Pojdi na vsebino

Odin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ta članek govori o germanskem božanstvu. Za ostale pomene glej Odin (razločitev).
»Woden« se preusmerja sem. Za druge pomene glej Woden (razločitev).
Odin, v svoji preobleki popotnika, kot si ga je predstavljal Georg von Rosen (1886)
Ilustracija enookega Odina na Sleipnirju z dvojnim trizobom; iz islandskega rokopisa Edda NKS 1867 4to iz leta 1760

Odin (iz staronordijskega Óðinn) je vrhovni bog v nordijski in kontinentalni germanski mitologiji. Nordijska mitologija, vir večine ohranjenih podatkov o njem, ga povezuje z modrostjo, zdravilstvom, smrtjo, kraljevanjem, vešali, znanjem, vojno, bitko, zmago, čarovništvom, poezijo, besom, runsko abecedo in kot moža boginje Frigg. V širši germanski mitologiji in poganstvu je bil v stari angleščini znan tudi kot Wōden, stari saksonščini kot Uuôden, stari nizozemščini kot Wuodan, stari frizijščini kot Wêda in v stari visoki nemščini kot Wuotan. Vse te besede izhajajo iz pragermanskega teonima *Wōðanaz, kar pomeni »gospodar besa« ali »vodja obsedenih«.

Odin se pojavlja kot pomemben bog skozi celotno zabeleženo zgodovino Severne Evrope, v času rimske okupacije regij Germanije (od ok. 2 pr. n. št.), gibanja ljudstev med obdobjem selitve (4. do 6. stoletje n. št.) in vikinške dobe (8. do 11. stoletje n. št.). Tudi danes najdemo v podeželski folklori germanske Evrope nanj veliko sklicevanj. Njegove omembe se pojavljajo v krajevnih imenih po regijah, ki so jih v preteklosti poseljevala stara germanska ljudstva, po njem pa se v številnih germanskih jezikih, na primer angleščini, imenuje tretji dan v tednu, sreda.

V staroangleških besedilih ima Odin posebno mesto kot evhemeriziran prednik kraljevih družin in se pogosto omenja kot stvarnik med različnimi drugimi germanskimi ljudstvi, kot so Langobardi, medtem ko ga nekateri staronordijski viri prikazujejo kot ustoličenega vladarja vseh bogov. Oblike njegovega imena se pogosto pojavljajo v germanskih zapisih, čeprav pripovedi o Odinu najdemo predvsem v staronordijskih delih, napisanih na Islandiji, predvsem okoli 13. stoletja. Ta besedila sestavljajo večino sodobnega razumevanja nordijske mitologije.

Stara nordijska besedila prikazujejo Odina kot sina Bestle in Borra skupaj z dvema bratoma, Vilijem in Véjem ter kot očeta velikega števila sinov, med katerimi sta najbolj znana bogova Thor (mati boginja Jörð) in Baldr (mati boginja Frigg). Poznan je pod stotinami imen. Odin je pogosto prikazan kot enooki in dolgobradi mož, ki vihti kopje z imenom Gungnir ali kot mož preoblečen v ogrinjalo in širok klobuk. Pogosto ga spremljajo njegovi živalski spremljevalci—volkova Geri in Freki ter krokarja Huginn in Muninn, ki mu prinašata informacije z vsega Midgarda— , jezdi pa na svojem letečem osemnogem žrebcu Sleipnirju. V teh besedilih pogosto išče več znanja predvsem tako, da pridobi medico poezije, in sklepa stave s svojo ženo Frigg glede svojih prizadevanj. Sodeluje tako pri stvarjenju sveta z usmrtitvijo prvobitnega bitja Ymirja kot pri podaritvi življenja prvima dvema človekoma Asku in Embli. Človeštvu podari znanje o runskem pisanju in poeziji. Posebno ga povezujemo z zimskim festivalom Yule.

Odin je prav tako povezan z valkirami, božanskimi devicami, ki vodijo padle junake v posmrtno bivališče in jim tam strežejo pri gostijah z bogovi, in nadzira Valhallo, kamor sprejme polovico tistih, ki umrejo v bitki, einherjar, drugo polovico pa pošlje k ​​Fólkvangru boginje Freyje. Posvetuje se z breztelesno, z zelišči balzamirano glavo modrega Mímirja, ki napove pogubo Ragnaröka in poziva Odina, naj popelje einherjar v boj, preden ga požre pošastni volk Fenrir. V poznejši folklori se Odin včasih pojavi kot vodja Divje jage, trume duhov prednikov, ki se v zimskem času podi po nebu. Zlasti v staroangleških in staronordijinskih besedilih ga povezujemo s čari in drugimi oblikami magije.

