Notranja Mongolija: Razlika med redakcijama
{{normativna kontrola}} |
m slog |
||
| Vrstica 75: | Vrstica 75: | ||
| footnotes = |
| footnotes = |
||
}} |
}} |
||
'''Notranja Mongolija''' |
'''Notranja Mongolija''' ({{lang-zh|c=内蒙古|p=Nèi Měnggǔ}}, [[Mongolščina|mongolsko]]{{MongolUnicode|ᠥᠪᠥᠷ|lang=mn}} {{MongolUnicode|ᠮᠣᠩᠭᠣᠯ|lang=mn}}, {{IPA-mn|ˈɵw̜ɵ̆r ˈmɔɴɢɞ̆ɮ|pron}}), uradno '''Avtonomna pokrajina Notranja Mongolija''',<ref name="www.solongonews.mn">{{cite web |url = http://www.solongonews.mn/content/read/17771.htm |date=6 June 2017|language=mn|script-title = mn:”Өвөр Монгол • 70 жил” хамтарсан сурвалжилга-7 |trans-title = Inner Mongolia • 70 Years Collaboration – 7 |url-status=dead |archive-url = https://web.archive.org/web/20171016174043/http://www.solongonews.mn/content/read/17771.htm |archive-date=16 October 2017|access-date=16 October 2017}}</ref> je avtonomna regija [[Ljudska republika Kitajska|Ljudske republike Kitajske]]. Njena meja vključuje večino dolžine kitajske meje z državo [[Mongolija|Mongolijo]]. Notranja Mongolija predstavlja tudi majhen odsek kitajske meje z [[Rusija|Rusijo]] ([[Zabajkalski kraj]]). Njeno glavno mesto je [[Hohot]]; druga večja mesta vključujejo Baotou, Čifeng, Tongliao in Ordos. |
||
Avtonomna pokrajina je bila ustanovljena leta 1947 in je vključevala območja provinc nekdanje republike Kitajske Suijuan, Čahar, Rehe, Liaobei in Šing'an, skupaj s severnima deloma Gansu in Ningšja. |
Avtonomna pokrajina je bila ustanovljena leta 1947 in je vključevala območja provinc nekdanje republike Kitajske Suijuan, Čahar, Rehe, Liaobei in Šing'an, skupaj s severnima deloma Gansu in Ningšja. |
||
| Vrstica 163: | Vrstica 163: | ||
== Sklici == |
== Sklici == |
||
{{ |
{{reflist|20em}} |
||
== Zunanje povezave == |
== Zunanje povezave == |
||
Redakcija: 09:13, 12. september 2023
Notranja Mongolija | |
|---|---|
Avtonomna pokrajina | |
| Avtonomna pokrajina Notranja Mongolija | |
| Name transkripcije | |
| • Chinese | 内蒙古自治区 (Nèi Měnggǔ Zìzhìqū) |
| • Mongolian | ᠥᠪᠥᠷ ᠮᠣᠩᠭᠣᠯ ᠥᠪᠡᠷᠲᠡᠭᠨ ᠵᠠᠰᠠᠬᠤ([Öbür mongγol-un öbertegen jasaqu orun] Napaka: {{Transl}}: transliteration text not Latin script (pos $1) (pomoč)) |
| • Abbreviation | NM / 蒙 (Měng) |
    v smeri urinega kazalca:
| |
.svg) Lega na Kitajskem | |
| Koordinati: 44°N 113°E / 44°N 113°E | |
| Država |  Kitajska |
| glavno mesto | Hohot |
| Oddelki - Prefektura - Okrožje - Mesto- | 12 prefektur 103 okrožja 1025 mest in sosesk |
| Upravljanje | |
| • Vrsta | Avtonomna pokrajina |
| • Telo | Inner Mongolia Autonomous Regional People's Congress |
| Površina | |
| • Skupno | 1.183.000 km2 |
| Rang | 3. |
| Najvišja (Main Peak, gorovje Helan) | 3.556 m |
| Prebivalstvo (2020)[2] | |
| • Skupno | 24.049.155 |
| • Rang | 25. |
| • Gostota | 20 preb./km2 |
| • Rang gostote | 28. |
| Demografija | |
| • Etnična sestava | Kitajci Han – 78,7 % Mongoli – 17,7 % Drugi – 3,6 % |
| • Jeziki in narečja | Mandarinščina (uradno),[3] mongolščina (uradno), oiratščina, burjatščina, dagurščina, evenki, džin kitajščina |
| Koda ISO 3166 | CN-NM |
| Spletna stran | www Mongol version |
Notranja Mongolija (kitajsko: 内蒙古; pinjin: Nèi Měnggǔ, mongolskoᠥᠪᠥᠷ ᠮᠣᠩᠭᠣᠯ, izgovorjava [ˈɵw̜ɵ̆r ˈmɔɴɢɞ̆ɮ]), uradno Avtonomna pokrajina Notranja Mongolija,[4] je avtonomna regija Ljudske republike Kitajske. Njena meja vključuje večino dolžine kitajske meje z državo Mongolijo. Notranja Mongolija predstavlja tudi majhen odsek kitajske meje z Rusijo (Zabajkalski kraj). Njeno glavno mesto je Hohot; druga večja mesta vključujejo Baotou, Čifeng, Tongliao in Ordos.
