Ogled vira Liberalizem

{{Liberalizem sidebar}}

'''Liberalizem''' (iz lat. ''liberalis'' 'svoboden') je politični in gospodarski nauk, po katerem sta [[svoboda]] (ekonomska, verska, politična, nazorska itd.) in [[enakopravnost]] posameznika temelj družbenega napredka. Liberalci so navzlic raznolikosti mnenj enotni v podpori temeljnih idej, kot so [[ustava]], [[liberalna demokracija]], [[svobodne in pravične volitve]], [[človekove pravice]], [[kapitalizem]], [[prosta trgovina]] in [[svoboda veroizpovedi]].<ref name="Kathleen G. Donohue">{{navedi splet|url=http://books.google.com/books?id=htuTnexZAo8C&pg=PA1&dq=liberalism+freedom+of+religion&hl=en&ei=D45ETYOyMcGp8Aan3b23DQ&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=4&ved=0CEQQ6AEwAw#v=onepage&q=liberalism%20freedom%20of%20religion&f=false|author=Kathleen G. Donohue|title=''Freedom from Want: American Liberalism and the Idea of the Consumer'' (New Studies in American Intellectual and Cultural History)|publisher=[[Johns Hopkins University Press]]|quote=Tri od njih – osvobojenost od strahu, svoboda govora in svoboda veroizpovedi – so od nekdaj temeljne za liberalizem.«|accessdate=2007-12-31}}</ref><ref name="The Economist">{{navedi splet|url=http://books.google.com/books?id=KBzHAAAAIAAJ&q=liberalism+freedom+of+religion&dq=liberalism+freedom+of+religion&hl=en&ei=MzZHTeH4M8H88AbH5_j0AQ&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=6&ved=0CD8Q6AEwBTgo|title=''The Economist'' 341/7995-7997|publisher=[[The Economist]]|quote=Kajti vse tri imajo vero v liberalno družbo, ki omogoča ustavno vlado (vladavino prava, ne pa posameznika) in svobodo vere, misli, govora in ekonosmke izmenjave.|accessdate=2007-12-31}}</ref><ref name="Sheldon S. Wolin">{{navedi splet|url=http://books.google.com/books?id=ndAdGl8ScfcC&pg=PA525&dq=liberalism+freedom+of+religion&hl=en&ei=MzZHTeH4M8H88AbH5_j0AQ&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=3&ved=0CDAQ6AEwAjgo#v=onepage&q=liberalism%20freedom%20of%20religion&f=false|author=Sehldon S. Wolin|title=''Politics and Vision: Continuity and Innovation in Western Political Thought''|publisher=[[Princeton University Press]]|quote=Liberalizem je praktično izginil kot javno propagirana ideologija, zadržal pa je monopol nad vrednotami. [...] Najpogosteje citirane pravice so pravica govora, tiska, združevanja, vere, lastnine in do pravičnega sojenja.|accessdate=2007-12-31}}</ref><ref name="John Joseph Lalor">{{navedi splet|url=http://books.google.com/books?id=Xsk6AAAAIAAJ&pg=PA760&dq=liberalism+freedom+of+religion&hl=en&ei=kDJHTcDuJIL98Aa_xO2jAg&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=8&ved=0CE8Q6AEwBw#v=onepage&q=liberalism%20freedom%20of%20religion&f=false|author=John Joseph Lalor|title=''Cyclopædia of Political Science, Political Economy, and of the Political History of the United States''|publisher=Nabu Press|quote=Liberalizem je svoboda mišljenja, mišljenjska svoboda je prva in najplemenitejša med svoboščinami. Svoboda vere, izobraževanje, tiska so izpeljane iz svobode mišljenja.|accessdate=2007-12-31}}</ref> Ideje liberalizma sprejemajo tudi politične skupine z drugačno [[Politični spekter|ideološko usmeritvijo]]. Prevladujoči obliki liberalizma sta [[klasični liberalizem]] v osemnajstem stoletju ter [[socialni liberalizem]] dvajsetega stoletja.

==Začetek liberalizma==

Liberalizem korenini v individualizmu, razsvetljenskem racionalizmu, naravnem pravu, reformacijskih zahtevah po svobodi veroizpovedi, v britanskem Bill of Rights (1689), v ameriški ustavi 1787, zlasti pa v francoski deklaraciji o pravicah človeka in državljana (1789). [[John Locke]] je oblikoval ideologijo liberalizma ločeno od filozofske tradicije, ki označuje koncept [[naravne pravice|naravnih pravic]] in [[družbene pogodbe|družbenega dogovora]]. Menil je, da mora [[vladavina prava]] nadomestiti [[absolutizem]] in da morajo oblastniki vladati na podlagi družbenega soglasja in ne na podlagi podedovanih pravic. Zagovarjal je pravico posameznika do življenja, svobode in [[lastnine]].

[[Ameriška vojna za neodvisnost]] in [[Francoska revolucija]] sta se sklicevali na liberalno filozofijo za upravičevanje oboroženega strmoglavljenja tiranskega vladanja. V devetnajstem stoletju je prišlo do liberalnih vlad med narodi po Evropi, Latinski in Severni Ameriki. V dvajsetem stoletju je liberalna demokracija zmagala v dveh svetovnih vojnah in preživela ideološki izziv [[Fašizem|fašizma]] in [[Komunizem|komunizma]]. Močan nasprotnik liberalizma so [[konservatizem]], [[fundamentalizem]] in [[vojaška diktatura]]. Liberalci so [[Liberalna stranka|politično organizirani]] po državah na vseh kontinentih. Igrali so odločilno vlogo pri formiranju [[Republika|republik]], širjenju [[Državljanske pravice|državljanskih pravic]] in [[Državljanske svoboščine|državljanskih svoboščin]]. Pripomogli so pri vzpostavitvi [[socialna država|sodobne socialne države]] ter so nosilci [[verska strpnost|verske strpnosti]], [[verska svoboda|verske svobode]], [[globalizacija|globalizacije]] ter politične in socialne [[modernost]]i. 

== Etimologija in opredelitev ==
Vse različice besede (''liberalno'', ''[[svoboda]]'', ''[[libertarnost]]'') izhajajo iz latinske besede ''liber'' 'prost'. Leta 1375 je bila beseda v rabi za ''[[sedem svobodnih umetnosti]]'' (''septem artes liberales'') in je pomenila klasično izobrazbo, ki jo je dajala srednjeveška univerza. Drugi pomeni so 'prosto' (1387), 'brez omejitev' (1433), 'dovoljeno' (1530) in slabšalno 'brez glave' (16. in 17. stoletje). V [[Razsvetljenstvo|razsvetljenstvu]] je beseda pridobila na pozitivnih pomenih in je 1781 pomenila 'brez predsodkov', ter 1823 'brez fanatizma'. Od sredine 19. stoletja se je beseda ''liberalno'' nanašala na politične [[Liberalna stranka|stranke in gibanja]] po vsem svetu. 

== Zgodovina ==

Zgodovina liberalizma se začenja z [[Angleška državljanska vojna|angleško državljansko vojno]] pred štiristo leti kot odgovor na [[Verske vojne v Evropi|verske vojne]], ki so prizadele Evropo med 16. in 17. stoletjem, njegove korenine pa segajo v srednji vek. Prva večja realizacija liberalnih idej se je zgodila z ameriško vojno za neodvisnost, kot celovito gibanje proti [[starega reda|staremu redu]] pa s francosko revolucijo.