Odinova pojava je pogosto predmet zanimanja v germanskih študijah, zato so raziskovalci razvili številne teorije o njenem razvoju. Nekatere od teh se osredotočajo na Odinov poseben odnos do drugih osebnosti; na primer, zdi se, da je Freyjin mož Óðr nekakšen etimološki dvojnik Odina, medtem ko je Odinova žena Frigg v mnogih pogledih podobna Freyji, Odin pa ima poseben odnos do Lokija. Drugi pristopi se osredotočajo na Odinovo mesto v zgodovinini in raziskujejo, ali Odin izhaja iz praindoevropske mitologije, ali pa se je njegova pojava razvila pozneje v germanski družbi. V modernem obdobju je Odin navdihnil številna dela poezije, glasbe in drugega kulturnega izražanja. Častijo ga v večini oblik novega verskega gibanja z imenom germansko novopoganstvo; nekatere veje se osredotočajo predvsem nanj.

Ime

Etimološki izvor

Staronordijski teonim Óðinn (runsko ᚢᚦᛁᚾ kot je zapisano na fragmentu lobanje najdene v Ribu na Danskem)[1] je sorodnik drugih srednjeveških germanskih imen, vključno s staroangleškim Wōden, starosaškim Wōdan, staronizozemskim Wuodan in starovisokonemškim Wuotan (starobavarsko Wûtan).[2][3][4] Vsi izhajajo iz rekonstruiranega pragermanskega moškega teonima *Wōðanaz (ali *Wōdunaz).[2][5] *Wōðanaz, preveden kot »gospodar besa« ali kot »vodja obsedenih«,[6] izhaja iz pragermanskega pridevnika *wōðaz (»obseden, navdihnjen, deliričen, besen«), pripetega na pripono *-naz (»gospodar«).[7]

Woðinz (beri od desne proti levi), verjetno verodostojno potrdilo o predvikinškem obstoju izraza za boga Odina, na kamnu najdenem v Strängnäsu na Švedskem

Notranji in primerjalni dokazi vsi kažejo na ideje o božanskem posedovanju ali navdihu in ekstatičnem vedeževanju.[8][9] V svoji Gesta Hammaburgensis ecclesiae pontificum (1075–1080 n. št.) Adam iz Bremna izrecno povezuje Wotana z latinskim izrazom furor, ki ga lahko prevedemo kot »bes«, »ihta«, »norost« ali »blaznost« (Wotan id est furor : »Odin, to je furor«).[10] Leta 2011 je bil izraz Woðinz na kamnu najdenem v Strängnäsu na Švedskem sprejet kot verjetno verodostojen izraz za Odina, vendar bi se lahko izraz namesto zanj uporabljal tudi kot soroden pridevnik s pomenom »z darom za (božansko) posest«.[11]

Druge germanske sorodnice, ki izhajajo iz *wōðaz, vključujejo gotski woþs (»obseden«), staronordijski óðr (»nor, podivjan, besen«), staroangleški wōd (»nor, podivjan«) in nizozemski woed (»podivjan, divji, nor«), skupaj s substantiviranimi oblikami staronordijskega óðr (»um, pamet, razsodnost; pesem, poezija«), staroangleškega wōþ (»zvok, hrup; glas, pesem«), starovisokonemškega wuot (»vznemirjenje, nasilno vznemirjenje«) in srednjenizozemskega woet (»bes, blaznost«), iz istega korena kot izvirni pridevnik. Pragermanska izraza *wōðīn (»norost, bes«) in *wōðjanan (»besneti«) je prav tako mogoče rekonstruirati.[2] Zgodnje epigrafske potrditve pridevnika vključujejo un-wōdz (»tisti, ki je miren«, tj. »ne-besen«; 200 n. št.) in wōdu-rīde (»besni jezdec«; 400 n. št.).[9]

Filolog Jan de Vries je trdil, da sta bili staronordijski božanstvi Óðinn in Óðr verjetno prvotno povezani (kot v dubleti Ullr–Ullinn), pri čemer je Óðr (*wōðaz) starejša oblika in končni vir imena Óðinn (*wōða-naz). Nadalje je predlagal, da je bog besa Óðr–Óðinn stal nasproti bogu veličastnega sijaja Ullr–Ullinnu na podoben način kot je v vedski mitologiji opisano nasprotje med Varuno in Mitro.[12]

Pridevnik *wōðaz izhaja iz predgermanske oblike *uoh₂-tós, ki je povezana s prakeltskim izrazom *wātis v pomenu »videc, vedeževalec« (prim. galski wāteis, staroirski fáith »prerok«) in *wātus v pomenu »prerokba, pesniški navdih« (prim. staroirski fáth »preroška modrost, maksime«, starovaližanski guaut »preroški verz, panegirik«).[8][9][13] Po mnenju nekaterih raziskovalcev je latinski izraz vātēs (»prerok, videc«) verjetno keltska izposojenka iz galščine, zaradi česar je *uoh₂-tós ~ *ueh₂-tus (»(od) Boga navdihnjen«) skupni verski izraz germanskega in keltskega izvora in ne podedovana beseda zgodnejšega praindoevropskega (PIE) izvora.[8][9] Če izključimo možnost izposoje, lahko kot skupnega prednika potrjenih germanskih, keltskih in latinskih oblik postavimo tudi PIE etimon *(H)ueh₂-tis (»prerok, videc«).[5]