Avtonomna pokrajina je bila ustanovljena leta 1947 in je vključevala območja provinc nekdanje republike Kitajske Suijuan, Čahar, Rehe, Liaobei in Šing'an, skupaj s severnima deloma Gansu in Ningšja.
Po površini je tretja največja kitajska upravna enota, ki obsega približno 1.200.000 km² in 12 % celotne kitajske površine. Zaradi dolgega razpona od vzhoda do zahoda je Notranja Mongolija geografsko razdeljena na vzhodni in zahodni del. Vzhodni del je pogosto vključen v severovzhodno Kitajsko (Dongbei), z večjimi mesti, vključno s Tongliao, Čifeng, Hailar in Ulanhot. Zahodni del je vključen v severno Kitajsko, z večjimi mesti, vključno z Baotoujem in Hohotom. Po popisu leta 2010 je zabeležil 24.706.321 prebivalcev, kar je predstavljalo 1,84 % celotnega prebivalstva celinske Kitajske. Notranja Mongolija je 23. najbolj naseljena enota na ravni province.[5] Večina prebivalstva v regiji so Kitajci Han, s precejšnjo mongolsko manjšino blizu 5.000.000 (2019), ki je največja mongolska populacija na svetu (večja od tiste v državi Mongolija). Notranja Mongolija je ena gospodarsko bolj razvitih provinc na Kitajskem z letnim BDP na prebivalca v višini 14.343 USD (2022), kar je na 8. mestu v državi. Uradna jezika sta mandarinščina in mongolščina, od katerih je slednja napisana v tradicionalni mongolski pisavi, v nasprotju z mongolsko cirilico, ki se uporablja v državi Mongolija (prej pogosto opisana kot Zunanja Mongolija).
Etimologija
V kitajščini je regija znana kot »Notranja Mongolija«, kjer sta izraza »notranja in »zunanja« izpeljana iz mandžurskega dorgi/tulergi (prim. mongolsko dotugadu/gadagadu). Notranja Mongolija se razlikuje od zunanje Mongolije, ki je bila izraz, ki so ga uporabljale Republika Kitajska in prejšnje vlade za označevanje sedanje neodvisne države Mongolije in Republike Tuve v Rusiji. Izraz notranja 内 se je nanašal na Nei Fan 内藩, tj. tisti potomci Džingiskana, ki so v dinastijah Ming in Čing prejeli naziv kan (kralj) in so živeli v delu južne Mongolije. Lokalni separatisti in mongolski iredentisti regijo včasih imenujejo Južna Mongolija.[6]
Zgodovina
Veliko tega, kar je znanega o zgodovini Velike Mongolije, vključno z Notranjo Mongolijo, je znanega iz kitajskih kronik in zgodovinarjev. Pred vzponom Mongolov v 13. stoletju so današnjo osrednjo in zahodno Notranjo Mongolijo, zlasti regijo Hetao, izmenično nadzorovali kitajski poljedelci na jugu ter Šiongnu, Šianbei, Hitan, Džurčen, Tudžue in nomadski Mongoli iz severa. Zgodovinska pripoved o tem, kar je zdaj Vzhodna Notranja Mongolija, je večinoma sestavljena iz izmenjav med različnimi tunguškimi in mongolskimi plemeni, ne pa iz boja med nomadi in kitajskimi poljedelci.