[[Klasični liberalizem]], ki je poudarjal pomen [[prosti trg|prostega trga]] in [[državljanske svoboščine|državljanskih svoboščin]], je prevladal po francoski revoluciji. [[Prva svetovna vojna]] in [[velika gospodarska kriza]] pa sta prinesli novi [[socialni liberalizem]], ki poudarja večjo vlogo države pri odpravi slabih socialnih razmer. Danes [[liberalna demokracija|liberalne demokracije]] po svetu podpirajo ustavnost, državljanske in osebne svoboščine, [[Pluralizem (politična filozofija)|politični pluralizem]] in [[Socialna država|socialno državo]]. 

=== Predrevolucionarno obdobje ===

[[Renesansa]] je v 15. stoletju problematizirala obstoj institucij srednjega veka. Oživelo je zanimanje za znanost iz [[Antika|antičnega obdobja]].<ref>Johnson, 28: »Dante ni bil samo srednjeveški človek, bil je tudi človek renesanse, zelo kritičen do cerkve, tako kot mnogi učenjaki, ki so mu sledili.«</ref>[[Protestantska reformacija]] se je v 16. stoletju razvila iz pogledov, ki so videli [[Katoliška cerkev|katoliško cerkev]] kot zatiralko, ki je podpirala [[Fevdalizem|fevdalno]] strukturo evropske družbe. Cerkev je v 17. stoletju odgovorila s [[protireformacija|protireformacijo]], kar je privedlo do [[Tridesetletna vojna|tridesetletne (verske) vojne]]. V [[Kraljevina Anglija|Angliji]] je [[Angleška državljanska vojna|državljanska vojna]] leta 1649 privedla do obglavljenja [[Karel I. Angleški|kralja Karla I.]]. Parlamentu je na koncu uspelo z revolucijo leta 1688 vzpostaviti omejeno [[Ustavna monarhija|ustavno monarhijo]]. Glavni vidiki zgodnje liberalne ideologije so nastali iz omenjenih dogodkov. 

Angleški filozof [[John Locke]] z delom ''[[Two Treatises of Government]]'' (1690) velja za očeta liberalizma. 
Trinajst britanskih kolonij v Ameriki je 1776 pod vplivom liberalnih principov v okviru monarhije zaradi nezadovoljstva s svojim zastopstvom v parlamentu Združenega kraljestva [[Deklaracija neodvisnosti ZDA|razglasilo neodvisnost]]. Obdavčile so britanske koloniste, kar so ti šteli za kršitev njihovih [[ustava Združenega kraljestva|ustavno]] zajamčenih pravic. [[Ameriška revolucija]] je bila najprej civilne in politične narave, vendar se je [[Ameriška osamosvojitvena vojna|nadaljevala z vojaškimi spopadi]] leta 1775, ki so bili v glavnem končani po letu 1781. 1787 je [[Philadelphijska konvencija]] konstituirala novo državo. [[Ustava Združenih držav Amerike]] je vzpostavila [[republika|republiko]] z [[federacija|zvezno]] strukturo. Ustavi je sledila [[Deklaracija človekovih pravic Združenih držav Amerike]] in leta 1789 poimenovala nekatere [[naravne pravice]], ki ustrezajo liberalnim idealom. Ameriška revolucija je bila temelj za številne družbeno-politične spremembe drugod po svetu, med njimi je najbolj znana francoska revolucija.

=== Francoska revolucija ===
{{glavni|Francoska revolucija}}
[[Slika:Women's March on Versailles01.jpg|250px|right|thumb|alt=[[Pohod žensk]] na [[Versailles]] v oktobru 1789 je bil eden od najbolj znanih primerov množične politične participacije med [[Francoska revolucija|francosko revolucijo]]. Protestniki prisilijo rojaliste k odhodu nazaj v [[Pariz]], kjer so leta 1792 razglasili [[Prva francoska republika|Prvo francosko republiko.]] ]] 

Francosko revolucijo so že sodobniki razumeli kot veliko prelomnico v človeški zgodovini, leto 1789 nekaterim zgodovinarjem pomeni konec zgodnjega [[novi vek|novega veka]] in začetek [[Novejša zgodovina|moderne dobe]]",<ref>Frey, Preface.</ref> "zmagoslavje liberalizma".<ref>Ros, p. 11.</ref> Francoska revolucija se je začela maja 1789 s sklicem [[Generalni stanovi|Generalnih stanov]]. Prvo leto je prineslo [[napad na Bastiljo]] v juliju in sprejetje [[Deklaracija o pravicah človeka in državljana|Deklaracije o pravicah človeka in državljana]] v avgustu. Napoleon, ki je vladal približno pet let, je z ureditvijo njene birokracije centraliziral državo. [[Napoleonove vojne]] (1805–1815) so bile dedič revolucionarnih državnih ukrepov proti starim monarhijam v Evropi. Njihov namen je bil likvidacija [[Fevdalizem|fevdalnega sistema]], liberalizacija [[Zasebna lastnina|zasebne lastnine]], odprava [[Ceh]]ov, legalizacija [[Ločitev|ločitve zakonske zveze]], razpad [[geto|judovskega geta]], propad [[španska inkvizicija|inkvizicije]], trajno uničenje [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]], odprava cerkvenih sodišč in verske oblasti, vzpostavitev [[Metrični sistem enot|metričnega sistema enot]] in [[enakost pred zakonom]] za vse moške. Napoleon je prvi uporabljal besedo ''liberalno'' v političnem smislu.<ref>Colton in Palmer, 428.</ref> Uporabljal je metodo civilne diktature, ki je imela plebiscitarno legitimnost.<ref>Lyons, 111.</ref> Sicer Napoleon ni dosledno uresničeval liberalnih idealov, za katere se je zavzemal. Njegov najbolj trajen dosežek je bil [[Napoleonov zakonik|civilni zakonik]], nadaljeval pa je z diskriminacijo žensk pod geslom "naravnega reda".<ref>Lyons, 98–102.</ref> 

=== Otroci revolucije ===

[[Slika:En Mendigorría.jpg|thumb|250px|right|alt=[[Liberalizem and radicalizem v Španiji|Liberalci]] so se pripravljali za napad na [[Karlisti|Karliste]] v [[Bitka pri Mendigorríji|bitki pri Mendigorríji]] (1835), najpomembnejšem soočenju [[Prva Karlinška vojna|prve Karlinške vojne]]. Tako bitka in vojna sta povzročili hude poraze za konservativne Karliste. Vojna je bila dejavna v [[Španija|Španiji]] skozi vso 19. stoletje.]] 

{{popravi|date = junij 2015}}
Liberalci so v 19. stoletju želeli razviti svet brez vladne intervencije ali pa vsaj brez prevelike vladne intervencije. Zavzemali so se za ideale [[Negativne svoboščine|negativnih svoboščin]], kar pomeni odsotnost prisile in brez zunanjih pritiskov.<ref>Heywood, p. 47.</ref> Verjeli so, da vlade predstavljajo veliko breme, zato so hoteli vlado, ki se ne vmešava v življenja posameznikov.<ref>Heywood, pp. 47–8.</ref> Liberalci so se zavzemali tudi za širitev [[Državljanske pravice|državljanskih pravic]], ter za povečanje obsega [[Prosti trg|prostega trga]] in [[Prosta trgovina|proste trgovine]].
Slednji način ekonomskega razmišljanja je [[Adam Smith]]  predstavil v svojem monumentalnem delu ''[[Wealth of Nations]]''(1776), ki revoluciarno vpliva na področja ekonomije in stanja "nevidne roke" prostega trga kot mehanizema samoregulacije.