Druga imena

Za Odina je zabeleženih več kot 170 imen; imena različno opisujejo lastnosti boga, se nanašajo na mite o njem ali na verske prakse, povezane z njim. Zaradi te množice je Odin bog z največ znanimi imeni med germanskimi ljudstvi.[14] Steve Martin je opozoril, da ime Odinsberg (Ounesberry, Ounsberry, Othenburgh), dobesedno »Odinov hrib«[15] v Cleveland Yorkshiru, današnji Roseberry (Topping), morda izhaja iz časa anglijskih naselbin, saj imata bližnja Newton under Roseberry in Great Ayton[16] anglosaške pripone. Zelo dramatičen skalnat vrh hriba je očiten kraj, ki bi ga lahko ljudje povezovali z božanstvom in je bil morda mesto, kjer so pred prihodom Anglijev ljudje verovali v druga božanstva bronaste/železne dobe, glede na to, da je bil ob vrhu zakopan kup bronastih votivnih sekir in drugih predmetov.[17][18] Lahko bi torej šlo za redek primer nordijsko-germanske teologije, ki je na impozantnem plemensko pomembnem kraju izpodrinila prejšnjo keltsko mitologijo.

Richard Wagner v svojem opernem ciklu Nibelungov prstan boga imenuje Wotan, kar je njegova lastna iznajdba, ki združuje staronemški Wuotan in nizkonemški Wodan.[19]

Izvor angleške besede za sredo (Wednesday)

Sodobno angleško ime tretjega dne v tednu izhaja iz staroangleškega Wōdnesdæg, kar pomeni »dan Wōdena«, Sorodne izraze najdemo tudi v drugih germanskih jezikih, kot so srednjenizkonemški in srednjenizozemski Wōdensdach (v sodobni nizozemščini woensdag), starofrizijski Wērnisdei (≈ Wērendei) in staronordijski Óðinsdagr (prim. danski, norveški, švedski onsdag). Vsi ti izrazi izvirajo iz poznega pragermanskega *Wodanesdag (»dan Wōðanaza«), kar je kalk latinskega Mercurii dies (»Merkurjev dan«; prim. sodobno italijanski mercoledì, francoski mercredi, španski miércoles).[20][21]

Pričevanja

Od rimskega obdobja do selitve ljudstev

Ena izmed plošč iz Torslunde. Figura na levi je bila odlita z obema očesoma, vendar so ji kasneje desno oko odstranili.[22]
Ime Wōđnas na brakteatu (kovancu) iz začetka 5. stoletja n. št. zapisano kot zrcalno besedilo

Prva pričevanja o germanskih ljudstvih so bila zabeležena s strani Rimljanov, v teh delih pa je Odin pogosto omenjen – s postopkom, znanim kot interpretatio romana (kjer značilnosti, ki jih Rimljani zaznavajo kot podobne, privedejo do identifikacije ne-rimskega boga kot rimskega boga) – kot rimski bog Merkur. Prvi jasen primer tega se pojavi v delu Germania rimskega zgodovinarja Tacita s konca 1. stoletja našega štetja, ko Tacit piše o veri Svebov (konfederaciji germanskih ljudstev) in ugotavlja, da »med bogovi v glavnem častijo Merkurja. Menijo, da je njihova verska dolžnost, da mu ob določenih dnevih darujejo človeške in druge žrtve. Herkula in Marsa pomirijo s posebej določenimi živalskimi daritvami« in dodaja, da del Svebov prav tako časti »Izido«. V tem primeru Tacit boga Odina imenuje »Merkur«, Thora »Herkul«, Týra pa »Mars«. »Svebska Izida« je bila predmet mnogih razprav in bi lahko predstavljala boginjo »Freyjo«.[23]

Anthony Birley je opozoril, da ima Odinova navidezna identifikacija z Merkurjem le malo skupnega z Merkurjevo klasično vlogo sela bogov, temveč je povezana z Merkurjevo vlogo psihopompa (vodnika duš preminulih v onstranstvo).[23] Tudi drugi sodobni dokazi so lahko privedli do enačenja Odina z Merkurjem; Odin je bil v tem času tako kot Merkur morda že upodobljen s palico in klobukom, morda je veljal za trgovskega boga in morda sta bila obravnavana vzporedno v svoji vlogi potujočih božanstev. Toda njuna položaja v posameznih verskih sferah sta bila lahko zelo različna.[24] Tudi Tacitov stavek »med bogovi v glavnem častijo Merkurja« je pravzaprav citat iz knjige Commentarii de Bello Gallico Julija Cezarja (1. stoletje pr. n. št.), v kateri Cezar omenja Galce in ne germanskih ljudstev. Glede germanskih ljudstev Cezar pravi: »Bogovi, ki jih priznavajo, so samo tisti, ki jih lahko vidijo, Sonce, Ogenj in Luna«, kar poznavalci zavračajo kot očitno zmotno, ne glede na to, kaj ga je morda pripeljalo do te izjave.[23]

