Wikipedija

Gorovje Hadžar

gorovje v Omanu

Gorovje Hadžar (arabsko جِبَال ٱلْحَجَر, latinizirano: Džibāl al-Ḥadžar, dob. 'Skalno gorovje'[2][3]) v severovzhodnem Omanu in tudi v vzhodnih Združenih arabskih emiratih je najvišje gorovje na vzhodnem Arabskem polotoku. Znano tudi kot »Omanske gore« [4][1] ločujejo nizko obalno nižino Omana od visoke puščavske planote in ležijo 50–100 km v notranjosti od Omanskega zaliva.

Gorovje Hadžar
جِبَال ٱلْحَجَر
Omansko gorovje[1]
Skalno gorovje[2][3]
Kamnito gorovje, gorovje Asabon
Centralno-zahodni Hadžar se dviga nad trdnjavo Nakhal, južni governorat Južna Batina, Oman
Najvišja točka
VrhDžebel Šams (Oman)
Nadm. višina3.009 m
Geografija
Gorovje Hadžar se nahaja v Oman
Gorovje Hadžar
DržaviOman Oman in Združeni arabski emirati Združeni arabski emirati
Koordinate gorovja23°18′N 57°06′E / 23.3°N 57.1°E / 23.3; 57.1

Al (اَلْ) je člen, Ḥadžar (حَجَر) pa »kamen« ali »skala«. Tako je al-Ḥadžar (اَلْحَجَر) imenovan kot »kamen« ali »skala«.

Geologija

uredi
 
Topografski zemljevid gorovja Hadžar s tektonskimi in geološkimi lokacijami

Orografska in tektonska lega

uredi

Gorovje Hadžar se razteza 700 kilometrov skozi ZAE in Oman.[5] Je na severovzhodnem vogalu Arabske plošče in sega od polotoka Musandam do vzhodne obale Omana. Razpon je širok okoli 100 km, pri čemer je Džebel Šams najvišji vrh s 3009 m v osrednjem delu gora.[6][7]

Trenutno se Arabska plošča premika proti severu glede na Evrazijsko ploščo za 2–3 cm na leto. Kontinentalni trk se dogaja na gubah gorovja Zagrosa in narivnem pasu zahodno od polotoka Musandam.[8] Ta meja trka plošč prehaja v cono subdukcije proti vzhodu. Tukaj je oceanska skorja Arabske plošče subdukcijska proti severu pod Evrazijo, imenovana subdukcijska cona Makran.[9]

Litologija

uredi

Geologijo Hadžarja lahko združimo v štiri glavne tektonostratigrafske skupine. Prva skupina so predpermske temeljne kamnine, sedimentno zaporedje klastitov, karbonatov in evaporitov. Druga skupina je srednjepermsko do poznokredno zaporedje karbonatov epikontinentalnega pasu, ki so bili neskladno odloženi nad podlago. Tretja skupina je niz pokrovov (alohtonih kamnin), ki so se vodoravno prenašale od severovzhoda proti jugozahodu več kot 300 km. To je bil velik tektonski dogodek v pozni kredi. Ta proces se imenuje obdukcija, kjer so permska do srednjekredna celinska pobočja (plitve do globokomorske) sedimentne kamnine in poznokredne oceanske skorje (Semail ofiolit) narinjene (obducirane) nad kamnine iz skupin ena in dve. Nazadnje, četrta skupina so poznokredne do miocenske plitve morske in kopenske sedimentne kamnine, ki so bile odložene na vrhu vseh treh prejšnjih skupin.[10][11][12][13][14][15][16]

Sestava

uredi

Visoka topografija je okoli dveh glavnih kulminacij: Džebel Ahdar in Saih Hatat, ki sta veliki antiklinali.[17] Vrh Saih Hatat vsebuje eklogit na severovzhodu pri As Sifah.[18] Te kamnine so bile potopljene do približno 80 km globine v Zemljin plašč in nato dvignjene nazaj na površje. Ta dvig je ustvaril verjetno največjo megaplastično gubo na Zemlji, megaplastično gubo vadi Majh.[19] Splošno mnenje je, da so bili ti eklogiti prvotno osnovne vulkanske kamnine znotraj sprednjega roba celinske skorje Arabske plošče. Ta sprednji rob je bil nato subduciran s subdukcijsko cono, ki pada na SV. Vendar pa so nekateri geologi razlagali, da so bili ti eklogiti podrti skozi subdukcijsko cono, ki pada na JZ.

