eden od bežečih ukrajinskih vojakov je situacijo opisal kot klavnico.[47] Ukrajinska vlada je dogodke označila za »masaker«.[66] Eden od poveljnikov separatistov je povedal, da so v bližini Ilovajska zajeli 173 ukrajinskih vojakov. Rekel je, da jih bo uporabil kot delavce za obnovo uničenih mest Donbasa.[47] Ukrajinski uradnik je povedal, da so proruske sile skupno zajele več kot 500 ukrajinskih vojakov.[2]

Poveljniki in vojaki ukrajinskih prostovoljnih paravojaških formacij so za poraz v Ilovajsku krivili vodstvo ukrajinske vojske in se po njem počutili »izdane s strani Ukrajine«.[47] Po besedah svetovalca ministra za notranje zadeve Arsena Avakova, je 1. septembra iz Ilovajska uspelo pobegniti 97 ukrajinskim vojakom.[67][68]

Znani ujeti ruski vojaki:

  • 10 vojakov 331. gardnega zračno-desantnega polka (ruski vladni uradniki kasneje priznali)[69]
  • 1 vojak (voznik) 8. gardne gorske motorizirane strelske brigade[70]
  • 4 vojaki 31. gardne zračno-desantne jurišne brigade[70][71]
  • 2 vojaka 6. tankovske brigade[72]

Mark Paslawsky, v Ameriki rojeni prostovoljec v bataljonu Donbas, je bil ubit med bitko in postal prvi Američan, ki je bil ubit med bojevanjem v vojni v Donbasu oz. rusko-ukrajinski vojni.[73]

Kršitve človekovih pravic in vojni zločini

[uredi | uredi kodo]

Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR) je 1. avgusta 2018 izdal poročilo o bitki pri Ilovajsku, ki temelji na več kot 80 intervjujih z žrtvami in pričami ter drugih virih, vključno s fotografijami, videoposnetki, forenzičnimi poročili in kriminalnimi preiskovalni materiali. OHCHR je trdil, da so tako ukrajinske sile kot ruske milice odgovorne za resne kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava, ki bi lahko nakazovale na vojne zločine.[35]

Po podatkih OHCHR sta obe strani v spopadu Ilovajsk in okoliške vasi obstreljevali na neselektiven in nesorazmeren način, kar je povzročilo smrt najmanj 36 civilistov, ter ustrelili civiliste in vojne ujetnike, vendar ne v množičnem ali sistematičnem obsegu. OHCHR je dokumentiral uboj štirih civilistov, od katerih so dva zagrešile ukrajinske sile, in prejel obtožbe o umoru najmanj treh ukrajinskih vojnih ujetnikov.[35]

Med 22. in 28. avgustom je bataljon Donbas uporabljal šolo št. 14 kot prostor za pridržanje, kjer je bilo vsak dan med 7 in 20 osumljenih proruskih upornikov, ki so bili podvrženih mučenju in grdemu ravnanju. OHCHR je tudi dokumentiral, da so bili člani ukrajinsikh prostovoljnih bataljonov v rokah ruskih milic med pridržanjem v centrih za pridržanje v Snižnem in Donecku, podvrženi pretepanju, lažnim usmrtitvam in grožnjam s fizičnim nasiljem.[35]

OHCHR je obžaloval, da štiri leta po dogodkih nobena od strani ni storila vleiko za preiskavo obtožb o kršitvah človekovih pravic in zlorabah.[35]

Posledice

[uredi | uredi kodo]

Urad ukrajinskega generalnega državnega tožilca je 4. septembra začel kazensko preiskavo neuspeha ukrajinskih enot v Ilovajsku. Istega dne je bila ustanovljena začasna parlamentarna komisija, ki jo vodi politik Batkivščine Andrij Senčenko.

Po besedah vodje preiskovalnege komisije vrhovne rade za Ilovajsk, Andrija Senčenka, je bilo v avgustu ubitih ali pozneje podleglo ranam več kot 1000 vojakov v Ilovajsku in okolici. Članek BBC iz leta 2019, v katerem je bil intervju preživelega Romana Zinenka, navaja uradno število mrtvih v bitki za Ilovaisk 366, morda nekaj več kot 400, če vključujemo pogrešana ali neznana trupla.[74]

Obrambni minister Valerij Geletej je bil 14. oktobra prisiljen odstopiti, deloma zaradi odgovornosti za neuspešne vojaške koordinacije med bitko.[75]