Neposrednih, nespornih dokazov o čaščenju Odina/Merkurja med Goti ni, obstoj Odinovega kulta med njimi pa je predmet razprav.[25] Richard North in Herwig Wolfram sta trdila, da Goti niso častili Odina. Wolfram pri tem poudarja, da to potrjuje uporaba grških imen dni v tednu v gotščini.[26] Ena od možnih razlag gotskega prstana iz Pietroassa je, da napis »gutaniowi hailag« pomeni »posvečeno Wodanu-Jovu«, vendar je to zelo sporno.[25]

Najzgodnejša jasna omemba Odina z imenom se nahaja na C-brakteatu, odkritem na Danskem leta 2020. Na brakteatu, datiranem v leto 400, je napis v pranordijskem starem Futharku: »On je Odinov človek« (iz Wōd[a]nas weraz).[27] Čeprav so se angleška kraljestva spreobrnila v krščanstvo do konca 7. stoletja, je Woden pogosto naveden kot ustanovna figura med staroangleško kraljevino.[28]

Odin je neposredno ali posredno nekajkrat omenjen tudi v ohranjenem staroangleškem pesniškem korpusu, vključno v pesnitviji Nine Herbs Charm (slovensko čar/blagoslov devetih zeliščih) in verjetno tudi v Old English rune poem (slovensko staroangleška pesem o runah). Na Odina se morda sklicuje tudi uganka Salomon in Saturn. V pesnitvi Nine Herbs Charm naj bi Woden z devetimi »vejami slave« ubil wyrma (kačo, germanskega zmaja). Pesnitev, ki se je ohranila v rokopisu iz 11. stoletja, je po besedah Billa Griffithsa »eno najbolj skrivnostnih staroangleških besedil«. Odsek, v katerem je omenjen Woden, je naslednji:

Predlagana je bila sprememba besede nan v »man«, kar bi pomenilo, da je kača ubila človeka. V naslednji kitici je opisano, kako je »modri gospod« (witig drihten) med visenjem v nebesih ustvaril zelišči krebuljico in koromač, preden ju je poslal med ljudi. Griffith v zvezi s tem pravi: »V krščanskem kontekstu bi se ‚visenje v nebesih‘ nanašalo na križanje; vendar (če se spomnimo, da je bil Woden omenjen nekaj vrstic prej) obstaja tudi morda boljša vzporednica z Odinom, saj je bilo njegovo križanje povezano z učenjem.«[29] Staroangleška gnomična pesnitev Maxims I prav tako omenja Wodena po imenu v (aliteracijskem) stavku Woden worhte weos (»Woden je ustvaril malike«), v katerem je obsojen in negativno postavljen v nasprotje s s krščanskim Bogom.[31]

Staroangleška runa ós, ki je opisana v staroangleški pesnitvi o runah

Staroangleška runska pesnitev pripoveduje o staroangleški runski abecedi, futhorc. Kitica za runo ós se glasi:

Prva beseda te kitice, ōs (latinsko »usta«), je enakoglasnica za staroangleško os, pogansko besedo za »boga«. Zaradi tega in zaradi vsebine kitic več poznavalcev domneva, da je pesem cenzurirana, rekoč, da se je prvotno nanašala na Odina.[33] Kathleen Herbert komentira: »Os je bila soroden z As v nordijščini, kjer je pomenil enega od Azov, glavne družine bogov. V stari angleščini se je lahko uporabljal kot del osebnih imen: Osric, Oswald, Osmund itd., vendar se ni uporabljal kot beseda, ki bi označevala boga kristjanov. Woden je bil enačen z Merkurjem, bogom zgovornosti (med drugim). Zgodbe o nordijskem bogu Odinu pripovedujejo, kako je v zameno za modrost dal eno od svojih oči; dobil je tudi medico pesniškega navdiha. Na srečo krščanskih mojstrov run je bilo mogoče latinsko besedo os nadomestiti, ne da bi uničili smisel, in tako ohraniti zunanjo obliko imena rune brez očitnega sklicevanja na Wodena.«[34]

V prozni pripovedi o Salomonu in Saturnu je »velikan Merkur« (Mercurius se gygand) omenjen kot izumitelj črk. To je prav tako lahko sklicevanje na Odina, ki je v nordijski mitologiji ustanovitelj runskih abeced, in razlaga nadaljevanje prakse enačenja Odina z Merkurjem, ki jo najdemo že pri Tacitu.[35] Ena od pesmi o Salomonu in Saturnu je poleg tega napisana v slogu poznejšega staronordijskega gradiva, ki vključuje Odina, kot je staronordijska pesem Vafþrúðnismál, v kateri se Odin in jötunn Vafþrúðnir preizkušata v smrtonosni igri razuma.[36]

Odin in Frea z okna v nebesih gledata navzdol na ženske Vinilov na ilustraciji Emila Doeplerja, 1905
Ženske Vinilov z lasmi, zvezanimi v brado, gledajo Godana in Freo na ilustraciji Emila Doeplerja, 1905

