Pojdi na vsebino

Tokio: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ljuba24b (pogovor | prispevki)
dodano iz en wiki
Ljuba24b (pogovor | prispevki)
dodano iz en wiki
Vrstica 90: Vrstica 90:


== Zgodovina ==
== Zgodovina ==
=== Pre-1869 (obdobje Edo) ===
[[Slika:Tokugawa Ieyasu2.JPG|thumb|150px|left|Iejasu Tokugava]]
{{glavni| Edo (mesto)}}
Edo je bilo do začetka [[17. stoletje|17. stoletja]] relativno nepomembno mesto. To se je spremenilo, ko ga je za svojo prestolnico izbral [[Iejasu Tokugava]], vojščak, ki je prvi poenotil Japonsko in si nadel naslov [[šogun]]. Osrednje mesto bogate pokrajine [[Musaši]] je tako postalo tudi osrednje japonsko mesto, saj cesar v [[Kjoto|Kjotu]] (zahodna prestolnica) ni imel nobene izvršilne moči.
Tokio je bil prvotno vas z imenom [[Edo (mesto)|Edo]], ki je bila prej del stare province Musaši. Edo je prvi utrdil klan Edo v poznem 12. stoletju. Leta 1457 je Ōta Dōkan zgradil [[grad Edo]]. Leta 1590 se je [[Tokugava Iejasu]g preselil iz province Mikava (njegova doživljenjska baza) v [[tradicionalne regije Japosnke|regijo]] [[Kanto]]. Ko je leta 1603 postal [[šogun]], je Edo postal središče njegove vladavine. Med [[obdobje Edo|obdobjem Edo]], ki je sledilo, je Edo zrasel v eno največjih mest na svetu z milijonom prebivalcev do 18. stoletja.<ref>{{cite book |title=Edo and Paris: Urban Life and the State in the Early Modern Era |last=McClain, James|first=James |year=1994 |page=13 |display-authors=etal}}</ref> Toda Edo je bil še vedno dom [[šogunat Tokugava|šogunata Tokugava]] in ne prestolnica Japonske (sam cesar je skoraj neprekinjeno živel v Kjotu od 794 do 1868).<ref>{{cite book |title=The Making of Urban Japan: Cities and Planning from Edo to the Twenty-First Century |last=Sorensen |first=Andre |year=2004 |page=16 }}</ref> V obdobju Edo je mesto uživalo v daljšem obdobju miru, znanem kot ''Pax Tokugava'', in v navzočnosti takšnega miru je šogunat sprejel strogo politiko osamitve, kar je pripomoglo k ohranjanju pomanjkanja resne vojaške grožnje mestu.<ref>{{cite book |title=Edo, the City That Became Tokyo: An Illustrated History |last=Naitō |first=Akira |year=2003 |pages=33, 55 }}</ref> Odsotnost vojnega opustošenja je Edu omogočila, da je večino svojih sredstev namenil obnovi po stalnih požarih, potresih in drugih uničujočih naravnih nesrečah, ki so pestile mesto. Vendar se je to dolgotrajno obdobje osamljenosti končalo s prihodom ameriškega komodorja Matthewa C. Perryja leta 1853. Komodor Perry je izsilil odprtje pristanišč Šimoda in Hakodate, kar je povzročilo povečanje povpraševanja po novem tujem blagu in posledično močan dvig inflacije.<ref>{{cite book |title=Edo, the City That Became Tokyo: An Illustrated History|last=Naitō |first=Akira |year=2003 |pages=182–183 }}</ref> Socialni nemiri so se povečali zaradi teh višjih cen in dosegli vrhunec v obsežnih uporih in demonstracijah, zlasti v obliki "razbijanja" obratov riža <ref>{{cite book |title=Edo, the City That Became Tokyo: An Illustrated History |last=Naitō |first=Akira |year=2003 |page=186 }}</ref> Medtem so podporniki cesarja izkoristili motnje, ki so jih povzročale te razširjene uporniške demonstracije, da so še dodatno utrdili oblast, tako da so leta 1867 strmoglavili zadnjega šoguna Tokugave, Jošinobuja.<ref>{{cite book |title=Edo, the City That Became Tokyo: An Illustrated History |last=Naitō |first=Akira |year=2003 |page=188 }}</ref> Po 265 letih se je ''Pax Tokugava'' končal.
{{wide image|'Kidai Shoran', Japanese handscroll c. 1805.jpg|4000px| Kidai Šōran (熈代勝覧), 1805. Ilustrira prizore iz obdobja Edo, ki se dogajajo ob Nihonbašiju v Tokiu.|dir=rtl}}


<gallery>
Konec [[19. stoletje|19. stoletja]], po državnem udaru, ki je strmoglavil vojaško nadvlado, ki jo je osnoval Iejasu Tokugava in njegovi nasledniki, ter ponovno uveljavil cesarsko moč, se je tja preselil tudi cesar in takrat so Edo preimenovali v današnji Tokio, vzhodno prestolnico. Takrat je Tokio že bil najpomembnejše politično, gospodarsko in kulturno središče države, in cesarska rezidenca v starem gradu Edo je le potrdila mesto kot prestolnico.
File:Edo P2.jpg|[[Grad Edo]], 17. stoletje
File:Commodore-Perry-Visit-Kanagawa-1854.jpg| Odprava Commodorja Matthewa Perryja in njegov prvi prihod na Japonsko leta 1853
File:Shitamachi.jpg| Znani kraji Eda. Jamanote (zgoraj), Nihonbaši (na sredini) in Šitamači (spodaj), c. 1858.
File:Hiroshige, Sugura street.jpg| Hirošigejeva ulica Suruga z goro Fudži (1856)
</gallery>


=== 1869–1943 ===
Tokio so dvakrat porušili in ponovno zgradili. Prvič leta 1923, ko ga je zrušil omenjeni silovit potres, drugič pa proti koncu [[druga svetovna vojna|druge svetovne vojne, ko so bile cele četrti uničene zaradi silovitih požarov, posledicah bombardiranj z zažigalnimi bombami.]] V današnjem Tokiu je tako ostalo le malo tradicionalnega. Po drugi strani pa je to omogočilo razvoj odličnega sistema [[podzemna železnica|podzemnih železnic]] in velikih urbanih središč ter območij za olimpijske igre 1964. Novo olimpijado želijo organizirati leta 2020. Mesto kljub temu da se prebivalstvo Japonske manjša, raste še danes in je ena največjih [[metropola|metropol]] na svetu.

