Ogled vira Judovska književnost

{{Judovstvo}}
[[Književnost|Literatura]], vezana na [[Judovstvo|judovsko tematiko]] in v judovskih jezikih, nastaja zadnjih 3000 let. Pojem judovska literatura se nanaša na: (1) dela, ki jo jih napisali judovski avtorji na judovsko tematiko v kateremkoli jeziku, (2) literarna dela, ki so jih napisali judovski avtorji v [[Hebrejščina|hebrejščini]], [[jidiš]] ali drugih jezikih, ne glede na temo, (3) literarna dela, ki so jih napisali [[Judje]], ne glede na temo in jezik.

== Od zgodnjih začetkov do srednjega veka ==
=== Biblijska literatura (stara zaveza) ===
[[Image:Targum.jpg|left|thumb|Rokopis iz 1. polovice 11. stoletja, hebrejska Biblija]]
Najzgodnejša, največja in najvplivnejša judovska literarna dela so znana pod skupnim imenom [[Sveto pismo|Biblija]], v [[Hebrejščina|hebrejščini]] [[Tanah|Tanakh]], ki se deli na tri dele: [[Tora|Postava]] ([[Tora|''Thora'']]) ali Pentatevh oz. Peteroknjižje, [[Preroki]] (''Nebiim'') in [[Spisi]] ali Hagiografi (''Ketubim''), in vsebuje 24 spisov. Judovska bibija vsebuje samo spise [[Stara zaveza|Stare zaveze]], krščanska pa ji dodaja še [[Nova zaveza|Novo zavezo]].

Najpomembnejši del je [[Postava|tora]], ki obsega Mojzesovo peteroknjižje ali [[Chumash|humaš]]. V puščavi Izhoda je [[Jahve|Bog]] toro razodel neposredno Mojzesu, da jo je zapisal. Poučil ga je tudi o [[Ustna tora|ustni tori]], ki vsebuje razlage o napisani. 
Pentatevh obsega 5 zvezkov in prinaša poročilo o nastanku sveta, zgodnji zgodovini človeštva, življenja praočetov Judov, njihovi zgodovini v [[Izrael]]u in [[Egipt]]u, selitev ([[2. Mojzesova knjiga|eksodus]]) in 40-letno blodenje Judov po puščavi pod [[Mojzes]]ovim vodstvom. Velik obseg je namenjen [[Etika|etičnim]] načelom, [[Teologija|teološkim]] ugotovitvam in zakonom za določanje individualnega in socialnega vedenja ter podrobnostim ritualov za duhovnika in laika. 
V središču te zgodovine je pripoved o tem, kako je Bog s patriarhi sklenil zavezo in po razodetju na [[Sinaj|Sinajski gori]] tudi s celotnim judovskim ljudstvom. Sporazum zahteva, da [[Izraelci]] častijo Boga in se ravnajo po zakonih tore, Bog pa jim bo v zameno dal deželo [[Kanaan|Kánaan]]. Tako so Judje postali izvoljen narod. 

Druga dva dela sta napisana po navdihu [[Sveti Duh|Svetega duha]] (''ruah ha-kodeš''):

[[Preroki]] (''Nebiim'') se delijo na dva dela: Zgodnji in Poznejši preroki. Zgodnji preroki so zgodovinska dela, ki opisujejo osvajanje obljubljene dežele Kanaan ([[Jozue (svetopisemska knjiga)|Jozuetova knjiga]]), obdobje nereda in namestitve Izraelcev ([[Sodniki]]), obdobje utrditve kraljestva pod vodstvom različnih kraljev ([[1. Samuelova knjiga|Samuelova knjiga]] in [[1. knjiga kraljev|Knjiga kraljev]]) in obdobje razdelitve dežele na dve kraljestvi ter do [[Asirija|asirijskega]] uničenja Južnega kraljestva in [[Babilonija|babilonskega]] uničenja Severnega kraljestva. Poznejši preroki vsebujejo spise treh velikih prerokov [[Izaija|Izaije]], [[Jeremija|Jeremije]] in [[Ezekiel]]a ter zbirko knjig dvanajsterih prerokov ([[Ozej]], [[Joel]], [[Zaharija]], [[Jona]] itd.). 
Osrednja misel knjig je uresničitev božje obljube osvojitve Kánaana, vendar so Izraelci zapustili Boga, zato je kazen za njihovo nezvestobo uničenje vladavine, vendar je upanje v peščici preostalih pravičnih ljudi (»ostanek«), ki bodo prenovili in nadaljevali zavezo z Bogom. Zapisi prerokov opisujejo življenje Judov od časa [[Mojzes]]a (13. stoletje pr. št.) do časa preroka [[Malahija|Malahije]] (450 pr. št.). 
[[Slika:Torah.jpg|left|thumb|Stara zaveza v obliki zvitka]]
[[Spisi]] (''Ketubim'' ali Hagiografi) obsegajo različne literarne vrste in posebnosti: [[Pesništvo|poezijo]] ([[Knjiga psalmov|Psalmi]]), dialog ([[Job|Jobova knjiga]]), ljubezenska pesem ([[Visoka pesem]]), [[Žalostinka|žalostinke]], zgodovinska in polzgodovinska dela ([[1. kroniška knjiga|Kroniška knjiga]], [[Ezra (svetopisemska knjiga)|Ezra]], [[Nehemija]], [[Estera (svetopisemska knjiga)|Estera]], [[Ruta (svetopisemska knjiga)|Ruta]]) in zasnutek apokaliptične literature ([[Daniel (svetopisemska knjiga)|Daniel]]). 

[[Stara zaveza]] je začela nastajati v 7. stoletju pr. št. (začetek raziskovalci različno datirajo), in je bila v grobem zaključena okrog l. 250 pr. št, dokončno pa šele leta 100, ko so v uradni judovski kanon uvrstili tudi [[Visoka pesem|Visoko pesem]] in [[Pridigar (Kohelet)|Pridigarjevo knjigo]]. Avtorstvo posameznih spisov je največkrat neznano. [[Talmud]] predpostavlja, da je vse spise navdahnil »sveti duh« in jih prisodil pričam Božjega razodetja. Zato Talmud spise z neznanim avtorstvom, npr. v Knjigi prerokov, pripisuje preroku [[1. Samuelova knjiga|Samuelu]], v Knjigi kraljev pa [[Jeremija|Jeremiji]]. 

[[Postava]], tj. pet Mojzesovih knjig (Peteroknjižje, Pentatevh) je v judovstvu daleč najpomembnejši del Biblije. Po tradicionalnem judovskem prepričanju se je Bog neposredno razodel Mojzesu, zato ima vsaka beseda izbran in poseben pomen. Kritične teološke šole 19. in 20. stoletja so domnevale, da je Pentatevh človekovo delo in zato zmes različnih starodavnih različic, ki ne obstajajo več in so imenovane kot J, E in P dokumenti. Domnevno naj bi jih redaktor ali več urednikov, znanih kot R, zbral v en dokument med koncem 7. stoletja pr. št. in sredino 5. stoletja pr. št. 