Zgodnja zgodovina
Kulturne spomenike Ploščasto-grobne kulture najdemo v severni, srednji in vzhodni Mongoliji, Notranji Mongoliji, severozahodni Kitajski, južnem, srednjevzhodnem in južnem bajkalskem ozemlju. Mongolski učenjaki dokazujejo, da je ta kultura povezana s proto-Mongoli.[7]
V času dinastije Džou so osrednjo in zahodno notranjo Mongolijo (regija Hetao in okoliška območja) poseljevala nomadska ljudstva, kot so Loufan, Linhu in Dí, medtem ko so vzhodno notranjo Mongolijo naselili Donghu. V obdobju vojskujočih se držav je kralj Vuling (340–295 pr. n. št.) iz države Džao s sedežem v današnjih provincah Hebei in Šanši zasledoval ekspanzionistično politiko do regije. Potem ko je uničil državo Dí Džongšan v današnji provinci Hebei, je premagal Linhu in Loufan ter ustvaril poveljstvo Jundžong blizu sodobnega Hohota. Kralj Vuling iz Džao je zgradil tudi dolg zid, ki se je raztezal skozi regijo Hetao. Potem ko je Čin Ši Huang leta 221 pr. n. št. ustvaril prvo enotno kitajsko cesarstvo, je poslal generala Meng Tiana, da prežene Šiongnu iz regije in vključi stari zid Džao v Veliki kitajski zid dinastije Čin. Obdržal je tudi dve komandiji v regiji: Džiujuan in Jundžong in tja preselil 30.000 gospodinjstev, da bi utrdil regijo. Po propadu dinastije Čin leta 206 pr. n. št. so bila ta prizadevanja opuščena.[8]
Med dinastijo Zahodni Han je cesar Vu leta 127 pr. n. št. poslal generala Vei Činga, da ponovno osvoji regijo Hetao od Šiongnu. Po osvojitvi je cesar Vu nadaljeval politiko gradnje naselbin v Hetau za obrambo pred Šiong-Nu. Istega leta je v Hetau ustanovil poveljstvi Šuofang in Vujuan. Istočasno je današnjo vzhodno notranjo Mongolijo nadzoroval Šianbei, ki bo kasneje po moči in vplivu zasenčil Šiongnu.
Med vzhodno dinastijo Han (25–220 n. št.) so Šiongnu, ki se je predala dinastiji Han, začeli naseljevati v Hetao in se mešati s priseljenci Han na tem območju. Kasneje, v času dinastije Zahodni Džin, je plemič Šiongnu iz Hetaoja, Liu Juan, v regiji ustanovil kraljestvo Han Džao, s čimer se je začelo obdobje šestnajstih kraljestev, ki je zaznamovalo razpad severne Kitajske pod različnimi Han in ne-Han (vključno s Šiongnu in Šianbei) režimi.
Dinastija Sui (581–618) in dinastija Tang (618–907) sta ponovno vzpostavili enoten kitajski imperij in tako kot njihovi predhodniki osvojili in naselili ljudi v Hetao, čeprav so bila ta prizadevanja znova prekinjena, ko je imperij Tang začel propadati. Hetao (skupaj s preostalim delom današnje Notranje Mongolije) je nato prevzel Kitanski imperij (dinastija Liao), ki so ga ustanovili Kitanci, nomadsko ljudstvo, ki izvira iz današnjega južnega dela Mandžurije in vzhodne Notranje Mongolije. Sledili so jim Zahodni Šja Tanguti, ki so prevzeli nadzor nad tem, kar je danes zahodni del Notranje Mongolije (vključno z Zahodnim Hetaom). Kitane so pozneje nadomestili Džurčeni, predhodniki sodobnih Mandžujev, ki so ustanovili dinastijo Džin v Mandžuriji in Severni Kitajski.