V ruskih nacionalističnih krogih se ruske sile, ki so sodelovale v bitki, običajno imenujejo »Severni veter« (rusko Северный ветер).[76][77][78][79][80]

Od leta 2019 Ukrajina vsako leto 29. avgusta obeležuje dan spomina na branilce Ukrajine.[81] Ta dan je bil izbran, ker je bil 29. avgust 2014 dan največjih ukrajinskih izgub v bitki za Ilovajsk.[81]

26. marca 2023 so poročali, da je bil ruski poveljnik polka Dmitri Lisicki, ki je poveljeval bataljonu 247. gardnega zračno-desantno jurišnega polka, odgovornega za pokol umikajočih se ukrajinskih enot, ubit v invaziji na Ukrajino. Leta 2015 je Lisicki za svoja dejanja prejel odlikovanje Heroj Rusije.[82]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Rusija zanika.[1][2][3]
  2. ↑ trdi Ukrajina.[15]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Lindsey Hilsum (2. september 2014). »Evidence of Russian presence in Ukraine - video«. Channel 4 News. Arhivirano iz spletišča dne 3. septembra 2014. Pridobljeno 15. septembra 2014.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Shaun Walker; Oksana Grytsenko (3. september 2014). »Russian soldier: 'You're better clueless because the truth is horrible'«. The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. septembra 2014. Pridobljeno 3. septembra 2014.
  3. ↑ Shaun Walker (18. avgust 2019). »New evidence emerges of Russian role in Ukraine conflict«. The Guardian. Pridobljeno 18. avgusta 2019.
  4. ↑ Judah, Tim. »Ukraine: A Catastrophic Defeat«.
  5. ↑ Kate Parkinson (2. september 2014). »Anti-gov't forces in control of eastern town of Ilovaisk«. China Central Television News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. septembra 2014. Pridobljeno 2. septembra 2014.
  6. ↑ Tim Judah (5. september 2014). »Ukraine: A Catastrophic Defeat«. The New York Review of Books. Pridobljeno 25. novembra 2015.
  7. ↑ Kim, Lucian. The Battle of Ilovaisk: Details of a Massacre Inside Rebel-Held Eastern Ukraine. Newsweek. 4 November 2014
  8. ↑ Peter Leonard (30. avgust 2014). »Pro-Russia rebels confident after making gains«. bigstory.ap.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. septembra 2014. Pridobljeno 20. januarja 2015.
  9. ↑ »Bodies of victims of Ilovaisk massacre still being found, counted weeks later«. Kyiv Post. 16. oktober 2014. Arhivirano iz spletišča dne 17. oktobra 2014. Pridobljeno 16. oktobra 2014.
  10. ↑ Howard Amos in Moscow and Roland Oliphant in Mariupol (31. avgust 2014). »Vladimir Putin demands negotiations over 'statehood' for eastern Ukraine«. The Daily Telegraph.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 11,5 11,6 11,7 »Ukraine Suffers Harsh Defeat in Eastern Town«. The Wall Street Journal. 2. september 2014. Pridobljeno 3. septembra 2014.
  12. ↑ 12,0 12,1 Oksana Grytsenko (3. september 2014). »Survivors recall Ilovaisk massacre«. Kyiv Post. Arhivirano iz spletišča dne 7. septembra 2014. Pridobljeno 26. septembra 2014.
  13. ↑ »Pro-Russian rebels take Ukrainian town«. CNN. 3. september 2014. Pridobljeno 25. novembra 2015.
  14. ↑ 14,0 14,1 Lucian Kim (4. november 2014). »The Battle of Ilovaisk: Details of a Massacre Inside Rebel-Held Eastern Ukraine«. Newsweek. Pridobljeno 19. septembra 2015.
  15. ↑ »Russian Army General Staff Chief Gerasimov, ten Russian military servicemen suspected of involvement in Ilovaisk tragedy - SBU«. Kyiv Post. 5. avgust 2015. Pridobljeno 3. januarja 2016.
  16. ↑ Roman Svyrydov (26. avgust 2014). »Ukrainian Ministry of Internal Affairs: Commander of the Kherson Battalion and its driver were lost near Ilovaysk«. News.pn. Pridobljeno 20. januarja 2015.