Biblija je edino razširjeno literarno delo o zgodnji zgodovini judovskega obstoja, sicer pa sama knjiga navaja druge naslove na to temo, npr. Knjiga Judovih in Izraelovih kraljev in Knjiga gospodovih vojn. Prav tako je mogoče, da se nekatera dela »pravih prerokov«, »lažnih prerokov« in mnogo poezije ni ohranilo. 

=== Apokrifi ===
Od 3. stoletja pr. št. naprej so se v Bibliji pojavljala literarna kreativna besedila, ki se imenujejo [[apokrif]]i (''separím hisoním'' 'zunanje knjige'). Dela so običajno neznanih avtorjev, vključujejo pa [[Fikcija|fikcijske]] in [[Morala|moralistične]] spise ([[Tobit]]), poučna dela ([[Pridigar (Kohelet)|Pridigar]]), popačene zgodovinske [[Alegorija|alegorije]]([[Judita]]) in zgodovinska dela ([[1. knjiga Makabejcev|Knjige Makabejcev]]). Nekatera od njih, npr. dodatek k Esteri, so bila sestavljena z namenom, da osvetlijo zgodovinske dogodke in podatke ali dopolnjujejo očitne pomanjkljivosti v besedilu, druga so bila imitacija biblijskega vzorca ali ustvarjena kot nadaljevanja biblijske tradicije. Nekatera dela so zgodnji [[midraš]]i, [[Pridiga|homiletični]] in moralni [[komentar]]ji svetopisemskih mest, npr. [[Apokrif Geneze]] in Razlaga Habakuka, preroško oznanilo zgodnjih dob do judovsko-rimskega spopada v 1. stoletju pr. št.—1. stoletja. 

Obseg te literature ni znan, pač pa so najdeni rokopisi ob [[Mrtvo morje|Mrtvem morju]] pokazali, da je teh del veliko. Tudi že prej znani apokrifi so bili izločeni iz literature, da bi tako preprečili sprejetje v kanon in zatrli stališče odpadniških [[Sekta|sekt]]. Posledično se večina del ni ohranila v izvirnem jeziku ([[Hebrejščina|hebrejščini]] ali [[Aramejščina|aramejščini]]), temveč so jih v [[Grščina|grščini]] ohranili [[Krščanstvo|kristjani]]. Bolj kot v literarnem smislu so spisi pomembni za spoznavanje zgodovinskih, [[Religija|religioznih]], [[Filozofija|filozofskih]] in [[Jezik (sredstvo sporazumevanja)|jezikovnih tokov]] v [[Judovstvo|judovstvu]] in [[Krščanstvo|krščanstvu]], npr. tematika nesmrtnosti, vstajenje od mrtvih in [[Mesija (judovstvo)|mesijanstvo]]. Spopad judovskega sveta s [[Helenizem|helenističnim]] in potreba po dokazovanju prvotnosti judovske tradicije se odraža v zgodovinskih in [[Apologija|apologetičnih]] knjigah, npr. v Četrti knjigi Makabejcev in Aristeju, nacionalistična in revolucionarna razmišjanja so prisotna tudi v rokopisih Mrtvega morja.
<ref>[http://en.wikipedia.org/wiki/Dead_Sea_Scrolls Rokopisi Mrtvega morja (v angleščini)]</ref>

=== Apokaliptična literatura ===
V času apokrifov (ok. 200 pr. št. do konca 1. stoletja) se je razvila [[Apokalipsa|apokaliptična]] literatura. Kot apokrifi so bila tudi ta dela v ozadju, ohranila pa jih je krščanska tradicija v grških ali [[Etiopija|etiopskih]] prevodih. Knjigam so skupna pričevanja o razkritju prihodnosti in [[psevdepigrafija]], ki trdi, da so jih napisale starodavne in [[Svetnik|svete osebe]]. Osrednje teme so [[Eshatologija|eshatološke]] narave – vprašanje dobrega in zla, vera v vstajenje, vloga [[Mesija (judovstvo)|Mesije]], poslednja sodba in vizija novega življenja. [[Ezra (svetopisemska knjiga)|Knjiga Ezre]] je verjetno nastala po porušenju [[Jeruzalemski Tempelj|Templja]],<ref>[http://en.wikipedia.org/wiki/Holy_Temple Jeruzalemski tempelj (v angleščini)]</ref> saj po tej tragediji naznanja judovskemu ljudstvu, da je Božja volja skrivnostna, a njegova ljubezen do Izraelcev neomajna. Po tem, ko je nad deželo prišlo zlo, bo sledilo 400-letno mesijansko obdobje, ki se bo končalo s [[Sodni dan|sodnim dnem]] in ponovno oživitvijo in stvaritvijo novega sveta. Značilnost teh del je njihova naravnanost k dopolnjevanju vrzeli v biblijskih tekstih z [[alegorija]]mi in olepšavami z [[legenda]]mi. Odklonilen odnos rabinov je postopoma povzročil, da so besedila te vrste v hebrejščini in aramejščini izginila. 

=== Helenistična literatura ===
Nekatera dela, ki so bila izvirno pisana v [[Grščina|grščini]] in verjetno v [[Aleksandrija|aleksandrijski]] kulturi, so uvrščena med apokrife ali apokaliptično literaturo, mnogo pa jih je nastalo v judovski skupnosti med 3. stoletjem pr. št. in 1. stoletjem, ki se je naselila na področjih [[Helenizem|helenistične]] kulture. Večina del je izgubljenih. Po grškem prevodu Biblije so se pojavile eksegeze in interpretacije v skladu s potrebami Judov na tem območju in [[Apologija|apologije]] judovske vere. Judovska filozofija se je razvila z namenom uskladitve judovske in helenistične misli. Zgovdovinska in [[Leposlovje|leposlovna]] dela so bila pisana za korist judovskega prebivalstva in v spravljive namene. V [[Palestina (regija)|Palestini]] so med drugim nastala dela v hebrejščini in aramejščini izključno za Jude, ki ne vsebujejo tem o prilagoditvi novemu okolju in [[Asimilacija (sociologija)|asimilaciji]], temveč je njihov namen pojasnitvi judovsko vero in nauke.