Edo se je 3. septembra 1868 preimenoval v Tokio (v prevodu »vzhodna prestolnica«), saj je nova vlada po padcu šogunata Tokugava utrjevala svojo oblast. Mladi [[cesar Meidži]] ga je obiskal enkrat ob koncu leta in se naposled vselil leta 1869. Tokio je že bil politično središče države <ref>{{cite web |url=http://www.metro.tokyo.jp/ENGLISH/PROFILE/overview01.htm |title=History of Tokyo |access-date=October 17, 2007 |publisher=Tokyo Metropolitan Government |url-status=dead |archive-url=https://web.archive.org/web/20071012051150/http://www.metro.tokyo.jp/ENGLISH/PROFILE/overview01.htm |archive-date=October 12, 2007 }}</ref> in zaradi cesarjeve rezidence je postal tudi ''[[de facto]]'' cesarska prestolnica, nekdanji grad Edo pa je postal cesarska palača. Mesto Tokio je bilo uradno ustanovljeno 1. maja 1889.

Del tokijske metro linije Ginza med Uenom in Asakuso je bila prva proga podzemne železnice, zgrajena na Japonskem in v vzhodni Aziji, dokončana 30. decembra 1927. Osrednji Tokio je bil, tako kot [[Osaka]], od približno leta 1900 zasnovan tako, da se osredotoča na glavne železniške postaje na način visoke gostote, zato so bile primestne železnice zgrajene relativno poceni na ravni ulic in s prednostjo. Čeprav so bile v Tokiu zgrajene hitre ceste, se osnovna zasnova ni spremenila.

Tokio je v 20. stoletju utrpel dve veliki katastrofi: Veliki potres v Kantoju leta 1923, ki je pustil 140.000 mrtvih ali pogrešanih; in [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]].

<gallery>
File:Tokyo-edohakub-ginza.jpg| Terase Čuo-dori iz 1870-ih v [[Ginza|Ginzi]] v Tokiu
File:Tokyo-Sumida-River-Taito-ku-1930.png| Pogled iz zraka na reko Sumida s Taitō-ku (zahod) in Sumida-ku (vzhod) v Tokiu, ok. 1930
File:Nihonbashi after Great Kanto earthquake.JPG| Nihonbaši po velikem potresu v Kantoju, 1. septembra 1923
File:Ginza in 1933.JPG| Območje Ginza leta 1933
File:Eidan type 1000 train.jpg|Prva podzemna železnica na Vzhodu, tokijska podzemna železnica, odprta 30. decembra 1927
</gallery>

=== 1943–1945 ===
Leta 1943 se je mesto Tokio združilo s prefekturo Tokio v »Metropolitansko prefekturo« Tokio. Od takrat je tokijska metropolitanska vlada služila tako kot vlada prefekture za Tokio kot tudi kot upravljanje posebnih oddelkov Tokia, za tisto, kar je bilo prej mesto Tokio. Druga svetovna vojna je povzročila obsežno uničenje večine mesta zaradi vztrajnih zavezniških zračnih napadov na Japonsko in uporabe zažigalnih bomb. Ocenjuje se, da je bombardiranje Tokia leta 1944 in 1945 ubilo med 75.000 in 200.000 civilistov in pustilo več kot polovico mesta uničenega.<ref>{{cite book |title=Modern Japan: A Social and Political History |author=Tipton, Elise K. |publisher=Routledge |year=2002 |page=141 |isbn=978-0-585-45322-4}}</ref> Najsmrtonosnejša noč vojne je prišla 9. na 10. marec 1945, noč ameriškega napada ''Operacija Meetinghouse'',<ref>{{cite magazine |url=https://www.wired.com/thisdayintech/2011/03/0309incendiary-bombs-kill-100000-tokyo/ |title=9 March 1945: Burning the Heart Out of the Enemy |date=March 9, 2011 |magazine=Wired |publisher=Condé Nast Digital |access-date=August 8, 2011 |archive-url=https://web.archive.org/web/20140315063137/http://www.wired.com/thisdayintech/2011/03/0309incendiary-bombs-kill-100000-tokyo |archive-date=March 15, 2014 |url-status=live }}</ref> ko je skoraj 700.000 zažigalnih bomb padlo na vzhodno polovico mesta, predvsem v stanovanjskih območjih. Dve petini mesta sta bili popolnoma požgani, več kot 276.000 zgradb je bilo porušenih, 100.000 civilistov je bilo ubitih, 110.000 pa jih je bilo ranjenih.<ref>{{cite web|url=http://www.commondreams.org/headlines05/0310-08.htm|title=1945 Tokyo Firebombing Left Legacy of Terror, Pain|work=Common Dreams|access-date=January 2, 2015|archive-url=https://web.archive.org/web/20150103023353/http://www.commondreams.org/headlines05/0310-08.htm|archive-date=January 3, 2015|url-status=live}}</ref><ref>{{cite book|last1=Cybriwsky|first1=Roman|title=Historical Dictionary of Tokyo|date=1997|publisher=Scarecrow|location=Lanham, MD|page=22}}</ref> Med letoma 1940 in 1945 se je prebivalstvo glavnega mesta Japonske zmanjšalo s 6.700.000 na manj kot 2.800.000, pri čemer je večina tistih, ki so izgubili svoje domove, živela v »razmajanih, začasnih kočah«.<ref>{{cite journal|last1=Hewitt|first1=Kenneth|title=Place Annihilation: Area Bombing and the Fate of Urban Places|journal=Annals of the Association of American Geographers|date=1983|volume=73|issue=2|pages=257–284|doi=10.1111/j.1467-8306.1983.tb01412.x}}</ref>
<gallery>
File:Firebombing of Tokyo.jpg|Bombardiranje Tokia leta 1945
File:Tokyo 1945-3-10-1.jpg| Posledice bombnega napada na Tokio marca 1945
File:Sto1001.jpg| Nihonbaši leta 1946
</gallery>

