Lovro Toman: Razlika med redakcijama

{{Infopolje Oseba|image=Lovro toman.jpg|caption=Lovro Toman}}

'''Lovro Toman''', [[Slovenci|slovenski]] [[pravnik]], [[govornik]], [[pesnik]], [[poslanec]] v dunajskem državnem zboru, * [[10. avgust]] [[1827]], [[Kamna Gorica]], [[Slovenija]], † [[15. avgust]] [[1870]], [[Rodaun]] pri [[Dunaj]]u, [[Avstrija]].

Lovro Toman se je rodil kot deveti otrok premožne fužinarske družine, mami Heleni (rojena Hribar) in očetu Janezu, ki je umrl, ko je bilo Lovru komaj devet let. Naslednje leto, jeseni [[1836]], je začel svoje šolanje na ljudski šoli – normalki v Ljubljani, nadaljeval na ljubljanski gimnaziji in jo končal leta [[1845]]. Nato se je vpisal na študij prava na Dunaju. Že med študijem je postajal znan pesnik in govornik, pa tudi politik. Zaradi zaprtja univerze na Dunaju je študij zaključil in doktoriral v [[Gradec|Gradcu]], leta [[1852]].

Okrog leta [[1850]] si je dopisoval s svojo zaročenko, [[Josipina Urbančič - Turnograjska|Josipino Urbančič Turnograjsko]]. Njuna dolga pisma, nekatera obsegajo tudi 25 strani, so pomemben zgodovinski vir spoznavanja takratnega meščanskega življenja. Leta [[1853]] sta se je z [[Josipina Urbančič Turnograjska|Josipino Urbančič Turnograjsko]] poročilporočila. Zaradi Lovrovega dela sta se istega leta skupaj preselila v Gradec. Josipina je naslednje leto, za posledicami ošpic in težkega poroda umrla, starav starosti komaj 21 let. Po ženini smrti se je LovroToman vrnil na Kranjsko in se kot odvetnik zaposlil v [[Radovljica|Radovljici]]. Tam je bil marca [[1861]] izvoljen v [[kranjski deželni zbor]], ta pa ga je dne [[10. april]]aaprila [[1861]] imenoval za poslanca v [[Državni zbor (Avstrijsko cesarstvo)|državnem zboru]] na [[Dunaj]]u. Leta [[1863]] se je preselil v Ljubljano, kjer je prevzel odvetništvo in se poročil z ''Luizo Altman''.

Za posledicami dolgotrajne bolezni je umrl na [[Veliki šmaren]] v [[Rodau|Rodaunu pri Dunaju,]]. pokopanPokopan je bil v [[Kamna Gorica|Kamni Gorici]], svojem rodnem kraju Kamni Gorici.

Svoje rodoljubne misli je izražal tudi skozi poezijo, že za časa svojega življenja je bil namreč znan tudi kot pesnik. Tako je leta [[1849]] izdal pesniško zbirko ''Glasi domorodni'', leta [[1862]] pa je napisal besedilo za pesem ''Mar i Bor'', ki jo je na proslavi v počastitev obletnice prve mariborske čitalnice zapel Čitalniški pevski zbor. Zavzemal se je tudi za organizacijsko slovenskih tekmovanj pesnikov, po vzoru [[Antika|antičnih]] Grkov. Predlagal je tudi postavitev kipov [[Valentin Vodnik|Vodnik]]u in [[France Prešeren|Prešernu]].

Kot politik in poslanec se je zavzemal proti [[dualizem|dualizmu]] med Ogrsko in deželami zastopanimi v državnem zboru, dosledno je spoštoval in se zavzemal za uporabo slovenskega jezika. V ta namen se je zavzemal tudi za ustanovitev [[Slovenska matica|Slovenske matice]], po ustanovitvi leta [[1865]] pa je postal njen prvi [[predsednik]].