Albatrosi
Albatrosi (znanstveno ime Diomedeidae) so družina velikih morskih ptic iz reda cevonoscev, razširjena zlasti po južnih oceanih.[1] Opisanih je 21 danes živečih vrst, ki jih združujemo v štiri rodove.[2]
| Albatrosi | ||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | ||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||
| ||||||||||
 Skupno območje razširjenosti (odtenek ponazarja število vrst)
|
Opis
uredi
So srednje veliki do veliki ptiči; največji predstavniki so med največjimi ptiči, ki še lahko letijo – ti merijo več metrov prek izredno dolgih in vitkih peruti, ki imajo dodaten prepogib, da jih lahko zložijo ob telesu med mirovanjem. Njihov rep je kratek, dokaj kratke in čokate so tudi noge, ki imajo plavalno kožico med prsti. Kljun je raven z zakrivljeno konico, podobno kot pri ostalih cevonoscih sta nosnici v obliki kratkih cevčic, saj si vohom pomagajo pri iskanju hrane na odprtem morju (za večino ostalih ptic voh nima bistvenega pomena). V operjenosti prevladuje bela, rjava in črna.[1][3]
Prehranjujejo se z morskimi živalmi, ki jih pobirajo z gladine, potapljajo se ne. Glavonožci, ribe in njihova jajca, pa tudi kril predstavljajo poglaviten delež prehrane, v bližini kolonij pa tudi mrhovina. Znani so po elegantnem letu, pri katerem praktično ne zamahujejo s perutmi, zato potrebujejo stalen vzgonski veter, posebej za vzletanje. So monogamni, par ostane skupaj dolga leta, in imajo zaradi načina življenja tudi izredno dolgotrajno razmnoževanje: od začetka gradnje gnezda do osamosvojitve mladiča traja skoraj eno leto, zato imajo največ po enega mladiča vsako drugo leto. Gnezdijo v številčnih kolonijah po več tisoč osebkov na odročnih obalah, h katerim priletajo ponoči, da se izognejo plenilcem. Za zarod skrbita oba starša. Ko se mladič izvali, ga hranita izmenično, lahko s presledki po precej dni, saj preletita po več tisoč kilometrov v iskanju hrane zanj. Ko se mladič po štirih do devetih mesecih osamosvoji, se klati tudi do deset let preden spolno dozori in se vrne v kolonijo. Albatrosi so med najbolj dolgoživimi ptiči, dočakali naj bi do 80 let.[1][3]
Habitat in razširjenost
uredi
So pravi pelagični ptiči, ki preživijo skoraj vse življenje na odprtem morju in se vrnejo na obalo le za gnezdenje. Razširjeni so po južnih in severnih oceanih, kjer je dovolj vetra, razen severnega Atlantika, kamor zaidejo le občasno. Poleg tega v hladnejših morjih zaradi pojava apvelinga lažje pridejo do hrane. Ker so okrog ekvatorja toplejša morja brez stalnih vetrov, se severne populacije praviloma ne selijo južno in obratno, namesto tega se večina vrst seli okrog polov (cirkumpolarno).[1][3] V dolgoletni študiji klateških albatrosov so ugotovili, da se mlajši ptiči sprva prehranjujejo z raznoliko hrano širom subtropskih morij, ko postanejo starejši pa se pričnejo vračati proti kolonijam na jugu, da si poiščejo partnerja, in spoznavati bogate vire hrane (predvsem krila) v hladnejših vodah, s čimer konkurirajo odraslim. Njihova ekologija se tako z odraščanjem spreminja, kot zgled za ontogenetski premik niše.[4]
Ogroženost in varstvo
urediZaradi dolge življenjske dobe in počasnega razmnoževanja so ranljivi na človeške vplive. Ogroža jih ribolov s površinskimi parangali, na katere se ujamejo kot prilov, in vnos tujerodnih plenilcev na odročne otoke, kjer so ranljivi mladiči. Populacije skoraj vseh vrst so v zadnje pol stoletja upadle, zaradi česar so pri nekaterih nujni varstveni ukrepi. Od teh je znana zgodba o uspehu kratkorepi albatros, ki gnezdi le na nekaj otokih južno od Japonske. Kolonije so v prvi polovici 20. stoletja propadle zaradi lova in vulkanskih izbruhov, zato je vrsta veljala za izumrlo, nato pa se je v začetku 1950. let vrnilo nekaj deset osebkov, ki so se dotlej kot mladiči klatili po odprtem morju.[1][3] Na račun zaščite in aktivnih varstvenih ukrepov se je populacija do danes povečala na več tisoč osebkov in se še povečuje.[5]
