[[Lovro Toman]], [[slovenski pravnik]], [[govornik]], [[pesnik]], [[poslanec]] v dunajskem državnem zboru, *10. 8. 1827 [[Kamna Gorica]], † 15. 8. 1870 Rodaun pri Dunaju.
==Delo==
Lovro se je v zgodovino vpisal že kot šetošolec, s prvim javnim slovenskim govorom – v čast ljubljanskega župana [[Janez Nepomuk Hradecky|Janeza Nepomuka Hradeckega]] je namreč v slovenščini recitiral Prešernove ode. Od takrat dalje je bil reden govorec na pomembnih družbenih dogodkih, kjer si je z narodnobuditeljskimi idejami prislužil vzdevek slovenski Leonido, nemški nasprotniki pa so po njem Kranjsko imenovali Tomanija (»Tomanien«).
Svoje rodoljubne misli je izražal tudi skozi poezijo, že za časa svojega življenja je bil namreč znan tudi kot pesnik. Tako je leta 1849 izdal pesniško zbirko [[''Glasi domorodni'']], leta 1862 pa je napisal besedilo za pesem ''Mar i Bor'', ki jo je na proslavi v počastitev obletnice prve mariborske čitalnice zapel Čitalniški pevski zbor. Zavzemal se je tudi za organizacijsko slovenskih tekmovanj pesnikov, po vzoru antičnih grkov. Predlagal je tudi postavitev kipov [[Vodnik]]u in [[Prešeren|Prešernu]].
Kot politik in poslanec se je zavzemal proti [[dualizem|dualizmu]] med Ogrsko in deželami zastopanimi v državnem zboru, dosledno spoštoval in se zavzemal za uporabo slovenskega jezika. V ta namen se je zavzemal tudi za ustanovitev [[Slovenska matica|Slovenske matice]] po ustanovitvi, leta 1865, pa je postal njen prvi predsednik.