Origo Gentis Langobardorum iz 7. stoletja in iz njega izpeljana Historia Langobardorum Pavla Diakona iz 8. stoletja pripovedujeta ustanovni mit Langobardov, germanskem ljudstvu, ki je vladalo regiji na Apeninskem polotoku. Po tej legendi je »majhnemu ljudstvu«, imenovanemu Vinili, vladala ženska po imenu Gambara, ki je imela dva sinova, Iborja in Aja. Vandali, ki sta jim vladala Ambri in Asi, so s svojo vojsko prišli k Vinilom in zahtevali, da jim plačajo davek ali pa se pripravijo na vojno. Ibor, Ajo in njuna mati Gambara so zavrnili zahtevo po dajatvi. Ambri in Asi sta nato prosila boga Godana za zmago nad Vinili, na kar je Godan odgovoril (v daljši različici v Origu): »Kogar bom ob sončnem vzhodu prvi videl, temu bom dal zmago.«[37]

Medtem sta Ibor in Ajo poklicala Freo, Godanovo ženo. Frea jima je svetovala, naj »ob sončnem vzhodu pridejo Vinili in da naj s svojimi možmi pridejo tudi njihove ženske z lasmi, spuščenimi okoli obraza v podobi brade«. Ob sončnem vzhodu je Frea obrnila Godanovo posteljo proti vzhodu in ga zbudila. Godan je zagledal Vinile in njihove ženske z brado ter vprašal: »Kdo so ti dolgobradi?« Frea je Godanu odgovorila: »Ker si jim dal ime, jim daj tudi zmago.« Godan je to storil, »da bi se branili po njegovem nasvetu in dosegli zmago«. Od takrat so bili Vinili znani kot Langobardi (»dolgobradi«).[38]

Jonas iz Bobbija je sredi 7. stoletja zapisal, da je irski misijonar Kolumban na začetku istega stoletja prekinil daritev piva Odinu (vodano) »(ki so ga drugi imenovali Merkur)« na Švabskem.[39] Nekaj stoletij pozneje je dokument iz 9. stoletja iz današnjega Mainza v Nemčiji, znan kot starosaksonska krstna zaobljuba, zapisal imena treh starosaksonskih bogov: UUôden (»Woden«), Saxnôte in Thunaer (»Thor«), ki naj bi se jim poganski spreobrnjenci odrekli kot demonom.[40]

Odin ozdravi Balderjevega konja, Emil Doepler, 1905

Rokopis iz 10. stoletja, najdenem v Merseburgu v Nemčiji, vsebuje pogansko invokacijo, znano kot Merseburški uroki, ki poziva Odina ter druge bogove in boginje iz celinskega germanskega panteona, naj pomagajo ozdraviti konja:

V staroangleških rodovnikih

Staroangleški kraljevi rodovniki opisujejo Wodena kot prednika kraljev Lindseyja, Mercije, Deire in Bernicije (ki so sčasoma postala Northumbrija, Wessex in Vzhodna Anglija), kar zajema 7 od 8 rodovnikov, z izjemo Essexa, kjer so svoje prednike povezali s Saxnotom.[42] Nekateri od teh rodovnikov vsebujejo prednike onkraj Wodena in v 8. stoletju navajajo njegovega očeta kot Frealafa.[42]

Tudi valižanska Historia Brittonum iz 9. stoletja vključuje Wodena v rodovnik Hengista in prikazuje Wodenovo poreklo kot »VVoden, filii Frealaf, filii Fredulf, filii Finn, filii Fodepald, filii Geta«,[43] ki naj bi bil sin boga, ki ni Jahve.[44] To se ujema z Lindseyjevim rodovnikom, ki pravi, da je bil Frealaf sin Friothulfa, sin Finna, sin Godulfa, sin Geata,[42] čeprav se zdi, da je pisec rodovnika, zgodovinar Nenij, Godulfa nadomestil s Fodepaldom. Drugi Odinovi rodovniki vključujejo še druge prednike, ki segajo še dlje nazaj od Geata, in kot Geatovega očeta navajajo Tætwa, sin Beawa, sin Sceldija, sin Heremoda, sin Itermona, sin Hathra, sin Guala, sin Bedwiga, sin Sceafa, ki je četrti nebiblični Noetov sin.[45]

Od vikinške dobe do obdobja po vikinški dobi

Upodobitev nordijskih bogov iz 16. stoletja, ki jo je ustvaril Olaus Magnus: od leve proti desni Frigg, Odin in Thor