=== 1945–danes ===
Po vojni je Tokio postal baza, iz katere so ZDA pod vodstvom Douglasa MacArthurja šest let upravljale Japonsko. Tokio je imel težave z obnovo, ko so okupacijske oblasti vskočile in drastično zmanjšale japonske vladne programe obnove ter se namesto tega osredotočile na preprosto izboljšanje cest in prevoza. Tokio ni doživel hitre gospodarske rasti vse do petdesetih let prejšnjega stoletja.<ref>Andre Sorensen. ''The Making of Urban Japan: Cities and Planning from Edo to the Twenty First Century'' RoutledgeCurzon, 2004. {{ISBN|0-415-35422-6}}.</ref>

Po koncu okupacije Japonske leta 1952 je bil Tokio popolnoma obnovljen in med poletnimi olimpijskimi igrami leta 1964 predstavljen svetu. 1970-ta in 1980-ta so prinesla novo gradnjo visokih stolpnic. Leta 1978 sta bila zgrajena ''Sunshine 60'' – najvišji nebotičnik v Aziji do leta 1985 in na Japonskem do leta 1991<ref name="skyscraperpage">{{cite web|url=http://skyscraperpage.com/cities/?buildingID=1777|title=Sunshine 60|access-date=September 25, 2008|website=Skyscraperpage.com}}</ref> – in mednarodno letališče Narita, prebivalstvo metropolitanskega območja pa se je povečalo na približno 11 milijonov.<ref>{{cite web|url=http://tokyo-nrt.airports-guides.com/|title=Tokyo Narita International Airport (NRT) Airport Information (Tokyo, Japan)|access-date=October 10, 2014|archive-url=https://web.archive.org/web/20141017080557/http://tokyo-nrt.airports-guides.com/|archive-date=October 17, 2014|url-status=live}}</ref> Arhitekturni muzej na prostem Edo-Tokio ima zgodovinske japonske stavbe, ki so obstajale v urbani pokrajini predvojnega Tokia.

Tokijsko podzemno in primestno železniško omrežje je postalo eno najbolj obremenjenih na svetu,<ref>{{cite web |url=http://www.jrtr.net/jrtr25/pdf/f04_oka.pdf |title=Rail Transport in The World's Major Cities |website=Japan Railway and Transport Review |access-date=October 17, 2007 |archive-url=https://web.archive.org/web/20071025030339/http://www.jrtr.net/jrtr25/pdf/f04_oka.pdf |archive-date=October 25, 2007 |url-status=dead }}</ref> saj se je vse več ljudi selilo na to območje. V 1980-ih so cene nepremičnin v času nepremičninskega in dolžniškega balona skokovito narasle. Balon je počil v zgodnjih 1990-ih in številna podjetja, banke in posamezniki so bili ujeti s hipotekarnimi dolgovi, medtem ko je vrednost nepremičnin padala. Sledila je velika recesija, zaradi katere je bila Japonska v 1990-ih »izgubljeno desetletje«,<ref>{{cite book |editor1=Saxonhouse, Gary R.|editor2=Stern, Robert M.|title=Japan's Lost Decade: Origins, Consequences and Prospects for Recovery |publisher=[[Blackwell Publishing Limited]] |year=2004 |isbn=978-1-4051-1917-7 }}</ref> iz katere se zdaj počasi okreva.

Tokio še vedno vidi nove urbane razvoje na velikih parcelah manj donosnih zemljišč. Nedavni projekti vključujejo ''Ebisu Garden Place'', otok Tennōzu, Šiodome, Roppongi Hills, Šinagava (zdaj tudi postaja Šinkansen) in Marunouči stran tokijske postaje. Pomembne stavbe so bile porušene zaradi sodobnejših nakupovalnih objektov, kot je Omotesando Hills.<ref>{{Cite web|url=http://metropolis.co.jp/tokyo/619/feature.asp|title=The view from the Hills: Minoru Mori defends the Omotesando Hills development and reveals big plans for Tokyo|last=Worrall|first=Julian|website=Metropolis|archive-url=https://web.archive.org/web/20061119171554/http://www.metropolis.co.jp/tokyo/619/feature.asp|archive-date=November 19, 2006}}</ref>

Projekti melioracije zemljišč v Tokiu prav tako potekajo že stoletja. Najvidnejše je območje Odaiba, ki je zdaj glavno nakupovalno in zabaviščno središče. Predlagani so bili različni načrti <ref>{{cite web |url=http://www.jpc-sed.or.jp/eng/committee/committee06.html |title=Shift of Capital from Tokyo Committee |access-date=October 14, 2007 |publisher=Japan Productivity Center for Socio-Economic Development
|archive-url=https://web.archive.org/web/20070825113931/http://www.jpc-sed.or.jp/eng/committee/committee06.html |archive-date=August 25, 2007 |url-status=dead }}</ref> za prenos nacionalnih vladnih funkcij iz Tokia v sekundarne prestolnice v drugih regijah Japonske, da bi upočasnili hiter razvoj v Tokiu in oživili gospodarsko zaostala območja države. Ti načrti so bili na Japonskem sporni<ref>{{cite web|url=http://www.metro.tokyo.jp/ENGLISH/GOVERNOR/SPEECH/2003/0301/2.htm |title=Policy Speech by Governor of Tokyo, Shintaro Ishihara at the First Regular Session of the Metropolitan Assembly, 2003 |access-date=October 17, 2007 |publisher=Tokyo Metropolitan Government |url-status=dead |archive-url=https://web.archive.org/web/20071103052926/http://www.metro.tokyo.jp/ENGLISH/GOVERNOR/SPEECH/2003/0301/2.htm |archive-date=November 3, 2007 }}</ref> in jih je treba še uresničiti.