Politično so liberalci videli 19. stoletje kot prehod k doseganju obljub iz leta 1789. V Španiji so ''[[Liberalizem in radikalizem v Španiji|Liberalci]]'' bili prvi, ki so uporabljali besedo ''liberalno'' v političnem kontekstu. To je pomenilo strmoglavljenje monarhije v letu 1820 kot del''[[Trienio Liberal]]''in [[Prve Karlinška vojna|zmaga nad]] konzervativnimi [[Karlisti]] v letu 1830. V Franciji, je [[Julijska revolucija|julijska revoluciji leta 1830]], kot jo opisujejo liberalni politiki in novinarji, odstranila Bourbon monarhijo in je pripeljala do podobnih uporov tudi drugod po Evropi.

Revolucije leta 1848 so zajele celotno avstrijsko cesarstvo, kot tudi nemške in italijanske države. Vlade so padle hitro. Liberalni nacionalisti so zahtevali ustavo v pisni obliki, predstavniške sklope, širšo volilno pravico in pa svobodo tiska.<ref name="Colton and Palmer, p. 510">Colton and Palmer, p. 510.</ref> [[Francoska Druga republika|Druga republika]] je bila razglašena v Franciji. Tlačanstvo je bila ukinjeno v Prusiji, Galiciji, na Češkem in Madžarskem.<ref name="Colton and Palmer, p. 510"/> [[Klemens von Metternich|Metternich]] je šokiral Evropo, ko je v paniki odstopil in pobegnil v Veliko Britanijo.<ref>Colton and Palmer, p. 509.</ref>

Seveda pa revolucionarji niso vedno uspevali. Brez francoske pomoči bi Italijani bili [[prve italijanske vojne za neodvisnost|zlahka premagani]] s strani Avstrijcev. Avstriji je tudi uspelo ustaviti nacionalna gibanja v Nemčiji in na Madžarskem, kar je skupaj s propadom [[Frankfurtski parlament|frankfurtskega parlamenta]] preprečilo poenotenje nemške države v enoten narod. Brez zgornjih ukrepov Italijani in Nemci ne bi uspeli uresničiti svojih sanj po nacionalni enotnosti. Sardinijski premier, [[Camillo di Cavour]] je bil iznajdljivi liberalec, ki je razumel, da je edina učinkovita rešitev za Italijane bila osamosvojitev, vendar le zgolj če so Francozi na njihovi strani.<ref>Colton and Palmer, pp. 546–7.</ref> [[Napoleon III]] se je strinjal z zahtevo Cavourja za pomoč in Francija je premagala Avstrijo v [[druge italijanske vojne za neodvisnost|francosko-avstrijski vojni]] v letu 1859, kar je bila odločilna poteza za italijansko neodvisnost. Združitev Nemčije je uspelo [[Otto von Bismarck|Ottu von Bismarcka]], ki je premagal sovražno Prusijo v vojni. Po [[francosko-pruski vojni]] so leta 1871 razglasili Nemško cesarstvo v dvorani Hall of Mirrors v Versaillesu, s tem pa se je  končala druga faza programa za nacionalizacijo. Francozi so po izgubi v vojni razglasili [[Tretja francoska republika|Tretjo francosko republiko]].

Le nekaj desetletij po francoski revoluciji, je liberalizem postal globalno gibanje. Liberalni in konzervativni boji so se pojavili tudi v državah Latinske Amerike natančneje v Mehiki in Ekvadorju. Med letoma 1857 in 1861 je v Mehiki prišlo do krvave [[Reformistična vojna|vojaške reforme]] in veliko notranjih ideoloških spopadov med liberalci in konservativci.<ref>Stacy, p. 698.</ref> Liberalno zmagoslavje se je pojavilo s podobnimi razmerami tudi v Ekvadorju. Podobno kot pri drugih narodih v vsej regiji je v času, ko je bil Ekvador namočen v krizo, bili ljudje razdeljeni med konkurenčnimi liberalnimi in konservativnimi tabori. Iz teh konfliktov, je [[Gabriel García Moreno|García Moreno]] uvedel konservativno vlado, ki je bila na koncu strmoglavljena v [[Liberalna revolucija leta 1895|liberalni revoluciji leta 1895]]. [[Ekvadorska radikalna liberalna stranka|Radikalne liberalce]], ki so zrušili konservativce je vodil [[Eloy Alfaro]]. Bil je revolucionar, ki je izvedel različne družbeno-politične reforme, vključno z ločitvijo države od cerkve. Podprl je legalizacijo razveze zakonske zveze, in ustanovil javno šolstvo.<ref>Handelsman, p. 10.</ref>

V 19. stoletju, se je v Veliki Britaniji oblikoval sodobni značaj liberalizma. Liberalna čustva so se sprostila po revolucionarnem obdobju dvajsetega stoletja, kar je na koncu pripeljalo do ustanovitve [[Liberalna stranka(VB)|Liberalne stranke]]. Liberalci so imeli enega najbolj vplivnih britanskih ministrskih predsednikov - [[Williama Ewart Gladstona]], ki je bil znan tudi kot ''Grand Old Man''.<ref>Cook, p. 31.</ref> Pod Gladstonom so liberalci reformirali izobraževanje, ločili [[Irska cerkev|Irsko cerkev]] ([[Irski Zakon o cerkvi 1869]]) od države in uvedli tajno glasovanje za lokalne in parlamentarne volitve. Po Gladstonu in po obdobju [[konservativne stranke (UK)|konservativne]] prevlade so liberalci v polni obliki vrnili [[Združeno kraljestvo splošne volitve 1906|volitve leta 1906]], podprte z delavskim razredom volivcev. Po tej zgodovinski zmagi, so se liberalne stranke preusmerile od klasičnega liberalizma, ter postavile temelje za prihodnost Britanske [[Socialna država|socialne države]]. Ta je sprejela različne oblike zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in pa pokojnine za starejše delavce.<ref>Heywood, p. 61.</ref> Nova socialna vrsta liberalizma je zajela večji del sveta v 20. stoletju.

=== Konflikti in obnova ===
{{See also|Socialni liberalizem}}
[[Slika:National-insurance-act-1911.jpg|thumb|200px|right|alt=[[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Britanska]] brošura [[Liberalna stranka (UK)|Liberalne stranke]], ki je izrazila podporo [[Nacionalni zakon o zavarovanju 1911|Nacionalnemu Zakonu o zdravstvenem zavarovanju iz leta 1911]]. Zakonodaja, ki je koristna za bolne in brezposelne delavce, je prispevala mejnik v razvoju [[Socialno varstvo|socialnega varstva]].]]