V 11. stoletju je kronist Adam iz Bremna v eni od sholij (opomb) svojega dela Gesta Hammaburgensis Ecclesiae Pontificum zapisal, da je v templju v Uppsali (v kraju Gamla Uppsala na Švedskem) stal kip Thora, ki ga Adam opisuje kot »najmogočnejšega«, ob njem pa sta bila Wodan (Odin) in »Fricco«. Odina Adam opisuje kot »besnega« (Wodan, id est furor) in pravi, da »vlada vojni in daje ljudem moč proti sovražniku« ter da ga ljudje v templju upodabljajo v oklepu, »tako kot naši ljudje upodabljajo Marsa«. Po Adamovih besedah so prebivalci Uppsale vsakemu od bogov določili svečenike (gothi), ki so morali darovati žrtve (blót), v času vojne pa so bile žrtve darovane podobam Odina.[10]

V 12. stoletju, več stoletij po »uradni« pokristjanitvi Norveške, so prebivalci še vedno klicali Odina, kar dokazuje palica z runskim sporočilom, najdena med napisi Bryggen v Bergnu na Norveškem. Na palici sta na pomoč poklicana Thor in Odin; Thor naj »sprejme« bralca, Odin pa naj si ga »lasti«.[46]

Poetična Edda

Trojica bogov, ki daje življenje prvima človekoma, Asku in Embli, Robert Engels, 1919

Odin je omenjen ali se pojavlja v večini pesmi Poetične Edde, ki je bila sestavljena v 13. stoletju iz tradicionalnih virov, ki segajo v pogansko obdobje.

V pesmi Völuspá (staronordijsko za »Bajanje vidke«) se Odin pogovarja z nemrtvo vidko, ki mu posreduje modrosti časov pred stvarjenjem sveta in napove začetek Ragnaröka, uničenja in ponovnega rojstva sveta. Med zgodbami, ki jih pripoveduje, je tudi zgodba o prvih človeških bitjih (Ask in Embla), ki jih je našla in oživila trojica bogov: Odin, Hœnir in Lóðurr: v 17. kitici pesmi vidka, ki pripoveduje pesem, pravi, da so Hœnir, Lóðurr in Odin nekoč našli Aska in Emblo na kopnem. Vidka pravi, da sta bila neobetavna, saj nista imela usode, in pove, da so jima bogovi dali tri darila:

Ǫnd þau né átto, óð þau né hǫfðo,
lá né læti né lito góða.
Ǫnd gaf Óðinn, óð gaf Hœnir,
lá gaf Lóðurr ok lito góða.
Staronordijsko[47]
Nista dihala,
nista imela duhá,
ne toplote bivanja,
ne izraza bitja;
dih je dal Odin,
duhá pa Honir,
temu dodal je Lodurr izraz in toploto.
Prevod B. Gjuda in S. Košaka[48]
Nista imela duše, nista imela razuma,
ne toplote, ne gibanja,
ne lepega videza;
dušo je dal Othin,
razum pa Hönir,
temu dodal je Lothur toploto in lepi videz.
Prirejeno po angleškem prevodu Henryja Adamsa Bellowsa[49]
Nista imela duhá,
nista imela razuma,
ne krvi, ne moči za gibanje, ne lepe barve.
Duhá je dal Odin,
razum je dal Hœnir,
temu dodal je Lodur kri in lepo barvo.
Prirejeno po angleškem prevodu Benjamina Thorpa[50]

O pomenu darov se strokovnjaki ne strinjajo, zato se prevodi razlikujejo.[51]

V nadaljevanju pesmi vidka pripoveduje o dogodkih vojne med Azi in Vani, dvema skupinama bogov. Med to, prvo vojno sveta, je Odin vrgel svojo sulico v nasprotne sile Vanov.[52] Vidka pove Odinu, da ve, kje je skril svoje oko; v vodnjaku Mímisbrunnr iz katerega »ob zori pije Mimir medico«.[53] Potem ko ji Odin podari okrasje, vidka razodane še več informacij, vključno s seznamom valkir, imenovanih nǫnnor Herians »dekleta velikega vojskovodje«; z drugimi besedami, Odinova dekleta.[54] Pri napovedovanju dogodkov v Ragnaröku vidka napove Odinovo smrt; Odin se bo med veliko bitko v Ragnaröku boril s pošastnim volkom Fenrirjem. Odina bo volk požrl, a Odinov sin Víðarr ga bo maščeval tako, da bo volka zabodel v srce.[55] Po požigu in obnovi sveta se bodo preživeli in od mrtvih vstali bogovi srečali in se spominjali Odinovih dejanj in »starodavnih run«.[56]

Pesem Hávamál (staronordijsko za »Pesem Visokega«) je v celoti sestavljena iz modrostnih verzov, ki se pripisujejo Odinu. Ti nasveti segajo od praktičnih (»Moder mož drži čašo, a zmerno pije medico, navadno najraje molči, a pove le najnujnejše; ni predrzno in nevljudno, če greš zgodaj k počitku«) do mitoloških (kot je Odinovo pripovedovanje o iskanju Óðrœrirja, posode z medico poezije) in mističnih (zadnji del pesmi sestavlja Odinov spomin na osemnajst urokov).[57] Med različnimi prizori, o katerih pripoveduje Odin, je tudi njegovo samožrtvovanje:

