Wikipedija

Dolina Aoste

Dolina Aoste (v italijanščini Valle d'Aosta, v francoščini Vallée d'Aoste, v arpitanščini Val d’Oûta) je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo in ena od petih s posebnim statutom ter najmanjša po številu prebivalcev in površini, s središčem v glavnem mestu, Aosti. Meji na severu s Švico, na zahodu s Francijo, na jugu in na vzhodu z deželo Piemont. Je edina italijanska dežela, ki se ne deli na pokrajine, ker je bila administracija vključena v pristojnosti dežele ali občin. V deželi je tudi znano zimskošportno središče Courmayeur.

Dolina Aoste

(italijansko) Valle d'Aosta
(francosko) Vallée d'Aoste
(frankoprovansalsko) Val d'Oûta
Avtonomna dežela
(italijansko) Regione Autonoma Valle d'Aosta
(francosko) Région Autonome Vallée d'Aoste
Zastava Dolina Aoste
Zastava		Grb Dolina Aoste
Grb
Himna: Montagnes Valdôtaines
Koordinati: 45°44′49″N 7°26′21″E / 45.74694°N 7.43917°E / 45.74694; 7.43917
DržavaItalija
Glavno mestoAosta
Upravljanje
 • PredsednikRenzo Testolin
Površina
 • Skupno3.263 km2
Prebivalstvo
 (30. oktober 2012)
 • Skupno126.933
 • Gostota39 preb./km2
 • Uradni jezik[1]
italijanščina. francoščina
DemonimValdostan ou Valdotainian[2]
italijansko Valdostano (moški)
italijansko Valdostana (ženska)
francosko Valdôtain (moški)
francosko Valdôtaine (ženska)
Državljanstvo
 • Italijani95 %
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • PoletniUTC+2 (CEST)
Koda ISO 3166IT-23
HDI (2018)0,877[4]
zelo visok · 14. od 21
Regija NUTSITC
Spletna stranwww.regione.vda.it

Zemljepisna lega in podnebje

uredi

Dolina Aoste je popolnoma gorata dežela, saj se nahaja v njenih mejah najvišja evropska gora Monte Bianco ali Mont Blanc (4810 m), pa tudi drugi alpski štiritisočaki: Monte Rosa (4634 m), Cervino ali Cervin (4478 m), Grandes Jorasses (4208 m), Dent d'Hérens (4179 m), Gran Paradiso ali Grand-Paradis (4061 m). Južni del dežele zavzema narodni park Gran Paradiso, ki je bil ustanovljen že leta 1922 in pokriva (skupaj s piemontskim delom) več kot 70 km² površine. Prebivalstvo je najgosteje poseljeno vzdolž reke Dora Baltea (Doire Baltée) in v ostalih manjših dolinah ledeniškega izvora, ki so značilne za to pokrajino.

Aosta leži na stičišču dveh glavnih transalpskih magistralnih cest, SS 26, ki povezuje mesto Chivasso na Mali Sveti Bernard na meji med Italijo in Francijo, in SS 27, ki povezuje mesto Aosta na Veliki Sveti Bernard na švicarski meji. Skozi Aosto poteka tudi avtocesta A5 Torino-Courmayeur, ki se nadaljuje skozi znameniti predor pod Mont Blancom v Francijo.

Železniška postaja je bila zgrajena leta 1886 in je del Chivasso-Ivrea-Aosta železnice. Avtobusi povezujejo mesto Aosta z bližnjimi dolinami in na območja zunaj regije, vključno s Torinom, Milanom, Chamonixom (Francija) in Martignyjem (Švica).

Podnebje je povsod tipično alpsko, s hudimi zimami in hladnimi poletji. Dolina Dore Baltee nudi zaradi svoje obsežnosti nekoliko milejše podnebje. Padavin je obilno, predvsem snega.

Zgodovina

uredi

Čeprav izkopanine pričajo, da je bila dolina Aoste naseljena že 3000 let pr. n. št., segajo prvi zgodovinski podatki v leto 25 pr. n. št., ko so Rimljani tukaj ustanovili postojanko Augusta Praetoria (današnje mesto Aosta/Aoste|Aosta), da bi si s tem zagotovili nadzor nad prelazoma Malega in Velikega Svetega Bernarda. Prav zaradi tega strateškega položaja so si potem skozi stoletja prilaščali dolino Aoste mnogi zavojevalci, tako Burgundi v 5. stoletju, Ostrogoti, Bizantinci in Langobardi v 6. stoletju, Franki v 8. stol. in končno Savojci na začetku 11. stoletja. Ti so dopuščali domačinom veliko avtonomijo, saj so jim že leta 1536 dovolili popolno upravno samostojnost. Zato je tudi ob združitvi z ostalo Italijo (1861) dežela zahtevala in prejela posebne pravice. Za časa fašizma so bile te pravice ukinjene, francoski jezik je bil prepovedan in administracija je prešla pod upravo mesta Torino. Republika je leta 1945 proglasila dolino Aoste za deželo in leta 1948 za deželo s posebnim statutom.