V 20. stoletju se je začel razcvet liberalizma. [[Prva svetovna vojna]] se je pokazala kot velik izziv za liberalne demokracije, ki so na koncu porazile diktatorske države [[Centralne sile|Centralnih sil]]. Vojna je prispevala k propadu starejših oblik vladavin, vključno z [[imperiji]] in [[Dinastija|dinastičnimi državami]]. Število republik v Evropi se je do konca vojne povečalo na trinajst v primerjavi s samo tremi na začetku vojne leta 1914.<ref>Mazower, p. 3.</ref> Ta pojav je postal očiten v [[Ruski imperij|Rusiji]]. Pred vojno, se je ruska monarhija povsem opomogla od [[Rusko-Japonska vojna|izgub na Japonskem]], političnem boju s [[Ustavno demokratska stranka|kadeti]] in močnem liberalnem bloku v [[Duma|Dumi]]. Soočanje z velikim pomanjkanjem osnovnih potrebščin je pripeljalo do [[Februarska revolucija|širokih nemirov v začetku leta 1917]]. [[Nikolaj II Rusija|Car Nikolaj II]] je bil odstavljen v marcu, kar je omogočilo liberalcem razglasitev republike. Pod negotovim vodstvom [[Alexander Kerenski|Alexandra Kerenskega]] je [[Ruska začasna vlada|Začasna vlada]] slabo opravljala nadaljnje sodelovanje Rusije v vojni jeznih odzivov [[Petrogradski Sovjeti|Petrograjskih delavcev]], ki so se pomikali vse bolj v levo. [[Boljševiki]], [[Komunizem|komunistična]] skupina pod vodstvom [[Vladimir Lenin|Vladimirja Lenina]], je izkoristila politično priložnost iz te zmešnjave in začela [[Oktobrska revolucija|Drugo revolucijo]] v Rusiji še v istem letu. Komunistična zmaga je predstavljala velik izziv za liberalizem, kar je pripeljalo do rasti totalitarnih režimov, ki so se zaradi gospodarskih težav, ki so pretresli zahodni svet leta 1930, izkazali za zelo uničujoče.

Velika depresija je korenito spremenila liberalni svet. Prišlo je do zasnutka novega liberalizma v času prve svetovne vojne, vendar pa se je [[Socialni liberalizem|moderni liberalizem]] popolnoma razcvetel leta 1930 kot odgovor na depresijo, ki je navdihnila [[John Maynard Keynes]] za revolucijo na področju ekonomije. [[Klasični liberalizem|Klasični liberalci]], kot so ekonomist [[Ludwig von Mises]], ki je podpiral predvsem [[prosti trg]], je navedel, da so bile optimalne gospodarske enote lahko učinkovito dodeljevanje sredstev, ki so prispevale k [[polni zaposlitvi]] in ekonomski varnosti.<ref>Shaw, pp. 2–3.</ref> Keynes pa je napadel [[Klasična ekonomija|klasično ekonomijo]] in njene privržence z utemeljitvijo, da popolnoma prosti trgi niso idealni in da je v težkih gospodarskih razmerah potrebno posredovanje in naložbe s strani države. Kjer na trgu ni ustrezno dodeljenih sredstev, morajo vladni ukrepi spodbuditi gospodarstvo.

Socialno liberalni program, ki se je začel s [[Franklin Delano Roosevelt|predsednikom Rooseveltom]] v Združenih državah Amerike, [[New Deal]], se je izkazal za zelo priljubljen pri ameriški javnosti.<ref>Whitfield, p. 485. ''Pred Franklinom D. Rooseveltom ni noben politik dobil tako priljubljene odobritve za program reform, ki so prinesele tako sistematičen zaključek drastičnih strukturnih sprememb v industriji in družbi. Socialni liberalizem, kot ga narekuje notranja politika iz New Deal-a v letih 1960, je označila mejo državne socialne dejavnosti, kot je določena in omejena z individualističnimi političnimi kulturami v ZDA.''</ref> Leta 1933, ko je Roosevelt prišel v pisarno, je [[Brezposelnost|stopnja brezposelnosti]] znašala približno 25 odstotkov.<ref>Auerbach in Kotlikoff,. p. 299.</ref> Velikost gospodarstva, merjena z [[ukrepe nacionalnega dohodka in proizvodnje|bruto nacionalnim proizvodom]], je padla na polovično vrednost, ki jo je imela začetku leta 1929 <ref>Dobson,. p. 264.</ref> Volilna zmaga Roosevelta in [[Demokratska stranka (ZDA)|demokratov]] je pripeljala do ogromnega javnofinančnega primanjkljaja in programa javnih del. Kljub temu je do leta 1935 stopnja brezposelnosti padla na le okrog 20 odstotkov. Dodatni državni primankljaj in program javnih del sprožen do druge svetovne vojne, je sčasoma potegnil ZDA iz velike depresije. Od leta 1940 do 1941 se je javna poraba povečala za 59 odstotkov, [[ukrepe nacionalnega dohodka in proizvodnja|bruto domači proizvod]] se je povečal za 17 odstotkov, brezposelnost je padla pod 10 odstotkov prvič po letu 1929.<ref>Knoop, p. 151.</ref> Do 1945 je velik javnofinančni primanjkljaj, [[Javni dolg]], znašal neverjetnih 120 odstotkov BDP-ja, vendar je stopnja brezposelnosti vseeno bila učinkovito odpravljena.<ref>Rivlin, p. 53.</ref> Večina držav, ki so se vlekle iz velike depresije so to storile s povečanjem [[Javnofinančni primankljaj|javnofinančnega primankljaja]] in močne intervencije s strani države.

Gospodarska kriza v tem obdobju je spodbudila nemire v evropskem političnem svetu, ki so pripeljali k vzponu [[Fašizem|fašizma]] kot ideologije in gibanja, ki je močno kritiziralo liberalizem.<ref>Perry et al., p. 759. Hitler writes that the chief principle of fascism is the following: ''to abolish the liberal concept of the individual and the Marxist concept of humanity, and to substitute for them the Volk community, rooted in the soil and united by the bond of its common blood''.</ref> V širšem smislu, fašistična ideologija je poudarjala [[Elitizem|elitizem]], absolutno vodstvo, zavrnitev [[Egalitarizem|enakosti]] in uvedbo [[patriarhat|patriarhalne družbe]]. Fašistične in nacionalistične zamere iz leta 1930 so končno dosegle vrhunec v drugi svetovni vojni, v najsmrtonosnejšem konfliktu v zgodovini človeštva. [[Zavezniki iz druge svetovne vojne|Zavezniki]] so spreobrnili vojno v letu 1945 in njihova zmaga je postavila temelje za hladno vojno med komunističnimi državami in liberalnimi demokracijami. Hladna vojna je pokazala veliko ideološko konkurenco. Medtem ko so komunistične države in liberalne demokracije tekmovale druga proti drugi, je [[Naftna kriza 1973|gospodarska kriza]] povzročila začasen odmik od Kenezianske ekonomije v mnogih zahodnih vladah. Ta klasična liberalna obnova, znana kot [[neoliberalizem]], je trajala do leta 1990, ki je povzročila gospodarsko privatizacijo industrij, ki so bile prej v državni lasti. Vendar pa je [[Finančna kriza 2007-2010|nedavna gospodarska kriza]] spodbudila [[2008-2009 Keynesian preporod|preporod Kenezianske ekonomske misli.]] Proti koncu 20. stoletja so komunistične države v [[Vzhodna Evropa|Vzhodni Evropi]] [[Revolucije leta 1989|propadle]], pri čemer so liberalne demokracije postale edina večja oblika vladanja. Na začetku druge svetovne vojne je bilo število demokracij po vsem svetu enako kot jih je bilo pred štiridesetimi leti.<ref>Colomer, p. 62.</ref> Po letu 1945 so se liberalne demokracije začele zelo hitro širiti. Vendar pa se liberalne demokracije še vedno soočajo s številnimi izzivi, vključno s širjenjem [[Terorizem|terorizma]] in pa rastjo verskega fundamentalizma.<ref>Wolfe, p. 257.</ref> Vzpon [[Ljudska republika Kitajska|Kitajske]] je tudi velik izziv zahodnega liberalizma, ki je kombinacija avtoritarne vlade in pa kapitalizma.<ref>Gifford, pp. 6–8.</ref>