Odin se žrtvuje na Yggdrasilu, kot ga je upodobil Lorenz Frølich, 1895
Vem, da sem visel na viharniku, polnih devet nočí,
preboden s kopjem,
Odin sem, darovan samemu sebi;
na tem samotnem drevesu,
o katerem nihče ne ve, iz kakšnih korenin kipí.
Nihče mi ni dal koščka kruha, ne pijače iz kozarca,
visel sem navzdol;
vsrkaval sem rune, s krikom sem jih sprejel,
potem sem se spustil na tla.
Prevod B. Gjuda in S. Košaka[48]
Vem, da sem visel na viharniku,
celih devet noči,
ranjen s sulico in darovan Odinu,
samemu sebi;
na tistem drevesu, o katerem nihče ne ve, iz kakšnih korenin kipí.
Nihče mi ni dal kruha, niti roga pijače,
navzdol sem gledal,
osredotočil sem se na rune, z vpitjem jih sprejel,
potem sem padel na tla.
Prirejeno po angleškem prevodu Benjamina Thorpa[58]
Mislim, da sem visel na viharniku,
Visel tam polnih devet noči;
S sulico sem bil ranjen in
darovan sem bil,
Odinu, samemu sebi,
Na drevesu, o katerem nihče ne ve, Kakšna korenina pod njim teče.
Nihče me ni razveselil s hlebom ali rogom,
In tam navzdol sem gledal;
vsrkaval sem rune, s krikom jih sprejel,
potem sem takoj padel na tla.
Prirejeno po angleškem prevodu Henryja Adamsa Bellowsa[59]

Čeprav ime drevesa v pesmi ni navedeno in v nordijski mitologiji obstajajo tudi druga drevesa, je drevo skoraj splošno sprejeto kot kozmično drevo Yggdrasil, in če je to drevo Yggdrasil, potem je ime Yggdrasil (staronordijsko »Yggov konj«) neposredno povezano s to zgodbo. Odin je povezan z obešanjem in vešali; John Lindow pravi, da »obešenci ‚jezdijo‘ na vešalah«.[60]

Potem ko jo je Odin uspaval in jo je zbudil junak Sigurd, valkira Sigrífa zapoje pogansko molitev; ilustracija Arthurja Rackhama (1911)

V proznem uvodu v pesem Sigrdrífumál junak Sigurd jezdi do Hindarfella in se odpravi na jug proti »deželi Frankov«. Na gori Sigurd zagleda močno svetlobo, »kot bi do neba plapolal ogenj«. Sigurd se ji približa in tam zagleda skjaldborg (taktično formacijo ščitnega zidu) s praporom, ki mu plapola nad glavo. Sigurd vstopi v skjaldborg in vidi, da tam leži in spi do zob oborožen bojevnik. Sigurd bojevniku sname čelado in zagleda ženski obraz. Korzelet ženske je tako tesen, da se zdi, kot da se je zarastel v njeno telo. Sigurd s svojim mečem Gram razreže korzelet, začne od vratu navzdol, nadaljuje z rezanjem rokavov in ji naposled korzelet sname.[61]

Ženska se prebudi, sede, pogleda Sigurda in pogovarjata se v dveh kiticah pesmi. V drugi kitici ženska pojasni, da jo je Odin zaklel z urokom spanca, ki ga ni mogla izničiti, in da je zaradi tega uroka dolgo spala. Sigurd jo vpraša po imenu, ženska pa mu pomoli rog medice, da bi mu pomagala ohraniti njene besede v spominu. Ženska v dveh kiticah recitira pogansko molitev. V pripovedi v prozi je razloženo, da je ženski ime Sigrdrífa in da je valkira.[62]

Pripoved razkriva, da Sigrdrífa pojasni Sigurdu, kako sta se bojevala dva kralja. Odin je enemu od njiju—Hjalmgunnarju— obljubil zmago v bitki, vendar je ona v bitki Hjalmgunnarja »porazila«. Zato jo je Odin zbodel s trnom uspavanja, ji povedal, da se ne bo nikoli več »zmagovito borila v boju«, in jo obsodil na zakon. Sigrdrífa je Odinu odgovorila, da je prisegla, da se ne bo nikoli poročila z moškim, ki pozna strah. Sigurd nato prosi Sigrdrífo, naj z njim deli svojo modrost vseh svetov. Pesem se nadaljuje v verzih, v katerih Sigrdrífa Sigurdu posreduje znanje o vklesovanju run, mistični modrosti in prerokovanju.[63]