Obe kulminaciji ločuje Semail Gap. To je vidna linearna struktura, ki se giblje proti severovzhodnemu severozahodu. Vendar pa se še vedno razpravlja o tem, kakšna je ta struktura. Različni geologi trdijo, da gre za levostranski (sinistralni) zdrsni prelom, normalni prelom, stransko klančino, monoklinalo zaradi slepega nariva ali prelom z več fazami deformacije.

Sodobna topografija

uredi

Dogodek obdukcije v pozni kredi je ustvaril prapogorje Hadžar. Vendar se je ta topografija umirila in plitva morska sedimentacija je zajela regijo, začenši v paleocenu. Paleocenske do eocenske sedimentne kamnine najdemo na 2200 m nadmorske višine znotraj Hadžarja in so nagubane. To kaže, da je današnja topografija nastala po poznem eocenu. O natančnem času se razpravlja in različne interpretacije kažejo na topografijo, ki je nastala nekje med poznim eocenom do miocena.[20][21]

Razpravlja se tudi o gonilnih silah, ki so oblikovale Hadžar. Številni geologi povezujejo trk v Zagrosu kot razlog za vzpetino, ki je oblikovala gore, saj se trenutno polotok Musandam (severozahodni vogal gorovja) dviguje zaradi tega trka. Vendar je Džebel Šams, najvišji vrh centralnih gora, več kot 300 km oddaljen od tega območja. Poleg tega znotraj osrednjih gora ni večje seizmičnosti, kar kaže, da se gore trenutno ne deformirajo, čeprav se kolizija v Zagrosu spreminja. To kaže, da se je dvig, ki je ustvaril današnjo topografijo, zgodil v preteklosti, verjetno pred začetkom trka Zagros, z mehanizmom, ki ni popolnoma razumljen.

Geokonzervacija

uredi
 
Vzglavni bazalti v vadi Džizu, ki je del zaporedja ofiolitov Semail. Te so poimenovali Geotimes Pillow Lavas, potem ko je bila njihova fotografija leta 1975 objavljena na naslovnici revije Geotimes.

Omanski geološki zapisi so izjemno dragoceni za geologe in jih je treba ohraniti.[22] Vsebuje najpopolnejši ofiolit na Zemlji, po katerem je najbolj znan med geologi. Ofiolitsko zaporedje ima spektakularen blazinast bazalt (Geotimes pillow lava), pa tudi izpostavljenost fosilne meje med skorjo in plaščem (moho). Na splošno so ofioliti obducirani pred celinskim trkom, kar močno deformira strukturo prvotne oceanske skorje. Ker pa v Hadžarju ni prišlo do celinskega trka, je ofiolit Semail še vedno nedotaknjen. Oman ima tudi eno najbolje izpostavljenih mega-plastnih gub, ki so jih kdaj odkrili, ovojno gubo vdi Majh. Poleg tega je pomemben relativno majhen izdanek eklogita. Eklogit je na površju Zemlje redek, saj je kamnina, ki nastane pri visokih pritiskih globoko v skorji ali plašču. Iz teh kamnin lahko geologi spoznavajo dogajanje v notranjosti Zemlje in tektonske procese. V Omanu so tudi različna nahajališča fosilov, ki jih je treba zaščititi. V geološki skupnosti obstaja zaskrbljenost, da bodo z razvojem infrastrukture te kamnine, ki vsebujejo veliko informacij, izkopane in uničene.

Geografija

uredi

Centralni Hadžar

uredi
 
Džebel Šams, ki ima najvišji vrh Omana

Osrednji del Hadžarja je najvišji in najbolj divji teren v državi. Džebel Šams je najvišji v območju,[23] sledi mu Džebel Ahdar. Slednji in manjše pogorje Džebel Nahal sta na vzhodu omejena z nizko dolino Sama'il (ki vodi proti severovzhodu v Maskat).