== Filozofija ==
Liberalizem, kot politična in intelektualna tradicija, velja za [[Novejša zgodovina|moderni fenomen]], ki se je začel v 17. stoletju, čeprav so se nekatere liberalne filozofske ideje pojavile v predhodnih sestavinah [[Antika|antike]]. [[Seznam rimskih cesarjev|Rimski cesar]] [[Mark Avrelij]] je hvalil "idejo vladavine v zvezi z [[izenačevanju|enakimi pravicami]], [[Svoboda govora|svobodo govora]] in idejo o kraljevski vladi, ki spoštuje predvsem svobodno ureditev".<ref>Antoninus, p. 3.</ref> Liberalna filozofija simbolizira obsežne intelektualne tradicije, ki so pregledale in popularizirale nekatere od najbolj pomembnih in spornih načel sodobnega sveta. Njena izjemna znanstvena in akademska proizvodnja je bila označena kot vsebovanje "bogastva in raznolikosti", vendar je ta raznolikost pogosto pomenila, da je liberalizem na voljo v različnih oblikah in predstavlja izziv za vsakogar, komur je potrebna jasna opredelitev.<ref name="Young, p. 24">Young, p. 24.</ref>

=== Glavne teme ===
Čeprav imajo vse liberalne doktrine skupne dediščine, znanstveniki pogosto domnevajo, da ti nauki vsebujejo "ločene in pogosto kontradiktorne miselne tokove".<ref name="Young, p. 24"/> [[Seznam liberalnih teoretikov|Liberalni teoretiki in filozofi]] so se razlikovali po različnih časih, kulturah in celinah. Raznolikosti pojmovanja liberalizma se razlikujejo, kjer so liberalni misleci in gibanja pritrjena na velik izraz ''liberalizem'', vključno s ''[[Klasični liberalizem|klasičnim]]'', ''[[Egalitarizem|egalitarnim]]'', ''gospodarskim'', ''[[Socialni liberalizem|socialnim]]'', ''državo blaginje'', ''etičnim'', ''[[Humanizem|humanističnim]]'', ''deontološkim'', ''perfekcionističnim'',''demokratičnim'' in pa ''institucionalnim'', če jih naštejemo le nekaj.<ref>Young, p. 25.</ref> Po svojem velikem pomenu je liberalizem filozofija o pomenu človeštva in družbe. Politični filozof [[John N. Gray|John Gray]] meni, da imajo liberalne misli skupno to, da so individualistične, egalitarne, melioristične in univerzalne.
 
Individualistični element zagovarja etičnost človeka proti pritiskom [[Kolektivizem|socialnega kolektivizma]], enakopraven element pripisuje enako moralno vrednost in status vsem posameznikom, meliorističen element trdi, da lahko več generacij izboljša družbenopolitično ureditev, univerzalističen element pa potrjuje moralne enotnosti človeške vrste in marginalizira lokalne kulturne razlike.<ref name="Gray, p. xii">Gray, p. xii.</ref> Meliorističen element je bil predmet številnih polemik, ki so jih zagovarjali misleci, kot so [[Immanuel Kant]], ki je verjel v človeški napredek, hkrati pa je trpel zaradi napadov mislecov, kot so [[Jean-Jacques Rousseau|Rousseau]], ki je verjel da so človekovi poskusi, da bi se izboljšalo družbeno sodelovanje neuspešni.<ref>Wolfe, pp. 33-6.</ref> Opisovanje liberalnega temperamenta, je Gray trdil, da je "zgledovanje po [[Skepticizem|skepticizmu]] zaupljiva varnost božjega razodetja. Liberalna filozofska tradicija je iskala potrditev in utemeljitev v več motnjah v projektu. Moralne in politične predpostavke liberalizma so nastale na podlagi tradicije, kot so [[Fizične in pravne pravice|naravne pravice]] in [[Utilitarizam|utilitaristične teorije]], čeprav včasih liberalci zahtevajo tudi podporo iz znanstvenih in verskih krogov.<ref name="Gray, p. xii"/> Skozi vse naštete tradicije so znanstveniki opredelili naslednje pomembne vidike skupne liberalne misli: verjamejo v enakost in [[svoboda|posameznikovo svobodo]], ki podpira [[Privatna lastnina|privatno lastnino]] in pa individualne pravice. Slednje podpirajo zamisel o omejeni ustavni vlade in priznavajo pomen povezanih vrednot, kot so [[Pluralizem (politična filozofija)|pluralizem]], [[Strpnost]], samostojnost in [[Vladno soglasje|privolitve.]] <ref>Young, p. 45.</ref>

Liberalci menijo, da je vojna včasih potrebna, vendar v nasprotju z [[Neokonservatizem|neokonservatizmom]] menijo, da je uporaba [[enostranske sile]] napačna, saj se bo na ta način začel krog nasilja, ki ga ne bo mogoče ustaviti.<ref name="McGowan">{{navedi knjigo |last=McGowan |first=J. |year=2007 |chapter=Neoconservatism |pages=[https://archive.org/details/americanliberali00mcgo_0/page/124 124]–133 |title=American Liberalism: An Interpretation for Our Time |url=https://archive.org/details/americanliberali00mcgo_0 |location=Chapel Hill |publisher=University of North Carolina Press |isbn=0-807-83171-9 }}</ref>

=== Klasika in modernizem ===
[[Slika:Thomashillgreen.jpg|thumb|180px|left|alt=Črno-bela fotografija britanskega filozofa Thomasa Hilla Greena|[[Thomas Hill Green]] je bil eden izmed najbolj vplivnih [[Seznam liberalnih teoretikov|liberalnih filozofov]] doslej. V delu ''Prolegomena to Etics''(1884) je ustanovil prve večje temelje za tisto, kar je pozneje postalo znano kot [[Pozitivne svoboščine]]. V nekaj letih so njegove ideje postale [[Liberalne socialne reforme|uradna doktrina]] [[liberalne stranke (UK)|Liberalne stranke]] v [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Veliki Britaniji]], ki so predstavljale vzpon [[Socialni liberalizem|socialnega liberalizma]] in sodobne [[Socialna država|socialne države]].]]

Zgodnji liberalci, vključno s [[Thomas Hobbes|Thomasom Hobbesom]], [[John Locke|Johnom Lockeom]] in [[Baruch Spinoza|Baruchom Spinoza]], so poskušali omejiti moč vlade v liberalni družbi. Ti liberalci so zagotavljali najbolj osnovne življenjske-[[Svoboščina|svoboščine]] in pa [[Privatna lastnina|privatno lastnino]] in so zato zahtevali oblikovanje "suverenega" organa z univerzalno jurisdikcijo.<ref>Young, pp. 30–1.</ref> V skladu z naravnim stanjem, liberlaci so ljudje, ki jih poganja instinkt za preživetje in samoohranitev in edini način za izhod iz takega nevarnega obstoja je bil oblikovanje skupne in močne arbitre, ki lahko rešujejo navzkriž interesov med konkurenčnimi človekovimi željami.<ref name="Young, p. 30">Young, p. 30.</ref> Ta moč se lahko oblikujejo v okviru civilne družbe, ki omogoča posameznikom, da naredijo prostovoljno [[družbeno pogodbo]] s suvereno oblastjo, ki prenaša svoje [[Naravne pravice]] v ta organ v zameno za varovanje življenja, svobode in lastnine.<ref name="Young, p. 30"/> Ti zgodnji liberalci se pogosto niso strinjali glede mnenja o najprimernejši oblika vladanja, vsi pa so imeli skupno prepričanje, da so bile svoboščine naravne in da je njeno moč potrebno omejiti.<ref name="Young, p. 30"/> Liberalci imajo splošno prepričanje o omejeni vladi, čeprav je več liberalnih filozofov skeptičnih do popolne vlade. [[Thomas Paine]] je napisal, da je "vlada celo v svojem najboljšem stanju nujno zlo".<ref name="Young, p. 31">Young, p. 31.</ref>

