Slovenska glasba: Razlika med redakcijama

V času [[NOB]] so nastale potrebe po skladbah, ki bi bile dostopne ljudskim množicam, zato so se modernistični koncepti v slovenski glasbi vse do leta 1950 nekoliko omilili. Glasba NOB je med ostalim vključevala ponarodele in ljudske borbene oz. puntarske pesmi, delavske pesmi iz obdobja [[oktobrska revolucija|oktobrske revolucije]] ter [[fašizem|protifašistične]] pesmi iz [[španska državljanska vojna|španske državljanske vojne]]. Po obdobju kulturnega molka je bila izvajana predvsem zborovska glasba na partizanskih zborovanjih, razvoju pa je pridoneseldoprinesel tudi [[Radio OF]]. Po vojni je večina pred- in medvojnih skladateljev nadaljevala svoje delo, tisti, ki so bili pred vojno modernisti, so se le polagoma vrnili nazaj k radikalnejšemu iskanju nove glasbe.

Na ozemlju Slovenije so pred naselitvijo Slovencev v 6. stoletju bivala [[Iliri|ilirska]] in [[Kelti|keltska]] plemena, domneve o njihovi glasbeni kulturi pa so podkrepljene z redkimi znanstvenimi dokazi. Med pomembne [[arheologija|arheološke]] najdbe sodi upodobitev trstenih piščali<ref>[{{Navedi splet |url=http://www.etno-muzej.si/sl/razstave-sem/zatrobi-na-glas-leseni-rogovi-na-slovenskem |title=Slovenski etnografski muzej: Zatrobi na glas!] |accessdate=2012-01-28 |archive-date=2015-05-05 |archive-url=https://web.archive.org/web/20150505003603/http://www.etno-muzej.si/sl/razstave-sem/zatrobi-na-glas-leseni-rogovi-na-slovenskem/ |url-status=dead }} {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20150505003603/http://www.etno-muzej.si/sl/razstave-sem/zatrobi-na-glas-leseni-rogovi-na-slovenskem/ |date=2015-05-05 }}</ref> na [[Situla z Vač|situli z Vač]] iz [[Halštatska doba|halštatske dobe]]. Še starejša je piščal, najdena v [[Potočka zijalka|Potočki zijalki]], izdelana iz spodnje čeljustnice<ref>[http://www.dedi.si/dediscina/323-potocka-zijalka Enciklopedija slovenske naravne in kulturne dediščine: Potočka zijalka]</ref> [[jamski medved|jamskega medveda]]. Najpomembnejša in najstarejša je [[paleolitik|paleolitska]] t. i. ''Neandertalčeva piščal'', ki je bila najdena leta 1995 v podzemni jami [[Divje babe]] v bližini [[Cerkno|Cerknega]]. Izdelana je iz [[stegnenica|stegnenice]] mladega jamskega medveda, v katero so izvrtane luknjice<ref>[http://av.zrc-sazu.si/pdf/56/AV_56_Turk_et_al_CT.pdf Rezultati računalniške tomografije najstarejše domnevne piščali iz Divjih bab I], Arheološki vestnik 56, 2005.</ref>, ki ustrezajo razmiku prstov na roki. Njena starost je ocenjena na 50.000 do 60.000 let<ref>[http://www.divje-babe.si/index.php?str=4_slo Arheološki park Divje Babe]</ref> in je domnevno najstarejše glasbilo na svetu<ref>[{{Navedi splet |url=http://www.nms.si/slovensko/10_razstave/stalne/nPiscal.html |title=Narodni muzej Slovenije: Piščal iz Divjih bab] |accessdate=2012-01-28 |archive-date=2011-10-04 |archive-url=https://web.archive.org/web/20111004155420/http://www.nms.si/slovensko/10_razstave/stalne/nPiscal.html |url-status=dead }} {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20111004155420/http://www.nms.si/slovensko/10_razstave/stalne/nPiscal.html |date=2011-10-04 }}</ref>.