[[Potres in cunami v Tohokuju (2011)]], ki sta opustošila večji del severovzhodne obale Honšuja, so čutili tudi v Tokiu. Vendar je bila zaradi tokijske potresno odporne infrastrukture škoda v Tokiu zelo majhna v primerjavi z območji, ki jih je neposredno prizadel cunami,<ref>{{cite web|title=Despite Major Earthquake Zero Tokyo Buildings Collapsed Thanks to Stringent Building Codes|date=March 11, 2011|url=http://inhabitat.com/despite-record-breaking-earthquake-no-buildings-in-tokyo-collapsed-thanks-to-stringent-building-codes/|access-date=October 11, 2011|archive-url=https://web.archive.org/web/20110912235509/http://inhabitat.com/despite-record-breaking-earthquake-no-buildings-in-tokyo-collapsed-thanks-to-stringent-building-codes/|archive-date=September 12, 2011|url-status=live}}</ref>] čeprav je bila dejavnost v mestu večinoma ustavljena.<ref>{{cite news|last=Williams|first=Carol J.|title=Japan earthquake disrupts Tokyo, leaves capital only lightly damaged|url=http://articles.latimes.com/2011/mar/11/world/la-fgw-japan-quake-tokyo-20110311|newspaper=Los Angeles Times|access-date=October 11, 2011|date=March 11, 2011|archive-url=https://web.archive.org/web/20111213021822/http://articles.latimes.com/2011/mar/11/world/la-fgw-japan-quake-tokyo-20110311|archive-date=December 13, 2011|url-status=live}}</ref> Kasnejša jedrska kriza, ki jo je povzročil cunami, prav tako ni prizadela Tokia, kljub občasnim skokom ravni sevanja.<ref>{{cite web|title=Tokyo Radiation Levels|work=Metropolis Magazine|url=http://metropolis.co.jp/quake/quake-2011-03/tokyo-radiation-levels-historical/|access-date=April 25, 2012|archive-url=https://web.archive.org/web/20120520034009/http://metropolis.co.jp/quake/quake-2011-03/tokyo-radiation-levels-historical/|archive-date=May 20, 2012|url-status=dead}}</ref><ref>{{cite web|title=Tokyo radiation levels – daily updates – April |url=http://chottomatte.net/2011/04/01/tokyo-radiation-levels-daily-updates-april/ |access-date=October 11, 2011 |url-status=dead |archive-url=https://web.archive.org/web/20110819194046/http://chottomatte.net/2011/04/01/tokyo-radiation-levels-daily-updates-april/ |archive-date=August 19, 2011}}</ref>

7. septembra 2013 je MOK izbral Tokio za gostitelja poletnih olimpijskih iger 2020. Tokio je tako postal prvo azijsko mesto, ki je olimpijske igre gostilo dvakrat.<ref>{{cite web|url=http://www.olympic.org/tokyo-2020-summer-olympics|title=IOC selects Tokyo as host of 2020 Summer Olympic Games|access-date=October 10, 2014|archive-url=https://web.archive.org/web/20141010075145/http://www.olympic.org/tokyo-2020-summer-olympics|archive-date=October 10, 2014|url-status=live}}</ref> Vendar pa so bile zaradi pandemije COVID-19 olimpijske igre 2020 na koncu prestavljene na leto 2021. Prav tako ni jasno, kako se bo mesto spopadlo z vse večjim številom vprašanj, zato znanstvenike poziva, naj ponudijo možne alternativne pristope za reševanje najnujnejših težave.<ref>{{cite book |last= Imai |first= Heide |author2= Matjaz Ursic |title=Creativity in Tokyo: Revitalizing a Mature City |publisher=[[Palgrave Macmillan|Palgrave]] |year=2020 |isbn=978-9811566868 }}</ref> Čeprav je COVID-19 oviral rast številnih industrij, na nepremičninski trg na Japonskem še ni prišlo do negativnega vpliva. Japonske nepremičnine so postale ena najvarnejših naložb za tuje vlagatelje po vsem svetu.<ref>{{Cite web |title=Hot Market: Tokyo Residential Real Estate sees Strong Demand in a Tight Market, Prices Surge! – Housing Japan |url=https://housingjapan.com/blog/tokyo-residential-real-estate-sees-strong-demand/ |access-date=2022-09-06 |language=en-US}}</ref>
<gallery>
File:Tokyo Tower and around Skyscrapers.jpg| Tokijski stolp, zgrajen leta 1958
File:Kokuritsu Yoyogi Kyōgijō 1.jpg| Yoyogi National Gymnasium, zgrajen za poletne olimpijske igre 1964
File:Sunshine 60.JPG| Sunshine 60, najvišja stavba v Aziji do leta 1985 in na Japonskem do leta 1991
</gallery>


