Borov goban

Borov goban
Znanstvena klasifikacija
Domena:	Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo:	Fungi (glive)
Oddelek:	Basidiomycota (prostotrosnice)
Razred:	Agaricomycetes (listarice)
Red:	Boletales (cevarji)
Družina:	Boletaceae (cevarke)
Rod:	Boletus (gobani)
Vrsta:	B. pinophilus
Dvočlensko ime
	Boletus pinophilus; Pilát & Dermek (1973)
Sinonimi
	Boletus edulis var. pinicola'' Vitt. (1835) ; Boletus pinicola (Vitt.) Venturi (1863) ; Boletus aestivalis var. pinicola (Vittad.) Sacc (1910) ; Boletus edulis f. pinicola (Vittad.) Vassilkov (1966) ;

Borov goban (znanstveno ime Boletus pinophilus) je gliva iz rodu gobanov. Znan je tudi pod domačim imenom borovnik.

Značilnosti

Klobuk je zajetnejši od drugih gobanov, konveksen in sprva mahen glede na bet, z dozorevanjem pa se povečuje. V premeru lahko doseže do 40 cm. Koža klobuka je suha, mat in je lahko obarvana od kostanjeve do čokoladno rjave z rdečkastim odtenkom. Mlad, nezrel klobuk ima lahko bledo rožnato barvo in bel praškast odtenek.

Bet je zajeten in impozanten, čebulaste oblike in prekrit z mrežico, ki je precej bolj groba kot pri drugih gobanih. Barva je podobna barvi klobuka, z oranžno rdečim odtenkom, ki je bolj očiten v dnišču.

Trosovnica je sestvljena iz cevk, ki so najprej obarvane belo, s staranjem porumenijo in ob polni zrelosti postanejo olivno rjave.

Meso gobe je belo in milega okusa. Na prerezu ne spremeni barve.^[1]

Razširjenost in življenjski prostor

Borov goban raste v sožiteljskem ektomikoriznem razmerju z iglavci, najpogosteje z borovci. Je najredkejši med gobani, čeprav je široko razširjen v zmernem podnebnem pasu v Evropi. Njegov življenjski prostor se razteza v Malo Azijo in jugozahodno Azijo, natančneje do Permske pokrajine v osrednji Rusiji in Irkutske regije v Sibiriji. Najdemo ga tudi v nasadih neavtohtonih borovcev (kot je črni bor) v vzhodni Severni Ameriki, Mehiki, Čilu, Južni Afriki in Novi Zelandiji. Avtohtone populacije iz Kitajske in Severne Amerike so bile večinoma potrjene kot druge ločene vrste.^[2]

Mikroskopske značilnosti

Trosni odtis je olivno rjave barve. Trosi so podolgovato elipsasti in merijo 15,5–20 x 4,5–5,5 μm.^[1]

Podobne vrste

jesenski goban (Boletus edulis) ima bolj izrazito belo mrežico na betu in cevke mu na pritisk ne pomodrijo
poletni goban (Boletus reticulatus) raste pod listavci
črni goban (Boletus aereus) ima temnejše obarvan klobuk z bronastimi odtenki in žametasto ter poprhnjeno površino
kostanjasti polstenovec (Imleria badia) nima mrežice na betu in cevke na pritisk hitro pozelenijo

Uporabnost

Užiten in okusen, podobno kot vsi gobani.

Odkrili so, da je bioakumulator težkih kovin: živega srebra, kadmija in selena.^[3]^[4] Da bi zmanjšali izpostavljenost se je dobro izogibati nabiranju gob na onesnaženih območjih, kot so tista v bližini rudnikov, topilnic, cest, sežigalnic in odlagališč smeti. Poleg tega je pametno odstraniti cevke, saj vsebujejo največje koncentracije bioakumuliranih snovi.^[5]

Galerija slik

trosovnica in bet

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Borov goban

BoletusPinophilus Gobe.si

Sklici

↑ ^1,0 ^1,1 Gibson, Chris; Reid, Derek A.; Rayner, Ronald; Kibby, Geoffrey (2006). Frith-Macdonald, Candida (ur.). Mushrooms: a comprehensive guide with over 1250 detailed photographs of mushrooms and other fungi (v angleščini). London: Macmillan. str. 275. ISBN 978-0-330-44237-4.
↑ Pérez-Moreno, Jesús, ur. (2020). Mushrooms, humans and nature in a changing world: perspectives from ecological, agricultural and social sciences (v angleščini). Cham: Springer. str. 236–237. ISBN 978-3-030-37378-8.
↑ Falandysz, Jerzy; Jędrusiak, Aneta; Lipka, Krzysztof; Kannan, Kurunthachalam; Kawano, Masahide; Gucia, Magdalena; Brzostowski, Andrzej; Dadej, Monika (Januar 2004). »Mercury in wild mushrooms and underlying soil substrate from Koszalin, North-central Poland«. Chemosphere (v angleščini). Zv. 54, št. 4. str. 461–466. doi:10.1016/S0045-6535(03)00700-8.
↑ Cocchi, Luigi; Vescovi, Luciano; Petrini, Liliane E.; Petrini, Orlando (Januar 2006). »Heavy metals in edible mushrooms in Italy«. Food Chemistry (v angleščini). Zv. 98, št. 2. str. 277–284. doi:10.1016/j.foodchem.2005.05.068.
↑ Benjamin, Denis R. (1995). Mushrooms: poisons and panaceas; a handbook for naturalists, mycologists, and physicians (v angleščini). New York, NY: Freeman. str. 123. ISBN 978-0-7167-2600-5.

[:0-1] 1,0 ^1,1 Gibson, Chris; Reid, Derek A.; Rayner, Ronald; Kibby, Geoffrey (2006). Frith-Macdonald, Candida (ur.). Mushrooms: a comprehensive guide with over 1250 detailed photographs of mushrooms and other fungi (v angleščini). London: Macmillan. str. 275. ISBN 978-0-330-44237-4.

[2] Pérez-Moreno, Jesús, ur. (2020). Mushrooms, humans and nature in a changing world: perspectives from ecological, agricultural and social sciences (v angleščini). Cham: Springer. str. 236–237. ISBN 978-3-030-37378-8.

[3] Falandysz, Jerzy; Jędrusiak, Aneta; Lipka, Krzysztof; Kannan, Kurunthachalam; Kawano, Masahide; Gucia, Magdalena; Brzostowski, Andrzej; Dadej, Monika (Januar 2004). »Mercury in wild mushrooms and underlying soil substrate from Koszalin, North-central Poland«. Chemosphere (v angleščini). Zv. 54, št. 4. str. 461–466. doi:10.1016/S0045-6535(03)00700-8.

[4] Cocchi, Luigi; Vescovi, Luciano; Petrini, Liliane E.; Petrini, Orlando (Januar 2006). »Heavy metals in edible mushrooms in Italy«. Food Chemistry (v angleščini). Zv. 98, št. 2. str. 277–284. doi:10.1016/j.foodchem.2005.05.068.

[5] Benjamin, Denis R. (1995). Mushrooms: poisons and panaceas; a handbook for naturalists, mycologists, and physicians (v angleščini). New York, NY: Freeman. str. 123. ISBN 978-0-7167-2600-5.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]