Viri

Sklici

  1. ↑ Schulte, Michael (2006), »The transformation of the older fuþark: Number magic, runographic or linguistic principles?«, Arkiv för nordisk filologi, zv. 121, str. 41–74
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 de Vries 1962, str. 416; Orel 2003, str. 469; Kroonen 2013, str. 592
  3. ↑ Ernst Anton Quitzmann, Die heidnische Religion der Baiwaren, ISBN 978-5877606241, 1901
  4. ↑ W.J.J. Pijnenburg (1980), Bijdrage tot de etymologie van het oudste Nederlands, Eindhoven, hoofdstuk 7 'Dinsdag – Woensdag'
  5. ↑ 5,0 5,1 de Vaan, Michiel (2018). Etymological Dictionary of Latin and the other Italic Languages (v angleščini). Brill. str. 656. ISBN 978-90-04-16797-1.
  6. ↑ Lindow 2001, str. 28.
  7. ↑ West 2007, str. 137.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Kroonen 2013, str. 592.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 Koch 2020, str. 140.
  10. ↑ 10,0 10,1 Orchard (1997:168–69).
  11. ↑ Gustavsson, Helmer & Swantesson, Jan O.H. 2011. Strängnäs, Skramle och Tomteboda: tre urnordiska runinskrifter Arhivirano 25 April 2023 na Wayback Machine., in Fornvännen.
  12. ↑ de Vries 1970b, str. 104.
  13. ↑ Matasović, Ranko (2009). Etymological Dictionary of Proto-Celtic. Brill. str. 404–405. ISBN 978-90-04-17336-1.
  14. ↑ Simek (2007:248).
  15. ↑ Graves, John (1972). The History of Cleveland. Patrick and Shotton. str. 212–215. ISBN 0-903169-04-5.
  16. ↑ Mills, David (2011). A Dictionary of British Place Names. OUP. str. Passim. ISBN 978-0199609086.
  17. ↑ Poyer, A (2015). »The Topographic Settings of Bronze Age Metalwork Deposits in North East England« (PDF). etheses.whiterose.ac.uk. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 26. septembra 2021. Pridobljeno 19. marca 2021.
  18. ↑ Elgee Frank, Elgee Harriet Wragg (1933). The Archaeology of Yorkshire. Methuen and Company Ltd.
  19. ↑ Haymes, Edward R. (2009). »Ring of the Nibelungen and the Nibelungenlied: Wagner's Ambiguous Relationship to a Source«. Studies in Medievalism XVII: Redefining Medievalism(s). Boydell & Brewer. str. 223.
  20. ↑ de Vries 1962, str. 416.
  21. ↑ Simek (2007:371)
  22. ↑ Price 2019, str. 309.
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 Birley (1999:42, 106–07).
  24. ↑ Simek (2007:244).
  25. ↑ 25,0 25,1 Dunn 2013, str. 17.
  26. ↑ Steuer 2021, str. 646.
  27. ↑ Brooks (2023).
  28. ↑ Herbert (2007 [1994]:7).
  29. ↑ 29,0 29,1 29,2 Griffiths (2006 [2003]:183).
  30. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani HOPKINS, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  31. ↑ North (1997:88).
  32. ↑ 32,0 32,1 Pollington (2008:46).
  33. ↑ For example, Herbert (2007 [1994]:33), Pollington (2008 [1995]:18).
  34. ↑ Herbert (2007 [1994]:33).
  35. ↑ Cross and Hill (1982:34, 36, 122–123).
  36. ↑ Williamson (2011:14).
  37. ↑ Foulke (2003 [1974]:315–16).
  38. ↑ Foulke (2003 [1974]:316–17).
  39. ↑ Munro (1895:31–32).
  40. ↑ Simek (2007:276).
  41. ↑ 41,0 41,1 Griffiths (2006 [2003]:174).
  42. ↑ 42,0 42,1 42,2 Davis, Craig (1992). »Cultural assimilation in the Anglo-Saxon royal genealogies«. Anglo-Saxon England. 21: 23–36. doi:10.1017/S0263675100004166. JSTOR 44509935. Pridobljeno 6. julija 2024.
  43. ↑ Nennius. »Historia Brittonum«. The Latin Library. Pridobljeno 6. julija 2024.
  44. ↑ Nennius. »Historia Brittonum«. Prevod: J. A. Giles. Yale Law School.
  45. ↑ Giles, J. A. »The Anglo Saxon Chronicle«. Wikisource. Wikimedia Foundation. Pridobljeno 6. julija 2024.
  46. ↑ McLeod, Mees (2006:30).
  47. ↑ Dronke (1997:11).
  48. ↑ 48,0 48,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani GJUD-2004, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  49. ↑ Bellows (1936:8).
  50. ↑ Thorpe (1866:5).
  51. ↑ Schach (1985:93).
  52. ↑ Dronke (1997:42).
  53. ↑ Dronke (1997:14).
  54. ↑ Dronke (1997:15).
  55. ↑ Dronke (1997:21–22).
  56. ↑ Dronke (1997:23).
  57. ↑ Larrington (1999 [1996]:14–38).
  58. ↑ Thorpe (1907:44–45).
  59. ↑ Bellows (1923:60–61).
  60. ↑ Lindow 2001, str. ;319–322.
  61. ↑ Thorpe (1907:180).
  62. ↑ Larrington (1999:166–67).
  63. ↑ Larrington (1999:167).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu imenovan "Gjud-2004" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).

Bibliografija

Zunanje povezave

Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Odin
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Odin.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Odin&oldid=6365973«