== Geografija in administracija ==
== Geografija in administracija ==
[[Slika:Skyscrapers Shinjuku 2007 rev.jpg|thumb|left|Nebotičniki v okraju Shinjuku]]
[[Slika:Skyscrapers Shinjuku 2007 rev.jpg|thumb|Nebotičniki v okraju Šindžuku]]
Kopenski del Tokia leži severozahodno ob [[Tokijski zaliv|Tokijskem zalivu]] in meri 90&nbsp;km od vzhoda proti zahodu ter 25&nbsp;km od severa proti jugu. Meji na prefekture Čiba na vzhodu, Jamanaši na zahodu in Saitama na severu. Prefektura je razdeljena na 23 posebnih okrajev na vzhodu in območje Tama (多摩地域) na zahodu, ki ga tvori dodatnih 26 vele- mest, 5 mest in 8 vasi, vsaka s svojim lokalnim vodstvom. Administrativno sta del prefekture tudi dve otočji, Izu in Ogasavara; slednje se razteza do 1000&nbsp;km od kopnega.
Kopenski del Tokia leži severozahodno ob [[Tokijski zaliv|Tokijskem zalivu]] in meri 90&nbsp;km od vzhoda proti zahodu ter 25&nbsp;km od severa proti jugu. Meji na prefekture Čiba na vzhodu, Jamanaši na zahodu in Saitama na severu. Prefektura je razdeljena na 23 posebnih okrajev na vzhodu in območje Tama (多摩地域) na zahodu, ki ga tvori dodatnih 26 vele- mest, 5 mest in 8 vasi, vsaka s svojim lokalnim vodstvom. Administrativno sta del prefekture tudi dve otočji, Izu in Ogasavara; slednje se razteza do 1000&nbsp;km od kopnega.



Redakcija: 15:47, 19. september 2022

Tokijska metropola

東京都
Metropola
Panorama Tokia z goro Fuji v ozadju
Uradni pečat Tokijska metropola
Pečat
Uradni logotip Tokijska metropola
Znak
Zemljevid Japonske z označenim Tokiom
Zemljevid Japonske z označenim Tokiom
Tokijska metropola se nahaja v Japonska
Tokijska metropola
Tokijska metropola
Lega Tokia na Japonskem
Koordinati: 35°41′22.22″N 139°41′30.12″E / 35.6895056°N 139.6917000°E / 35.6895056; 139.6917000
DržavaJaponska
RegijaKantō
OtokHonšu
Upravljanje
 • guvernerNaoki Inose
Površina
 • Skupno2.187,08 km2
Prebivalstvo
 (1. oktober 2007)
 • Skupno12.790.000
 • Gostota5.800 preb./km2
Časovni pasUTC+9
ISO 3166-2
JP-13
Spletna stranwww.metro.tokyo.lg.jp

Tokio (japonsko 東京, dobesedno vzhodna prestolnica, prečrkovanje po Hepburnovem sistemu latiniziranja japonščine Tōkyō), formalno Tokijska metropola (japonsko 東京都 prečrkovano kot Tōkyō-to), je glavno mesto Japonske in največje urbano središče v državi.[1] Legalno ima hkrati status prefekture in mesta, kar je posebnost pri japonskih mestih. 32 posebnih tokijskih okrajev sestavlja območje, ki mu neformalno pravimo mesto Tokio, v njem pa živi več kot 8 milijonov ljudi. Na celotnem območju prefekture živi 13,1 milijonov ljudi, kar je desetina japonskega prebivalstva. Tokio je administrativno, poslovno, prometno, izobraževalno in kulturno središče Japonske.

Širše območje Tokia, ki vključuje prefekture Čiba, Kanagava in Saitama, je s 35 milijoni prebivalcev najgosteje naseljeno urbano območje na svetu.[2]

Prefektura, ki se nahaja na vrhu Tokijskega zaliva, je del regije Kanto na osrednji obali Honšuja, največjega japonskega otoka. Tokio je gospodarsko središče Japonske in je sedež tako japonske vlade kot japonskega cesarja.

Prvotno ribiška vas z imenom Edo, je mesto postalo vidno politično središče leta 1603, ko je postalo sedež šogunata Tokugava. Do sredine 18. stoletja je bil Edo eno najbolj naseljenih mest na svetu z več kot milijonom prebivalcev. Po obnovi Meidži leta 1868 je bila cesarska prestolnica iz [[Kjoto|Kjota]g prestavljena v Edo, ki se je preimenoval v Tokio (lit. »vzhodna prestolnica«). Tokio sta leta |1923 opustošila potres in cunami ter ponovno zavezniško bombardiranje med drugo svetovno vojno. V 1950-ih so mesto hitro obnavljali in širili, kar je vodilo japonskega gospodarskega čudeža. Od leta 1943 tokijska metropolitanska vlada upravlja 23 posebnih oddelkov prefekture (prej Tokyo City), različna mesta in predmestja v njenem zahodnem območju ter dve obrobni otoški verigi, znani kot Tokijski otoki.

Mesto je gostilo številne mednarodne dogodke, med njimi leta 1964 poletne olimpijske igre, znova je bil izbran za gostitelja iger leta 2020.[3] S tem je postalo prvo mesto v Aziji, ki je drugič gostilo olimpijske igre.[4] Igre so bile zaradi pandemije nove koronavirusne bolezni prestavljene na leto 2021.

Tokio je mednarodno središče, ki vodi raziskave in razvoj na Japonskem, prav tako pa ga zastopa več večjih univerz, med katerimi je predvsem Univerza v Tokiu. Tokijska postaja je osrednje vozlišče japonskega železniškega omrežja za visoke hitrosti Šinkansen; Postaja Šindžuku v Tokiu je tudi najbolj prometna železniška postaja na svetu.