Močni kulturni vplivi drugih narodov so v slovensko ljudsko glasbo prihajali preko [[seznam plemiških rodbin na Slovenskem|tujega plemstva]], [[Minnesinger|potujočih pevcev]], pa tudi [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliške cerkve]]. Od 8. stoletja dalje so morali pokristjanjeni [[Karantanija|karantanski]] Slovenci pri verskih obredih petipeli [[latinščina|latinske]] hvalnice »novemu« Bogu tako, da so v besedilo vrnili kratek domači stavek ali besedo, ki so jo razumeli. PonavljatiPonavljali so morali kratke obredne vzklike ''[[kyrie eleison]]''<ref>[http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/ebz:ovr/VIEW/ Marijan Smolik: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja; Karolinški misijon, št. 902], Elektronska besedilna zbirka (eBZ)</ref> in s tem kot [[laik]]i sodelovali pri bogoslužju. Tovrstno »uspešno« srečanje [[gregorijanski koral|gregorijanskega korala]] z domačim jezikom je več stoletij vplivalo na oblikovanje srednjeveških slovenskih cerkvenih pesmi, saj so Slovenci zelo počasi opuščali [[poganstvo|poganske]] obrede. Cerkev je večini poganskih običajev vtisnila krščanski videz, s koralom pa so prišli na slovenska tla prvi elementi zahodne glasbene kulture. O srednjeveški glasbi in glasbilih pričajo številne srednjeveške [[freska|freske]] v [[Seznam cerkva v Sloveniji|slovenskih cerkvah]]<ref>Kuret, Primož: Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem, Slovenska matica Ljubljana, 1973.</ref>. Med redke spomenike ustvarjanja umetne posvetne glasbe sodi [[Nemci|nemška]] [[vitez|viteška]] lirika s slovenskih tal. O njej je znano to, da je nastala na [[Seznam gradov v Sloveniji|slovenskih gradovih]] oz. v krogu [[Seznam plemiških rodbin na Slovenskem|plemiških rodbin]] 12. in 13. stoletja. Ohranjena<ref>Janko, Anton - Henkel, Nikolaus: Nemški viteški liriki s slovenskih tal, Filozofska fakulteta Ljubljana, 1997.</ref> so dela treh anonimnih avtorjev, vitezov-[[minnesinger]]jev, z gradov [[Grad Žovnek|Žovnek]] ''(Suonegg)'', [[Gornji grad (grad)|Gornji grad]] ''(Obernburg)'' ter [[Grad Ostri vrh|Ostri vrh]] ''(Scharpfenberg)''. Poimenovani so kot Žovneški ''(Der von Suonegge)'', Ostrograjski ''(Der von Obernburg)'' in Ostrovrški ''(Der von Scharpfenberg)''. Slovenske gradove sta obiskala oz. tam živela tudi znana minnesingerja [[Ulrich Liechtensteinski]] <ref>[{{Navedi splet |url=http://www.drustvogil-galad.si/besedila/clanek_srvek.htm |title=Srednji vek leta 2003, Ulrich Liechtensteinski na Slovenskem; društvo Gil Galad] |accessdate=2012-01-28 |archive-date=2011-12-24 |archive-url=https://web.archive.org/web/20111224103745/http://www.drustvogil-galad.si/besedila/clanek_srvek.htm |url-status=dead }} {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20111224103745/http://www.drustvogil-galad.si/besedila/clanek_srvek.htm |date=2011-12-24 }}</ref> in t. i. zadnji viteški pesnik [[Oswald von Wolkenstein|Osvald Wolkensteinski]], [[Tirolska|Tirolec]], ki v svoji avtobiografiji navaja<ref>[http://harpers.org/archive/2011/02/hbc-90007966 Harpers Magazine: Oswald von Wolkenstein: ''Es fügt sich'' iz innsbruškega rokopisa (1432)]</ref>, da govori deset jezikov, med njimi tudi slovenščino, tedaj(nemško imenovano kotpoimenovano »windisch«). Ta trditev je podkrepljena z dejstvom, da je v dveh svojih pesmih uporabil slovenske besedne zveze, npr. »jaz sem toj, draga tvoj, na moje srce me drži dobro«<ref>Pogačnik Jože - Zadravec Franc: Zgodovina slovenskega slovstva: Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem in barok; Založba Obzorja, 1968, str. 52.</ref>, ipd.

Oblikovalci slovenske posvetne glasbe so bili še [[vaganti]], potujoči muzikanti, ki so za razliko od trubadurjev izhajali iz nižjih socialnih razredov (učitelji, najemni vojaki, potujoči študentje, ipd.). V slovanskih deželah se je potujoči muzikant in avtor ljudske [[ep]]ike imenoval [[igrc]]. Skupino vagantov so poleg glasbenikov sestavljali glumači, plesalci in drugi umetniki, ki so se začeli združevati v vagantske bratovščine. Njihov [[repertoar]] je obsegal pesmi z zgodovinsko, politično, ljubezensko in drugo tematiko, s katero so lahko popestrili družabno življenje prebivalstva. Na Slovenskem so se pogosteje pojavljali v visokem srednjem veku, po njihovem vzoru so pa na [[Kranjska|Kranjskem]] začeli delovati prvi poklicni posvetni glasbeniki ([[trobenta]]či, [[pavke|pavkisti]]) v 15. ali 16. stoletju. To so bili t. i. [[mestni piskači]]. V Ljubljani so prvič omenjeni leta 1544<ref>[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-EYC7VIUF/? Rijavec, Andrej: Ljubljanski mestni muziki; Muzikološki zbornik, Filozofska fakulteta Ljubljana, 1966]</ref>. Mnogo bolj kot umetniška posvetna glasba, ki se je porajala v zaledju gradov, [[Fevdalizem|fevdalskih]] plemiških krogov in kasneje mest, je začela organizirano nastajati cerkvena glasba. Gojili so jo [[samostan]]i, v katerih so bile ustanovljene pevske šole, predvsem v [[Cistercijanski samostan Stična|cistercijanskem samostanu Stična]] in pri [[Stolnica svetega Nikolaja, Ljubljana|cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani]]. Pomen slednje se je povečal po letu 1461, ko je bila ustanovljena [[Nadškofija Ljubljana|ljubljanska škofija]]. Prvi [[glasbena notacija|notni]] [[koral]]ni rokopisi se pojavljajo od 11. stoletja dalje (''Kostanjeviški'' in ''Bistriški fragment'' v [[nevme|nevmah]] na črtovju, ''Kamniški fragment'', ''Kranjski breviarij'', ''Kranjski antifonarij''<ref>[http://www.rad.sik.si/inc/dokumenti.inc.php?ids=596 Adam, Lucijan Stanislav: Kranjski antifonar in grb mesta Kranja; Linhartovi listi letnik 7, št. 27 (spletna izdaja)] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20190202041932/http://www.rad.sik.si/inc/dokumenti.inc.php?ids=596 |date=2019-02-02 }}.</ref> s kvadratno notacijo, idr.). Avtorji glasbe, nastale na slovenskih tleh v obdobju [[romanika|romanike]], so neznani, iz obdobja [[gotika|gotike]] pa se že kažejo prva skladateljska imena, vendar večinoma brez oprijemljive glasbene zapuščine. Med prvimi je cerkveni skladatelj<ref>Trobina, Stanko: Slovenski cerkveni skladatelji, Založba Obzorja Maribor, 1972; str. 77.</ref> [[Brikcij Preprost]] ''(Briccius Preprost de Cilia)'', rojen v 1. polovici 15. stoletja v [[Celje|Celju]], umrl leta 1505 na Dunaju. Sledi [[Baltazar iz Mozirja]] ''(Balthasar Praspergius Merspurgensis)'', ki je na mestni univerzi v [[Basel|Baslu]] (Švica) predaval o koralu in vprašanjih srednjeveške glasbe. V tem času se je na področju umetniške glasbe razmahnila raba vokalne [[polifonija|polifonije]]. Zagotovo najvidnejši je [[dunaj]]ski [[škof]] in skladatelj slovenskega rodu [[Jurij Slatkonja]] (1456-1522), ustanovitelj pevskega zbora in godbe na dvoru cesarja [[Maksimilijan I. Habsburški|Maksimilijana I. Habsburškega]]. Znan je kot ustanovitelj<ref>[http://www.thezaurus.com/?/webzine/slovene_composers_of_the_renaissance/ Vadnjal, Sonja: Slovene composers of the Renaissance; Thesaurus Webzine Slovenia (v angleščini)]</ref><ref>[http://www.rtvslo.si/kultura/glasba/angelski-glasovi-dunajskih-deckov-v-portorozu/246805 Angelski glasovi Dunajskih dečkov v Portorožu, spletni članek MMC RTV SLO]</ref> in prvi direktor danes slovitega pevskega [[Zbor dunajskih dečkov|zbora Dunajskih dečkov]] ''(Wiener Sängerknaben)''. Njegova dela niso ohranjena. Med zadnjimi iz obdobja med gotiko in [[renesančna glasba|renesanso]] je [[Vrhnika|Vrhničan]] [[Jurij Knez]], avtor izgubljenih [[večernice|večernic]] ter [[magnifikat]]a.