Jezik

uredi

Ustavni zakon 26. februarja 1948 določa: »V deželi Dolina Aoste je francoščina enakopravna italijanščini. Javne listine so lahko sestavljene v enem ali drugem jeziku, razen odločb sodnih oblasti, ki se izdajo v italijanščini. ... V šolah vsake vrste in stopnje, ki so odvisne od Pokrajine, je za poučevanje francoščine predvideno isto število tedenskih ur kot za poučevanje italijanščine. Nekateri predmeti se smejo poučevati v francoščini. ... Nemško govoreči, ki jih je Dežela priznala v občinah doline Lysa, imajo pravico, da se njihove jezikovne in kulturne značilnosti in tradicije zaščitijo. Zagotavlja se jim šolska izobrazba v nemščini, s prilagoditvami lokalnim potrebam.«

Na ta način je Republika izrecno dovolila popolno dvojezičnost deželi Dolina Aoste. Pripomniti je treba, da je povsod govora o francoščini, medtem ko jezik Aoste praviloma ni francoščina, temveč njen 'sorodnik' frankoprovansalščina ali arpitanščina. Gre pa v glavnem za razčlenitev, ki je sad poznejših raziskav, po katerih je arpitanščina ali frankoprovansalščina na istem jezikovnem nivoju kot francoščina, čeprav pred nekaj desetletji izvedenci niso delali razlike med jezikoma.

Prebivalci v dolini reke Lys, ki jih zakon omenja, so znani pod imenom walser (iz nemškega Walliser = prebivalec doline). Govorijo nemško narečje in so potomci priseljencev iz okolice današnjega Berna v Švici, ki so prišli v Italijo in Avstrijo v dveh skupinah, prvič v 8., drugič v 13. stoletju. To narečje še danes govori okoli 17.000 oseb, od katerih približno 3500 v Italiji.

Gospodarstvo

uredi
 
Castello di Fénis
 
Grad Saint-Pierre.[7]
 
Samec alpskega kozoroga v narodnem parku Gran Paradiso

Čeprav je zaradi visokih gora več kot tretjina površine neprimerna za obdelovanje, je bila dežela do nedavnega v celoti odvisna od kmetijstva in živinoreje, kar je navajalo mladino, da si je iskala donosnejše zaposlitve v Švici in Franciji. Ko je bil francoski jezik prepovedan, se je tudi zaradi gmotnih težav odselila večina francosko govorečih. Šele po drugi svetovni vojni so dolino Aoste odkrili turisti in s tem omogočili dotok kapitala, s katerim se je nato tudi lokalno kmetijstvo povzdignilo na moderne standarde. Povojna ekonomska rast sosednjih dežel je narekovala potrebo po turističnih objektih in Dolina Aoste se je prva odzvala z visokokvalitetno ponudbo. Tako je prišlo do izrednega turističnega in industrijskega razvoja, ki je povzročil celo precejšnjo imigracijo. Danes je Dolina Aoste najbogatejša med italijanskimi deželami. Poleg turizma, industrije in izkoriščanja vodne energije je še vedno kmetijstvo eden glavnih gospodarskih dejavnikov. Glavne kulture so krompir, vinska trta in sadno drevje (jabolka). Na visokih planotah se intenzivno redijo predvsem krave mlekarice za proizvodnjo sira.

Naravne zanimivosti

uredi

Dežela ima več zaščitenih področij:

Sklici

uredi
  1. ↑ »Statut spécial de la Vallee d'Aoste« (v francoščini). Conseil régional de la Vallée d'Aoste. 2001. Pridobljeno 25. oktobra 2015.
  2. ↑ Valdotanian Regional Election, 1963. Equ Press. ISBN 9786138249726.
  3. ↑ »Statistiche demografiche ISTAT« (v italijanščini). Demo.istat.it. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. februarja 2012. Pridobljeno 22. aprila 2010.
  4. ↑ »Sub-national HDI - Area Database - Global Data Lab«. hdi.globaldatalab.org (v angleščini). Pridobljeno 13. septembra 2018.
  5. ↑ 5,0 5,1 »Regional GDP per capita ranged from 30% to 263% of the EU average in 2018« (tiskovna objava). ec.europa.eu. Pridobljeno 1. septembra 2020.
  6. ↑ Lovevda.it
  7. ↑ Aosta Valley Regional Museum of Natural Science museoscienze.it

Viri

uredi

Zunanje povezave

uredi
 
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Aosta Valley
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Dolina Aoste
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Dolina_Aoste&oldid=6319583«