Etimologija

Tokio se je do devetnajstega stoletja imenovalo Edo. Leta 1868 so ga prvič uradno poimenovali Tokio (dobesedno vzhodna prestolnica), da bi se razlikovalo od dotedanjega cesarskega mesta Kjoto (dobesedno »Kyōto« pomeni prestolnica). V obdobju Meidži se je uporabljalo alternativno črkovanje kitajske pismenke za Tokio, »Tōkei«. Tako črkovanje se danes ne uporablja več, ohranjeno pa je v nekaterih starejših dokumentih.

Zgodovina

Pre-1869 (obdobje Edo)

Glavni članek: Edo (mesto).

Tokio je bil prvotno vas z imenom Edo, ki je bila prej del stare province Musaši. Edo je prvi utrdil klan Edo v poznem 12. stoletju. Leta 1457 je Ōta Dōkan zgradil grad Edo. Leta 1590 se je [[Tokugava Iejasu]g preselil iz province Mikava (njegova doživljenjska baza) v regijo Kanto. Ko je leta 1603 postal šogun, je Edo postal središče njegove vladavine. Med obdobjem Edo, ki je sledilo, je Edo zrasel v eno največjih mest na svetu z milijonom prebivalcev do 18. stoletja.[5] Toda Edo je bil še vedno dom šogunata Tokugava in ne prestolnica Japonske (sam cesar je skoraj neprekinjeno živel v Kjotu od 794 do 1868).[6] V obdobju Edo je mesto uživalo v daljšem obdobju miru, znanem kot Pax Tokugava, in v navzočnosti takšnega miru je šogunat sprejel strogo politiko osamitve, kar je pripomoglo k ohranjanju pomanjkanja resne vojaške grožnje mestu.[7] Odsotnost vojnega opustošenja je Edu omogočila, da je večino svojih sredstev namenil obnovi po stalnih požarih, potresih in drugih uničujočih naravnih nesrečah, ki so pestile mesto. Vendar se je to dolgotrajno obdobje osamljenosti končalo s prihodom ameriškega komodorja Matthewa C. Perryja leta 1853. Komodor Perry je izsilil odprtje pristanišč Šimoda in Hakodate, kar je povzročilo povečanje povpraševanja po novem tujem blagu in posledično močan dvig inflacije.[8] Socialni nemiri so se povečali zaradi teh višjih cen in dosegli vrhunec v obsežnih uporih in demonstracijah, zlasti v obliki "razbijanja" obratov riža [9] Medtem so podporniki cesarja izkoristili motnje, ki so jih povzročale te razširjene uporniške demonstracije, da so še dodatno utrdili oblast, tako da so leta 1867 strmoglavili zadnjega šoguna Tokugave, Jošinobuja.[10] Po 265 letih se je Pax Tokugava končal.

Kidai Šōran (熈代勝覧), 1805. Ilustrira prizore iz obdobja Edo, ki se dogajajo ob Nihonbašiju v Tokiu.

1869–1943

Edo se je 3. septembra 1868 preimenoval v Tokio (v prevodu »vzhodna prestolnica«), saj je nova vlada po padcu šogunata Tokugava utrjevala svojo oblast. Mladi cesar Meidži ga je obiskal enkrat ob koncu leta in se naposled vselil leta 1869. Tokio je že bil politično središče države [11] in zaradi cesarjeve rezidence je postal tudi de facto cesarska prestolnica, nekdanji grad Edo pa je postal cesarska palača. Mesto Tokio je bilo uradno ustanovljeno 1. maja 1889.

Del tokijske metro linije Ginza med Uenom in Asakuso je bila prva proga podzemne železnice, zgrajena na Japonskem in v vzhodni Aziji, dokončana 30. decembra 1927. Osrednji Tokio je bil, tako kot Osaka, od približno leta 1900 zasnovan tako, da se osredotoča na glavne železniške postaje na način visoke gostote, zato so bile primestne železnice zgrajene relativno poceni na ravni ulic in s prednostjo. Čeprav so bile v Tokiu zgrajene hitre ceste, se osnovna zasnova ni spremenila.

Tokio je v 20. stoletju utrpel dve veliki katastrofi: Veliki potres v Kantoju leta 1923, ki je pustil 140.000 mrtvih ali pogrešanih; in drugo svetovno vojno.

1943–1945

Leta 1943 se je mesto Tokio združilo s prefekturo Tokio v »Metropolitansko prefekturo« Tokio. Od takrat je tokijska metropolitanska vlada služila tako kot vlada prefekture za Tokio kot tudi kot upravljanje posebnih oddelkov Tokia, za tisto, kar je bilo prej mesto Tokio. Druga svetovna vojna je povzročila obsežno uničenje večine mesta zaradi vztrajnih zavezniških zračnih napadov na Japonsko in uporabe zažigalnih bomb. Ocenjuje se, da je bombardiranje Tokia leta 1944 in 1945 ubilo med 75.000 in 200.000 civilistov in pustilo več kot polovico mesta uničenega.[12] Najsmrtonosnejša noč vojne je prišla 9. na 10. marec 1945, noč ameriškega napada Operacija Meetinghouse,[13] ko je skoraj 700.000 zažigalnih bomb padlo na vzhodno polovico mesta, predvsem v stanovanjskih območjih. Dve petini mesta sta bili popolnoma požgani, več kot 276.000 zgradb je bilo porušenih, 100.000 civilistov je bilo ubitih, 110.000 pa jih je bilo ranjenih.[14][15] Med letoma 1940 in 1945 se je prebivalstvo glavnega mesta Japonske zmanjšalo s 6.700.000 na manj kot 2.800.000, pri čemer je večina tistih, ki so izgubili svoje domove, živela v »razmajanih, začasnih kočah«.[16]

