Splošna deklaracija človekovih pravic

Eleanor Roosevelt & Splošna deklaracija človekovih pravic (1949)

Splòšna deklarácija človékovih pravíc (oznaka resolucije: A/RES/217A (III)) je deklaracija, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov na svojem zasedanju 10. decembra 1948, v kateri so očrtane osnovne človekove pravice. Njen poglavitni avtor je John Peters Humphrey iz Kanade, pri pisanju pa so sodelovali še Eleanor Roosevelt iz ZDA, René Cassin iz Francije, P. C. Čang iz Kitajske in drugi.

Svoj glas za sprejetje deklaracije je 10. decembra 1948 oddalo 48 držav, proti sprejetju ga ni oddala nobena. Glasovanja se je vzdržalo osem držav: Belorusija, Poljska, Sovjetska zveza, Južna Afrika, Češkoslovaška, Saudova Arabija, Jugoslavija in Ukrajina. Južna Afrika se je vzdržala zaradi obrambe svojega političnega sistema apartheida, Saudova Arabija pa je nasprotovala pravicam žensk in svobodi veroizpovedi. Po mnenju preostalih šest vzdržanih držav, ki so bile pod komunistično oblastjo, deklaracija ni dovolj močno obsodila nacizma in fašizma, a je pomembno vlogo pri njihovem vzdržanju igralo nasprotovanje pravici državljanov, da lahko zapustijo svoje države.

Čeprav deklaracija sama po sebi ni pravno zavezujoč dokument, pa je služila kot osnova za dve pravno zavezujoči konvenciji Združenih narodov o človekovih pravicah, Mednarodne konvencije o državljanskih in političnih svoboščinah ter Mednarodne konvencije o ekonomskih, socialnih in kulturnih svoboščinah. Na deklaracijo se še vedno pogosto sklicujejo v akademskih in odvetniških krogih ter na ustavnih sodiščih.

Guinessova knjiga rekordov navaja, da je splošna deklaracija človekovih pravic med vsemi besedili prevedena v največ jezikov (v letu 2004 je to 330 jezikov).

Besedilo je razmeroma kratko in jasno, a ima dvomljive mednarodnopravne posledice, oziroma sklicevanje na kršitev teh pravic ne prinaša nujno hudih sankcij do države, ki je v kršitvi. Zagotavljanje veljavnosti dekleracije po mnenju mnogih pravnikov mednarodnega prava zagotavlja legitimnost Organizacije združenih narodov, kar je bilo še posebej pomembno ob porušeni Ligi narodov in na novo vzpostavljeni Organizaciji združenih narodov.

Dekleracija je izjava tistih pravic, ki morajo po vsem svetu biti zagotovljene za preprečevanje konfliktov med državami. Dekleracija vsebuje tudi pravice delavcev in njihovih socialnih pravic, kar je bila pravna novost izpred 2. svetovne vojne, uveljavljena v novih ustavah, recimo Weimarski ustavi in Vidovdanski ustavi. Pravice so bile prvič uvedene z Mednarodno organizacijo dela. V smislu mednarodnega prava človekovih pravic je to temeljni dokument, na katerega naj bi se opirale vse ustave, ki želijo tvorno delovati v OZN. Ker je akt predvsem dekleratorne narave, je medijski, kulturni in politični vpliv ključen pri razreševanju kriz ob kršenju le-teh pravic, če članica varstva človekovih pravic ne jemlje resno na ravni njenega pravnega sistema. Pravice veljajo predvsem za obdobje miru,

Značilnost novih ustav je, da praviloma vse te pravice vpišejo kot ustavne pravice. V nekaterih državah nimajo takšnega varstva, lahko so zakonska materija, ustavni amandma, predmet sodne prakse ali temeljne sodne odločbe, ki vpliva na vse nadaljnje sodbe sodišča. Pomen splošne dekleracije človekovih pravic je predvsem legitimnost s katero lahko s pomočjo dekleracije OZN poseže v konflikte, ki so porušili mir v različnih delih sveta.

Zunanje povezave

• Questions and answers about the Universal Declaration
• Splošna deklaracija človekovih pravic