Vzhodni Hadžar

uredi

Vzhodno od Samaila je vzhodni Hadžar (arabsko ٱلْحَجَر ٱلشَّرْقِي, romanizirano Al-Ḥadžar Aš-Šarkī), ki poteka proti vzhodu (veliko bližje obali) do pristaniškega mesta Sur, skoraj na najbolj vzhodni točki Omana.

Zahodni Hadžar

uredi
 
Zunaj Al Hota blizu Nizve, Oman

Gore zahodno od doline Samail, zlasti tiste na polotoku Musandam in ZAE, so znane kot Zahodni Hadžar (arabsko ٱلْحَجَر ٱلْغَرْبِي, romanizirano Al-Ḥadžar Al-Garbī), znane tudi kot »pravi Oman«. Ker so Džebel Ahdar in gore v njegovi bližini zahodno od doline, jih lahko štejemo za zahodni Hadžar.

Izstopajoči

uredi

V regiji Tavam, ki vključuje sosednji naselji Al-Buraimi in Al Ain na meji Omana in ZAE Emiratov Abu Dabija, leži Džebel Hafeet (1100–1400 m), ki se lahko šteje za izstop od Hadžarja. Zaradi bližine glavnemu pogorju Hadžar se lahko obravnava kot del pogorja, sensu lato.[24] Ta gora ima grebene, ki se raztezajo proti severu do mesta Al Ain.

Ru'us al-Džibal

uredi
 
Ru'us al-Džibal v provinci Musandam v Omanu, severno od ZAE in emirata Ras al-Haima

Najsevernejše gore pogorja Hadžar so na polotoku Musandam. Zaradi tega se zanje ali za sam polotok uporablja fraza Ru'us al-Džibal (»Glave gora«). Kljub temu, da so fizično del zahodnega Hadžarja, se po geologiji in hidrologiji razlikujejo od preostalega območja. Najvišja točka v ZAE je v Džebel Džaisu blizu Ras al-Haima, ki meri 1934 m od morske gladine, toda ker je vrh na omanski strani, Džebel Jibir, meri več kot 1500 m, ima najvišji vrh v ZAE.

Šumajlija

uredi
 
Gore v ZAE Emiratu Fudžajra

Gore, ki mejijo na obalo Šamailija (شَمَيْلِيَّة) v Omanskem zalivu, ki tvorijo dele severnih ZAE emiratov Šarja, Ras Al-Kajma in Fudžajra, se lahko imenujejo tudi Šumajlija (شُمَيْلِيَّة). V tej regiji je Džebel Al-Ḥeben (جَبَل ٱلْحبن; 25°7′33″N 56°9′33″E).

Rastlinstvo in živalstvo

uredi
 
Datljeve palme in druga drevesa med vzhodnim Hadžarjem, blizu vzhodne obale Omana

V primerjavi z večino Arabije so gore bogate z rastlinskim svetom, vključno s številnimi endemičnimi vrstami. Rastlinstvo se z nadmorsko višino spreminja, gore so na nižjih nadmorskih višinah prekrite z grmičevjem, ki postaja vse bogatejše in nato postane gozd, vključno z divjimi oljkami in figami med 1110 in 2510 metri, še višje pa raste brin. V hladnejših dolinah gojijo sadna drevesa, kot sta granatno jabolko in marelica, ponekod pa so skalnati osamelci z malo vegetacije. Flora kaže podobnosti z gorskimi območji bližnjega Irana, pa tudi z območji ob Rdečem morju na Afriškem rogu. Na primer, drevo Ceratonia oreothauma najdemo tukaj in tudi v Somaliji.[25]

V gorah najdemo številne ptice, vključno z egiptovskim (Neophron percnopterus) in golouhim jastrebom (Torgos tracheliotus). Sesalci so gorske gazele (Gazella gazella) in arabski tahr (Arabitragus jayakari).[26] Druge endemične vrste so številni gekoni in kuščarji: Asaccus montanus, Asaccus platyrhynchus in podvrsta skalnega gekona Vadi Harar (Pristurus gallagheri) najdemo le v Omanu, medtem ko Musandamskega listnega gekona (Asaccus caudivolvulus), Gallagherjevega listnega gekona (Asaccus gallagheri), omanski skalni gekon (Pristurus celerrimus), džajakarski kuščar (Omanosaura jayakari) in omanski modrorepi kuščar (Omanosaura cyanura) najdemo samo v Hadžarju. Tukaj je bil zabeležen ogroženi arabski leopard (Panthera pardus nimr), zlasti na območju Hasaba v severnem delu Musandama.[27]

Tako kot Ru'us al-Jibal je tudi območje Džebel Hafeet znano po gostovanju redke flore in favne. Februarja 2019 je bil na primer tu opažen arabski karakal [28], marca pa Blanfordova lisica (Vulpes cana), o kateri so poročali tudi v gorah Ras al-Haima.