Mongolsko in Ming obdobje
.jpeg)
Potem ko je Džingiskan leta 1206 združil mongolska plemena in ustanovil Mongolsko cesarstvo, je bilo cesarstvo Tangut Zahodni Šia dokončno osvojeno leta 1227, dinastija Džurčen Džin pa je padla leta 1234. Leta 1271 je Kublajkan, vnuk Džingiskana, ustanovil dinastijo Juan. Kublajkanova poletna prestolnica Šangdu (aka Šanadu) je bila v bližini današnjega Dolonorja. V tem času sta ljudstva Ongud in Khungirad prevladovala na območju današnje Notranje Mongolije. Potem ko je dinastijo Juan leta 1368 strmoglavila dinastija Ming pod vodstvom Hanov, je Ming zavzela dele Notranje Mongolije, vključno s Šangdujem in Jingčangom. Mingi so obnovili Veliki kitajski zid na njegovi sedanji lokaciji, ki približno sledi južni meji sodobne avtonomne regije Notranja Mongolija (čeprav se znatno odmika na meji Hebei-Notranja Mongolija). Mingi so tam ustanovili tri garde, sestavljene iz Mongolov. Kmalu po incidentu v Tumuju leta 1449, ko je vladar Oirata Esen taiši ujel kitajskega cesarja, so Mongoli preplavili jug od Zunanje Mongolije do Notranje Mongolije. Tako je bila od takrat naprej do leta 1635 Notranja Mongolija v času dinastije Severni Juan politično in kulturno središče Mongolov.[9]
Obdobje Čing
Vzhodna mongolska plemena v bližini in v Mandžuriji, zlasti Khorčin in Južni Khalkha v današnji Notranji Mongoliji, so se poročala med seboj, sklepala zavezništva z plemeni Džurčen in se borila proti njim, dokler Nurhaci, ustanovitelj nove dinastije Jin, ni utrdil svojega nadzora nad vsemi skupinami v območje leta 1593.[10] Mandžurci so pridobili daljnosežni nadzor nad plemeni Notranje Mongolije leta 1635, ko je sin Ligden kana predal plemena Čakhar Mongol Mandžurcem. Mandžurci so nato leta 1644 napadli Kitajsko Ming in jo spravili pod nadzor svoje novoustanovljene dinastije Čing. Pod dinastijo Čing (1636–1912) se je Velika Mongolija za vsako regijo upravljala na drugačen način:
- Zunanja Mongolija: ta regija ustreza moderni državi Mongoliji, plus regija Tanu Uriankhai pod rusko upravo in del severnega Šindžjanga. Vključevala je štiri lige (aimag) Khalkha Mongolov severno od Gobija, pa tudi regiji Tanu Uriankhai in Khovd v severozahodni Mongoliji, ki ju je nadzoroval general Uliastai iz mesta Uliastai.
- Notranja Mongolija: ta regija je ustrezala večini sodobne Notranje Mongolije in nekaterim sosednjim območjem v provincah Liaoning in Džilin. Baners (upravna razdelitev avtonomne regije Notranja Mongolija) in plemena v tej regiji so spadala pod šest lig (čulghan): Džirim, Džuuda, Džosutu, Šilingol, Ulanqab in Jekedžu.
- Taoši Mongolia: Baners Alašan Öölüd in Edžine Torghud sta bili ločeni od aimagov Zunanje Mongolije in chuulghanov Notranje Mongolije. To ozemlje je enakovredno današnji ligi Alxa, najzahodnejšemu delu današnje Notranje Mongolije.
- Čaharske baners je nadzoroval vojaški poveljnik mesta Čahar (zdaj Džangdžjakou). Njihov obseg je ustrezal južnemu Ulanqabu in Bajanurju v sodobni Notranji Mongoliji ter regiji okoli Džangdžjakouja v provinci Hebei. Hkrati je tej regiji pripadala tudi pristojnost nekaterih obmejnih oddelkov provinc Džili in Šanši.
- Baner Guihua Tümed je nadzoroval vojaški poveljnik mesta Suijuan (zdaj Hohot). To ustreza okolici sodobnega mesta Hohot. Hkrati je tej regiji pripadala tudi pristojnost nekaterih obmejnih oddelkov sodobne province Šanši.
- Regija Hulunbuir v današnji severovzhodni Notranji Mongoliji je bila del jurisdikcije generala Heilongdžianga, enega od treh generalov Mandžurije.