Kot del projekta za omejitev pooblastila vlade, različni liberalni teoretiki, kot so na primer [[James Madison]] in [[Charles de Secondat, baron de Montesquieu|Baron de Montesquieu]] so zasnovali pojem delitve oblasti, sistem za enakomerno porazdelitev vladnih organov med [[Executive (vlada)|izvršno]], [[Legislature|zakonodajno]] in [[Sodstvo|sodstveno]] vejo.<ref name="Young, p. 31"/> Vlade se morajo zavedati, liberalci ohraniti, da slabo in nepravilno vodenje da ljudem organ za strmoglavljenje odločbe, da s kakršnimi koli in vsemi možnimi sredstvi, tudi s pomočjo nasilja in revolucije, če je potrebno.<ref>Young, p. 32.</ref> Sodobni liberalci so pod vplivom [[Socialni liberalizem|socialnega liberalizma]] še naprej podpirali omejene ustavne vlade, medtem ko so se zavzemali tudi za državne službe in določbe za zagotovitev enakih pravic. Sodobni liberalci trdijo, da so formalna ali uradna jamstva pravic posameznika brezpredmetna, ko posamezniki nimajo materiala pomeni, da koristi te pravice, ki predlaga večjo vlogo države v upravljanju gospodarske zadeve.<ref>Young, pp. 32–3.</ref> Zgodnji liberalci prav tako postavili temelje za ločitev države in cerkve. Kot dediči [[Razsvetljenstvo|razsvetljenstva]] so liberalci verjeli, da mora kateri koli družbeni in politični reda postati [[soglasja vladanih|iz ljudskih interakcij]], ne pa iz [[prava Divine|božje volje]].<ref name="Gould, p. 4">Gould, p. 4.</ref> Številni liberalci so bili [[Atheism|odkrito sovražni]] do [[verskega prepričanja]], ampak najbolj koncentrirane svoje nasprotovanje sindikatov verske in politične oblasti, trdi, da vera lahko uspevajo na lastno, brez uradnega sponzorstva ali od uprave stanje.<ref name="Gould, p. 4"/>

Od 17. do 19. stoletja so liberalci ([[Adam Smith]], [[David Ricardo]], [[Jean-Baptiste Say]], [[John Stuart Mill]], ''On Liberty'', 1859, [[Friedrich Hayek]] v delu ''Pot v hlapčevstvo'', 1944) konceptualizirali prostost kot odsotnost vpliva države in gospodarstvo utemeljevali na [[fiziokratizem|fiziokratskem]] principu ''[[laissez-faire]]'' in svobodnem tekmovanju. V 19. stoletju je bil liberalizem vodilno meščansko politično gibanje. Nastopal je proti cerkvi, aristokraciji in državnemu monopolizmu.

==Liberalizem v Sloveniji==
Zametki liberalizma so v [[jožefinske reforme|jožefinskih reformah]] in v [[Ilirske province|Iliriskih provincah]] ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Liberalne ideje so na Slovensko prihajale iz Trsta, Gradca in Dunaja. Liberalno usmerjeni študentje, izobraženci in duhovniki so bili avtorji programa [[zedinjena Slovenija|Zedinjene Slovenije]]. Zahtevali so odpravo zgodovinskih dežel in federalizem ter se sklicevali na naravno pravo. Njihov liberalizem je omejevala lojalnost cesarju in avstrijskih dinastiji ter odpor do revolucije. Po porazu revolucije v Avstriji leta 1848 je bilo prepovedano širiti liberalne ideje. Vlada je v času neoabsolutizma odpravila večino liberalnih svoboščin oziroma liberalna načela (obrtno in trgovinsko svobodo) uveljavljala le v gospodarstvu. Razmere so se spremenile z obnovitvijo politične monarhije po letu 1861. Slovenski liberalci so bili številčno šibki, v glavnem intelektualci (pravniki, zdravniki, profesorji) in trgovci, liberalske ideje je mehčala njihova prva skrb za narod in zavest o nacionalno združevalni vlogi duhovščine. 

Nacionalno gibanje se je formalno delilo na liberalne [[mladoslovenci|mladoslovence]] in konservativne [[staroslovenci|staroslovence]], vendar je nastopalo enotno, tudi na [[taborsko gibanje|taborih]], ki so jih organizirali mladoslovenci. 1868 so liberalci ustanovili politični časnik ''[[Slovenski narod (časnik)|Slovenski narod]]''. Tedaj je bila beseda liberalizem prvič natisnjena v ''Kmetijskih in rokodelskih novicah''. Borbeno so prvič nastopili leta 1872 z geslom "Vse za domovino, omiko in svobodo"; v protest proti [[klerikalizem|klerikalski]] oznaki leta 1869 podržavljenih šol kot brezverskih. Tedaj so se tudi zbližali z nemškimi liberalci, ki so dotlej slovenskim očitali konservativnost. Slovenski liberalizem je bil v primerjavi z nemškim kompromisen, usmerjen bolj v nacionalno problematiko kot v liberalska načela. Strankarski prvak [[Josip Vošnjak]] je bil npr. odločno proti liberalskemu kapitalizmu in je zagovarjal zadružništvo in državno zaščito šibkih. Slovenski liberalci so pripadali dvema strujama: »elastikarjem« (vodja [[Fran Šuklje]], pristaš [[Janko Kersnik]]) in radikalcem ([[Ivan Hribar]], [[Ivan Tavčar]]). Sloga med liberalci in konservativci je trajala od 1874 do konca 80. let. Tedaj je vodja konservativcev [[Anton Mahnič]] zahteval »ločitev duhov«. 

1894 so liberalci ustanovili [[Narodno napredna stranka|Narodno napredno stranko]] s programom ločitve cerkve od države in šole od cerkve, nacionalne avtonomije, volilne pravice. Stavili so na srednji sloj in na industrializacijo in zahtevali zaščito domačega gospodarstva. 1896 so se povezali z Nemci in v zvezi z njimi vztrajali do 1908. 1905 so mladi ustanovili frakcijo Narodnih radikalov (vodja [[Gregor Žerjav]]). Najpomembnejša voditelja Slovenske liberalne stranke pred 1. svetovno vojno sta bila [[Ivan Hribar]] in [[Ivan Tavčar]]. Stranka je do 1. svetovne vojne ustavovila vrsto društev in ustanov, npr. Ljubljansko kreditno banko. Nekateri liberalni voditelji so že pred razpadom Avstro-Ogrske (oktober 1918) zagovarjali zamisel o enotni jugoslovanski državi; simpatij do jugoslovanstva je bilo med liberalci več kot med katoliki. 1917 je Jugoslovanski klub podprl [[majniška deklaracija (1917)|majniško gibanje]]. Junija 1918 so ustanovili Jugoslovansko demokratsko stranko, ki je imela v programu tudi enakopravno družbeno vlogo žensk. Podprli so jugoslovanski centralizem in unitarizem in 1921 glasovali za [[Vidovdanska ustava|Vidovdansko ustavo]]. 