=== Prevodi biblije ===
==== Grški prevod ==== 
[[Slika:Codex vaticanus.jpg|thumb|right|200px|Septuaginta: Stolpec unicialnega besedila iz ''[[Vatikanski kodeks|Codex Vaticanus]]'', ki vsebuje [[Ezra (svetopisemska knjiga)|Ezra]] 2:1-8.]]
V 3. stoletju pr. št. se je s prevodom Biblije v grščino ([[Septuaginta]]) začel razvoj helenistične judovske literature. Po [[Aristejevo pismo|Aristeasovi listini]] je Ptolemaj II. Filadelf v Aleksandriji ukazal 70 starešinam, naj prevedejo Sveto pismo v grščino. Septuaginta, kot prvi prevod Biblije, je znatno vplivala na nadaljnje prevode. Grški slog ne prevladuje, saj se prevod naslanja na hebrejske predloge. Prevod ni dobeseden, saj vsebuje tudi komentarje, očitno namenjene uskladitvi svetopisemske in grške misli, želi pa tudi vključiti ideje [[Halaka|halake]] in [[Agada|agade]], ki so bile prisotne v palestinski različici. Nekatere od značilnosti besedila so črtanje vseh [[Antropomorfizem|antropomorfnih]] izrazov in predvidevanje številnih branj besedila, ki se razlikujejo od standardne različice. Ni jasno, ali so prevajalci delali z različnimi besedili, vsekakor pa so različice ponudile mnogo interpretacij težkih svetopisemskih odlomkov. 
V poznejših stoletjih sta nastala še dva prevoda v grščino. Palestinski [[rabin]]i so namreč menili, da Septuaginta ni v celoti avtentična, ampak naj bi bila predmet manipulacije kristjanov. Na ukaz [[mišna]]jskih modrecev [[Eliezer Ben Hirkan|Eliezerja Ben Hirkana]] in [[Akiva Ben Jozef|Akive]] je [[Akila]] začel nov prevod na začetku drugega stoletja. Rezultat je bil dobesedni prevod z veliko rabinskimi interpretacijami. Prevod je bil široko rabljen in odobren, vendar je izginil. Ohranjeni so le fragmenti v spisih [[Origen]]a (185-254), enega od cerkvenih očetov. Prevod Teodotiona (približno l. 200) je prav tako izgubljen, razen različice Danielove knjige. 

==== Aramejski prevod ====
[[image:Hebrew Pentateuch (The S.S. Teacher's Edition-The Holy Bible - Plate IX).jpg|right|thumb|[[Števila|Numeri]] 6.3&ndash;10, [[Aramejščina|aramejski]] Targum Onkelosa.]]
Prevod Svetega pisma v grščino v Aleksandriji je vzporeden prevodu v aramejščini ([[Targum]]) v Palestini. Potreba po razumevanju hebrejskih besedil je bila vzrok za nastanek aramejskega besedila, a je postalo običajno, še posebej v Babiloniji, da se bere Targum skupaj z izvirnikom. Standardni aramejski prevod Pentatevha je Targum [[Onkelos]]a, ki je natisnjena v skoraj vsaki verziji hebrejskega Svetega pisma. Talmud ga pripisuje Onkelosu, ki je deloval pod vodstvom Jošua Ben Hananija in [[Eliezer Ben Hirkan|Eliezerja Ben Hirkana]] v prvi tretjini 2. stoletja. Kot prevod Akile je tudi ta dobeseden, vendar dodaja interpretacije [[Halaka|halake]] in [[Agada|agade]]. Antropomorfizme parafrazira in večinoma sledi rabinski interpretaciji. Drugi prevod je jeruzalemski (palestinska različica Targuma) in je nabor odlomkov iz Pentatevha. Poln je [[midraš]]kih, halaških in agadskih komentarjev. Zadnja redakcija je palestinska iz 7. stoletja, vsebuje pa plasti razlag iz preteklih stoletjih.

Standardni aramejski prevod [[Preroki|Prerokov]], ki ga Talmud pripisuje Jonahanu Ben Zakaju, [[Hilel]]ovemu učencu, je verjetno urejanje zgodnejšega gradiva. Spominja na Onkelosov prevod, vendar vsebuje več agadskega izročila. 

Prevod tretjega dela Svetega pisma, Hagiografov, je neznanega avtorstva in je nepopoln. Prevod [[Pregovori|Pregovorov]] je precej dobeseden, razširjena je tudi razlaga agade. Knjige [[Daniel (svetopisemska knjiga|Daniela]], [[Ezra (svetopisemska knjiga)|Ezre]] in [[Nehemija (svetopisemska knjiga)|Nehemije]], ki so bile delno že napisane v aramejščini, niso bile prevedene.

=== Eksegeza ===
Veliki razlagalec helenističnega judovstva, [[Filon iz Aleksandrije|Filon Aleksandrijski]] (tudi Filon Judaj) (ok. 30 pr. št.—42), je skušal interpretirati Sveto pismo na načine, ki bi bili sprejemljivi helenistični miselnosti. Razložil je judovstvo za tiste egipčanske Jude, ki so imeli bolj grško kakor hebrejsko omiko. Začel je pisati komentarje k celotnemu Pentatevhu, vendar je le del komentarjev h [[1. Mojzesova knjiga|Genezi]] in [[2. Mojzesova knjiga|Eksodusu]] ohranjen (v [[Armenščina|armenskem]] in [[Vulgata|latinskem]] prevodu). Komentar h Genezi je njegovo glavno [[eksegeza|eksegetično]] delo, sestavljeno iz esejev o različnih temah, kot so nepreklicnost Boga in hvalnica modrosti. Filonov pristop je [[Alegorija|alegoričen]], vendar je vztrajal, da se zakoni spoštujejo dobesedno. Njegova alegorična in [[simbol]]na eksegeza je nekoliko vplivala na rabinsko misel.

=== Filozofija ===
Judovska [[filozofija]] se začne v helenističnem obdobju kot rezultat soočenja dveh svetov. Med prvimi filozofi je Aristobul (ok. 150 pr. št.), ki je skušal dokazati odvisnost peripatetične filozofije od Mojzesovih zakonov. [[Filon iz Aleksandrije|Filon]], najvidnejši filozof, je dokazal le malo neposrednega vpliva na judovstvo, toda veliko na zgodovino filozofije in krščansko misel. Ukvarjal se je s problemom popolnega Boga proti nepopolnemu svetu. V njegovi filozofiji je v človeku in vesolju duhovna in materialna dvojnost med dušo in telesom. Najvišje dobro za človeka je modrost, osnova etike pa dolžnost, ki se razvija z [[izobraževanje]]m in navado.