Albatrosi in nekateri viharniki so predmet mednarodne konvencije (Agreement on the Conservation of Albatrosses and Petrels, ACAP), ki je stopila v veljavo leta 2004 in podpisnicam nalaga zmanjševanje prilova, varstvo kolonij in kontrolo vnešenih vrst plenilcev v okolici kolonij, predvsem na otokih.[6]
Taksonomija
uredi
21 prepoznanih vrst združujemo v štiri rodove:[2]
- rod Phoebastria
- Phoebastria immutabilis
- črnonogi albatros (Phoebastria nigripes)
- Phoebastria irrorata
- kratkorepi albatros (Phoebastria albatrus)
- rod Diomedea
- klateški albatros (Diomedea exulans)
- Diomedea antipodensis
- Diomedea amsterdamensis
- Diomedea dabbenena
- kraljevi albatros (Diomedea epomophora)
- Diomedea sanfordi
- rod Phoebetria
- rod Thalassarche
- falklandski albatros (Thalassarche melanophris)
- Thalassarche impavida
- plahi albatros (Thalassarche cauta)
- Thalassarche eremita
- Thalassarche salvini
- sivoglavi albatros (Thalassarche chrysostoma)
- rumenokljuni albatros (Thalassarche chlororhynchos)
- Thalassarche carteri
- Thalassarche bulleri
Slovensko poimenovanje imajo vrste, ki se pojavljajo tudi v zahodni Palearktiki.[7]
Sama slovenska beseda »albatros« je bila prevzeta iz nemščine ali angleščine.[8] V angleščino je prišla prek portugalske besede »alcatraz«, ki se sicer nanaša na strmoglavca, tja pa iz arabskega izraza al-qādūs oz. al-ḡaṭṭās za pelikana (dobesedno: »potapljač«); sprva je v angleščini označevala burnice, premik na albatrose naj bi se zgodil pod vplivom latinske besede albus (»bel«), saj so burnice pretežno črne.[9] Latinsko ime Diomedea, ki ga je albatrosom dal že Linné, je referenca na mitsko preobrazbo Diomedovih tovarišev v ptiče v grški mitologiji.[10]
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Winkler, David W.; Billerman, Shawn M.; Lovette, Irby L. (2015). Bird Families of the World. Lynx Editions. str. 166–167. ISBN 978-84-941892-0-3.
- ↑ 2,0 2,1 Gill, Frank; Donsker, David; Rasmussen, Pamela, ur. (15. julij 2021). »Petrels, albatrosses«. IOC World Bird List 11.2. Mednarodna zveza ornitologov. Pridobljeno 12. septembra 2021.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Vrezec, Al. »Morske ptice«. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Pridobljeno 31. januarja 2021.
- ↑ Carravieri, Alice; Weimerskirch, Henri; Bustamante, Paco; Cherel, Yves (2017). »Progressive ontogenetic niche shift over the prolonged immaturity period of wandering albatrosses«. Royal Society Open Science. 4 (10): 171039. doi:10.1098/rsos.171039. PMC 5666281. PMID 29134098.
- ↑ BirdLife International (2018). »Phoebastria albatrus«. Rdeči seznam IUCN. str. e.T22698335A132642113. doi:10.2305/IUCN.UK.2018-2.RLTS.T22698335A132642113.en. Pridobljeno 12. septembra 2021.
- ↑ Cooper, John; Baker, G. Barry; Double, Michael C.; Gales, Rosemary; Papworth, Warren; Tasker, Mark L.; Waugh, Susan M. (2006). »The Agreement on the Conservation of Albatrosses and Petrels: Rationale, History, Progress and The Way Forward«. Marine Ornithology. 34 (1): 1–5.
- ↑ Jančar, Tomaž; Bračko, Franc; Grošelj, Peter; Mihelič, Tomaž; Tome, Davorin; Trilar, Tomi; Vrezec, Al (1999). »Imenik ptic zahodne Palearktike«. Acrocephalus. Zv. 20, št. 94–96. COBISS 69621.
- ↑ Snoj, Marko. »Albatros«. Slovenski etimološki slovar – prek Fran.si.
- ↑ Tickell, W.L.N. (2000). Albatrosses. Sussex: Pica Press. ISBN 1-873403-94-1.
- ↑ Gotch, A. F. (1995) [1979]. »Albatrosses, Fulmars, Shearwaters, and Petrels«. Latin Names Explained. A Guide to the Scientific Classifications of Reptiles, Birds & Mammals. New York, NY: Facts on File. str. 190. ISBN 0-8160-3377-3.
Zunanje povezave
uredi
Predstavnosti o temi albatrosi v Wikimedijini zbirki