1945–danes

Po vojni je Tokio postal baza, iz katere so ZDA pod vodstvom Douglasa MacArthurja šest let upravljale Japonsko. Tokio je imel težave z obnovo, ko so okupacijske oblasti vskočile in drastično zmanjšale japonske vladne programe obnove ter se namesto tega osredotočile na preprosto izboljšanje cest in prevoza. Tokio ni doživel hitre gospodarske rasti vse do petdesetih let prejšnjega stoletja.[17]

Po koncu okupacije Japonske leta 1952 je bil Tokio popolnoma obnovljen in med poletnimi olimpijskimi igrami leta 1964 predstavljen svetu. 1970-ta in 1980-ta so prinesla novo gradnjo visokih stolpnic. Leta 1978 sta bila zgrajena Sunshine 60 – najvišji nebotičnik v Aziji do leta 1985 in na Japonskem do leta 1991[18] – in mednarodno letališče Narita, prebivalstvo metropolitanskega območja pa se je povečalo na približno 11 milijonov.[19] Arhitekturni muzej na prostem Edo-Tokio ima zgodovinske japonske stavbe, ki so obstajale v urbani pokrajini predvojnega Tokia.

Tokijsko podzemno in primestno železniško omrežje je postalo eno najbolj obremenjenih na svetu,[20] saj se je vse več ljudi selilo na to območje. V 1980-ih so cene nepremičnin v času nepremičninskega in dolžniškega balona skokovito narasle. Balon je počil v zgodnjih 1990-ih in številna podjetja, banke in posamezniki so bili ujeti s hipotekarnimi dolgovi, medtem ko je vrednost nepremičnin padala. Sledila je velika recesija, zaradi katere je bila Japonska v 1990-ih »izgubljeno desetletje«,[21] iz katere se zdaj počasi okreva.

Tokio še vedno vidi nove urbane razvoje na velikih parcelah manj donosnih zemljišč. Nedavni projekti vključujejo Ebisu Garden Place, otok Tennōzu, Šiodome, Roppongi Hills, Šinagava (zdaj tudi postaja Šinkansen) in Marunouči stran tokijske postaje. Pomembne stavbe so bile porušene zaradi sodobnejših nakupovalnih objektov, kot je Omotesando Hills.[22]

Projekti melioracije zemljišč v Tokiu prav tako potekajo že stoletja. Najvidnejše je območje Odaiba, ki je zdaj glavno nakupovalno in zabaviščno središče. Predlagani so bili različni načrti [23] za prenos nacionalnih vladnih funkcij iz Tokia v sekundarne prestolnice v drugih regijah Japonske, da bi upočasnili hiter razvoj v Tokiu in oživili gospodarsko zaostala območja države. Ti načrti so bili na Japonskem sporni[24] in jih je treba še uresničiti.

Potres in cunami v Tohokuju (2011), ki sta opustošila večji del severovzhodne obale Honšuja, so čutili tudi v Tokiu. Vendar je bila zaradi tokijske potresno odporne infrastrukture škoda v Tokiu zelo majhna v primerjavi z območji, ki jih je neposredno prizadel cunami,[25]] čeprav je bila dejavnost v mestu večinoma ustavljena.[26] Kasnejša jedrska kriza, ki jo je povzročil cunami, prav tako ni prizadela Tokia, kljub občasnim skokom ravni sevanja.[27][28]

7. septembra 2013 je MOK izbral Tokio za gostitelja poletnih olimpijskih iger 2020. Tokio je tako postal prvo azijsko mesto, ki je olimpijske igre gostilo dvakrat.[29] Vendar pa so bile zaradi pandemije COVID-19 olimpijske igre 2020 na koncu prestavljene na leto 2021. Prav tako ni jasno, kako se bo mesto spopadlo z vse večjim številom vprašanj, zato znanstvenike poziva, naj ponudijo možne alternativne pristope za reševanje najnujnejših težave.[30] Čeprav je COVID-19 oviral rast številnih industrij, na nepremičninski trg na Japonskem še ni prišlo do negativnega vpliva. Japonske nepremičnine so postale ena najvarnejših naložb za tuje vlagatelje po vsem svetu.[31]

Geografija in administracija

Nebotičniki v okraju Šindžuku

Kopenski del Tokia leži severozahodno ob Tokijskem zalivu in meri 90 km od vzhoda proti zahodu ter 25 km od severa proti jugu. Meji na prefekture Čiba na vzhodu, Jamanaši na zahodu in Saitama na severu. Prefektura je razdeljena na 23 posebnih okrajev na vzhodu in območje Tama (多摩地域) na zahodu, ki ga tvori dodatnih 26 vele- mest, 5 mest in 8 vasi, vsaka s svojim lokalnim vodstvom. Administrativno sta del prefekture tudi dve otočji, Izu in Ogasavara; slednje se razteza do 1000 km od kopnega.

Vsak okraj je samostojna mestna občina s statusom mesta, imajo lastne župane in mestne svete. Celotno Tokijsko metropolo vodi skupščina na čelu z guvernerjem, ki ima sedež v okraju Shinjuku.

Območje Tokia je seizmično aktivno, saj leži tik ob stičišču treh večjih tektonskih prelomnic in blizu aktivnega vulkana Fuji. V zgodovini ga je prizadelo več hudih potresov,[32] zadnji in najbolj uničujoč je bil t. i. veliki potres v Kantu leta 1923, ki je poleg Tokia opustošil še mesto Jokohama in zahteval okrog 140.000 smrtnih žrtev.[33]