Grožnje in ohranjanje

uredi

V Hadžarju se v veliki meri pasejo domače koze, kamele in osli, pokrajina pa je bila delno očiščena za urbana območja in rudarjenje, ki je poškodovalo vegetacijo in zaloge vode ter izkoreninilo tradicionalno vedenje upravljanja podeželskih zemljišč. Druga težava je krivolov divjih živali. Omanska vlada je ustvarila rezervat Vadi Sareen in območje Džebel Qahwan-Džebal Sebtah v vzhodnem Hadžarju za zaščito arabskega tahra in gorske gazele. Za obiskovalce je na voljo cesta v gore iz mesta Birkat al-Mavz (na cesti v Nizvo iz Maskata) in peš pot skozi vadi al-Muajdin do planote Saiq.

Pohodništvo

uredi

Obstaja 11 označenih poti/poti z različno intenzivnostjo (med 1. in 3. stopnjo) in trajanjem (med 1,5 ure in 18 ur), ki jih je objavilo ministrstvo za turizem, vzdolž pogorja Hadžar.[29] Nekatera področja so nedostopna in zahtevajo posebno opremo, kot je prikazano v televizijskem dokumentarcu Steva Backshall.[30]

Sklici

uredi
  1. ↑ 1,0 1,1 Geukens, F. (1966). Bowers, S. D. (ur.). United States Geological Survey Professional Paper. Washington, D.C.: U.S. Government Printing Office.
  2. ↑ 2,0 2,1 Al-Yahyai, Sultan; Charabi, Yassine; Al-Sarmi, Said; Al-Maskari, Juma (9. maj 2017). »3: Scenarios Based Climate Projection for Oman's Water Resources«. V Abdalla, Omar; Kacimov, Anvar; Chen, Mingjie; Al-Maktoumi, Ali; Al-Hosni, Talal; Clark, Ian (ur.). Water Resources in Arid Areas: The Way Forward. Springer. str. 49. ISBN 978-3-3195-1856-5.
  3. ↑ 3,0 3,1 Megdiche-Kharrat, Fairouz; Ragala, Rachid; Moussa, Mohamed (25. november 2016). »12: The Aqueducts of the Sultanate of Oman: Sustainable Water-Supplying Irrigating Oases Cities«. V Angelakis, Andreas N.; Chiotis, Eustathios; Eslamian, Saeid; Weingartner, Herbert (ur.). Underground Aqueducts Handbook. CRC Press. str. 206. ISBN 978-1-4987-4831-5.
  4. ↑ Allen, Calvin H. Jr. (5. februar 2016). »1: Land and People«. Oman: the Modernization of the Sultanate. Abingdon, New York: Routledge. str. 1–8. ISBN 978-1-3172-9164-0.
  5. ↑ Searle, M. P.; Cooper, D. J. W. (1986). »Structure of the Hawasina Window culmination, central Oman Mountains«. Earth and Environmental Science Transactions of the Royal Society of Edinburgh. 77 (2): 143–156. doi:10.1017/S0263593300010798. ISSN 1473-7116.
  6. ↑ Breton, Jean-Paul; Béchennec, François; Métour, Joël Le; Moen-Maurel, Laure; Razin, Philippe (1. april 2004). »Eoalpine (Cretaceous) evolution of the Oman Tethyan continental margin: insights from a structural field study in Jabal Akhdar (Oman Mountains)«. GeoArabia. 9 (2): 41–58. doi:10.2113/geoarabia090241. ISSN 1025-6059. S2CID 197865202.
  7. ↑ Kusky, Timothy; Robinson, Cordula; El-Baz, Farouk (september 2005). »Tertiary–Quaternary faulting and uplift in the northern Oman Hajar Mountains«. Journal of the Geological Society. 162 (5): 871–888. Bibcode:2005JGSoc.162..871K. doi:10.1144/0016-764904-122. ISSN 0016-7649. S2CID 59467623.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  8. ↑ ArRajehi, Abdullah; McClusky, Simon; Reilinger, Robert; Daoud, Mohamed; Alchalbi, Abdulmutaleb; Ergintav, Semih; Gomez, Francisco; Sholan, Jamal; Bou‐Rabee, Firyal; Ogubazghi, Ghebrebrhan; Haileab, Biniam (2010). »Geodetic constraints on present-day motion of the Arabian Plate: Implications for Red Sea and Gulf of Aden rifting«. Tectonics. 29 (3): TC3011. Bibcode:2010Tecto..29.3011A. doi:10.1029/2009TC002482. ISSN 1944-9194. S2CID 55625864.