Notranji mongolski voditelj Čahar Ligdan Kan, potomec Džingiskana, je nasprotoval in se boril proti Čingu, dokler ni leta 1634 umrl za črnimi kozami. Nato so se notranji Mongoli pod njegovim sinom Ejei Kanom predali Čingom. Ejei Kan je dobil naziv princ (親王; qīn wáng), plemstvo Notranje Mongolije pa se je tesno povezalo s kraljevo družino Čing in se z njo pogosto poročalo. Ejei Kan je umrl leta 1661 in nasledil ga je njegov brat Abunai. Potem ko je Abunai pokazal nezadovoljstvo z vladavino Manču Činga, so ga leta 1669 v Šenjangu dali v hišni pripor in cesar Kangši je svoj naslov dal svojemu sinu Borniju. Abunai je nato zahteval čas, nato pa sta se on in njegov brat Lubuzung uprl Čingu leta 1675 med uporom treh fevdatorijev, pri čemer se je uporu pridružilo 3000 privržencev Čahar Mongolov. Upor je bil zadušen v dveh mesecih, Čing je nato v bitki 20. aprila 1675 zatrl upornike in ubil Abunaija in vse njegove privržence. Njihov naslov je bil ukinjen, vsi kraljevi moški Čahar Mongol so bili usmrčeni, tudi če so bili rojeni princesam Manču Čing in vse ženske mongolske kraljevine Čahar so bile prodane v suženjstvo, razen princes Manču Čing. Čahar Mongoli so bili nato postavljeni pod neposredni nadzor cesarja Činga, za razliko od drugih notranjih mongolskih zvez, ki so ohranile svojo avtonomijo.
Kljub uradni prepovedi naselitve Kitajcev Han na mandžurskih in mongolskih ozemljih se je Čing do 18. stoletja odločil naseliti Han begunce iz severne Kitajske, ki so trpeli zaradi lakote, poplav in suše, v Mandžurijo in notranjo Mongolijo. Posledično so Han Kitajci do leta 1780 obdelovali 500.000 hektarjev v Mandžuriji in več deset tisoč hektarjev v Notranji Mongoliji.[11]
Navadni Mongoli niso smeli potovati izven svojih lig. Čing je Mongolom prepovedal prečkati meje svojih banerjev, celo v druge mongolske banerje in prestopiti v neidi (18 kitajskih provinc Han) in jih resno kaznoval, če so to storili, da bi ohranili Mongole razdeljene drug proti drugemu koristi Čingu.[12] Mongolski romarji, ki so želeli zapustiti meje svojega banerja iz verskih razlogov, kot je romanje, so morali zaprositi za potne liste, ki so jim dali dovoljenje.[13]
V 18. stoletju se je naraščajoče število kitajskih naseljencev Han začelo nezakonito preseljevati v notranjo mongolsko stepo. Do leta 1791 je bilo na banerju Front Gorlos toliko kitajskih naseljencev Han, da je jasak zaprosil vlado Čing za legalizacijo statusa kmetov, ki so se tam že naselili.[14]
V 19. stoletju so Mandžurci postajali vse bolj sinizirani in soočeni z rusko grožnjo so začeli spodbujati kitajske kmete Han, da se naselijo tako v Mongoliji kot v Mandžuriji. Tej politiki so sledile tudi naslednje vlade. Železnice, ki so jih gradili v teh regijah, so bile še posebej koristne za kitajske naseljence Han. Zemljo so bodisi prodali mongolski princi ali jo dali v najem kitajskim kmetom Han ali pa jo preprosto odvzeli nomadom in jo dali kitajskim kmetom Han.