  17. ↑ »Подвиг и трагедия Иловайска«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. marca 2017. Pridobljeno 7. junija 2017.
  18. ↑ Shaun Walker; Oksana Grytsenko; Leonid Ragozin (4. september 2014). »Russian soldier: 'You're better clueless because the truth is horrible'«. The Guardian. Pridobljeno 25. novembra 2015.
  19. ↑ Dan Peleschuk (29. avgust 2015). »Ukraine is still at war, and its bloodiest battle isn't over«. GlobalPost. Pridobljeno 29. oktobra 2015.
  20. ↑ 20,0 20,1 20,2 20,3 20,4 20,5 »Серпень 2014 року. Іловайськ. Частина ІV. Чому і як виходила з оточення "північна" група генерала Руслана Хомчака« [August 2014. Ilovaisk. Chapter 4. Why and how the Northern column of Gen. Ruslan Khomchak tried to break through.]. tyzhden.ua. Pridobljeno 4. decembra 2016.
  21. ↑ 21,0 21,1 »About 1,000 soldiers killed in Ilovaisk battle - parliament commission«. uatoday.tv. 26. avgust 2015. Pridobljeno 29. oktobra 2015.
  22. ↑ »The missing: what have they done with our sons?«. The Guardian. 3. februar 2016. Pridobljeno 3. februarja 2016.
  23. ↑ »New data on victims near Ilovaisk: 366 Ukrainian soldiers killed«. www.unian.info.
  24. ↑ »Скільки українська армія втратила в Іловайську? Нові дані Генштабу« – prek www.bbc.com.
  25. ↑ »Nemtsov report claims hundreds of Russian soldiers killed in Ukraine«. Gulf News. AFP. 12. maj 2015. Pridobljeno 12. maja 2015.
  26. ↑ Vickery, Matthew. »Ukraine war: Mothers in search of disappeared sons«. www.aljazeera.com.
  27. ↑ »В боях під Іловайськом загинуло більше 200 військових РФ – ЗСУ«. 28. avgust 2018.
  28. ↑ »UN says 36 civilians died in fighting over Ilovaisk«. KyivPost. 10. avgust 2018.
  29. ↑ 29,0 29,1 »Батальоны "Донбасс" и "Азов" понесли потери в бою за Иловайск« [Bataljona Donbas in Azov sta utrpela izgube med bitko za Ilovajsk]. TSN (v ruščini). 11. avgust 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2014.
  30. ↑ »Thousands of Russian soldiers fought at Ilovaisk, around a hundred were killed | KyivPost«. KyivPost (v ameriški angleščini). Pridobljeno 30. avgusta 2018.
  31. ↑ 31,0 31,1 31,2 31,3 31,4 31,5 31,6 Lily Hyde (24. avgust 2014). »Abandoned Donbas Battalion fights on«. Kyiv Post. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. avgusta 2014. Pridobljeno 3. septembra 2014.
  32. ↑ Ivan Katchanovski (2016). »The Separatist War in Donbas: A Violent Break-up of Ukraine?«. European Politics and Society (v angleščini). 17 (4): 10. doi:10.1080/23745118.2016.1154131.
  33. ↑ Maj. Michael Cohen (10. junij 2016). »Ukraine's Battle at Ilovaisk«. www.armyupress.army.mil. Pridobljeno 11. avgusta 2023.
  34. ↑ Edward Hunter Christie (17. maj 2022). »Military Assistance to Ukraine: Rediscovering the Virtue of Courage«. www.rusi.org (v angleščini). Pridobljeno 11. avgusta 2023.
  35. ↑ 35,0 35,1 35,2 35,3 35,4 35,5 »Human rights violations and abuses and international humanitarian law violations committed in the context of the Ilovaisk events in August 2014« (PDF). www.ohchr.org. United Nations. Pridobljeno 1. decembra 2022.
  36. ↑ Kyiv honoring soldiers killed in 2014 Ilovaisk battle, UNIAN (29 August 2016)
  37. ↑ 37,00 37,01 37,02 37,03 37,04 37,05 37,06 37,07 37,08 37,09 Tynchenko, Ya.
  38. ↑ Ukrainian army is ready to stop Russian aggression – NSDC (Українська армія готова дати відсіч російській агресії - РНБО).
  39. ↑ Segodnya (v ruščini). 1. september 2014 https://web.archive.org/web/20140904083057/http://www.segodnya.ua/regions/donetsk/548462.html. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. septembra 2014. Pridobljeno 1. septembra 2014. {{navedi novice}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  40. ↑ 40,0 40,1 »Government forces clearing Ilovaisk of snipers«. National News Agency of Ukraine. 19. avgust 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2015. Pridobljeno 3. septembra 2014.