=== Zgodovina ===
Med 200 pr. št. in 100 so bila napisana pomembna judovska zgodovinska dela, vendar je razvoj zaostal do ponovnega vzpona v 19. stoletju. Obstajajo zapisi in fragmenti del Demetriusa iz Aleksandrije (začetek 3. stoletja pr. št.) o judovskih kraljih in Evpolemusa (do sredine 2. stoletja pr. št.) iz Palestine na isto temo. [[Aristejevo pismo|Aristeasova listina]] je vir zgodbe o Septuaginti, napisan verjetno 200—100 pr. št. Tudi [[Filon iz Aleksandrije|Filon]] je pisal zgodovinska dela, ki opisujejo sodobne dogodke. Najpomembnejši historiograf je [[Flavij Jožef|Jožef Flavij]] (1. stoletje) z deli Judovska vojna (sedem zvezkov), Antične umetnine Judov (20 zvezkov) in Proti Apionu. Med vstajo proti Rimu (66-70) je bil Flavij uporniški vojaški guverner [[Galileja|Galileje]], potem se je vdal [[starorimska civilizacija|Rimljanom]]. Njegove knjige so prorimske, vendar pojasnjujejo tudi judovsko zgodovino in prepričanja. Napisal je avtobiografijo, v kateri je branil svoj ugled, saj so ga rojaki videli kot izdajalca. Zgodovinska dela tega obdobja so skušala razviti filozofijo judovske zgodovine in z [[apologija]]mi prikazati judovstvo kot zgodovinsko pomembnejše in resničnejše verstvo kot [[poganstvo]], ki je dominiralo antičnemu svetu

=== Halaka in agada ===
Z Biblijo se je razvila raznolika književnost, ki je vključevala [[pravo]], [[Teologija|teologijo]], [[Etika|etiko]], [[Filozofija|filozofijo]], [[Pesništvo|poezijo]], in [[Slovnica|slovnico]]. Najpomembnejši del književnosti v tisočletnem obdobju (500 pr. št.—500) sta korpusa spisov halaka in agada. 

Na podlagi Pentatevha je po tradiciji (določene v [[Mišna|Mišni]]) [[Mojzes]] prejel pisne in ustne ([[ustna tora]]) božje zakone. V obdobju [[Salomonov Tempelj|prvega Templja]] ustno izročilo še ni bilo znano. [[Talmud]] pripisuje začetek širitve ustne tore [[Ezra (svetopisemska knjiga)|Ezri]] (ok. 450 pr. št.), [[Sofer|''soferimom'']] in Veliki sinagogi. Sprva se ustna tora ni smela zapisovati, zato so se je mojstri ([[Tana|''tana'']] učili na pamet in jo razlagali svojim učencem. Zgodnjerabinsko slovstvo (Mišna, midraši in Talmud) povzema ustne nauke, ki izvirajo iz Mojzesovih časov. Po zakonu je bilo nujno javno branje [[Tora|Tore]] s spremljajočimi razlagami, organizacija dnevnega verskega obreda ter dodajanje pravil in zakonodaje okoli Tore.

Najvišji verski svet [[Sanhedrin]], ki ga vodi [[Zugot|''zugot'']], je nadaljeval delo soferimov od približno 200 pr. št. [[Šamaj]] in [[Hilel]], zadnji par (20 pr.—št.20), sta bila najpomembnejša pri sestavljanju zakonov. V 200-letnem obdobju so se v Palestini razvile različne verskopolitične strani, ki so se razlikovale tudi glede interpretacije in rabe judovskih zakonov. Velika nasprotnika, [[farizeji]] in [[saduceji]], sta si izmenjavala premoč, toda nazadnje so na verskopravnem področju prevladali farizeji, saduceji pa so postali pomembna sila civilnega prava. Kljub temu je bilo znotraj gibanja farizejev in vodilnih osebnosti Hilela in Šamaja deljeno mišljenje, ki se je preneslo na njune učence. Hilelova šola je zakone interpretirala širše in popustljivejše, Šamajevo razumevanje tore pa je bilo bolj konzervativno in dobesedno. .

[[Hilel]] je vpeljal sedem pravil interpretacije Tore, ki so vplivali tudi na sestavljanje zakonov. Uvedel je npr. [[prozbul]], ki je jamčil revežem posojila tudi v času pred [[šabat]]nim letom in tako obšel svetopisemski zakon o omejevanju dolgov. Njegov učenec Jonahan Ben Zakaj (1. stoletje) je bil vodilna rabinska osebnost po uničenju [[Drugi Tempelj|drugega Templja]]. Začel je eno velikih revolucij v judovski zgodovini s prenosom sedeža oblasti v [[Yavne]] oz. Jabneh in tam osnoval [[Sanhedrin]], ki je deloval kot [[senat]] za Jude v Palestini in zunaj nje. Potreba po ponovni določitvi judovskih vzorcev je vodila do razširitve [[Ustna tora|ustne tore]], ki jo je izvajalo 5 generacij ''tannaimov''. Njegova velika učenca sta bila prva generacija, [[Jošua Ben Hananja]] in [[Eliezer Ben Hirkan]], sledili so [[Akiva]] in [[Išmael Ben Eliša]] z učenci [[Abraham Ben Meir Ibn Ezra|Meirom]], Judo Ben Ilajem, [[Simeon Bar Jokaj|Simeonom Bar Jokajem]] in Ben Halafto. Glavna osebnost pete generacije je bil [[Juda Ha-Nasi]] (135-219), ki je uredil [[Mišna|Mišno]].

Hkrati z razvojem halake, drugega ustnega izročila, se je sestavila [[agada]]. Ta obsežen del književnosti uvrščamo v legendarno-zgodovinsko etično-religiozno književnost.

[[Legenda]]rno-[[Zgodovina|zgodovinska]] literatura vsebuje zgodbe in kronike, v katerih so opisana življenja svetopisemskih oseb in bibličnih prigod ter rešitve državnih in individualnih sodb in kriz. Pogosto vsebuje zgodovinska dejstva. Veliko tega gradiva so uvrstili v apokrife in Targum. Znani sta tudi posebni zbirki zgodnjega talmudskega obdobja: ''Megillat Ta'anit'' in ''Seder Olam'', kronika zgodovinskih dogodkov od začetka do časa [[Aleksander Veliki|Aleksandra]], in obe evidentirata in interpretirata dogodke, kot naj bi jih zapisal [[Yose Ben Halafta|Ben Halafta]] (sredina 2. stoletja).

[[Etika|Etično]]-[[Religija|religiozna]] agada se osredotoča na filozofijo življenja in vere s praktičnimi in [[Metafizika|metafizičnimi]] implikacijami. Pogosto gre za polpesniške oblike ali [[Aforizem|aforizme]] [[Basen|basni]] in [[Prilika|prilik]]. Večinoma se je agada ohranila v Talmudu in zbirkah midrašev. Največji deli sta ''Pirkei Avot'' (Besede očetov) v [[Mišna|mišni]] in ''Avot de-Rabi Natan'' (Nauk očetov po rabiju Natanu). Dela zajemajo etične in teološke zapise talmudskih modrecev. Agada se ne ukvarja s pravnimi in obrednimi zadevami kot halaka, pač pa [[Homilija|homiletična]] podlaga agade pojasnjuje njene domače izraze in prilike, ljudske povesti, polemike in razglabljanja o odrešitvi in [[Mesija (judovstvo)|Mesiji]]. Njene prispodobe so močno vplivale na [[Mistika|mistike]] [[Kabala|kabale]]. To so dela [[pridiga]]rjev, ki so se odzivali na dogodke tistega časa in razpoloženje ljudi ter skušali povezovati vero in [[Vrednota|vrednote]].
 
