Teja Glažar

Teja Glažar
Rojstvo	30. januar 1942({{padleft:1942|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:30|2|0}}) (82 let) Varaždin
Državljanstvo	Slovenija  SFRJ  Hrvaška
Poklic	gledališka igralka, filmska igralka

Mateja »Teja« Glažar, slovenska gledališka in filmska igralka, * 30. januar 1942, Varaždin.

Življenje

Teja Glažar se je rodila 30. januarja 1942 v Varaždinu na Hrvaškem. Obiskovala je osnovno šolo in nižjo gimnazijo v Mariboru, maturirala pa je na slikarskem oddelku šole za grafično oblikovanje v Zagrebu. Leta 1962 se je vpisala na dramsko igro in umetniško besedo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Študij je zaključila leta 1966. Dve leti je nastopala v ljubljanski Drami in MGL, nato pa se je zaposlila v PDG Nova Gorica (danes SNG Nova Gorica) in tam ostala zaposlena do upokojitve. Zaigrala je tudi v več filmih (med drugim v Poslednji postaji režiserja Jožeta Babiča, Doktorju Vojka Duletiča ter Kajmaku in marmeladi Branka Đurića) in na televiziji.

Zasebno

S pokojnim možem, režiserjem Jožetom Babičem, sta se poznala v ljubljanskem Mestnem gledališču, ko je tam igrala še kot študentka v predstavi, ki jo je Babič režiral. Njena hči Barbara Babič je prav tako igralka.

Filmografija

Teja Glažar v drami Tast po sili leta 1968, Goriško gledališče

• Zgodba, ki je ni (1967)
• Poslednja postaja (1971)
• Krč (1979)
• Razseljena oseba (1982)
• Dih (1983)
• Doktor (1985)
• Ljubezni Blanke Kolak (1987)
• Odpadnik (1988)
• Decembrski dež (1990)
• Radio.doc (1995)
• Skriti spomin Angele Vode (2009)
• Usodno vino (2017)

Nagrade

• 2015 − tantadruj za življenjsko delo
• 2010 − odličje Marija Vera, igralsko priznanje ZDUS za življenjsko delo
• 2003 − nagrada Franceta Bevka Mesta Nova Gorica za umetniške dosežke v PDG
• 1985 − bronasta vrtnica na 1. srečanju gledališče Alpe Jadran za ansambelsko igro (Ne krop, ne voda, PDG Nova Gorica)
• 1980 − nagrada Sklada Staneta Severja za vlogo Nore (Nora ali Hiša lutk, PDG Nova Gorica)

Zunanje povezave

• Profil na film-center.si