Liberalski značaj so imele v Jugoslaviji poleg Narodno napredne stranke še JDS ([[Jugoslovanska demokratska stranka]]), [[Samostojna kmetska stranka]], [[Narodno socialistična stranka]]. Med liberalci je bilo veliko strankarskih frakcij in razhajanj, zlasti med intelektualci. Liberalci okoli revije ''Sodobnost'' 1932 ([[Ivan Prijatelj]], [[Josip Vidmar]], [[Lojze Ude starejši|Lojze Ude]]) so npr. poudarjali nacionalno usmerjenost. 1941 so se mlajši liberalci pridružili [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]], starejši, ki so OF imeli za komunistično in protijugoslovansko, pa ne. Precej politično angažiranih liberalcev je med drugo svetovno vojno bilo interniranih v [[Koncentracijsko taborišče Dachau|Dachau]] in so tam pomrli, preživeli pa so bili politično kompromitirani ([[Nagodetov proces]] 1946).

== Psihologija ==
Na osebna politična prepričanja lahko vplivata tako dednost kot okolje. Raziskava znanstvenikov izvedena na Harvardu in Univerzi v Kaliforniji v San Diegu leta 2010 meni, da je liberalizem vsaj delno razložen z genetsko nagnjenostjo k motnji, ki išče novosti. Študija je ugotovila pozitivno korelacijo med prisotnostjo 7R variante DRD4 gena, [[dopamin]]skega receptorja gena in osebne težnje, da imajo liberalne poglede, vendar le pod pogojem, da imajo "velike socialne mreže", opredeljene v raziskavi, z več kot deset prijatelji v srednji šoli<ref>{{Navedi splet |url=http://news.discovery.com/human/is-there-a-liberal-gene.html |title=arhivska kopija |accessdate=2011-04-07 |archive-date=2010-11-18 |archive-url=https://web.archive.org/web/20101118074508/http://news.discovery.com/human/is-there-a-liberal-gene.html |url-status=dead }}</ref>

== Glej tudi ==
* [[socializem]]
* [[fašizem]]
* [[nacizem]]
* [[demokracija]]
* [[komunizem]]
* [[konservativizem]]

