Dorska selitev

Heraklej in Atena, atiška rdečefiguralna vaza

Zgodovina Grčije
Neolitska Grčija	7000–3200 pr. n. št.
Minojska doba	2200–1450 pr. n. št.
Mikenska doba	1600/1550–1200/1120 pr. n. št.
Grška temna doba	1200/1120–776 pr. n. št.
Arhaična Grčija	776–500 pr. n. št.
Klasična Grčija	500–323 pr. n. št.
Helenistična Grčija	323–146 pr. n. št.
Rimska Grčija	146 pr. n. št.–324 n. št.
Bizantinsko cesarstvo	324–1453
Osmanska Grčija	1453–1832
Moderna Grčija	po 1832
Teme
Grški jezik	Grška književnost
Vojaška zgodovina	Imena Grkov

Dorska selitev (tudi grško množično preseljevanje) pomeni domnevne množične selitve grškega ljudstva Dorcev, ki se je začelo v dalmatinskem prostoru in nadaljevalo na podeželju Doride v osrednji Grčiji. Tesalci so vdrli v Dorido okoli 1200 pr. n. št., ko naj bi se začela dorska selitev, Dorci naj bi prodrli na Peloponez, v pokrajine Argolida, Lakonija, Mesenija in osvojili ozemlja ob Korintski ožini in med drugim zasedli utrdbe Tirint in Mikene.

Zaradi arheoloških najdb v zadnjih desetletjih je teorija o dorski selitvi okoli 1200 pred našim štetjem danes zavrnjena.

Legenda

Mit govori o vrnitvi Heraklidov (grško Ἐπιστροφὴ τῶν Ἡρακλειδῶν). Zgodovinarji klasične Grčije imajo mit hipotetično za resničen dogodek in so ga imenovali dorska selitev. Pomen se je večkrat menjal, ker so ga zgodovinarji, filologi in arheologi uporabljali, da bi razložili nepovezanost, ki se je izražala v podatkih z njihovih področij. Način prihoda dorske kulture na nekatere otoke v Sredozemskem morju, kot je Kreta, ni dobro pojasnjen. Dorci so kolonizirali številna mesta na Kreti.

Stara teza

Čeprav ena skupina strokovnjakov meni, da so Dorci od nekdaj naseljevali območje Peloponeza, antična tradicija ni takega mnenja. O dorski selitvi pišejo Herodot, Tukidid, Apolodor Atenski, Diodor Sicilski, Pavzanij, to potrjujejo tudi arheološke najdbe.

Tukidid meni, da so Dorci zavzeli Peloponez osemdeset let po padcu Troje. Eratosten, ki je živel v 3. stoletju pr. n. št., v svojem delu Kronologija trdi, da je bila Priamova Troja uničena leta 1184 pr. n. št. Če je to točno, so Dorci naselili Peloponez okoli leta 1104 pr. n. št. Atenski govornik Izokrat in njegov učenec Efor (5./4. st. pr. n. št.) sta bila prepričana, da se je dorska selitev začela leta 1069 pr. n. št.

Selitev Dorcev je verjetno povezana s selitvijo Tesalcev in Beočanov, ki se je, tako Tukidid, odvijala 60 let po trojanski vojni. Tesalci so pod vodstvom Heraklidov zapustili Tresprotijo v južnem Epiru in naselili območje, ki je po njih dobilo ime Tesalija. Tesalci so potisnili Beočane, ki so do tedaj naseljevali jugozahodni del Tesalije, proti Kadmejevemu ozemlju, ki je po njih dobilo ime Beocija.

Dorci so se širili prek kolonij zunaj Peloponeza in so prodrli do Sporadov, Kikladov in Krete v zahodno Malo Azijo. Otok Kreta je postal Dorcem postopoma popolnoma podrejen. Na zahodni obali Male Azije so ustanovili številne kolonije, zlasti Kos, Knidos in Halikarnas. Prav tako so naselili otok Rodos.

Napredovanje Dorcev v tem obdobju naj bi sovpadalo z začetkom železne dobe v Grčiji. Dorci so se naselili v mnogih krajih starih mikenskih mest, pri čemer so nastale številne mestne države. Monarhija se je ohranila le v nekaterih grških obmejnih območjih. Posebej očitna je bila vojaška, stroga narava Dorcev.