Skupina Han Kitajcev med dinastijo Čing, imenovana mongolski privrženci, se je priselila v notranjo Mongolijo, ki je delala kot služabnik za Mongole in mongolske prince ter se poročala z mongolskimi ženskami. Njihovi potomci so se še naprej poročali z mongolskimi ženskami in spremenili svojo etnično pripadnost v mongolsko, ko so se asimilirali v mongolsko ljudstvo, primer tega so bili predniki Li Šoušina. Razlikovali so se od pravih Mongolov 真蒙古.[15]
Republika Kitajska in obdobja druge svetovne vojne
Zunanja Mongolija se je osamosvojila od dinastije Čing leta 1911, ko je bil Jebtsundamba Khutugtu iz Khalkha razglašen za Bogd Kana Mongolije. Čeprav so skoraj vsi banerji Notranje Mongolije priznavali Bogd Kana kot vrhovnega vladarja Mongolov, so notranji spori v regiji preprečili popolno ponovno združitev. Protiutež mongolskim uporom v Notranji Mongoliji so bili princi, ki so upali na obnovljeno dinastijo Čing v Mandžuriji in Mongoliji, saj so menili, da bi bila teokratična vladavina Bogd kana v nasprotju z njihovimi modernizacijskimi cilji za Mongolijo.[16] Sčasoma je novonastala republika Kitajska obljubila nov narod petih ras (Han, Mandžur, Mongol, Tibetan in Ujgur).[17] in zatrla mongolske upore na tem območju.[18][19]
Republika Kitajska je notranjo Mongolijo reorganizirala v province:
- Provinca Rehe je bila ustanovljena, da bi vključevala ligi Džuuda in Džosutu ter območje Čengde v današnjem severnem Hebeiju.
- Provinca Čahar je bila ustanovljena, da bi vključevala ligo Šilingol in velik del nekdanjega ozemlja osmih banerjev.
- Provinca Suijuan je bila ustanovljena tako, da vključuje ligo Ulanqab, ligo Jekejuu in regijo Hetao (nekdanje ozemlje Guihua Tümed).
- Hulunbuir je ostal znotraj Heilongdžianga v Mandžuriji, ki je postala provinca.
- Večina lige Džirim je prišla pod novo provinco Fengtian v južni Mandžuriji.
- Taoši Mongolia, tj. ligi Alašan in Edžine, je bila vključena v sosednjo provinco Gansu. Kasneje se je provinca Ningšia odcepila od severnega Gansuja in Taoši Mongolija je postala del Ningšia.
Nekateri zemljevidi Republike Kitajske še vedno prikazujejo to strukturo.
Zgodovina Notranje Mongolije med drugo svetovno vojno je zapletena z japonsko invazijo in različnimi vrstami odporniških gibanj. Leta 1931 je Mandžurija prišla pod nadzor japonske marionetne države Mandžukuo, ki je zraven vzela nekaj mongolskih območij v mandžurskih provincah (t.j. ligi Hulunbuir in Džirim). Rehe je bil prav tako vključen v Mandžukuo leta 1933, skupaj z ligami Džuu Uda in DŽosutu. Ta območja je do konca druge svetovne vojne leta 1945 zasedel Mandžukuo.
Leta 1937 je Japonsko cesarstvo odkrito in v celoti napadlo Republiko Kitajsko. 8. decembra 1937 je mongolski princ Demčugdongrub (znan tudi kot De Wang) razglasil neodvisnost za preostale dele Notranje Mongolije (tj. provinci Suijuan in Čahar) kot Mengdžiang in podpisal sporazume z Mandžukuom in Japonsko. Njena prestolnica je bila ustanovljena v Džangbeiju (zdaj v provinci Hebei), nadzor japonske marionetne vlade pa je segal daleč na zahod do regije Hohot. Japonsko napredovanje je porazil muslimanski general Hui Ma Hongbin v bitki pri West Suijuanu in bitki pri Vujuanu. Od leta 1945 Notranja Mongolija ostaja del Kitajske.
Mongol Ulanhu se je boril proti Japoncem.
Etnične mongolske gverilske enote so ustanovili nacionalisti Kuomintanga za boj proti Japoncem med vojno v poznih 1930-ih in zgodnjih 1940-ih letih. Te mongolske milice so ustanovili komisarski uradi s sedežem v Edžine in Alašaa, ki jih je ustanovil Kuomintang.[20] Mongoli princa Demčugdongroba so bili tarča Mongolov Kuomintanga, da bi prebegnili v Republiko Kitajsko. Nacionalisti so rekrutirali 1700 borcev etničnih manjšin v Notranji Mongoliji in ustvarili vojna območja v Tumet Baner, Ulančab ligi in Ordos Jekeju ligi.[21]
Ljudska republika Notranja Mongolija je bila ustanovljena kmalu po drugi svetovni vojni. Obstajala je od 9. septembra 1945 do 6. novembra 1945.