  9. ↑ White, Robert S. (1982). »Deformation of the Makran accretionary sediment prism in the Gulf of Oman (north-west Indian Ocean)«. Geological Society, London, Special Publications. 10 (1): 357–372. Bibcode:1982GSLSP..10..357W. doi:10.1144/gsl.sp.1982.010.01.24. ISSN 0305-8719. S2CID 128499615.
  10. ↑ Searle, Mike; Cox, Jon (1. januar 1999). »Tectonic setting, origin, and obduction of the Oman ophiolite«. GSA Bulletin. 111 (1): 104–122. doi:10.1130/0016-7606(1999)111<0104:TSOAOO>2.3.CO;2. ISSN 0016-7606.
  11. ↑ Mount, Van S.; Crawford, Roderick I. S.; Bergman, Steven C. (1. oktober 1998). »Regional Structural Style of the Central and Southern Oman Mountains: Jebel Akhdar, Saih Hatat, and the Northern Ghaba Basin«. GeoArabia. 3 (4): 475–490. doi:10.2113/geoarabia0304475. ISSN 1025-6059. S2CID 210300658.
  12. ↑ K. W. Glennie; M. G. A. Boeuf (1973). »Late Cretaceous Nappes in Oman Mountains and Their Geologic Evolution«. AAPG Bulletin. 57 (1). doi:10.1306/819a4240-16c5-11d7-8645000102c1865d. ISSN 0149-1423.
  13. ↑ Robertson, A. H. F.; Searle, M. P. (1990). »The northern Oman Tethyan continental margin: stratigraphy, structure, concepts and controversies«. Geological Society, London, Special Publications. 49 (1): 3–25. Bibcode:1990GSLSP..49....3R. doi:10.1144/GSL.SP.1992.049.01.02. ISSN 0305-8719. S2CID 140152540.
  14. ↑ Mann, A.; Hanna, S. S.; Nolan, S. C.; Mann, A.; Hanna, S. S. (1990). »The post-Campanian tectonic evolution of the Central Oman Mountains: Tertiary extension of the Eastern Arabian Margin«. Geological Society, London, Special Publications. 49 (1): 549–563. Bibcode:1990GSLSP..49..549M. doi:10.1144/GSL.SP.1992.049.01.33. ISSN 0305-8719. S2CID 130934776.
  15. ↑ Warren, Clare J.; Parrish, Randall R.; Waters, David J.; Searle, Michael P. (november 2005). »Dating the geologic history of Oman's Semail ophiolite: insights from U-Pb geochronology«. Contributions to Mineralogy and Petrology. 150 (4): 403–422. Bibcode:2005CoMP..150..403W. doi:10.1007/s00410-005-0028-5. ISSN 0010-7999. S2CID 128424505.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  16. ↑ Rioux, Matthew; Bowring, Samuel; Kelemen, Peter; Gordon, Stacia; Miller, Robert; Dudás, Frank (Maj 2013). »Tectonic development of the Samail ophiolite: High-precision U-Pb zircon geochronology and Sm-Nd isotopic constraints on crustal growth and emplacement: TECTONIC HISTORY OF THE SAMAIL OPHIOLITE«. Journal of Geophysical Research: Solid Earth. 118 (5): 2085–2101. doi:10.1002/jgrb.50139. hdl:1721.1/85188. S2CID 7801342.
  17. ↑ Searle, Michael P. (1. april 2007). »Structural geometry, style and timing of deformation in the Hawasina Window, Al Jabal al Akhdar and Saih Hatat culminations, Oman Mountains«. GeoArabia. 12 (2): 99–130. doi:10.2113/geoarabia120299. ISSN 1025-6059. S2CID 199903724.