Poleg prihoda [[Renesančna glasba|renesanse]] in njenega glasbenega sloga je 16. stoletje s [[protestantizem|protestantizmom]] najavilo prelomnico v slovenski kulturi. Leta 1567 je bila natisnjena prva pesmarica v slovenskem jeziku, zbral in uredil jo je [[Primož Trubar]] (1508-1586). Reformacija je gojila enoglasno cerkveno petje ter za polifone koralne obdelave. V tem času je prišlo v Slovenijo mnogo tujih [[kantor]]jev, ki so delovali v okviru protestantskih in [[katoliki|katoliških]] pevskih šol. Leta 1537 so bili prvič omenjeni tudi t. i. [[mestni piskači]]. Čeprav so se pogoji za glasbeno izobraževanje izboljševali, so mnogi nadarjeni glasbeniki svojo poklicno pot iskali v tujini. Med najvidnejšimi je pevec in skladatelj [[Jakob Gallus]] (1550-1591). Slovensko glasbeno življenje je bilo sicer skromnejše, a vsebinsko podobno drugim zahodnoevropskim deželam. [[jezuiti|Jezuitska]] šola v [[Ljubljana|Ljubljani]] je s prikazovanjem svojih šolskih [[dramadramsko delo|dram]] (v svojem kolegiju ali pa v letnem gledališču »Pod turnom«) vzpodbudila nastajanje glasbe domačih skladateljev. Osrednji kulturni prostor je bila Ljubljana (tu so delovali tudi mojstri pevci - [[meistersinger]]ji), vendar so se do 17. stoletja razcvetela še druga glasbena središča: v [[Celje|Celju]], na [[Ptuj]]u, v [[Idrija|Idriji]], [[Kranj]]u in [[Tržič]]u.

Pomembna skladatelja 17. stoletja sta bila [[Janez Krstnik Dolar]] (1620-1673) iz [[Kamnik]]a ter [[Isaac Posch]] (1591–1622), katerega narodnost ni potrjena. Ugodnejše, urejene gospodarske razmere, ki so nastale v času protireformacije, so vplivale tudi na razcvet glasbe. Grof Wolf Engelbert [[Auerspergi|Auersperg]] (1610–1673) je dal v Ljubljani sredi 17. stoletja prvič predstaviti italijansko [[opera|opero]]. Gostovanja italijanskih opernih družin so v naslednjem stoletju postala zelo pogosta, predstave so bile večinoma v [[Turjaška palača, Ljubljana|Auerspergovem dvorcu]] in v Pokrajinski palači. Leta 1701 je bila ustanovljena [[Academia philharmonicorum Labacensis]], ki je imela svoj [[orkester]] in [[pevski zbor]] ter je močno pripomogla pri nastajanju slovenske [[baročna glasba|baročne glasbe]]. Pomembnejše glasbene osebnosti tega obdobja so bili [[Janez Jurij Hočevar]] (1656–1714), [[Janez Gapšar Gošel]], [[Janez Jakob Labassar pl. Laubenburg]] (1657–1703), [[Amandus Ivančič]], [[Janez Berthold von Höffer]] in drugi. Komponirali so [[oratorij]]e, [[koncert (glasbena prireditev)|koncert]]e, sakralna dela, [[trio-sonata|trio-sonate]], v tem času je nastala opera ''[[Belin (opera)|Belin]]'', edina znana izvirna opera iz baročnega obdobja v slovenskem jeziku. Njen avtor je [[Jakob Zupan (skladatelj)|Jakob Zupan]] (1734–1810), [[libreto]] je prispeval [[Feliks Dev|Janez Damascen Dev]]. Leta 1765 je bilo v Ljubljani ustanovljeno [[ljubljansko Stanovsko gledališče]] s približno 800 sedeži. Med poznobaročne in [[rokoko]]jske avtorje lahko štejemo priložnostnega skladatelja, sicer pa književnika [[Anton Tomaž Linhart|Antona Tomaža Linharta]] (1756-1795), ter vsestranskega glasbenika [[Franc Pollini|Franca Pollinija]] (1762–1846), ki je bil violinist, pianist, pevec in skladatelj, mdr. avtor kantate in opere. Glasbeniki so se z namenom akustične obogatitve vključevali tudi v literarne predstave, kot so verske procesije. Najdragocenejši primer te vrste je [[Škofjeloški pasijon]]<ref>Höfler, Janez: Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem, Ljubljana: Partizanska knjiga, Znanstveni tisk, 1978; str. 65.</ref>.