Ustno izročilo halake in agade je po desetletjih in težkih okoliščinah v Palestini postalo prezapleteno, zato so gradivo začeli zapisovati. Osredotočili so se predvsem na halako, ki je [[Zakon|pravnozakonsko]] urejala življenje.

=== Halaka ===
Iz zbirke ustne halake so nastale zbirke ''Motivated Halakhot'', Mišna in Tosefta.

==== Motivated Halakhot ====
Tu je bil določen niz zakonov, vključno s primernimi bibličnimi odlomki in interpretacijami. Vključuje dela ''Mekhilta'', ''Sifra'' in ''Sifrei''.

==== Mišna ====
Največji pravni red in najstarejše ohranjeno delo rabinskega slovstva je [[Mišna]]. To sicer ni uradni kodeks, a so jo poznejši rodovi vzeli za veljavno in postala je temelj halaškega izročila. Zbirko je začel urejati [[Akiva]] in njegovi učenci, [[Juda Ha-Nasi]] pa je zadnji redaktor, ki je s kolegijem ustno toro razdelil na 6 delov (sedarim), označenih s kratico Šas: (1) ''Zera'im'', ki razlaga zakone, povezane s kmetijstvom; (2) ''Mo'ed'', ki se osredotoča na zakone o praznikih; (3) ''Nashim'' zapisuje družinske zakone; (4) ''Nezikin'' vsebuje civilne in kazenske zakonike ter uradne postopke; (5) ''Kodashim'' se ukvarja z žrtvovanjem, služenju [[Jeruzalemski Tempelj|Templju]] in prehrambenimi zakoni (6) ''Tohorot'' pa z rituali čistosti in nečistosti. Bistvo [[Mišna|Mišne]] je določanje praktičnih zakonov in sodb in mišljena kot delo, ki popisuje tudi neaktualne zadeve, npr. zakon o žrtvovanju. Kljub temu da gre za pravni dokument, vsebuje tudi traktate etičnih izjav (''Pirkei Avot''), določene [[Verska resnica|dogme]], misli o nagradi in kazni na tem in drugem svetu. Delo se je zaključilo ok. leta 200, pisano je bilo v hebrejščini. 

==== Tosefta (''Dodatki'') ====
Ta dela vključujejo halake, ki so se jim v Mišni izognili, ter pojasnila k trditvam v Mišni in agadi. Zadnja redakcija je verjetno iz leta 500.

==== Talmud ====
Najpomembnejše delo [[Ustna tora|ustne tore]] v obliki dolgega aramejskega komentarja razdelkov Mišne je Talmud. Širjenje ustne tore je namreč povzročilo porast literature, znane pod imenom [[Gemara]], spodbudo pa je vodilo dejstvo, da je bila [[Mišna]] kratka in jedrnata, in da zato potrebuje razlage, prav tako je obstajalo tisoče [[Halaka|halak]], ki niso bile vključene v Mišno ali [[Tosefta|Tosefto]] (poimenovane ''beraiot'' ali ''baraita''), hkrati pa so se vsakodnevno pojavljali novi problemi, ki so zahtevali nove rešitve. Oblikovali sta se dve [[Gemara|Gemari]]: krajša v Palestini, znana kot jeruzalemski Talmud (''Jerušalmi''),redigirana ok. leta 400, in veljavnejša daljša babilonska (''Bavli''). Gemari sta skupaj z Mišno znani pod skupnim imenom Talmud. 

Naloga obeh Talmudov je zabeležiti Mišno in ji slediti z Gemara komentarji. Mišna temelji na Bibliji, Talmuda pa na Mišni. Ukvarjata se predvsem s halako, vendar pa se šestina ''Jerušalmija'' in tretjina ''Bavlija'' posvečata tudi agadi, ki zajema tudi [[midraš]], [[Filozofija|filozofijo]], [[Medicina|medicino]], [[Folklora|folkloro]], [[Magija|magijo]] in celo [[pregovor]]e. Biblijo je treba proučevati samo v resnem razpoloženju, Talmud pa naj bi brali dobre volje.

===== Palestinski (jeruzalemski) Talmud, ''Jerušalmi'' =====
[[Image:Yerushalmi Talmud.jpg|thumb|left|250px|Stran srednjeveškega rokopisa Jeruzalemskega Talmuda.]]
''Jerušalmi'' obsega le eno osmino [[Babilonija|babilonske]] različice in je intelektualno, dialektično in logično manj kvalitetno delo. Pojasnila Mišne so običajno neposredna, a včasih nejasna, delno tudi zato, ker so bile določene teme v Palestini samoumevne in niso potrebovale v razlage, v Babiloniji pa so bile okoliščine drugačne. Halake tu niso predstavljene niti razložene, zapisani so le nepopolni odlomki. Redakcija je očitno nastajala v neugodnih razmerah, saj so razmere Judov v Palestini začele upadati zaradi visokih davkov, poslabšanja gospodarskih razmer, pogostega preganjanja in selitve tamkajšnjih modrecev iz [[Akademija|akademij]] v [[Babilonija|Babilonijo]]. 

===== Babilonski Talmud, ''Bavli'' ===== 
[[Image:Talmud set.JPG|thumb|right|300px|Zbirka Babilonskega Talmuda.]]
Babilonski Talmud je nastajal pod ugodnejšemi pogoji, saj je [[Babilonija]] imela ugledne akademije, kot sta Nehardea in Sura ter kasneje Pumbedita in Mahoza, in avtonomno [[Vlada|vlado]]. Babilonski Talmud je bolj urejen od jeruzalemskega, saj je redakcija trajala več kot 100 let. Vsebuje veliko uredniških razlag, gradivo je natančno analizirano in logično usklajeno, podane hipoteze so preverjene, slog pogosto gostobeseden. Pisan je v [[Aramejščina|aramejščini]] kot ''Jerušalmi'', vendar v vzhodnem narečju, v obeh pa so primesi [[Hebrejščina|hebrejščine]].
Celoten Tamud je več kot [[zakonik]], saj odraža judovski pogled na [[Jahve|Boga]], človeštvo in [[Družba|družbo]], teologijo in etiko, judovske vrednote in način izražanja vrednot v vsakdanjem življenju. 15 stoletij je bil glavni predmet preučevanja in vodnik judovskega življenja.