  41. ↑ »Ukrainian troops inch closer to rebel city Donetsk«. Hindustan Times. Associated Press. 19. avgust 2014. Pridobljeno 25. novembra 2015.
  42. ↑ »Serbian national from Slovakia is captured after the Battle of Ilovaisk«. Euromaidan Press. 19. avgust 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2014. Pridobljeno 3. septembra 2014.
  43. ↑ »Turning Point«. kyivpost.com. Pridobljeno 7. decembra 2016.
  44. ↑ »Серпень 2014-го. Іловайськ. Частина ІІ« [August 2014. Ilovaisk. Chapter 2.]. tyzhden.ua. Pridobljeno 7. decembra 2016.
  45. ↑ »Ukraine conflict: Fierce battle for town of Ilovaisk«. BBC News. 20. avgust 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. avgusta 2014. Pridobljeno 30. avgusta 2014.
  46. ↑ Richard Balmforth (20. avgust 2014). »Street Battles in Eastern Ukraine Town Kill Nine: Ministry«. Business Insider/Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. septembra 2014. Pridobljeno 2. septembra 2014.
  47. ↑ 47,0 47,1 47,2 47,3 47,4 47,5 Oksana Grytsenko (3. september 2014). »Survivors recall Ilovaisk massacre«. Kyiv Post. Arhivirano iz spletišča dne 3. septembra 2014. Pridobljeno 3. septembra 2014.
  48. ↑ »Remains of Russian BMD-2 near Kuteinykove. 2014. According to shape and place of the tactical insignia, the BMD belonged to the 331 Airborne Regiment. : Askai on Twitter«. Twitter. Pridobljeno 1. novembra 2016.
  49. ↑ 49,0 49,1 »КАПИТАН, КОТОРЫЙ ИЗМЕНИЛ ХОД ВОЙНЫ« [The captain who changed the course of the war]. Censor.net (v ruščini). Pridobljeno 31. oktobra 2016.
  50. ↑ »КОГДА И КАК ВЗЯЛИ В ПЛЕН ДЕСЯТЬ РОССИЙСКИХ ДЕСАНТНИКОВ 24 АВГУСТА 2014 ГОДА?« [When and how 10 Russian paratroopers were captured]. Censor.net (v ruščini). Pridobljeno 31. oktobra 2016.
  51. ↑ 51,0 51,1 »Russia's 6th Tank Brigade: The Dead, the Captured, and the Destroyed Tanks (Pt. 1) – bellingcat« (v ameriški angleščini). 22. september 2015. Pridobljeno 18. avgusta 2016.
  52. ↑ Цензор.НЕТ. »ПОЛКОВНИК КОВАЛЬСКИЙ: "РОССИЙСКИЙ Т-72Б3 МЫ ЗАХВАТИЛИ НЕОЖИДАННО ДЛЯ САМИХ СЕБЯ - ДЛЯ БОЛЬШИНСТВА ЭТО БЫЛ ПЕРВЫЙ БОЙ"« [Russian T-72B3 was captured unexpectedly even for ourselves]. Цензор.НЕТ (v ruščini). Pridobljeno 31. oktobra 2016.
  53. ↑ »Donetsk militias encircle Ukrainian troops near Ilovaisk«. Information Telegraph Agency of Russia. 26. avgust 2014. Pridobljeno 25. novembra 2015.
  54. ↑ »Latest from OSCE Special Monitoring Mission (SMM) to Ukraine based on information received as of 18:00 (Kyiv time), 28 August 2014« (tiskovna objava). Organization for Security and Co-operation in Europe. 29. avgust 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. septembra 2014. Pridobljeno 3. septembra 2014.
  55. ↑ 55,0 55,1 »Серпень 2014. Іловайськ. Частина ІІІ. Спроба деблокади "Іловайського котла", 27 – 28 серпня« [August 2014. Ilovaisk. Chapter 3. Attempt to deblock "Ilovaisk kettle".]. tyzhden.ua. Pridobljeno 1. novembra 2016.
  56. ↑ »Eastern Ukraine rebel leader agrees to let encircled Ukraine troops leave«. Reuters. 29. avgust 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. avgusta 2014. Pridobljeno 1. oktobra 2014.
  57. ↑ Lucian Kim (4. november 2014). »The Battle of Ilovaisk: Details of a Massacre Inside Rebel-held Eastern Ukraine«. Newsweek. Pridobljeno 5. februarja 2016.
  58. ↑ »Серпень 2014 року. Іловайськ. Частина V. Вихід "південної" групи« [August 2014. Ilovaisk. Chapter 5. Breakthrough of Southern column.]. tyzhden.ua. Pridobljeno 4. decembra 2016.