Narodno gibanje je spodbujalo nastajanje umetne glasbe, ki se je naslanjala na [[ljudska glasba|ljudsko glasbo]] in se s tem oddaljevala od zahodnoevropskih šablon. Od leta 1860 dalje so pomembno vlogo pri razvoju slovenske glasbe odigrale [[čitalnice]] s svojimi zbori in pevskimi šolami, leta 1867 je bilo v Ljubljani ustanovljeno [[Dramatično društvo]] (spodbujalo je nastanek scenskih del), leta 1872 pa [[Glasbena matica]], ki je vključevala glasbeno šolo, zbor in orkester. V okviru [[Cecilijansko društvo|Cecilijanskega društva]] je od leta 1878 pa do konca [[2. svetovna vojna|2. svetovne vojne]] delovala [[orgle|orgelskaOrglarska]] šola v Ljubljani, v istem obdobju je društvo izdajalo tudi periodično publikacijo ''Cerkveni glasbenik''. V drugi polovici 19. stoletja je skladateljski ustvarjalni potencial dosegel dotedanji vrhunec. Najvidnejši skladatelji tega časa so bili [[Davorin Jenko]] (1835-1914), avtor samospevov in zborovskih skladb, mdr. ''[[Naprej zastava slave]]''; [[Benjamin Ipavec]] (1829-19091908) s skladbami ''Serenada za godala'', opera ''[[Teharski plemiči (opera)|Teharski plemiči]]'', opereta ''[[Tičnik]]''; in [[Fran Gerbič]] (1840-1917) z ''Lovsko simfonijo'', s kantatami, z operami, zborovskimi pesmimi in s samospevi. Na slovenskih tleh sta delovala še skladatelja češkega rodu [[Anton Foerster]] (1837-1926), avtor komične opere ''[[Gorenjski slavček]]'' in [[Kamilo Mašek|Kamilo]] (1831-1859), sin Gašparja Maška. Generacijo novoromantičnih skladateljev s konca 19. stoletja predstavljajo [[Risto Savin]] (1859-1948), predvsem z operami ''Lepa Vida'', ''Gosposvetski sen'', ''Matija Gubec'' - ter z [[balet]]oma ''Čajna punčka'' in ''Plesne legendice''; [[Fran Serafin Vilhar]] (1852-1928), [[Anton Lajovic]] (1878-1960) in [[Emil Adamič]] (1877-1936). Slednja sta se dotaknila [[glasbeni impresionizem|impresionizma]]. Med vidnejše glasbene osebnosti ob prelomu stoletja sodi tudi vsestranski [[Gregor Gojmir Krek]] (1875-1942), ki je bil urednik revije ''[[Novi akordi]]''.

Po vojni je večina pred- in medvojnih skladateljev nadaljevala svoje delo, tisti, ki so bili pred vojno modernisti, so se le polagoma vrnili nazaj k radikalnejšemu iskanju nove glasbe. Po letu 1945 je prevladoval [[postromantična glasba|postromantični]] slog, proti koncu petdesetih let 20. stoletja pa so se vendarle razmahnili [[glasbeni neoklasicizem|neoklasicizem]], [[glasbeni neobarok|neobarok]], [[glasbeni ekspresionizem|ekspresionizem]], [[dodekafonija]], [[atonalnost]], [[aletatorika]], [[eksperimentalna glasba]], [[elektroakustična glasba]] in končno [[glasbeni postmodernizem|postmodernizem]]. Glasbeni ustvarjalci, ki so večino svojih del ustvarili po 2. svetovni vojni in so zaznamovali 2. polovico 20. stoletja slovenske resne glasbe, so [[Aleksander Lajovic]] (1920-2011), [[Božidar Kantušer]] (1921-1999), [[Zvonimir Ciglič]] (1921-2006), [[Vladimir Lovec]] (1922-1992), [[Uroš Krek (skladatelj)|Uroš Krek]] (1922-2008), pianist, skladatelj in pionir slovenske elektroakustične glasbe [[Janez Matičič]] (*1926-2022), muzikolog, skladatelj in etimolog [[Pavel Merku]] (*1927-2014), [[Milan Stibilj]] (*1929-2014), pretežno zborovski skladatelj [[Jakob Jež]] (*19291928-2022), [[Samo Vremšak]] (1930-2004), [[Dane Škerl]] (1931-2002), [[Ivo Petrić]] (*1931-2018), [[Alojz Srebotnjak]] (1931-20112010), [[Igor Štuhec]] (*1932), [[Darijan Božič]] (1933-2018), pozavnist in [[avantgarda|avantgardistični]] eksperimentalist [[Vinko Globokar]] (*1934), akademika [[Lojze Lebič]] (*1934) in [[Božidar Kos]] (*1934-2015), [[Pavel Mihelčič]] (*1937), [[Marijan Gabrijelčič]] (1940-1998), [[Maks Strmčnik]] (*1948), eden najproduktivnejših skladateljev [[Jani Golob]] (*1948), [[Uroš Rojko]] (*1954), skladatelj elektroakustične glasbe [[Bor Turel]] (*1954), [[Aldo Kumar]] (*1954), [[Tomaž Svete]] (*1956), [[Marko Mihevc]] (*1957).

