Ročna bomba
Ročna bomba je najnaprednejše ročno metalno orožje, ki pa se je v svoji zgodovini bolj malo spremenil.
Zgodovina
Ročna bomba se je pojavila v 16. stoletju, čeprav je največjo slavo dosegla v 18. stoletju, ko so ustanovili posebne vojaške enote grenadirjev.
Uporaba
Ročne bombe so pomemben dejavnik v bližinskem boju, urbanem in gverilskem bojevanju. Zaradi majhnosti in zmnožnost povzročiti večjo eksplozijo, ki lahko prizadane več sovražnikovih oseb oz. naprav ostaja pomemben element oborožitve pehote.
Konstrukcija
Osnovna konstrukcija ročne bombe je:
- vžigalnik
- notranja eksplozivna polnitev
- zunanji plašč.
Delitev ročnih bomb
glede na vrsto
- protipehotne ročne bombe (ročne bombe, ki so namenjene za uničenje sovražnikove žive sile):
- ofenzivne protipehotne ročne bombe (ročne bombe, ki imajo omejen obseg delovanja, ki je manjši od dosega metalne moči orožja)
- defenzivne protipehotne ročne bombe (ročne bombe, ki imajo večji obseg delovanja, ki je večji od dosega metalne moči; metalec mora biti v zaklonu, saj ga v nasprotnem primeru poškoduje lastno orožje)
- protitankovske ročne bombe (ročne bombe, ki so močnejše in namenjene za uničenje sovražnikove tehnologije)
- posebne ročne bombe:
- zažigalne ročne bombe (poleg eksplozivne polnitve so napoljene s fosforjem, ki se razprši po okolici in povzroči požar)
- dimne/signalne ročne bombe (eksplozija sproži kemično reakcijo, ki povzroči nastanek večjih količin dima; uporabljajo se za označevanje položajev)
- plinske ročne bombe (eksplozija sproži kemično reakcijo, ki povzroči sprostitev bojnega plina).
glede na vžigalnik
- udarni vžigalnik (ročna bomba eksplodira ob dotiku; te bombe so nevarne ob primeru nesreče, ko pade vojaku na tla in ga tako ubije; danes se več ne uporabljajo)
- časovni vžigalnik (aktiviranje ročne bombe sproži zakasnelo eksplozijo; po navadi 4-5 s).