  18. ↑ Warren, C.J.; Miller, J.McL. (Marec 2007). »Structural and stratigraphic controls on the origin and tectonic history of a subducted continental margin, Oman«. Journal of Structural Geology. 29 (3): 541–558. Bibcode:2007JSG....29..541W. doi:10.1016/j.jsg.2006.10.006.
  19. ↑ Cornish, Sam; Searle, Mike (1. avgust 2017). »3D geometry and kinematic evolution of the Wadi Mayh sheath fold, Oman, using detailed mapping from high-resolution photography«. Journal of Structural Geology. 101: 26–42. Bibcode:2017JSG...101...26C. doi:10.1016/j.jsg.2017.06.009. ISSN 0191-8141.
  20. ↑ Hansman, Reuben J.; Albert, Richard; Gerdes, Axel; Ring, Uwe (1. marec 2018). »Absolute ages of multiple generations of brittle structures by U-Pb dating of calcite«. Geology. 46 (3): 207–210. Bibcode:2018Geo....46..207H. doi:10.1130/G39822.1. ISSN 0091-7613. S2CID 134043082.
  21. ↑ Poupeau, Gérard; Saddiqi, Omar; Michard, André; Goffé, Bruno; Oberhänsli, Roland (1. december 1998). »Late thermal evolution of the Oman Mountains subophiolitic windows: Apatite fission-track thermochronology«. Geology. 26 (12): 1139–1142. Bibcode:1998Geo....26.1139P. doi:10.1130/0091-7613(1998)026<1139:LTEOTO>2.3.CO;2. ISSN 0091-7613.
  22. ↑ Searle, Michael P. (2014). »Preserving Oman's geological heritage: proposal for establishment of World Heritage Sites, National GeoParks and Sites of Special Scientific Interest (SSSI)«. Geological Society, London, Special Publications. 392 (1): 9–44. Bibcode:2014GSLSP.392....9S. doi:10.1144/sp392.2. ISSN 0305-8719. S2CID 129129788.
  23. ↑ Cullen, Katherine E.; Kusky, Timothy M. (2010). »Arabian geology«. Encyclopedia of Earth and Space Science. New York City: Infobase Publishing. str. 26–38. ISBN 978-1-4381-2859-7.
  24. ↑ The Report Abu Dhabi 2010. Oxford Business Group. 2010. str. 171. ISBN 978-1-9070-6521-7.
  25. ↑ Hillcoat, D., G. Lewis, and B. Verdcourt. "A New Species of Ceratonia (Leguminosae-Caesalpinioideae) from Arabia and the Somali Republic." Kew Bulletin 35, no. 2 (1980): 261-71. Accessed December 4, 2020. doi:10.2307/4114570.
  26. ↑ Hanif, N. (4. februar 2015). »Arabian Oryx thriving at Abu Dhabi sanctuary«. The National (Abu Dhabi). Pridobljeno 3. aprila 2018.
  27. ↑ Harrison, D. L.; Bates, P. J. J. (1991). The mammals of Arabia (PDF). Zv. 354. Sevenoaks, UK: Harrison Zoological Museum. str. 167–170.
  28. ↑ »Arabian Caracal sighted in Abu Dhabi for first time in 35 years«. Emirates 24/7. 23. februar 2019. Pridobljeno 23. februarja 2019.
  29. ↑ »Trekking«. website. Ministry of Tourism, Sultanate of Oman. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. decembra 2021. Pridobljeno 5. oktobra 2022.
  30. ↑ »Explorer drops into Oman for cave diving adventure«. Times of Oman (v angleščini). 2. september 2018.

Literatura

uredi
  • Gardner (1994), »A new species of Asaccus (Gekkonidae) from the mountains of northern Oman«, Journal of Herpetology, 28 (2): 141–145, doi:10.2307/1564612, JSTOR 1564612

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Gorovje Hadžar.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gorovje_Hadžar&oldid=6280253«