Slovenski skladatelji so se sprva seznanjali z [[elektroakustična glasba|elektroakustično glasbo]] v okviru tovrstnih razvojnih središč v tujini, od leta 1971 tudi v [[Beograd]]u, tedaj glavnem mestu države. Začetki slovenske elektronsko proizvedene glasbe segajo v leto 1961, ko je [[Darijan Božič]] ustvaril scensko glasbo k drami [[Peter Božič|Petra Božiča]] ''Vojaka Jošta ni''. Z razvojem tehnične opreme in njenim obstojem na slovenskem se je začela razvijati tudi glasba. Pomembna pionirja slovenske elektroakustične glasbe sta bila [[Janez Matičič]], ki je od leta 1966 deloval s skupino [[Pierre Schaeffer|Pierra Schaefferja]] v [[Pariz]]u ter [[Vinko Globokar]], ki je sodeloval pri zvočnih raziskavah v okviru pariškega [[Pompidoujev center|Pompidoujevega Georges Pompidou|centra Pompidou]]. Sicer je prvo elektroakustično skladbo v ožjem pomenu leta izdelal [[Milan Stibilj]] v elektronskem studiu v [[Utrecht]]u. To je bila skladba ''Mavrica'' za štirikanalni [[magnetofonski trak]]. V 70. letih 20. stoletja sta se z elektroakustično glasbo ukvarjala tudi [[Lojze Lebič]], [[Jakob Jež]], kasneje še [[Aldo Kumar]], [[Brina Jež Brezavšček]], [[Tomaž Svete]]. Najpomembnejši je [[Bor Turel]], ki nepretrgoma ustvarja elektroakustično glasbo od 70-ih let do danes, intermedijsko in multimedijsko pa jo povezuje tudi z drugimi umetnostmi.

Podobno kot v dugih državah zahodne Evrope, se je v ožjem smislu [[zabavna glasba]] v Sloveniji začela pojavljati v prvi polovici 19. stoletja kot [[ples]]na glasba (npr. [[valček|valčki]]), ki so jo komponirali amaterski skladatelji. Komponirali so jo tudi skladatelji, ki jih sicer prištevamo med avtorje resne glasbe (bratje [[Ipavec|Ipavci]], [[Jurij Mihevec]]). Priljubljene so bile [[spevoigra|spevoigre]], [[opereta|operete]], [[koračnica|koračnice]], [[uvertura|uverture]], [[potpuri]]ji in lahkotna [[salonska glasba]]. Pomemben skladatelj tovrstne glasbe je bil [[Viktor Parma]] (1858-1924), kasneje [[Janko Gregorc]] (1905-1989), ki je najbolj poznan po opereti ''[[Melodije srca]]''), pa tudi [[Radovan Gobec]] (1909-1995; njegova najbolj priljubljena spevoigra je ''Kresniček'' iz leta 1928). Po drugi svetovni vojni se je pod zahodnoevropskim in ameriškim vplivom ljudskih popevk, [[muzikal]]a, [[jazz]]a, operetne in [[filmska glasba|filmske glasbe]] začela razvijati [[popularna glasba]] oz. pop glasba, katere osnovna glasbena oblika je popevka, navadno 3 minutna skladba z vodilnim vokalnim [[part]]om in instrumentalno spremljavo. Vodilno vlogo pri razvoju slovenske pop glasbe sta odigrala radio in televizija ter leta 1945 ustanovljeni [[Plesni orkester Radia Ljubljana]] (PORL), danes imenovan Big Band RTV Slovenija. Od svojega začetka do danes je ostal edini poklicni zabavnoglasbeni orkester v državi. Do začetka 80. let 20 stoletja, ko so se začeli pojavljati privatni [[glasbeni studio|glasbeni studii]], je velika večina posnetkov nastala v studiu 14 Radia Slovenija. Leta 1962 je RTV Slovenija ustanovila [[festival]] [[Slovenska popevka]], ki deluje s pomočjo plesnega in revijskega orkestra radijske hiše. Festival je bil več desetletij osrednja prireditev na področju zabavne glasbe, zanj pa so bili ustvarjene mnoge danes zimzelene popevke. Prvi dve leti odvijal na [[Bled]]u, od leta 1964 do danes pa vsakoletno poteka v [[Ljubljana|Ljubljani]]. Najvidnejši skladatelji in aranžerji iz t. i. »zlatih let« slovenske popevke so [[Bojan Adamič]], [[Jože Privšek]], [[Jure Robežnik]], [[Mojmir Sepe]] (Mojzes), [[Janez Gregorc]], [[Ati Soss]], [[Tadej Hrušovar]], [[Dečo Žgur]], idr., v skupino najuspešnejših piscev besedil za popevke pa sodijo [[Frane Milčinski - Ježek]], [[Branko Šömen]], [[Gregor Strniša]], [[Elza Budau]], [[Dušan Velkaverh]] in [[Miroslav Košuta]]. Hkrati s skladbami so se proslavili predvsem pevci, in sicer [[Majda Sepe]] (''Med iskrenimi ljudmi''), [[Marjana Deržaj]] (''Poletna noč''), [[Elda Viler]] (''Lastovka''), [[Oto Pestner]] (''Mati bodiva prijatelja''), [[Edvin Fliser]], [[Alfi Nipič]], [[Alenka Pinterič]], [[Tatjana Dremelj]], [[Ivo Mojzer]], [[Branka Kraner]] idr. Od leta 1978 na [[Primorska|Primorskem]] redno poteka festival [[Melodije morja in sonca]]. Med letoma 1984 in 1991 je v [[Rogaška Slatina|Rogaški Slatini]] deloval festival slovenskega [[šanson]]a, ki je ponovno zaživel po letu 2000 v organizaciji Radia Slovenije v domicilnem studiu 14.