== Sklici in opombe ==
{{opombe|2}}

== Reference ==
{{refbegin|2}}
* {{navedi knjigo |author=Alterman, Eric |year=2008 |title=Why We're Liberals |url=https://archive.org/details/whywereliberalsp00alte |publisher=New York: Viking Adult |isbn=0-670-01860-0 |cobiss= |pages=}}
* {{navedi knjigo |author=Ameringer, Charles |year=1992 |title=Political parties of the Americas, 1980s to 1990s. |url=https://archive.org/details/politicalparties0000unse_u4f8 |publisher=Westport: Greenwood Publishing Group |isbn=0-313-27418-5 |cobiss= |pages=}}
* Antoninus, Marcus Aurelius.  ''The Meditations of Marcus Aurelius Antoninus''. New York: Oxford University Press, 2008. ISBN 0-19-954059-4
* Auerbach, Alan and Kotlikoff, Laurence. ''Macroeconomics'' Cambridge: MIT Press, 1998. ISBN 0-262-01170-0
* Barzilai, Gad, ''Communities and Law: Politics and Cultures of Legal Identities'' University of Michigan Press, 2003. ISBN 978-0-472-03079-8
* Chodos, Robert et al. ''The unmaking of Canada: the hidden theme in Canadian history since 1945''. Halifax: James Lorimer & Company, 1991. ISBN 1-55028-337-5
* Coker, Christopher. ''Twilight of the West''. Boulder: Westview Press, 1998. ISBN 0-8133-3368-7
* Colomer, Josep Maria. ''Great Empires, Small Nations''. New York: Routledge, 2007. ISBN 0-415-43775-X
* Colton, Joel and [[Robert Roswell Palmer|Palmer, R.R.]] ''A History of the Modern World''. New York: McGraw Hill, Inc., 1995. ISBN 0-07-040826-2
* Cook, Richard. ''The Grand Old Man''. Whitefish: Kessinger Publishing, 2004. ISBN 1-4191-6449-X
* Delaney, Tim. ''The march of unreason: science, democracy, and the new fundamentalism''. New York: Oxford University Press, 2005. ISBN 0-19-280485-5
* Diamond, Larry. ''The Spirit of Democracy''. New York: Macmillan, 2008. ISBN 0-8050-7869-X
* Dobson, John. ''Bulls, Bears, Boom, and Bust''. Santa Barbara: ABC-CLIO, 2006. ISBN 1-85109-553-5
* Dorrien, Gary. ''The making of American liberal theology''. Louisville: Westminster John Knox Press, 2001. ISBN 0-664-22354-0
* Enciklopedija Slovenije. ''Liberalizem''. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992. 
* Farr, Thomas. ''World of Faith and Freedom''. New York: Oxford University Press US, 2008. ISBN 0-19-517995-1
* Falco, Maria. ''Feminist interpretations of Mary Wollstonecraft''. State College: Penn State Press, 1996. ISBN 0-271-01493-8
* Flamm, Michael and Steigerwald, David. ''Debating the 1960s: liberal, conservative, and radical perspectives''. Lanham: Rowman & Littlefield, 2008. ISBN 0-7425-2212-1
* Frey, Linda and Frey, Marsha. ''The French Revolution''. Westport: Greenwood Press, 2004. ISBN 0-313-32193-0
* Gallagher, Michael et al. ''Representative government in modern Europe''. New York: McGraw Hill, 2001. ISBN 0-07-232267-5
* Gifford, Rob.  ''China Road: A Journey into the Future of a Rising Power''.  Random House, 2008.  ISBN 0-8129-7524-3
* Godwin, Kenneth et al. ''School choice tradeoffs: liberty, equity, and diversity''. Austin: University of Texas Press, 2002. ISBN 0-292-72842-5
* Gould, Andrew. ''Origins of liberal dominance''. Ann Arbor: University of Michigan Press, 1999. ISBN 0-472-11015-2
* Gray, John. ''Liberalism''. Minneapolis: University of Minnesota Press, 1995. ISBN 0-8166-2801-7
* Grigsby, Ellen. ''Analyzing Politics: An Introduction to Political Science''. Florence: Cengage Learning, 2008. ISBN 0-495-50112-3
* Gross, Jonathan. ''Byron: the erotic liberal''. Lanham: Rowman & Littlefield Publishers, Inc., 2001. ISBN 0-7425-1162-6
* Hafner, Danica and Ramet, Sabrina. ''Democratic transition in Slovenia: value transformation, education, and media''. College Station: Texas A&M University Press, 2006. ISBN 1-58544-525-8
* Handelsman, Michael. ''Culture and Customs of Ecuador''. Westport: Greenwood Press, 2000. ISBN 0-313-30244-8
* [[Louis Hartz|Hartz, Louis]]. ''The liberal tradition in America''. New York: Houghton Mifflin Harcourt, 1955. ISBN 0-15-651269-6
* Heywood, Andrew. ''Political Ideologies: An Introduction''. New York: Palgrave Macmillan, 2003. ISBN 0-333-96177-3
* Hodge, Carl. ''Encyclopedia of the Age of Imperialism, 1800-1944''. Westport: Greenwood Publishing Group, 2008. ISBN 0-313-33406-4
* Jensen, Pamela Grande. ''Finding a new feminism: rethinking the woman question for liberal democracy''. Lanham: Rowman & Littlefield, 1996. ISBN 0-8476-8189-0
* Johnson, Paul.  ''The Renaissance: A Short History''. New York: Modern Library, 2002.  ISBN 0-8129-6619-8
* Karatnycky, Adrian. ''Freedom in the World''. Piscataway: Transaction Publishers, 2000. ISBN 0-7658-0760-2
* Karatnycky, Adrian et al. ''Nations in transit, 2001''. Piscataway: Transaction Publishers, 2001. ISBN 0-7658-0897-8
* Kirchner, Emil. ''Liberal parties in Western Europe''. Cambridge: Cambridge University Press, 1988. ISBN 0-521-32394-0
* Knoop, Todd. ''Recessions and Depressions'' Westport: Greenwood Press, 2004. ISBN 0-313-38163-1
* Koerner, Kirk. ''Liberalism and its critics''. Oxford: Taylor & Francis, 1985. ISBN 0-7099-1551-9
* Lightfoot, Simon. ''Europeanizing social democracy?: the rise of the Party of European Socialists''. New York: Routledge, 2005. ISBN 0-415-34803-X
* Lyons, Martyn. ''Napoleon Bonaparte and the Legacy of the French Revolution''. New York: St. Martin's Press, Inc., 1994. ISBN 0-312-12123-7
* Mackenzie, G. Calvin and Weisbrot, Robert. ''The liberal hour: Washington and the politics of change in the 1960s''. New York: Penguin Group, 2008. ISBN 1-59420-170-6
* Manent, Pierre and Seigel, Jerrold. ''An Intellectual History of Liberalism''. Princeton: Princeton University Press, 1996. ISBN 0-691-02911-3
* Mazower, Mark. ''Dark Continent''. New York: Vintage Books, 1998. ISBN 0-679-75704-X
* Monsma, Stephen and  Soper, J. Christopher. ''The Challenge of Pluralism: Church and State in Five Democracies‎''. Lanham: Rowman & Littlefield, 2008. ISBN 0-7425-5417-1
* Penniman, Howard. ''Canada at the polls, 1984: a study of the federal general elections‎''. Durham: Duke University Press, 1988. ISBN 0-8223-0821-5
* Perry, Marvin et al. ''Western Civilization: Ideas, Politics, and Society''. Florence, KY: Cengage Learning, 2008. ISBN 0-547-14742-2
* Pierson, Paul.  ''The New Politics of the Welfare State''. New York: Oxford University Press, 2001.  ISBN 0-19-829756-4
* Puddington, Arch. ''Freedom in the World: The Annual Survey of Political Rights and Civil Liberties''. Lanham: Rowman & Littlefield, 2007. ISBN 0-7425-5897-5
* Riff, Michael. ''Dictionary of modern political ideologies''. Manchester: Manchester University Press, 1990. ISBN 0-7190-3289-X
* Rivlin, Alice. ''Reviving the American Dream'' Washington D.C.: Brookings Institution Press, 1992. ISBN 0-8157-7476-1
* Ros, Agustin. ''Profits for all?: the cost and benefits of employee ownership''. New York: Nova Publishers, 2001. ISBN 1-59033-061-7
* Routledge, Paul et al. ''The geopolitics reader''. New York: Routledge, 2006. ISBN 0-415-34148-5
* Schell, Jonathan. ''The Unconquerable World: Power, Nonviolence, and the Will of the People''. New York: Macmillan, 2004. ISBN 0-8050-4457-4
* Shaw, G. K. ''Keynesian Economics: The Permanent Revolution''. Aldershot, England: Edward Elgar Publishing Company, 1988. ISBN 1-85278-099-1
* Sinclair, Timothy. ''Global governance: critical concepts in political science''. Oxford: Taylor & Francis, 2004. ISBN 0-415-27662-4
* Song, Robert. ''Christianity and Liberal Society''. Oxford: Oxford University Press, 2006. ISBN 0-19-826933-1
* Stacy, Lee. ''Mexico and the United States''. New York: Marshall Cavendish Corporation, 2002. ISBN  0-761-47402-1
* Steinberg, David I.  ''Burma: the State of Myanmar''.  Georgetown University Press, 2001.  ISBN 0-87840-893-2
* Steindl, Frank. ''Understanding Economic Recovery in the 1930s''. Ann Arbor: University of Michigan Press, 2004. ISBN 0-472-11348-8
* Susser, Bernard. ''Political ideology in the modern world''. Upper Saddle River: Allyn and Bacon, 1995. ISBN 0-02-418442-X
* Van den Berghe, Pierre. ''The Liberal dilemma in South Africa''. Oxford: Taylor & Francis, 1979. ISBN 0-7099-0136-4
* Van Schie, P. G. C. and Voermann, Gerrit. ''The dividing line between success and failure: a comparison of Liberalism in the Netherlands and Germany in the 19th and 20th Centuries''. Berlin: LIT Verlag Berlin-Hamburg-Münster, 2006. ISBN 3-8258-7668-3
* Various authors. ''Countries of the World & Their Leaders Yearbook 08, Volume 2''. Detroit: Thomson Gale, 2007. ISBN 0-7876-8108-3
* Venturelli, Shalini. ''Liberalizing the European media: politics, regulation, and the public sphere''. New York: Oxford University Press, 1998. ISBN 0-19-823379-5
* Peter Vodopivec, Jure Perovšek, Dušan Nećak, Božo Repe. Liberalizem. ''Enciklopedija Slovenije, 6''. Ljubljana: MK, 1992. S. v. 
* Wempe, Ben. ''T. H. Green's theory of positive freedom: from metaphysics to political theory''. Exeter: Imprint Academic, 2004. ISBN 0-907845-58-4
* Whitfield, Stephen. ''Companion to twentieth-century America''. Hoboken: Wiley-Blackwell, 2004. ISBN 0-631-21100-4
* [[Alan Wolfe|Wolfe, Alan]]. ''The Future of Liberalism''. New York: Random House, Inc., 2009. ISBN 0-307-38625-2
* Worell, Judith. ''Encyclopedia of women and gender, Volume I''. Amsterdam: Elsevier, 2001. ISBN 0-12-227246-3
* Young, Shaun. ''Beyond Rawls: an analysis of the concept of political liberalism''. Lanham: University Press of America, 2002. ISBN 0-7618-2240-2
* Zvesper, John. ''Nature and liberty‎''. New York: Routledge, 1993. ISBN 0-415-08923-9

{{refend}}

== Zunanje povezave ==

* [http://www.britannica.com/bps/additionalcontent/14/117903/liberalism# Liberalism.] ''[[Encyclopedia Britannica]]''.
* [http://plato.stanford.edu/entries/liberalism/ Liberalism.] ''Stanford Encyclopedia of Philosophy''.
{{wikivir|Pred liberalizem na kolena}}

{{Navpolja
|list =
{{Liberalism}}
{{Politične ideologije}}
}}

[[Kategorija:Liberalizem| ]]
[[Kategorija:Politični nazori]]
[[Kategorija:Individualizem]]
[[Kategorija:Politična kultura]]
[[Kategorija:Filozofska gibanja]]
[[Kategorija:Politična filozofija]]
[[Kategorija:Družbene teorije]]
{{normativna kontrola}}