  59. ↑ »'Orenburg Weather' Destroyed Tanks of the 21st Brigade Near Starobesheve - InformNapalm.org (English)«. InformNapalm.org (English) (v ameriški angleščini). 31. avgust 2015. Pridobljeno 3. novembra 2016.
  60. ↑ »Exclusive: Charred tanks in Ukraine point to Russian involvement«. Reuters. 23. oktober 2016. Pridobljeno 4. decembra 2016.
  61. ↑ »Як російські війська 23 серпня заходили на Донбас« [How Russian troops entered Donbass on 23 August]. tyzhden.ua. Pridobljeno 4. decembra 2016.
  62. ↑ »Russia's 6th Tank Brigade: The Dead, the Captured, and the Destroyed Tanks (Pt. 2) – bellingcat« (v ameriški angleščini). 29. september 2015. Pridobljeno 18. avgusta 2016.
  63. ↑ »Internet Users Have Identified Russian Soldiers Captured Near Ilovaisk - InformNapalm.org (English)«. InformNapalm.org (English) (v ameriški angleščini). 27. marec 2015. Pridobljeno 9. decembra 2016.
  64. ↑ »Русские просили подождать 15 минут. Генерал приказал нам стрелять и идти на прорыв«. LB.ua. Pridobljeno 31. oktobra 2016.
  65. ↑ Marson, James; Cullison, Alan (2. september 2014). »Ukraine Suffers Harsh Defeat in Eastern Town«. Wall Street Journal.
  66. ↑ Pavel Polityuk; Kiryl Sukhotski (2. september 2014). »Russian forces strengthening positions in Ukraine - Kiev military«. Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. septembra 2014. Pridobljeno 2. septembra 2014.
  67. ↑ »97 soldiers of "Donbas" battalion break siege near Ilovaisk«. The National Radio Company of Ukraine. 1. september 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. septembra 2014. Pridobljeno 5. septembra 2014.
  68. ↑ »Kyiv says over 50 soldiers break siege near Ilovaisk«. Kyiv Post. Interfax-Ukraine. 1. september 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. septembra 2014. Pridobljeno 5. septembra 2014.
  69. ↑ Regained consciousness and appeared to be located in Ukraine.
  70. ↑ 70,0 70,1 »- YouTube«. www.youtube.com.
  71. ↑ Russian Airborne Akhmetov and Ilmitov.
  72. ↑ »Військовослужбовці РФ, які брали участь в бойових діях на сході України«.
  73. ↑ »The Only American Fighting for Ukraine Dies in Battle«. Vice News. 21. avgust 2014. Pridobljeno 9. marca 2024.
  74. ↑ »Ukraine's deadliest day: The battle of Ilovaisk, August 2014«. 28. avgust 2019.
  75. ↑ »Ukraine Turns To New Defence Chief Ahead of Russia Talks«. Defense News. Agence France-Presse. 13. oktober 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. oktobra 2014. Pridobljeno 16. oktobra 2014.
  76. ↑ »'There Are Troops Jack' (Murphy) -- US Servicemen Reportedly Filmed in 'ATO' Combat Zone of E Ukraine/Donbass«. Rogue Money (v ameriški angleščini). Pridobljeno 31. januarja 2017.[mrtva povezava]
  77. ↑ »Донбасс: прорыв с юга и "северный ветер" в Иловайске«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. junija 2019. Pridobljeno 17. maja 2024.
  78. ↑ »Иловайск: два года спустя«. Pridobljeno 31. januarja 2017.
  79. ↑ »Комментарий от военного обозревателя Бориса Рожина ("colonelcassad")«. Pridobljeno 31. januarja 2017.
  80. ↑ »Северный ветер: роль российских "отпускников" в конфликте на Донбассе - Zarodinu.org.ua«. zarodinu.org.ua. Pridobljeno 31. januarja 2017.
  81. ↑ 81,0 81,1 Day of Remembrance of Ukraine's Defenders marked today, Ukrinform (29 August 2020)
  82. ↑ »Media: Notorious Russian officer responsible for 2014 Ilovaisk massacre killed in battle«. Kyiv Independent (v angleščini). 26. marec 2023. Pridobljeno 26. marca 2023.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bitka_za_Ilovajsk&oldid=6312101«