Prvi jazzovski ansambel v Sloveniji je že leta 1922 osnoval [[Miljutin Negode]] že leta 1922(1889-1986). Imenoval se je ''Original jazz Negode'' in izvajal [[improvizacija (glasba)|neimprovizirano]] plesno jazzovsko glasbo, sledili so mu [[Ernest Švara]] z ansamblom ''Odeon'' (1925), [[Bojan Adamič]] z orkestrom ''Broadway'' in [[Oto Jugovec]] z ansamblom ''Veseli berači'' (1939). Po 2. svetovni vojni so člani Adamičevega ansambla sestavili [[Plesni orkester Radia Ljubljana]] (PORL), v petdesetih letih je [[Urban Koder]] osnoval ''Ljubljanski jazz ansambel'', sledil mu je ''ansambel Mojmirja Sepeta'' in ''Akademski plesni orkester'', ki ga je vodil [[Franc Kapus]]. Poleg PORL-a, ki se je kasneje preimenoval v Big Band, v vrhunsko formo pa ga je spravil skladatelj in dirigent [[Jože Privšek]], so nekaj desetletij delovali [[Greentown jazz band]], [[New Swing Quartet]], [[Quatebriga]], [[Miladojka Youneed]], idr. Konec 20. stoletja je začel v Ljubljani delovati ''Jazz club Gajo''<ref>[{{Navedi splet |url=http://www.jazzclubgajo.com/index.php?option=com_frontpage&Itemid=1 |title=Jazz club Gajo] |accessdate=2012-01-28 |archive-date=2011-11-11 |archive-url=https://web.archive.org/web/20111111112934/http://www.jazzclubgajo.com/index.php?option=com_frontpage&Itemid=1 |url-status=dead }} {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20111111112934/http://www.jazzclubgajo.com/index.php?option=com_frontpage&Itemid=1 |date=2011-11-11 }}</ref>, ki je tedensko prirejal koncerte jazzovske glasbe. Pomembni slovenski jazzovski glasbeniki-improvizatorji so: [[Petar Ugrin]] (trobenta), [[Ratko Divjak]] in [[Aleš Rendla]] (bobni), [[Tomaž Grom]], [[Žiga Golob]] (kontrabas), [[Silvester ŠtinglStingl]], [[Dejan Pečenko]], [[Blaž Jurjevčič]] (klavir); idr. Pomemben skladatelj simfoničnega jazza je [[Janez Gregorc]], sicer avtor nekaterih znanih filmskih melodij.

Posebno mesto v slovenski zabavni glasbi<ref>[http://www.rtvslo.si/kultura/glasba/najboljsi-slovenski-sansonjerji/136691 Najboljši šansonjerji leta 2005]</ref> predstavlja [[šanson]], katerega utemeljitelj je [[Frane Milčinski - Ježek|Frane Milčinski Ježek]]. Pojmovanje šansona je precej ohlapno, saj ga večina glasbenih skupin povezuje s slogom francoskih kantavtorjev, ko so začeli delovati v 2. polovici 20. stoletja [[Jacques Brel]], [[Yves Montand]], [[Edith Piaf]], spet drugi pa v njem iščejo možnost osebne ali epske izpovedi s poudarkom na kvaliteti besedila in manjšim popevkarskim bliščem<ref>[http://zkpprodaja.si21.com/sl/Sanson/FESTIVAL_SLOVENSKEGA_SANSONA_2011/ Festival slovenskega šansona 2011; ZKP RTV SLO]</ref>. Med prve sodijo npr. šansoni Bojana Adamiča s pevko [[Meri Avsenak]] (poudarek je na melodiki in spevnosti glasbe), predstavnika slednje pa sta [[Iztok Mlakar]] in [[Jure Ivanušič]].

Narodnozabavna glasba je pomemben del slovenske množične glasbene kulture. Izhaja iz narodnega, tj. ljudskega glasbenega izročila, razvijati pa se je začela v 2. polovici 20. stoletja. Zanjo so značilne kratke (podobno kot pri zabavni glasbi, približno 3-minutne) vokalno-instrumentalne skladbe v ritmu [[polka|polke]] ali [[valček|valčka]] oz. v slogu [[Alpe|alpske]] poskočnice. Besedila teh pesmi opevajo veselje do življenja, domovino, podeželje in dom, ljubezen do bližnjih in do vina. Pevca (ali več pevcev) navadno spremlja [[trio]], [[kvartet]] ali kvintet, v katerih so glasbila [[harmonika]], [[trobenta]], [[kitara]], [[kontrabas]], ali [[bariton (glasbilo)|bariton]]. Utemeljitelj narodnozabavne glasbe je [[Ansambel bratov Avsenik]] (najbolj znana in največkrat izvajana je instrumentalna polka ''[[Na Golici]]'' in ima 600 priredb). Njihov zgled doma in v tujini posnema več kot 10.000 podobnih glasbenih skupin, predvsem v alpskih državah; v Avstriji, Švici in Nemčiji, kjer to glasbeno zvrst imenujejo »oberkrainoberkrainer« (po »Oberkrainer Quintett«, nemškemu prevodu za avsenikov Gorenjski kvintet). Avseniki so od začetka svojega delovanja do danes prodali preko 36 milijonov plošč (glej tudi ''[[seznam najbolj prodajanih slovenskih glasbenih izvajalcev]]''). V Sloveniji je v polovici stoletja obstoja narodnozabavne glasbe približno 500 glasbenih ansamblov ustvarilo 12.000 skladb. Prvi in glavni spodbujevalec pri nastajanju narodnozabavnih skladb je bil [[Radio Ljubljana]] z oddajo ''Četrtkov večer domačih pesmi in napevov''. Oddaja, katere prvi urednik je bil skladatelj [[Janez Bitenc]], je bila v radijski program uvedena leta 1953 in neprekinjeno deluje vse do danes. Pomembni ustvarjalci slovenske narodnozabavne glasbe so še [[ansambel Lojzeta Slaka]], [[ansambel Mihe Dovžana]], [[Štirje Kovači]], [[Veseli planšarji]], [[Henček in njegovi fantje]], [[Štajerskih sedem]], itd. Prvi pisec besedil za ansambel bratov Avsenik je bil [[Souvan|Ferry Souvan]], ki je bil s tem prvi pisec narodnozabavnih besedil nasploh. Po njem se imenuje nagrada za življenjsko delo v okviru tega glasbenega žanra. Pobudniki za nastajanje novih skladb so tudi številne prireditve, televizijske oddaje (na TV Slovenija neprekinjeno od leta 1960), tekmovanja in festivali v Sloveniji in zamejstvu. Od leta 1994 deluje [[Radio Veseljak]], ki predvaja večjidelvečji del narodnozabavno glasbo.