Ljudska republika Kitajska
Komunistično gibanje je v japonskem obdobju postopoma dobilo zagon kot del Tretje komunistične internacionale v Notranji Mongoliji. Do konca druge svetovne vojne je imela notranjemongolska frakcija ComIntern delujočo milico in je dejavno nasprotovala poskusom neodvisnosti De Wangovih čingisidskih knezov na podlagi boja proti fevdalizmu. Po koncu druge svetovne vojne so kitajski komunisti ob odločilni sovjetski podpori prevzeli nadzor nad Mandžurijo in notranjemongolskimi komunisti ter leta 1947 ustanovili Avtonomno pokrajino Notranja Mongolija. Vojska Kominterne je bila vključena v Ljudsko osvobodilno vojsko. Sprva je avtonomna pokrajina vključevala samo regijo Hulunbuir. V naslednjem desetletju, ko so komunisti ustanovili Ljudsko republiko Kitajsko in utrdili nadzor nad celinsko Kitajsko, se je Notranja Mongolija razširila proti zahodu in vključevala pet od šestih prvotnih lig (razen Lige Džosutu, ki ostaja v provinci Liaoning), severni del regija Čahar, do takrat tudi liga (južni Čahar ostaja v provinci Hebei), regija Hetao ter zastavi Alašan in Edžine. Sčasoma so bila skoraj vsa območja s precejšnjim številom mongolskega prebivalstva vključena v regijo, kar je današnji Notranji Mongoliji dalo podolgovato obliko. Vodja Notranje Mongolije je bil v tem času Ulanhu, tako regionalni sekretar CPC kot vodja regionalne vlade.
Med kulturno revolucijo je bila uprava Ulanhuja očiščena, proti mongolskemu prebivalstvu avtonomne pokrajine pa se je sprožil val represije.[22] Med žrtvami v Notranji Mongoliji je bilo 75 odstotkov Mongolov, čeprav so predstavljali le 10 odstotkov prebivalstva.[23] Leta 1969 je bil velik del Notranje Mongolije razdeljen med okoliške province, pri čemer je bil Hulunbuir razdeljen med Heilongjiang in Džilin, Džirim je šel v Džilin, Džuu Uda v Liaoning, regija Alašan in Edžine pa sta bila razdeljena med Gansu in Ningšia. Ta odločitev je bila leta 1979 razveljavljena.
Notranja Mongolija je doživela precejšen razvoj, odkar je Deng Šjaoping leta 1978 uvedel kitajsko gospodarsko reformo. Približno deset let od leta 2000 je bila rast BDP v Notranji Mongoliji najvišji v državi (skupaj z Guangdongom), predvsem zaradi uspeha industrij naravnih virov. Rast BDP je vedno presegala 10 %, celo 15 %, povezave z Wolf Economy na severu pa so pomagale razvoju. Vendar pa je rast povzročila ogromno onesnaženja in degradacije travišč.[24] Poskusi pritegniti etnične Kitajce k selitvi iz drugih regij ter urbanizirati te podeželske nomade in kmete so pripeljali do ogromnih količin korupcije in zapravljanja javne porabe, kot je mesto Ordos.[25] Akutna neenakomerna porazdelitev bogastva je še zaostrila etnične napetosti, mnogi avtohtoni Mongoli se počutijo vse bolj marginalizirani v svoji domovini, kar je vodilo v nemire v letih 2011 in 2013.[26]
31. avgusta 2020 so v etničnih mongolskih skupnostih izbruhnili veliki protesti zaradi nenapovedanih načrtov kitajske vlade za postopno opuščanje poučevanja v mongolskem jeziku.[27]
Sklici
- ↑ »Doing Business in China – Survey«. Ministry Of Commerce – People's Republic Of China. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. avgusta 2013. Pridobljeno 5. avgusta 2013.
- ↑ »Communiqué of the Seventh National Population Census (No. 3)«. National Bureau of Statistics of China. 11. maj 2021. Pridobljeno 11. maja 2021.
- ↑ »China«. Ethnologue.