Sklici

  1. Ōshima, Tadamori (23. februar 2018). 衆議院議員逢坂誠二君提出日本の首都に関する質問に対する答弁書. The House of Representatives, Japan. Pridobljeno 21. avgusta 2020. There is no law or regulation that expressly defines Tokyo as the capital. However, we are of the opinion that Tokyo is generally accepted in society to be the capital of Japan.
  2. Forstall, R.L.; Greene, R.P.; Pick, J.B. (2009). »Which are the largest? Why lists of major urban areas vary so greatly«. Tijdschrift voor economische en sociale geografie. Zv. 100, št. 3. str. 277–297. doi:10.1111/j.1467-9663.2009.00537.x.
  3. »IOC selects Tokyo as host of 2020 Summer Olympic Games«. Olympic.org. Mednarodni olimpijski komite. 7. september 2013. Pridobljeno 8. septembra 2013.
  4. Ryall, Julian (8. september 2013). »Japan celebrates as Tokyo wins right to host 2020 Olympic Games ahead of Madrid and Istanbul«. The Telegraph. Pridobljeno 9. septembra 2013.
  5. McClain, James, James; in sod. (1994). Edo and Paris: Urban Life and the State in the Early Modern Era. str. 13.
  6. Sorensen, Andre (2004). The Making of Urban Japan: Cities and Planning from Edo to the Twenty-First Century. str. 16.
  7. Naitō, Akira (2003). Edo, the City That Became Tokyo: An Illustrated History. str. 33, 55.
  8. Naitō, Akira (2003). Edo, the City That Became Tokyo: An Illustrated History. str. 182–183.
  9. Naitō, Akira (2003). Edo, the City That Became Tokyo: An Illustrated History. str. 186.
  10. Naitō, Akira (2003). Edo, the City That Became Tokyo: An Illustrated History. str. 188.
  11. »History of Tokyo«. Tokyo Metropolitan Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. oktobra 2007. Pridobljeno 17. oktobra 2007.
  12. Tipton, Elise K. (2002). Modern Japan: A Social and Political History. Routledge. str. 141. ISBN 978-0-585-45322-4.
  13. »9 March 1945: Burning the Heart Out of the Enemy«. Wired. Condé Nast Digital. 9. marec 2011. Arhivirano iz spletišča dne 15. marca 2014. Pridobljeno 8. avgusta 2011.
  14. »1945 Tokyo Firebombing Left Legacy of Terror, Pain«. Common Dreams. Arhivirano iz spletišča dne 3. januarja 2015. Pridobljeno 2. januarja 2015.
  15. Cybriwsky, Roman (1997). Historical Dictionary of Tokyo. Lanham, MD: Scarecrow. str. 22.
  16. Hewitt, Kenneth (1983). »Place Annihilation: Area Bombing and the Fate of Urban Places«. Annals of the Association of American Geographers. 73 (2): 257–284. doi:10.1111/j.1467-8306.1983.tb01412.x.
  17. Andre Sorensen. The Making of Urban Japan: Cities and Planning from Edo to the Twenty First Century RoutledgeCurzon, 2004. ISBN 0-415-35422-6.
  18. »Sunshine 60«. Skyscraperpage.com. Pridobljeno 25. septembra 2008.
  19. »Tokyo Narita International Airport (NRT) Airport Information (Tokyo, Japan)«. Arhivirano iz spletišča dne 17. oktobra 2014. Pridobljeno 10. oktobra 2014.
  20. »Rail Transport in The World's Major Cities« (PDF). Japan Railway and Transport Review. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25. oktobra 2007. Pridobljeno 17. oktobra 2007.
  21. Saxonhouse, Gary R.; Stern, Robert M., ur. (2004). Japan's Lost Decade: Origins, Consequences and Prospects for Recovery. Blackwell Publishing Limited. ISBN 978-1-4051-1917-7.
  22. Worrall, Julian. »The view from the Hills: Minoru Mori defends the Omotesando Hills development and reveals big plans for Tokyo«. Metropolis. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. novembra 2006.
  23. »Shift of Capital from Tokyo Committee«. Japan Productivity Center for Socio-Economic Development. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. avgusta 2007. Pridobljeno 14. oktobra 2007.
  24. »Policy Speech by Governor of Tokyo, Shintaro Ishihara at the First Regular Session of the Metropolitan Assembly, 2003«. Tokyo Metropolitan Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. novembra 2007. Pridobljeno 17. oktobra 2007.
  25. »Despite Major Earthquake Zero Tokyo Buildings Collapsed Thanks to Stringent Building Codes«. 11. marec 2011. Arhivirano iz spletišča dne 12. septembra 2011. Pridobljeno 11. oktobra 2011.
  26. Williams, Carol J. (11. marec 2011). »Japan earthquake disrupts Tokyo, leaves capital only lightly damaged«. Los Angeles Times. Arhivirano iz spletišča dne 13. decembra 2011. Pridobljeno 11. oktobra 2011.
  27. »Tokyo Radiation Levels«. Metropolis Magazine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. maja 2012. Pridobljeno 25. aprila 2012.
  28. »Tokyo radiation levels – daily updates – April«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2011. Pridobljeno 11. oktobra 2011.
  29. »IOC selects Tokyo as host of 2020 Summer Olympic Games«. Arhivirano iz spletišča dne 10. oktobra 2014. Pridobljeno 10. oktobra 2014.
  30. Imai, Heide; Matjaz Ursic (2020). Creativity in Tokyo: Revitalizing a Mature City. Palgrave. ISBN 978-9811566868.
  31. »Hot Market: Tokyo Residential Real Estate sees Strong Demand in a Tight Market, Prices Surge! – Housing Japan« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 6. septembra 2022.
  32. Grunewald, Elliot D.; Stein, Ross S. (2006). »A new 1649–1884 catalog of destructive earthquakes near Tokyo and implications for the long-term seismic process«. Journal of Geophysical Research: Solid Earth (1978–2012). Zv. 111, št. B12. doi:10.1029/2005JB004059.
  33. Hammer, Joshua (Maj 2011). »The Great Japan Earthquake of 1923«. Smithsonian. Pridobljeno 9. septembra 2013.

Literatura

Zunanje povezave