Ustvarjalci slovenske rock glasbe so se začeli pojavljati v začetku 70. let 20. stoletja, le malo pa je takih, ki niso svoje glasbe hkrati približevali tudi slogovnim smernicam pop-glasbe, nekateri tudi vplivom jazza. V začetku so rockovski ansambli priredili večje število tujih rockovskih skladb oz. so ustvarjali pod močnim vplivom [[Bob Dylan|Boba Dylana]], [[Janis Joplin]], skupine [[Rolling Stones]], [[Jimi Hendrix|Jimija Hendrixa]], idr. Po vzoru popevkarjev so delovale so skupine [[Mladi levi]], [[Kameleoni (glasbena skupina)|Kameleoni]], [[Bumerang (skupina)Boomerang|Bumerang]], [[Srce (glasbena skupina)|Srce]]. V manjši meri so se pojavljali tudi vplivi [[punk]]a, predstavnik je skupina [[Pankrti]], ter [[metal]]a, katerega prvi slovenski predstavnik je skupina [[Pomaranča (glasbena skupina)|Pomaranča]]. Posebno mesto zaseda skupina [[Laibach]] z gibanjem [[Neue Slowenische Kunst|NSK]].

Med najpopularnejše [[kantavtor]]je sodijo Andraž Hribar, [[Tomaž Domicelj]], [[Andrej Šifrer]], [[Vlado Kreslin]], [[Peter Lovšin]], [[Janez Bončina]], [[Marko Brecelj]], [[Tomaž Pengov]], [[Jani Kovačič]], [[Adi Smolar]], [[Aleksander Mežek]], [[Zoran Predin]], [[Jan Plestenjak]], [[Neisha]], idr.

[[Film]]ska umetnost se je razvila ob prelomu stoletja in kmalu dosegla tudi Slovenijo, prva kinodvorana<ref>[{{Navedi splet |url=http://www.ljubljana.si/si/ljubljana/zgodovina/20-stoletje/ |title=Nemirno 20. stoletje; spletna stran MOL] |accessdate=2012-01-28 |archive-date=2013-06-26 |archive-url=https://web.archive.org/web/20130626103558/http://www.ljubljana.si/si/ljubljana/zgodovina/20-stoletje/ |url-status=dead }} {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20130626103558/http://www.ljubljana.si/si/ljubljana/zgodovina/20-stoletje/ |date=2013-06-26 }}</ref> je začela obratovati v Ljubljani leta 1907. Avtor prve izvirne slovenske filmske glasbe je [[Janko Gregorc]], in sicer za film ''O Vrba'' (1940-1945). Po naključju je avtor prvega slovenskega celovečernega filma (1931) tudi skladatelj in vsestranski umetnik [[Janko Ravnik]] (njegov film ''V kraljestvu zlatoroga'' pa je nastal še v obdobju [[nemi film|nemega filma]]). Dolgoletni spremljevalec nemega filma v Slovenski [[kinoteka|kinoteki]]<ref>http://www.csse.monash.edu.au/~pringle/silent/slovenska.html Slovenska kinoteka (v angleščini)</ref> je bil pianist in skladatelj [[Borut Lesjak]] (1931-1995). Njegova najbolj znana popevka je ''[[Ne čakaj na maj]]'', ki je bila uporabljena v istoimenskem črnobelem filmu iz leta 1957. Med prepoznavne slovenske skladatelje glasbe za film in televizijo sodijo [[Urban Koder]] (glasba za film ''Cvetje v jeseni''), [[Marjan Kozina]] ''([[Kekec (film, 1951)|Kekec]]'', ''[[Na svoji zemlji]])'', [[Bojan Adamič]] ''([[Vesna (film)|Vesna]])'', [[Marijan Lipovšek]] ''(Dobri stari pianino)'', [[Alojz Srebotnjak]] ''([[Balada o trobenti in oblaku (film)|Balada o trobenti in oblaku]])'', [[Jani Golob]] ''(Čisto pravi gusar)'', [[Dečo Žgur]] ''([[Sreča na vrvici]])'', itd. Mnogi izmed njih pišejo tudi glasbo za [[gledališče]].

Slovenske ljudske pesmi imajo dolgo tradicijo, vendar se je njihova klasifikacija in metodično zbiranje začelo šele v 2. polovici 18. stoletja. Ena najstarejših znanih ljudskih pesmi je ''Puntarska'', katere refren »Le vkup, le vkup, uboga gmajna«<ref>[{{Navedi splet |url=http://www.narodne-pesmi.si/pesmi_besedila_pesem.php?id=310&mp3=155 |title=Slovenske narodne pesmi: Puntarska, glasba in besedilo] |accessdate=2012-01-28 |archive-date=2008-12-26 |archive-url=https://web.archive.org/web/20081226120857/http://www.narodne-pesmi.si/pesmi_besedila_pesem.php?id=310&mp3=155 |url-status=dead }} {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20081226120857/http://www.narodne-pesmi.si/pesmi_besedila_pesem.php?id=310&mp3=155 |date=2008-12-26 }}</ref> je bil kot prvo tiskano slovensko besedilo objavljen na letaku leta 1515.