=== Agada ===
==== Midraši ====
[[Midraš]] je poimenovanje za razne zbirke [[Homilija|homiletičnih]] interpretacij Biblije. Veliko midrašev sicer vsebuje Talmud, vendar je bila zaradi njihove razpršenosti in neorganiziranosti potreba po tem, da se interpretacije Biblije organizirajo v knjige in poglavja. Midraši so bili zbrani iz različnih krajev, Palestine, Babilonije in celo Italije med 6. in 12. stoletja, čeprav je veliko gradiva zgodnejšega datuma. Večinoma so pisani v aramejščini. Vsebujejo homilije[[Rabinsko judovstvo|rabijev]], ki so pridigali v sinagogah in učilnicah, in za razliko od modernih pridig vključujejo tudi [[Postava|Pentatevh]], [[Knjige prerokov]] in [[Spisi|Hagiografe]]. Midraši sicer ne vsebujejo popolnih pridig, ampak bolj ideje, ilustracije ali posebne interpretacije. Nadarjeni pridigarji so se posluževali zgodb, poetičnih trditev, [[Parabola|parabol]] in [[epigram]]ov. Z midraši so mirili protislovja v [[Stara zaveza|Bibliji]], domišljijsko izražali teološke zamisli ter podajali sodobna sporočila iz bibličnih besedil navadnim ljudem

===== Midraš Raba (Veliki Midraš) =====
Midraš Raba je prva velika zbirka, ki vsebuje midraše k vsaki knjigi Tore in vsem petim megilam (''megillot''). Najstarejši del, ki pojasnjuje [[1. Mojzesova knjiga|genezo]], je iz 6. stoletja, zadnji pa pojasnjuje [[4. Mojzesova knjiga|četrto Mojzesovo knjigo (Numeri)]], in je iz 12. stoletja. 

===== Tanḥuma-Yelammedenu =====
Druga pomembna zbirka je ''Tanḥuma-Yelammedenu'', cikel k [[Postava|Pentatevhu]], v treh različicah. Prva je iz 6. stoletja, verjetno nastala v Palestini, drugi dve pa iz poznega 9. stoletja.

===== Pesikta =====
Zbirka [[midraš]]ev Pesikta (''paska'', 'deliti') ima dve različici: ''Pesikta de-Rav Kahana'' je bila verjetno zbrana v Palestini pred koncem 7. stoletja. ''Pesikta Rabbati'' je bila sestavljena l. 845., raba hebrejščine in odlomki z rimano poezijo pa nakazujejo, da je nanjo vplivala palestinska hebrejska pesniška šola, ki se je razmahnila v 7. stoletju. Vsebujeta [[Homilija|homilije]] k [[Tora|Tori]] in branja [[Knjiga prerokov|Prerokov]] za praznike in posebne [[šabat]]e.

===== Drugi homiletični midraši =====
Podatki kažejo, da so obstajali midraši k vsem [[Preroki|preroškim knjigam]] in [[Spisi|Hagiografom]], vendar so večinoma izgubljeni. Danes so znani ''Midraš Tehillim'', ki vsebuje homilije, Midraš pregovorov ima naravo [[Agada|agadskih]] komentarjev in je poln [[Parabola|parabol]] in kratkih homiletičnih interpretacij, in ''Midraš Samuela''. Vse zbirke so iz 10. ali 11. stoletja, verjetno sestavljene v Italiji. 

Značilnost vseh ciklov midrašev je njihova osredotočenost na biblijske odlomke in refleksija mišljenja in izkušenj mnogih generacij. 

===== Nehomiletični midraši =====
V drugi vrsti midrašev pripovedovalci poučujejo o [[Etika|etiki]] in [[Religija|religiji]], nagradi in kazni, [[raj]]u in [[Pekel|peklu]] in [[Mesija (judovstvo)|mesijanski]] doktrini, razpravlja o tudi [[Kozmogonija|kozmogoniji]], [[Astronomija|astronomiji]] in [[Judovski koledar|koledarju]]. Pogoste so [[Legenda|legende]] in zgodbe, podobne [[apokrif]]skim, pisane v poetičnem slogu. Primer: ''Pirkei de-rabin Eliezer'' iz 8. stoletja in ''Seder Eliyahu'' iz 10. stoletja. Zadnja vsebuje [[Morala|moralistične]] razgovore o [[Tora|Tori]], ljubezni do [[Izrael]]a, človeštva in Boga. Pisana je v hebrejščini in je polna parabol in zgodb. Druge zbirke so iz 8., 9., in 10. stoletja na temo [[Mojzes]]a, [[Salomon]]a in [[Mesija (judovstvo)|Mesije]].

== Srednjeveško obdobje (500—1750) ==
V tem obdobju so dela nastajala predvsem v [[Hebrejščina|hebrejščini]] in [[Aramejščina|aramejščini]], proti koncu obdobja pa tudi v jezikih [[jidiš]] in [[ladino]]. Zaradi preseljevanja Judov je nastalo tudi mnogo prevodov in priredb, prav tako pa je hebrejščina, ki v obdobju Talmuda zamrla kot literarni jezik, sedaj ponovno oživela, predvsem v Palestini in [[Španija|Španiji]]. 

=== Slovnice in slovaropisje ===
[[Masora]] je tradicija pisanja, skupno delo mnogih generacij in prvo filološko udejstvovanje. Masoritski teksti so nastajali že v 6. stoletju. Vsebujejo način izgovarjanja črk, definicije [[samoglasnik]]ov, ''ketiv'' in ''keri'', ločevanje v stavke in odstavke in splošnega urejanja hebrejske Biblije ter označuje, katere besede je treba brati drugače od zapisanih oblik. Vsa [[Masora|masoritska]] dela je zbral Jacob b. Hayyim in jih natisnil v Bombergovi verziji Biblije l. 1525. Elijah Levita (1468—1549) je objavil ''Masoret ha-Masoret'', kjer je pojasnil način branja in rabe masoretskega gradiva.
[[File:Aleppo Codex (Deut).jpg|left|thumb|Kodeks Aleppo, masoristki rokopis iz 10. stoletja. Vsebuje samoglasniške in slovnične oznake, ki določajo izgovorjavo.]]
V Babiloniji je Saadiah b. Joseph Gaon (10. stoletje) napisal slovar ''Agron'' in slovnico ''Sefer ha-Lashon''. ''Mahberet'' je slovar biblijskega jezika in slovnice, avtorja Menaheba ibn Saruqa iz Španije. Jonah Ibn Janah je skoraj v celoti strukturiral hebrejsko slovnico v Knjigi kritike, sicer v arabščini, posvetil se je skladnji. Isaac Profiat Duran (15. stoletje) je v ''Ma'aseh Efod'' kombiniral logične strukture z izdelano filozofijo o jeziku. Zadnji pomembni slovničar je [[Elijah Levita]], njegov ''Meturgeman'' je prvi slovar [[Targum]]a. 

=== Eksegeze ===
V tem obdobju so se razvile štiri metode interpretacije Biblije: [[Pešat|''peshat'']] oz. pešat (h. 'preprost'), [[Deruš|''derash'']] oz. deruš (midraški, agadski), [[Remez|''remez'']] (alegorični in filozofski), [[sod]] (mistični, skrivni pomen). Pisci slovarjev so bili dejavni tudi na tem področju. Saadiah b. Joseph Gaon je prevedel Biblijo in v arabščini napisal komentarje k njej, večina gradiva je izgubljenega. Največja osebnost te dobe je [[Raši]], z mešanico pešata in deruša je komentiral skoraj celotno Biblijo od besede do besede. [[Abraham Ben Meir Ibn Ezra|Abraham Ibn Ezra]] (12. stoletje, Španija), David Kimhi in Samuel b. Meir so interpretirali Biblijo po metodi pešat. Drugi vidnejši pisci so še [[Mojzes ben Nahman|Nahmanides]] (13. stoletje) in Bahya b. Asher z metodo sod, [[Mojzes ben Majmon|Maimonides]] pa z metodo remez. 

=== Poezija ===
Poleg razmaha molitvenikov in hebrejske poezije, ki je postajala del liturgije, se je v tem času pojavil val posvetnega [[Lirika|pesništva]]. Na nastanek ljubezenskih in pivskih pesmi, didaktične poezije in epigramov je vplivala arabska književnost in svetopisemska lirika. 
Pojavile so se nove oblike, npr. [[sonet]] in trivrstičnice; [[Akrostih (pesem)|akrostih]], [[rima]] in metrum pa so postali značilni elementi. 
Liturgično poezijo, ki je nastajala v Palestini v 7. in 8. stoletju, so sestavljali Yose b. Yose (obredna pesnitev ''Avodah''), Yannai in Eleazar Kallir (''Geshem''). Pesniki ''paytanim'' so ustvarjali religiozne pesnitve, imenovane ''piyyutim'', ''selihot'' in ''kinot''. Avtorji ''piyyutimov'' so Meshullam, Kalonymus (ok. l. 1000, molitev ''U-Netanneh Tokef''), Mojzes in Jekuthiel (ok. l. 1050). V Franciji in Nemčiji sta vidnejša avtorja Gershom b. Judah in Ephraim iz Bonna (Himna skupnosti).V Španiji je Samuel ha-Nagid pisal ljubezenske pesmi, elegije in vojne refleksije, [[Gabirol|Solomon ibn Gabirol]] pa tudi religiozne in filozofske). [[Mojzes Ibn-Ezra|Mojzes ibn Ezra]], za nekatere Jude največji hebrejski pesnik, je napisal veliko pesnitev ''Tarshis'' v 1210 verzih, Judah b. Solomon Al-Harizi pa je ''Tahkemoni'' napisal v obliki ''maqama'' (rimana proza). Abraham b. Samuel Ibn Hasdai in Shem Tov b. Joseph Falaquera sta znana po didaktični poeziji. V Italiji je v 13. stoletju po vzorcu Al-Harizija ''maqamo'' pisal Immanuel Rimski. Njegova ljubezenska poezija je erotična, proza v verzih ''Mahborot'' pa posnema Dantejevo Božansko komedijo. V 15. stoletju je deloval Moses Rieti (''Heikhal''), v 17. pa Leone Modena, brata Jacob in Emmanuel Frances ter Moses Zacuto, s katerim se srednjeveška poezija tudi zaključi. Zacuto je v hebrejsko literaturo prinesel poetično dramo, znani sta ''Yesod Olam'' in ''Tofteh Arukh''.

=== Rabinska literatura ===
==== Komentarji (''meforshim'') ====

V Babiloniji so v 9. stoletju ustvarjali ''gaon'' Zemah (slovar in komentarji talmudskih fraz in odlomkov), Saadiah in Abraham Ibn Daud. V Španiji je Isaac b. Jacob Alfasi napisal ''Halakhot'', izvleček Talmuda, ki je postal osnovno talmudsko študijsko gradivo. Na francosko-nemškem območju je Talmud razlagal Gershom b. Judah, najznamenitejši pa je [[Raši]]. Komentarji so razlage, zapisi, pojasnila in analize [[Talmud]]a, [[Mišna|Mišne]] in drugih zakonikov.

==== Zakoniki ====
[http://en.wikipedia.org/wiki/Jewish_law#Codes_of_Jewish_law angleščina]

==== Responsa ====
[http://en.wikipedia.org/wiki/History_of_responsa angleščina]

=== Metodologija ===
Četrto področje delovanja rabijev je metodologija, tj. vprašanja talmudske logike, izrazov in pravil. 

==== Filozofija in teologija ====
Filozofijo so spodbudili stiki z drugimi kulturami in neskladja oz. odpori znotraj judovstva. [[Karaitsko judovstvo|Karaiti]] so zavračali Talmud, šola Hiwi al-Balkhi pa je ostro napadala [[Stara zaveza|Biblijo]], zato so judovski filozofi iskali dokaze o obstoju [[Jahve|Boga]] in zagovarjali načela vere. V [[Arabščina|arabščini]] so od 9. do 11. stoletja pisali [[David Al-Mokamec|David ibn Marwan al-Mukammis]] (Knjiga dvajsetih traktatov), [[Izak Izraeli ben Solomon|Isaac b. Solomon Israeli]] (Knjiga elementov), Saadiah Gaon (''Emmunot ve-De'ot''), vse na temo Božje eksistence, večnosti in razodetja. V Španiji je [[Solomon Ibn-Gabirol|Solomon ibn Gabirol]] napisal veliko filozofsko delo ''Mekor Hayyim'' v [[neoplatonizem|neoplatonističnem]] stilu, ki pa je bilo med Judi manj sprejeto. Prvo filozofsko delo v hebrejščini je ''Negyon ha-Nefesh ha-Azuvah'' avtorja [[Abraham Hija|Abrahama b. Hiyye]], o mikrokozmosu je pisal Joseph b. Zaddik, za največje judovsko filozofsko delo pa velja [[Mojzes ben Majmon|Maimonidesov]] ''Moreh Nevukhim'' (Vodnik zbeganih) iz l. 1190, sinteza procesov judovske filozofije, ki je doživel velik odmev in vplival na prevode drugih filozofskih del v hebrejščino, pa tudi na nastanek hebrejske filozofske [[Terminologija|terminologije]]. Za [[Mojzes ben Majmon|Maimonidesom]] je bil pomemben [[Levi ben Gerson|Levi b. Gershom]] z delom ''Milhamot Adonai'', ki delno sledi [[Aristotel]]ovemu pogledu na svet in dušo. 

==== Etika ====
Dela, posvečena izključno [[Etika|etičnim vprašanjem]], so pisali [[Bahja ben Jožef ibn Pakuda|Bahya ibn Paquda]], ''Hovot ha-Levavot'', kjer je v središču pozornosti veličina človeka, moralno vedenje in odnos do Boga; Judah Samuel he-Hasid v 12. stoletju s francosko-nemškega področja, Sefer Hasidim, v 13. stoletju Jonah b. Abraham Gerondi in Bahya b. Asher, največje in najpopularnejše delo pa je napisal Isaac Aboab iz Toleda, ''Menorat ha-Ma'or''. Spis je bogat z agadskimi [[alegorija]]mi in [[parabola]]mi, ki služijo ilustraciji njegovih navodil. Novo obdobje napoveduje delo ''Kav ha-Yashar'' avtorja Zevija Hirsch Koidonovra iz l. 1705, v [[Hebrejščina|hebrejskem]] in [[jidiš]] jeziku, saj reflektira krepak in mističen duh poljskih Judov.

==== Mistična literatura ====
[http://en.wikipedia.org/wiki/Kabbalah:_Primary_Texts#Primary_Texts v angleščini]

==== Proza ====
===== Zgodovinopisje =====
===== Potopisi =====
===== Biografije in avtobiografije =====
===== Fikcija =====
===== Povesti =====
===== Satira in humor =====
==== Didaktična literatura ====
==== Polemike in apologije ====
==== Jidiš književnost ====
[http://en.wikipedia.org/wiki/Yiddish_literature v angleščini]

==== Moderna judovska literatura ====
[http://en.wikipedia.org/wiki/Jewish_literature#Modern_Jewish_literature v angleščini]

== Judovska literatura pri Slovencih ==
'''Judovska literatura v slovenskih prevodih'''

V slovenščino je prevedeno [[leposlovje]] pomembnih '''izraelskih''' judovskih avtorjev [[Shmuel Yosef Agnon|Shmuela Yosefa Agnona]] (Nobelov nagrajenec l. 1966), [[Ephraim Kishon|Ephraima Kishona]] in [[Amos Oz|Amosa Oza]]; jidiš pisateljev [[Scholem Aleichem|Scholema Aleichema]] in [[Isaac Bashevis Singer|Isaaca Bashevisa Singerja]] (Nobelov nagrajenec l. 1978); '''ameriški avtorji''' v slovenščini so [[Gertrude Stein]], [[Saul Bellow]] (Nobelov nagrajelec l. 1976), [[Norman Mailer]], [[Bernard Malamud]], [[Philip Roth]], poezija [[Allen Ginsberg|Allena Ginsberga]] in sodobniki prozaisti [[Paul Auster]], [[Michael Chabon]], [[Jonathan Safran Foer]] in znan avtor stripov [[Art Spiegelman]]. V slovenščini so vplivna in pogosto obravnavana dela '''nemških''' piscev [[Heinrich Heine|Heinricha Heineja]] in [[Franz Kafka|Franza Kafke]], prevedena je poezija avtoric [[Else Lasker-Schüler]] in [[Nelly Sachs]] (Nobelova nagrada l. 1966) ter romani [[Lion Feuchtwanger|Liona Feuchtwangerja]], [[Edgar Hilsenrath|Edgarja Hilsenratha]], [[Anna Seghers|Anne Seghers]], [[Jakob Wassermann|Jakoba Wassermanna]] in [[Stefanie Zweig]], in pa pomembni '''ruski''' pisci [[Isaak Babel]] s kratko prozo, [[Boris Pasternak]] (Nobelova nagrada l. 1958), [[Josip Aleksandrovič Brodski]] (Nobelova nagrada l. 1987), [[Vasilij Grossman]] ter poezija [[Osip Mandelštam|Osipa Emiljeviča Mandelštama]]. 

'''V slovenščini''' so pisale avtorice judovskih korenin [[Berta Bojetu|Berta Bojetu Boeta]], Miriam Steiner (''Vojak z zlatimi gumbi'') in Zlata Medic-Vokač (''Marpurgi'').

V slovenskem zgodovinskem romanu se '''judovska tematika''' pojavlja v delih [[Fran Detela|Frana Detele]] (''Véliki grof''), [[Lojze Ilija|Lojza Ilije]] (''Zadnji rabin v Ljubljani''), [[Alojz Rebula|Alojza Rebule]] (''Jutri čez Jordan''), [[Januš Golec|Januša Golca]] (''Kruci''), [[Andrej Hieng|Andreja Hienga]] (''Čarodej''), [[Mimi Malenšek]] (''Mlin nad Savo''), [[Rado Murnik|Rada Murnika]] (''Hči grofa Blagaja''), [[Jakob Sket|Jakoba Sketa]] (''Miklova Zala''), [[F. S. Šegula|F. S. Šegule]] (''Rabi Jehuda''), v kratki prozi pa pri [[Ivan Cankar|Ivanu Cankarju]] (''Krčmar Elija'') ter [[Miško Kranjec|Mišku Kranjcu]] (''Os življenja''). 

V slovenskem pesništvu je najbolj izraziti judovski avtor pesnik [[Janez Premk]] (Ivan Branko Premk), po materi Jud. Objavil je dve pesnitvi z judovsko tematiko (''Masada'' in ''Mrtvo morje''), tudi njegove preostale pesnitve pa ponazarjajo motive iz zgodovine, judovske mistike in tradicije.

Judovsko tematiko pri slovenskih piscih so raziskovali [[Luka Zibelnik]] (''Antisemitizem Ivana Cankarja''), [[Denis Poniž]] (''Antisemitizem v drami Herman Celjski Antona Novačana'') in [[Lukács Zsolt]] (''Tomaž Šalamun in mistično izkustvo'').

== Sklici ==
{{opombe}}

== Viri ==
{{opombe}}
* [http://www.jewishvirtuallibrary.org/jsource/judaica/ejud_0002_0013_0_12632.html Encyclopedia Judaica (v angleščini)]
* Alan Unterman: ''Judovstvo''. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001 (Mali leksikon). {{COBISS|ID=114945792}}
* Janko Kos: ''Pregled svetovne književnosti''. Ljubljana: DZS, 1986. {{COBISS|ID=16466945}}
* ''Sveto pismo Stare in Nove zaveze'': slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 1997 (2. izdaja). {{COBISS|ID=64333824}}

== Zunanje povezave ==
* [http://www.jewishvirtuallibrary.org/jsource/judaica/ejud_0002_0013_0_12632.html Encyclopedia Judaica (v angleščini)]
* [http://www.jewishencyclopedia.com/view.jsp?artid=466&letter=L Jewish Encyclopedia (v angleščini)]

==Glej tudi==
* [[Francka Premk]]: ''Korenine slovenskih Psalmov''. Ljubljana: Trubarjevo društvo, 1992. 752 str. {{COBISS|ID=29324032}}

[[Kategorija:Judovska kultura|Književnost]]
[[Kategorija:Književnost]]
{{normativna kontrola}}