Selitev Dorcev so prav tako lahko povzročili Brigi, pleme, ki je s severa vpadlo v Makedonijo in Trakijo ter v nadaljevanju v severno Grčijo.

Sedanje stanje raziskav

Arheološke raziskave zadnjih desetletij so pokazale, da je moral biti padec mikenske kulture posledica splošnega in trajnega daljšega obdobja socialne krize, ki je bila posledica različnih dejavnikov.

Ni znanih artefaktov v osrednji ali južni Grčiji, ki bi jih lahko jasno dodelili Dorcem. Čeprav so grobo, ročno izdelano keramiko našli v številnih mikenskih naseljih, tudi v Mikenah, nad plastmi uničevanja ter zunaj in v Ajgejri na severu Peloponeza, je vendar ne moremo povezati z neko "etnično skupino". Prav tako ni prišla z naselitvijo. Poleg tega je mikenska kultura okrog 1200 še vedno obstajala skoraj do srede 12. st. pr. n. št. Prvič so okoli 1050 pr. n. št. pomembne spremembe, saj lahko sledimo poznoheladskemu slogu IIIC na prehodu okrasne keramike v submikenski in predgeometrični slog. Hkrati je bila uvedena kremacija. Na podlagi teh izsledkov raziskav dorska selitev verjetno ni bila vzrok za propad mikenske civilizacije. Nekateri zgodovinarji, na primer Jonathan Hall, ustrezno upoštevajo porazdelitev grških narečij.

Kljub vsemu se počasno priseljevanje skupin Dorcev v pomikenskem obdobju mnogim raziskovalcem zdi verjetno. Odločilni dejavnik je ugotovitev, da ni sledov dorskega narečja v pisnih dokumentih mikenskega obdobja (linearna pisava B), ugotovljeno pa je, da so v klasičnem obdobju govorili v dorskem narečju v mnogih delih Peloponeza, Krete in na južnih egejskih otokih. Poleg tega je priseljevanje po okoli 900 pr. n. št. postopno razvilo dorski tip stavbe (čeprav to ni dokazano).

Dorci so govorili severnogrško narečje, ki so ga poleg ahajskega in jonskega narečja govorili v klasični antiki, v mnogih delih Peloponeza, Krete, južnih Kikladih in v grških mestih jugozahodne Azije.

Posledice selitve Dorcev

• Padec mikenske civilizacije

• Razpored grških plemen se ne menja več:
  • Jonci so naselili: Atiko, Evbojo, Kiklade, Sporade, Hios, Samos, Jonijo (Lidija in severna Karija) in mesta: Milet, Prijena, Efez, Klazomena, Fokeja, Smirna,
  • Aolci so naselili: Beocijo, Tesalijo, Lemnos, Lezbos (mesto Mitilena), Samotrako, Imbros, Aolijo (Troada in Mizija) in mesta Antisa, Metimna, Kima Frikonska, Larisa,
  • Ahajci so naselili Arkadijo,
  • severozahodna plemena so naselila: Ahajo, Elido, Etolijo, Akarnanijo, Lokrido, Fokido,
  • Dorci so naselili: Megarido, Korint, Argolido, Lakedemonijo, Mesenijo, Korkiro, Levkado, Kitero, vzhodni del Krete, Kos, Rodos, Dorido (južna Karija) in mesti Knid, Halikarnas.

Literatura

• Jonathan Hall: A history of the Archaic Greek World. Oxford 2007.
• Karl-Joachim Hölkeskamp, Elke Stein-Hölkeskamp: Vom Palast zur Polis – die griechische Frühgeschichte als Epoche. in: H.-J. Gehrke, H. Schneider (Hrsg.): Geschichte der Antike. Ein Studienbuch. Stuttgart/Weimar 2006 (2. Aufl.), S. 53–59. ISBN 3-476-02074-6
• Robin Osborne: Greece in the Making. London 1996. ISBN 0-415-03582-1
• Karl-Wilhelm Welwei: Die griechische Frühzeit. München 2002, 2007. ISBN 3-406-47985-5
• Birgitta Eder: Dorische Wanderung. In: Der Neue Pauly (DNP). Band 3, Metzler, Stuttgart 1997, ISBN 3-476-01473-8, Sp. 787–791.