Najbolj opazna značilnost slovenskega ljudskega glasbenega izročila se kaže v njegovi raznolikosti, ki je pogojena z [[geografija Slovenije|geografsko razčlenjenostjo]], različnostjo v kulturi posameznih slovenskih [[Statistične regije Slovenije|regij]] in nenazadnje v razčlenjenosti [[slovenščina|jezika]] na več [[Slovenska narečja|narečij]]. Slovenska ljudska glasba se v grobem deli na [[vokal]]no, vokalno-instrumentalno in izključno instrumentalno glasbo. Slednja je bila v preteklosti najbolj skromna, saj sta bili ob majhni ali nični notni pismenosti za ohranjanje glasbe iz roda v rod potrebni posedovanje glasbila in izvajalska spretnost. Pogost izraz za izvajalca ljudske glasbe je ''godec'', čeprav ni nujno, da igra na [[godala|godalni]] instrument. Večina slovenske ljudske instrumentalne glasbe je namenjena [[ples]]u<ref>[http://www.jskd.si/folklorna-dejavnost/uvod_folklora.htm Javni sklad RS za kulturne dejavnosti]</ref>. Pogosto je tudi [[pritrkavanje]], neposredno udarjanje na (cerkvene) [[zvon]]ove, pri čemer določeno zaporedje udarcev na različne zvonove ubira melodijo. Najbolj razširjena je vokalna glasba, ki jo eventuelno spremljajo glasbila in je splošno pojmovana kot ''ljudska pesem''. Tovrstna pesem je avtorsko delo anonimnih in večinoma nešolanih posameznikov ali skupin, ki jo uporablja lokalna skupnost in se ohranja le kot ustno izročilo. Pesem dobi status ljudske pesmi šele, ko je besedilu dodana tudi [[melodija]] in jo pojejo ljudski pevci. Na enak način lahko nastane in se ustno prenaša iz roda v rod tudi pesem poznanega ali šolanega pesnika/glasbenika, imenujemo pa jo ponarodela pesem. Med ponarodele lahko štejemo nekatere pesmi [[Simon Gregorčič|Simona Gregorčiča]], [[Simon Jenko|Simona Jenka]] in [[Anton Martin Slomšek|Antona Martina Slomška]]<ref>Kumer, Zmaga: Etnomuzikologija, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1988, str. 94.</ref>. Za razliko od umetne glasbe je ljudska tesno povezana z običaji ali [[šega]]mišegami in predstavlja njihov sestavni del.

Večina pesmi ima [[dur]]ovsko melodijo, manjše število jih je v okvirih [[malotonska lestvica|malotonskih]] lestvic in [[pentatonika|pentatonike]]. Melodično gibanje je v glavnem [[diatonika|diatonično]], petje pa [[silabika|silabično]] (po en [[zlog]] na en ton). Razmeroma redko se pojavlja [[refren]], pri čemer gre največkrat za ponovitev verza v zadnji kitici [[lirika|ljubezenskih]] ali [[epika|pripovednih pesmi]]. Včasih ga predstavljajo vokalni elementi [[vriskanje]], [[jodlanje]], pripevi iz nesmiselnih glasov, posnemanja glasbil, ipd. [[Enoglasje|Enoglasno]] petje je zelo redko, najbolj pogosto je dvoglasno petje, pri čemer je melodija peta v vzporednih [[Velika terca|terca]]h ali [[seksta]]h. V [[Bela krajina|Beli krajini]], predvsem pa v [[Rezija|Reziji]], se je ohranilo dvoglasno petje z [[bordun]]om, pri čemer nižji glas neprestano drži en ležeči ton (bordun), zgornji pa poje melodijo pesmi. Rezijanska kultura pozna tudi grlenospecifičen petjenačin petja, danes pogosto poimenovano "grleno". Obe prvini je predstavila<ref>[http://www.youtube.com/watch?v=TOI3VnYRa2I Skupina Katalena, pesem Da göra ta Škarbinina na spletni strani Youtube]</ref> slovenska zabavno-glasbena skupina [[Katalena (glasbena skupina)|Katalena]] z uspešnico ''Da göra ta Škarbinina''.<ref>[http://www.radiostudent.si/article.php?sid=3232 Radio Študent, Cigule migule, oddaja o glasbi; Rezija]{{Slepa povezava|date=november 2022 |bot=InternetArchiveBot |fix-attempted=yes }}</ref>

*[[rog (glasbilo)|rog]]ovi (živalski ali iz lubja)

*[[BettetovaBetettova nagrada]], podeljuje jo [[Društvo glasbenih umetnikov Slovenije]] (DGUS), ki podeljuje tudi t. i. BettetoveBetettove listine

*[[Zlati petelin (nagrada)|Zlati petelin]], od leta 1995<ref>[http://www.finance.si/20670/Zlati_petelin_2002 Zlati petelin 2002; spletna stran časnika Finance]</ref>

**[http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/muzikologija/o_nas.htm Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20090613045359/http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/muzikologija/o_nas.htm |date=2009-06-13 }}

**[http://www.kgbl.si/ Konservatorij za glasbo &in balet Ljubljana]

**[http://www.pfmb.uni-mb.si/index.php?page_id=64 Glasbeni oddelek Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20120211140334/http://www.pfmb.uni-mb.si/index.php?page_id=64 |date=2012-02-11 }}

**[http://www.cd-cc.si/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=0201 Cankarjev dom Ljubljana] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20120115033710/http://www.cd-cc.si/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=0201 |date=2012-01-15 }}

**[http://www.kinosiska.si/sl/dogodki/glasba/ Prostor urbane kulture Kino Šiška] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20120208091213/http://www.kinosiska.si/sl/dogodki/glasba/ |date=2012-02-08 }}

**[http://www.glasbenaunija.si/ Slovenska unija glasbenih ustvarjalcev – SUGU] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20120226081422/http://www.glasbenaunija.si/ |date=2012-02-26 }}

**[https://www.zavod-ipf.si/sl/Strani/default.aspx Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije - IPF]{{Slepa povezava|date=oktober 2022 |bot=InternetArchiveBot |fix-attempted=yes }}