- ↑ ”Өвөр Монгол • 70 жил” хамтарсан сурвалжилга-7 [Inner Mongolia • 70 Years Collaboration – 7] (v mongolščina). 6. junij 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2017. Pridobljeno 16. oktobra 2017.
- ↑ »Tabulation on the 2010 Population Census of the People's Republic of China«. stats.gov.cn. Arhivirano iz spletišča dne 7. julija 2013. Pridobljeno 7. maja 2013.
- ↑ Burnett, M. Troy (2020). Nationalism today: extreme political movements around the world (v angleščini). Abc-Clio. str. 192. ISBN 978-1-4408-5000-4. OCLC 1137735471.
- ↑ History of Mongolia, Volume I, 2003.
- ↑ Records of the Grand Historian by Sima Qian.
- ↑ CPAtwood-Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire, p. 246.
- ↑ Atwood, Christopher. Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire, p. 449.
- ↑ Reardon-Anderson, James (Oktober 2000). »Land Use and Society in Manchuria and Inner Mongolia during the Qing Dynasty«. Environmental History. 5 (4): 503–530. doi:10.2307/3985584. JSTOR 3985584. S2CID 143541438.
- ↑ Bulag 2012 Arhivirano 2 November 2022 na Wayback Machine., p. 41.
- ↑ Charleux, Isabelle (2015). Nomads on Pilgrimage: Mongols on Wutaishan (China), 1800–1940. BRILL. str. 15. ISBN 978-9004297784.
- ↑ The Cambridge History of China. Zv. 10. Cambridge University Press. 1978. str. 356.
- ↑ Tsai, Wei-chieh (Junij 2017). Mongolization of Han Chinese and Manchu Settlers in Qing Mongolia, 1700–1911 (PDF) (Doctor of Philosophy in the Department of Central Eurasian Studies, Indiana University). ProQuest LLC. str. 7.
- ↑ Atwood, Christopher. The Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire, p. 454.
- ↑ Atwood, Christopher. The Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire, p. 91,
- ↑ Belov, E. A. Anti-Chinese rebellion led by Babujav in Inner Mongolia, 1915–1916. – Annaly (Moscow), no. 2, 1996.
- ↑ Belov, E. A. Rossiya i Mongoliya (1911–1919). Moscow: Vost. Lit. Publ.
- ↑ Lin, Hsiao-ting (13. september 2010). »4 War and new frontier designs«. Modern China's Ethnic Frontiers: A Journey to the West. Routledge Studies in the Modern History of Asia. Routledge. str. 65–66. ISBN 978-1-136-92393-7.
- ↑ Lin, Hsiao-ting (13. september 2010). »4 War and new frontier designs«. Modern China's Ethnic Frontiers: A Journey to the West. Routledge Studies in the Modern History of Asia. Routledge. str. 137. ISBN 978-1-136-92392-0. Arhivirano iz spletišča dne 10. novembra 2018. Pridobljeno 24. maja 2018.
- ↑ David Sneath, "The Impact of the Cultural Revolution in China on the Mongolians of Inner Mongolia", in Modern Asian Studies, Vol. 28, No. 2 (May 1994), pp. 409–430.
- ↑ Dikötter, Frank (2016). The Cultural Revolution: A People's History, 1962–1976 (1st U.S. izd.). New York: Bloomsbury Publishing USA. str. 191. ISBN 978-1632864222.
- ↑ Zhang, Chi Chi (19. april 2012). »Ethnic Mongolians in China concerned about cultural threat«. CNN. Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 24. marca 2015.
- ↑ »Ordos, China: A Modern Ghost Town«. Time. Arhivirano iz spletišča dne 24. marca 2015. Pridobljeno 24. marca 2015.
- ↑ »Inner Mongolians culture clash«. CNN. 18. april 2012. Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 24. marca 2015.
- ↑ Gerry Shih (31. avgust 2020). »Chinese authorities face widespread anger in Inner Mongolia after requiring Mandarin-language classes«. The Washington Post. Pridobljeno 1. septembra 2020.
Zunanje povezave
Notranja Mongolija – potovalne informacije v Wikipotovanju- (kitajsko) Inner Mongolia Government website
- (mongolsko) Inner Mongolia Government website
- Welcome to Inner Mongolia-Mongolia Tours with Samar Magic Tours
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |