Ludvik IX. Francoski

Ludvik IX., splošno znan kot sveti Ludvik ali Ludvik sveti, je bil od leta 1226 do 1270 francoski kralj in najslavnejši med Kapetingi, * 25. april 1214, † 25. avgust 1270.

Ludvik IX.
Sodobni potret Ludvika IX., naslikan okoli leta 1230
Kralj Francije
Vladanje	8. november 1226 – 25. avgust 1270
Kronanje	29. november 1226
Predhodnik	Ludvik VIII.
Naslednik	Filip III.
Regent	Blanka Kastiljska (1226–1234, 1248–1252) Alfonz Poitierski Karel I. Anžujski (1252–1254)
Rojstvo	25. april 1214 Poissy
Smrt	25. avgust 1270 (56 let) Tunis
Pokop	Bazilika Saint-Denis
Zakonec	Margareta Provansalska ​ ​ (por. 1234)​
Potomci med drugimi...	Izabela, kraljica Navare Ludvik Filip III., kralj Francije Ivan Tristan Peter Blanka, infanta Kastilje Margareta Robert Neža, vojvodinja Burgundije
Rodbina	Kapetingi
Oče	Ludvik VIII.
Mati	Blanka Kastiljska
Religija	rimskokatoliška

Okronan je bil v Reimsu po smrti svojega očeta Ludvika VIII., star komaj dvanajst let. V kraljestvu je kot regentka vladala njegova mati Blanka Kastiljska. Ko je Ludvik postal polnoleten, je mati do njene smrti ostala njegova cenjena svetovalka. Blanka se je med regentstvom spopadala z uporniškimi vazali in zagotovila Kapetingom uspeh v albižanski križarski vojni, ki se je začela 20 let prej.

Kot vladar se je Ludvik IX. soočal s ponavljajočimi se konflikti z nekaterimi najmočnejšimi plemiči svojega kraljestva, kot sta bila Hugo X. Lusignanski in Peter Dreuxski. Istočasno je angleški Henrik III. poskušal obnoviti anžujske celinske posesti, vendar je bil v bitki pri Taillebourgu takoj poražen. Ludvik je priključil več provinc, predvsem dele Akvitanije, Maine in Provanse. Spoštoval je zaobljubo, ki jo je izrekel med molitvijo za ozdravitev med hudo boleznijo, in vodil nesrečno sedmo in osmo križarsko vojno proti muslimanskim dinastijam, ki so vladale v severni Afriki, Egiptu in Sveti deželi. Med sedmo križarsko vojno je bil ujet in odkupljen, med osmo križarsko vojno pa je umrl zaradi griže. Nasledil ga je njegov sin Filip III.

Ludvik IX. je reformiral francoski pravni postopek in ustvaril pravosodni sistem, v katerem so se vlagatelji peticij lahko pritožili na razsodbe neposredno kralju. Prepovedal je sojenja s težkimi fizičnimi preskusi, poskušal končati zasebne vojne in v kazenske postopke uvedel domnevo nedolžnosti. Da bi uveljavil svoj novi pravni sistem, je ustanovil provoste in sodne izvršitelje. Ludvik IX. je užival izjemen ugled v celotnem evropskem krščanskem svetu. Njegove vladavine se pogosto spominjajo kot zlate gospodarske in politične dobe srednjeveške francoske kraljevine. Evropski vladarji so ga včasih prosili, da razsoja v sporih zunaj svojega kraljestva.

Njegovi oboževalci so ga več stoletij imeli za idealnega krščanskega vladarja. Njegova viteška spretnost in privlačnost v javnosti sta ga naredili priljubljenega, čeprav so ga sodobniki občasno grajali kot "meniškega kralja". Ludvik je bil kljub svojim liberalnim pravnim reformam pobožen kristjan in uveljavljal strogo katoliško ortodoksnost. Sprejel je stroge zakone, ki so kaznovali bogokletje, in se lotil francoskih Judov, vključno s sežiganjem Talmuda po sporu v Parizu. Je edini kanonizirani kralj Francije.

Zgodnja leta

Rojen je bil 25. aprila 1214 v Poissyju pri Parizu kot sin Ludvika VIII. in Blanke Kastiljske. Njegov stari oče po očetovi strani je bil kralj Filip II. Francoski, po materini strani pa Alfonz VIII. Kastiljski. Mentorji, ki jih je izbrala mati, so ga učili latinščine, javnega nastopanja, pisanja, vojaških veščin in vladanja.

Pri dvanajstih letih mu je umrl oče in Ludvik je bil manj kot mesec kasneje v stolnici v Reimsu okronan za Ludvika IX. Do njegove polnoletnosti je v njegovem imenu vladala njegova mati.

Medtem ko so njegovi sodobniki na njegovo vladavino gledali kot na sovlado kralja in njegove matere, zgodovinarji na splošno verjamejo, da je Ludvik začel samostojno vladati leta 1234, njegova mati pa je prevzela bolj svetovalno vlogo in imela močan vpliv nanj do svoje smrti leta 1252.

Križarske vojne

Leta 1229 je Ludvikova mati s sklenitvijo sporazuma z Rajmondom IV. Toulouškim končala albižansko križarsko vojno. Ludvik je odšel na dve križarski vojni: sedmo leta 1248 in osmo leta 1270.

Sedma križarsla vojna

Gustave Doré (gravura): Ludvik IX. iz Aigues-Mortes odhaja na sedmo križarsko vojno

Kip svetega Ludvika pri baziliki Sacré-Cœur v Parizu

Ludvik in njegovi privrženci so se v Egiptu izkrcali 4. ali 5. junija 1249 in svojo kampanjo začeli z zavzetjem pristanišča Damietta. Napad je v muslimanskem Ajubidskem sultanatu povzročil nekaj motenj, še posebej, ker je bil sultan al-Malik as-Salih Najm al-Din Ajub na smrtni postelji. Pohod Evropejcev iz Damiette proti Kairu skozi delto Nila je potekal počasi. Sezonska visoka gladina Nila in poletna vročina sta jim onemogočala napredovanje. [18] Ajubidski sultan je v tem času je umrl. Oblast v državi je prevzela njegova vdova in sultanova žena Šadžar al-Durr.

8. februarja 1250 je Ludvik v bitki pri al-Mansuri izgubil svojo vojsko, njega pa so ujeli. Izpustili so ga po plačilu odkupnine 400.000 turskih liver (približno 80 milijonov sedanjih USD) in predaji mesta Damietta.

Štiri leta v Jeruzalemskem kraljestvu

Ludvik je po osvoboditvo preživel štiri leta v Jeruzalemskem kraljestvu, večinoma v Akonu, Cezareji in Jaffi, kjer je pomagal obnavljati obrambne položaje in vzdrževal diplomatske odnose s Sirijo in Egiptom. Spomladi 1254 se je s svojo preživelo vojsko vrnil v Francijo.

Ludvik je izmenjal več pisem in odposlancev z mongolskimi vladarji tistega obdobja. Leta 1248 so k Ludviku prišli odposlanci mongolskega vojaškega poveljnika Eldžigideja, nameščenega v Armeniji in Perziji. Eldžigidej je predlagal, da bi se kralj Ludvik izkrcal v Egiptu, medtem ko bi on sam napadel Bagdad, da bi preprečil muslimanom Egipta in Sirije, da bi združili svoje sile. Ludvik je poslal v Mongolijo dominikanskega duhovnika Andréja de Longjumeauja kot odposlanca k velikemu kanu Gujuku. Gujuk je pred njegovim prihodom umrl, Gujukova vdova in regentka Ogul Kajmiš pa je kraljevo diplomatsko ponudbo zavrnila.

Ludvik je na mongolski dvor poslal še enega odposlanca, frančiškana Viljema iz Rubrucka, ki je obiskal velikega kana Mongkeja in več let preživel na mongolskem dvoru. Leta 1259 je vladar Zlate horde Berke od Ludvika zahteval pokornost. V nasprotju z njim sta mongolska kana Mongke in Kublajev brat Hulegu francoskega kralja pisno prosila za vojaško pomoč, vendar pismo nikoli ni prispelo do Francije.

Osma križarska vojna

Jean Fouquet, Grandes Chroniques de France (1455–1460): Ludvikova smrt; umrl je v okolici Tunisa v svojem šotoru, okrašenem s kraljevimi simboli

Na seji parlamenta v Parizu 24. marca 1267 so Ludvik in njegovi trije sinovi "prevzeli križ". Ko je izvedel za poročila misijonarjev, se je Ludvik odločil, da bo pristal v Tunisu, in naročil svojemu mlajšemu bratu Karlu Anžujskemu, naj se mu tam pridruži. Križarji, med katerimi je bil tudi bodoči angleški kralj Edvard I., so se 17. julija 1270 izkrcali v Kartagini, nakar je v taboru izbruhnila bolezen. Mnogi so umrli zaradi griže, 25. avgusta tudi sam Ludvik.

Otroci

• Blanka (12. julij/4. december 1240 – 29. april 1244), umrla v otroštvu
• Izabela (2. marec 1241 – 28. januar 1271), poročena s Teobaldom II. Navarskim
• Ludvik (23. september 1243/24. februar 1244 – 11. januar/2. februar 1260), zaročen z Berengarijo Kastiljsko
• Filip III. (1. maj 1245 – 5. oktober 1285), poročen z Itabelo Aragonsko in drugič z Marijo Brabantsko
• Ivan (1246/1247 – 10. marec 1248), umrl v mladosti
• Ivan Tristan (8. april 1250 – 3. avgust 1270), grof Valonije, poročen z Jolando II. Neversko
• Peter (1251 – 6./7. april 1284),grof Percheja in Alençona, poročen z Ivano Châtillonsko
• Blanka (začetek 1253 – 17. junij 1320), poročeno s Ferdinandom de la Cerda, infanta Kastilje
• Margareta (začetek 1255 – julij 1271), poročena z Ivanom I. Brabantskim
• Robert (1256 – 7. februar 1317), grof Clermonta, poročen z Beatriko Burgundsko; ko je zakonita moška linija Filipa III. leta 1589 izumrla, je francoska krona prešla na njegovega potomca Henrika IV., prvega burbonskega kralja
• Neža (1260 – 19./20. december 1327), poročena z Robertom II. Burgundskim

Ludvikova in Margaretina otroka, ki sta umrla v otroštvu, sta bila pokopana v cistercijanski opatiji Royaumont. Leta 1820 sta bila prenešena v baziliko Saint-Denis.

Smrt in zapuščina

Ludvik je umrl v Tunisu 25. avgusta 1270 v epidemiji dizenterije, ki je zajela njegovo vojsko. V skladu z evropskimi navadami je bilo njegovo telo izpostavljeno postopku, znanemu kot mos teutonicus, preden so bili njegovi posmrtni ostanki vrnjeni v Francijo. Nasledil ga je sin Filip III.

Ludvikov mlajši brat Karel I. Neapeljski je shranil njegovo srce in drobovje in ju prenesel v stolnico v Monrealu blizu Palerma. Ludvikove kosti so v dolgem sprevodu prenesli po kopnem čez Sicilijo, Italijo, Alpe in Francijo in jih pokopali v kraljevi nekropoli v Saint-Denisu maja 1271. Karel I. in Filip III. sta kasneje razdala številne Ludvikove relikvije, da bi spodbudila Ludvikovo čaščenje.

Družinsko drevo

16. Ludvik VI. Francoski

8. Ludvik VII. Francoski

17. Adelajda Mauriennska

4. Filip II. Francoski

18. Teobald II. Šampanjski

9. Adela Šampanjska

19. Matilda Koroška

2. Ludvik VIII. Francoski

20. Balduin IV. Hainautski

10. Balduin V. Hainautski

21. Alica Namurska

5. Izabela Hainautska

22. Thierry Flandrijski

11. Margareta I. Flandrijska

23. Sibila Anžujska

1. Ludvik IX. Francoski

24. Alfonz VII. Leonski in Kastiljski

12. Sančo III. Kastiljski

25. Berengarija Barcelonska

6. Alfonz VIII. Kastiljski

26. García Ramírez Navarski

13. Blanka Navarska

27. Margareta L'Aiglska

3. Blanka Kastiljska

28. Gotfrid Anžujski

14. Henrik II. Angleški

29. cesarica Matilda

7. Eleanora Angleška

30. Viljem X, Akvitanski

15. Eleonora Akvitanska

31. Aénora Châtelleraultska

Čaščenje Ludvika kot svetnika

Svetnik Ludvik
Francisco Pacheco: San Luis, Rey de Francia (Sveti Ludvik, kralj Francije)
kralj Francije spovednik
Rojstvo	25. april 1214 Poissy
Smrt	25. avgust 1270 (56 let) Tunis
Čaščenje	Rimskokatoliška cerkev Angličanska zveza cerkva
Kanonizacija	11. julij 1297, Rim, Papeška država, razglašalec papež Bonifacij VIII.
God	25. avgust
Atributi	trnova krona, krona, žezlo, globus, meč, fleur-de-lis, plašč in drugi deli francoskih regalij
Zavetnik	Francija Tretji red svetega Frančiška Francosko kraljestvo Katoliška nadškofija New Orleans Katoliška dioceza Port-Louis brivci konjušniki

Papež Bonifacij VIII. je leta 1297 objavil Ludvikovo kanonizacijo. Bil je edini francoski kralj, razglašen za svetnika, in pogosto zgled idealnega krščanskega vladarja.

Sestre usmiljenke sv. Ludvika, imenovane v njegovo čast, so rimskokatoliški verski red, ustanovljen leta 1803 v mestu Vannes v Franciji. Podoben red, Sestre sv. Ludvika, je bil ustanovljen leta 1842 v Juillyju.

Častijo ga kot sozavetnika Tretjega reda svetega Frančiška, ki ga priznava kot člana reda. Ko je postal kralj, je v njegovi hiši ob običajnih dnevih jedlo več kot sto revežev. Pogosto je tem gostom stregel kar on. Njegova dobrodelna dejanja, skupaj z njegovimi pobožnimi verskimi praksami, so ustvarila legendo, da se je pridružil Tretjemu redu, čeprav je malo verjetno, da se mu je kdaj dejansko pridružil.

Sveti Ludvik goduje 25. avgusta.

Viri

• Brown, Elizabeth A. R. (Autumn 1990). »Authority, the Family, and the Dead in Late Medieval France«. French Historical Studies. 16 (4): 803–832. doi:10.2307/286323. JSTOR 286323.
• Cross, Frank Leslie; Livingstone, Elizabeth A., ur. (2005). The Oxford Dictionary of the Christian Church. Oxford University Press. ISBN 0192802909.
• Davis, Jennifer R. (Autumn 2010). »The Problem of King Louis IX of France: Biography, Sanctity, and Kingship«. Journal of Interdisciplinary History. 41 (2): 209–225. doi:10.1162/JINH_a_00050. S2CID 144928195.
• Dupuy, Trevor N. (1993). The Harper Encyclopedia of Military History. HarperCollins. ISBN 9780062700568.
• Gaposchkin, M. Cecilia. (2008). The Making of Saint Louis: Kingship, Sanctity, and Crusade in the Later Middle Ages. Cornell University Press. ISBN 9780801476259.
• Jackson, Peter (Julij 1980). »The Crisis in the Holy Land in 1260«. The English Historical Review. 95 (376): 481–513. doi:10.1093/ehr/XCV.CCCLXXVI.481. ISSN 0013-8266. JSTOR 568054.
• Jordan, William Chester (1979). Louis IX and the Challenge of the Crusade: A Study in Rulership. Princeton. ISBN 9780691052854.
• Jordan, William C. (2017). »A Border Policy? Louis IX and the Spanish Connection«. V Liang, Yuen-Gen; Rodriguez, Jarbel (ur.). Authority and Spectacle in Medieval and Early Modern Europe: Essays in Honor of Teofilo F. Ruiz. Routledge.
• Le Goff, Jacques (2009). Saint Louis. University of Notre Dame Press. ISBN 978-0268033811.
• Lock, Peter (2013). The Routledge Companion to the Crusades. Routledge. ISBN 978-1135131371.
• Magill, Frank Northen; Aves, Alison, ur. (1998). Dictionary of World Biography: The Middle Ages. Zv. 2. Routledge. ISBN 1579580416.
• Shadis, Miriam (2010). Berenguela of Castile (1180–1246) and Political Women in the High Middle Ages. Palgrave Macmillan. ISBN 978-0-312-23473-7.
• Richard, Jean (1983). Lloyd, Simon (ur.). Saint Louis: Crusader King of France. Prevod: Birrell, Jean. Cambridge University Press.
• Streyer, J.R. (1962). »The Crusades of Louis IX«. V Setton, K.M. (ur.). A History of the Crusades. Zv. II. Philadelphia. str. 487–521.
• Sumption, Jonathan (1978). The Albigensian Crusade. Faber and Faber. ISBN 978-0571200023.
• Tyerman, Christopher (2006). God's War: A New History of the Crusades. The Belknap Press of Harvard University Press.
• Westerhof, Danielle (16. oktober 2008). Death and the Noble Body in Medieval England. Boydell Press. ISBN 978-1843834168.

Ludvik IX. Francoski Kapetingi Rojen: 25. april 1214 Umrl: 25. avgust 1270
Vladarski nazivi
Predhodnik:  Ludvik VIII.	Kralj Francije 1226 – 1270	Naslednik:  Filip III.